Na izprehodu
| Na izprehodu Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Ivan Gradar.
| |||||||||||
Mesto je ležalo za mano; samó par temnih hiš s skoro ravnimi strehami in majhnimi okni je samévalo tu pa tam po klancih in nizkih holmih. Naokrog se je razprostirala tiha isterska krajina.
To je čudovita tišina, ki objemlje dušo polagoma in nečutno, kakor lega na zemljo večerni mrak. Zdí se ti, da je zaspalo tvoje srce, da so tvoja usta onemela; gledaš in poslušaš kakor v sanjah, — brez mislij in brez zanimanja.
Daleč naokoli, do obzorja, samo nizko grmičevje nedoločne, zelenkasto-rmene barve. Ob cesti so se vile zaprašene robide, a jagode so bile trde in brez okusa. Kakor beli nagrobni spomeniki so se dvigali med grmovjem visoki kamni, ožgani od solnca. Oglasilo se je od nekod zaspano čiričanje murnovo, a utihnilo je še tisti hip.
Pot je vodila navzgor. Na majhnem oslu je prijahala naproti stara ženska z zarjavelim, zgrbljenim obrazom in sključenim životom. Osel je povešal glavo ter zibal suho teló v jednakomernem, počasnem teku; ob straneh mu je cincalo dvoje lesenih posod. V dolini pred menoj je ležala vas, — to je kakih deset nizkih hiš, podobnih rjavim kockam. Na desni se je razprostiral precej velik vinograd, a vmes so stala poredkoma figova drevesa s svojim širokim zelenim perjem in skoro dozorelimi sadovi. Par psov je lajalo hripavo za ograjami; človeka ni bilo nikjer nikogar; le iz nekega okna je pogledal teman, širok obraz.
Vas se je skrila za holmom in krájina je ostala tiha in pusta. Najmanjšega glasu od nikoder. Solnčni žarki so ležali v zraku vroči in mirni; kakor velikanska ploča iz razbeljenega svinca se je razpenjalo nebó nad obzorjem.
Tam nekje se je pasla čeda ovac. Mlad pastir v jopiču iz težkega rjavega sukna in v belih hlačah, od kolona dol tesno zapetih, je sedel na kamnu in pel dolgo, monotono pesem… Ali ste slišali kdaj isterske pesmi? Vzrasle so iz te valovite, tihe zemlje, — iz peščenih holmov, iz skritih pozabljenih vasij; v teh glasovih ječi mirna, v trpljenju rojena duša, — jednostavna kakor trpljenje samo, brez sladkih akordov, brez ljubeznivih melodij…
Čutil sem se precej utrujenega, ko sem prišel napósled v Dinjan. To je precej veliko mestece s starodavno cerkvijo in visokim stolpom, odkoder se vidi daleč po Istri in po odprtem morju; kadar je nebó jasno in zrak čist, — prav do Benetek. Stopnice do vrha so jako slabe…
Stopil sem v gostilno. Suha ženska s čemernim obrazom in umazanim predpasnikom mi je prinesla vina… Rad bi napisal na tem mestu navdušen slavospev kipečemu Istrijanu, — toda nedostaje mi besed, iz katerih bi gorelo vsaj pol toliko ognja in cvetelo vsaj pol toliko poezije kakor iz one divne črne kaplje, — iz teh duhtečih in bleščečih črnih dijamantov.
V gostilni je sedel samó še en sam gost, — majhen, droben človek v precej čedni obleki, s šilastim, nekako oblizanim obrazom in finimi belimi rokami. Pozdravil me je z naravnost frizêrsko uljudnostjo; čez par trenotkov pa je vzel svoj kozarec, poklonil se globoko ter prisedel k meni. Niti danes ne vem, kdo da je bil; pravil je sicer, da je učitelj, jaz ne vem kjé, — toda govoril je s takim glasom, kakor bi mi hotel namigniti sam, naj mu nikar nič ne verjamem…
Govorila sva o Istri. Meni so bile nekako zoperne njegove besede, četudi ni pravil nobenih posebnih neumnostij. Jaz sam bi govoril morda prav tako, če bi sedel pred mano kdo drugi, — ne ta mehki, brezbarvni, vodeni človek, ki se mi je zdel nekak simbol neznačajnosti in potuhnene ponižnosti… Čemu je govoril ravno o Istri? Zakaj ne o politiki, o literaturi, o filozofiji? O teh stvareh govori lahko vsak bedak…
»Jaz res ne vem, kako morejo živeti ti ljudjé? … Od kamenja? Od grmovja? Od osata?… Fej, to so Vam kraji…«
V sobo je stopil prileten Cič. Oblečen je bil, kakor so oblečeni vsi isterski kmetje. Njegov obraz je bil nenavadno krepko in pravilno črtan, kar ni v Istri nič nenavadnega. Toliko lepih moških obrazov se vidi malokjé drugod.
Šel je k peči in zdelo se je, kakor da se ne briga za naju. Njegove velike, temnorjave oči so bile mirne in hladne, tenka, energično valovita ustnica se niso zgenila.
»— In to imenujejo domovino!… Zdaj torej lahko jasno spoznate smešnost tega pojma in posebno še brezmiselnost takozvane domovinske ljubezni! — Ko je Napoleon —«.
Resnično, govoril je o Napoleonu!
»Ko je šel Napoleon skozi dolgočasno in neinteresantno Poljsko, vzel je v roko pest prsti ter zaklical ironično: ,In to imenujejo domovino!‘ — Kaj bi rekel, da je bil prišel v Istro!«
Meni je presedalo čedalje bolj.
»Ali ne vidite poezije, — dà, ali ne vidite te samotne, melanholične poezije, — ali ne vidite teh pridržanih solzá, — ne slišite tega poludušenega ječanja — —?«
Sramoval sem se sam svojih besed; stari isterski kmet me je pogledal izza svoje mize takó fino ironično, njegova ustna so se zakrivila v tako lahnem, neizmerno zabavljivem drgetu, da mi je šinila vročina v lica.
Ta čudoviti zasmeh, — vreden bi bil Mitterwurzerja!
»Prosim Vas«, hotel je reči, »prosim Vas, dragi moj, ne bodite neslani. Samó neslani ne! Vaš sosed je bedak po naravi in kar je naravno, to se še prenese za silo. A spolzka neslanost ne…«