Na grobu Prešerna (Josipina Urbančič - Turnograjska)

Na grobu Prešerna
Josipina Urbančič - Turnograjska
Spisano: 8. avgust 1851, objavljeno v: Dom in svet, 1899
Viri: Dom in svet, 1899, letnik 12, številka 19 dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Bila sem na grobu neumrjočega Prešerna, bila ondi presrečna iz istega občutja, katero je bilo nesreča slavnega pesnika — na strani Lovreta. Tresli so se še zadnji zlatotoki na večernem nebu,ko smo stopili na mesto, kjer počiva truplo, v katerem je omagalo blágo, od sveta nepoznano, zavrženo srce. Zelena travica pokriva njegovo zapuščeno gomilo. Črn, lesen, reven križec stoji na njej — žalostno znamenje kranjske rodoljubnosti.

Celo življenje nesrečnega pevca mi je stopilo pred dušne oči. Črni, slabi križ še zdaj oznanjuje, kako ceni "svet" blago srce, bister um; kako pla­čuje iskrenim rodoljubom.

Lovre stopi bliže tja h gomili; bel pergametni listič se kmalu blišči na črnem križu; na listek je Lovre napisal sledeče besede:

»Dokler živ — si bil nesrečen,
Mrtev pak si — pevec večen.«

Nato sem vila jaz nesrečnemu Prešernu venec iz lepih cvetličic in sem ga potem obesila na leseni križ. — Kaka izprememba zdaj! Bila je poprej go­mila zapuščena — najbolj revna na pokopališču — in zdaj? — Venec, dar ljubezni, jo diči in krasi! Zazdelo se mi je, kakor da bi se vse pesmice milega pevca zopet oživile v rožicah.

In zatonuje sonce v blesku večerne zarje, hladen pihljajček dije čez okrašeno gomilo,čudovit miris razdihajo cvetlice, kakor da bi hotele počastiti neumrjočega pevca. Tužno se tresejo travice, cvetlice žalostno povešajo svoje glavice, kakor da bi hotele solzico milovanja potočiti na gomilo "nesrečnega"; — oh, saj mu je "svet" ne daruje nobene!

Lahka ti zemljica bila, slavni Prešern! — Prestal si ta svet, prestal njegovo nehvaležnost! Tamkaj si zdaj, kjer je duh oproščen težilnih spon, kjer se gleda v neizmerno morje luči in čistosti, kjer te ne more več raniti nehvaležnost sveta! — Srečen si zdaj!