Blagor mu, ki se spočije,
v černi persti v Bogu spí!
Lepše solnce njemu sije,
lepša zarja rumení.
Tiha zemlja ga ne drami,
strasti ne bučí vihar,
bratoljubja sveti plami,
greje ga ljubezni žar.
Britke tuge, bolečíne,
duhomorni trop skerbí,
žalovanje grenko míne,
potok solz se posuší.
Ne slepí rumeno zlato,
čast, ime, naslov in stan;
v černi zemlji je verstnato,
kar rodil je beli dan.
Žezla, palice beraške,
kdo med temi zbiral bo?
Krone, krila siromaške,
komu mar je tù za to?
Krije vse odeja ena,
reveže, škerlatnike;
zgrinja travica zelena
vsem enake pertiče:
da trobenta bo zapéla
in pretresla grobe bo,
vrela bode družba céla
pred okó Sodnikovo. –
Blagor mu, ki se spočije,
v černi persti v Bogu spí!
Lepše solnce njemu sije,
lepša zarja rumení.
