Na jadranskej obali
| Na jadranskej obali Ivo Trošt |
Povest; spisal Slavoljub Dobrávec
| |||||||||||||
I.
uredi»Dobro, dobro!« — »Izvrstno, še jedenkrat!« vpije navdušeno občinstvo v dvorani pevskega družtva »Sile«, in pevci, sama slovenska, krepka, okoličanska grla, ponove:
»Morje ni jih pokopalo,
Ob pečino ni razdjalo;
Da jih videti ni več,
Tega kriv je tuji meč«.
Ploskanje neče nehati — vse kriči: »živeli Slovenci, živio slovanski Trst!« Tam v ozadji še nekdo zakriči, ko se jo bila množica že skoro pomirila: »Prokleti pa Lahoni!« Glasen smeh se vzbudi po sobani in oči vseh obrnejo se od odra tja v oni kot, menda bolj vsled radovednosti, kdo jo s svojimi dovtipi tako ročen in umesten, nego vsled utisa, koji so naredile v naglici izgovorjene besede. Tam v kotu stoji možiček majhne postavo, s črnimi lasmi in še bolj črnimi brkami pod nosom. Na njegovem obrazu je kaj blagodejno uplivala brez slikarskega čopiča primerno razdeljena rdeča boja. Moralo mu je biti komaj štirideset let. Prodajalnico jo imel v predmestji in nekaj zemljišča. Trdili so tudi, da ima denarje na kupu, a ljudem menda ni vselej verjeti. Dobro se mu je godilo in za to se je rad šalil s svojimi kupovalci, iskreno ljubeč tlačeni svoj rod in baš tako kruto sovražeč Lahono in laško sodrgo brez posla in značaja. Bil je dober in še precej zaveden Slovan. Mnogokedaj so se k njemu zatekali po dober svet in potrebnih informacij celo slovanski voditelji v mestu samem. Premda je obračal vsako reč na smeh in šalo, vender je vsakdo lahko spoznal premnogokrat britko resnico njegovih besed, posebno glede okoličanskih razmer, še bolj pa glede okoličanskih rojakov samih. V zadregi je bil pa res danes očka Negode: tako so mu rekeli in tako je bil čitati slovenski napis nad vratmi prodajalnice njegove; v zadregi je bil in vender si ni mogel kaj, da je rekel: Prokleti Lahoni! Kolikor moči liho izgubi in izmuzne se iz dvorane. Ker so se mej tem časom pripravljali za igro, bil je majhen oddihljaj. Za Negodetom prihiti na prosto tudi mladenič visoke vitke rasti, pravilnega, z rumenkasto brado obrobljenega lica. Na dvorišču dojde nam znanega možaka ter ga potrka na ramo, rekoč: »Kam pa, gospod Negode, kam?«
»Ej, nikamor; sram me je, gospod doktor.« Besede: sram me je, izgovarjal jee Negode tako, da je bilo lahko slišati v njih šaljivi ton. Prišlec ga pa vender jači: »Pokaj vas bo sram? Prav ste govorili, in za pravico se ni treba nikomur sramovati. Bog vas živi!«
»„Gospod doktor, nikari so ne norčujte z menoj; naši ljudje res marsikedaj mislijo kakor oni osel, ki je o suši lakote pogibal: rasti trava ali pa ne, ko mene ne bo. Samo da so danes veseli, ne mislijo ni ped pred nosom, kaj bo jutri. Če danes z veseljem in živim zanimanjem poslušajo slovenske pesmi, mislijo, da je okolu njih in pri njih rojakih vse tako vbrano, kot glasovi lepe slovenske pesmi. Stavim, če hočete, da danes mislijo premnogi tam le v dvorani, da so le oni gospodarji na svojih tleh, da niti ni mogoče, da je kleti tujec. Zato se nam pa tako gode, gospod doktor; jaz tako sodim po svojej revnej pameti in že mnogo sem pogodil.« Tu mu seže v besedo mladenič.
»Gospod Negodo, pokaj mi rekate vedno „doktor“, ko nesem, res nesem. Sedaj sem pevovodja in rad pozabim vse, samo da kaj dosežem pri naših nevernih Tomažih, ki so navdušeni za pravo narodno stvar le tedaj, ko se pije, poje in pleše.« To izgovorivši otre si z belo ruto potne kaplje s čela, ter se vrne, prijemši Negodeta pod pazduho, v dvorano, kjer so že jeli predstavljati znano slovensko igro.
»Beseda« neha, sobana so izpremeni v gostilno, vsak se zabava po svoje pri čaši pristne brežanke. Gostilničar, v dobrih in mirnih časih tudi dober in miren Slovenec, ki se pa včasih rad zvrne za dobičkom — naj bo ta že iz slovanskih žuljev ali laških slin — ta je nocoj jako zadovoljen. Vesel si mane roci ter ju briše ob bel predpasnik. Vsi prostori so natlačeni. Na desno poleg dvorane, kjer je bila ravnokar »beseda«, je manjša sobica. V njej je zbrana vsa »haut-volée« kar je je danes tukaj. Tam za mizo sodi predsednik in zajedno pevovodja društva »Sile«, doktorand Radivoj Starič jedini sin premožnih okoličanskih roditeljev, koje pa že krije hladna zemljica. Skoro idealno vznesenega mladeniča obdajejo odborniki in pevci, vsi so pokorni njegovemu glasu.
Začne se prosta zabava.
Lahkokrila slovanska pesem se zopet razlega iz male sobe. Močna in blagoglasna so okoličanska grla, da le ne bi včasih tega lepega daru onečaščela z laškimi pouličnicami in sploh z italijanskim petjem, marveč, da bi so njihova grla vedno glasila v slavo in diko milej slovenskej domovini.
Res, da nas tujci baš vsled tega črte in zaničujejo, celo zatirajo: komu ne segajo v dno srca znane besede uprav zdaj iz več kot šesLdesetih grl tu v pisanej družbi odmevajoče se pesmi:
»A, tko svoju zemlju ljubi
I tko neće biti rôb,
Tomu krvnik glavu rubi,
Taj u hladan pada grob.«
Kar da so nas mamljivo doneči akordi zadrvili v globino — v grob mamečega pesimizma, že nas zopet budi iste pesmi polno-zvočni refren:
»„Pojmo pjesmu, mili druzi,
Pjesma nam je srca jek . . . srca jek«.
Dá, to nas je premnogokrat tešilo, le to krepilo; pesem slovanska nam je ostala, ona priča, da smo še Slovani. Ako so nam tujci odvzeli vse drugo, ostala nam je vender še narodna in umetna pesem; v narodnej pesmi je narodni duh, duh slovanski, ta duh razvijaj se krepko v nas, širi se mej nami in povzdigaj nas tja gori v solnčne višave čistega bratoljubja, čistega Slovanstva, da zabimo vsaj za nekaj trenotkov preperečih krivic, koje nam prouzročajo sovražni tujci navzlic v postavah zajamčenim nam pravicam, proti naravnej pravici samej ...
Predsednik napije potem presvetlemu vladarju, nek drugi dobro znani gospod iz Trsta Slovanstvu; obe napitnici sta bili vzprejeti z največjim navdušenjem. Na to se zopet vzdigne Radivoj Stanič ter jame v obliki napitnice razlagati razmere tržaških Slovencev, njih položaj in prevažno nalogo v prid celokupnosti monarhije in v prid celokupnosti naše − do sedaj še samo idealne Slovenije.
Dasi je bil govor priprost, vendar še preučen; vsi ga neso umeli, še četrtina ne; in tudi očka Negode naredil se je, kakor pravimo, nekako »komod«, obrnil se v drugo stran in začel, seveda le bolj po tihem, pogovor s svojim sosedom sopivcem. Ta se s prva ni mnogo menil za gostobesednost svojega druga; ko je Stanič dokončal in so vsi, kakor že mora biti gromoviti »živio« dokričali, vidi, da ni drugače ter začne nekako bolj poslušati Negodetova vprašanja. Moža sta si bila le pol znanca, ker sta bila vsak v svojem predmestju doma, shajala sta se le slučajno včasih komaj vsake »kvatre«. Negodetov sosed imel je širno posestvo nad cesto iz Trsta v Miramar. Živel je po vzgledu in primeru svojih prednikov, ne meneč se mnogo za duh časa, za kozje molitvice lahonskega magistrata, niti za opravičene zahteve tržaških Slovencev. Mož ima prilično pet križev let, je nizke postave in gladko obritega, okoličanskega okroglega lica. Na prste jedne same roke lahko preštejemo slučaje, ko je bil v vsem svojem življenju pri kakšnej narodnej veselici. Na stara leta jel je stari Skočir, kakor pravijo pri hiši, hoditi po veselicah. Kako to?
Na njegovej desnej strani sedi ljubezniva hčerka Olga. Jedino to mu je Bog dal in zato mu je pa vzel ljubljeno ženko. Dekletce je vzrastlo, in ker so trdili, da ni slabe glave, dal jo je oče »naprej« v šolo – v samostan v Gorico. Šele pred nekaj meseci vrnila se je Olga, zdaj že odrasla in razvita deva, za trdno iz samostana domov. Skozi kakšne naočnike gleda tedaj svet mlada deklica, zapustivša šolski prah, to si more misliti le oni, ki se prav dobro spominja prestopa čez šolski prag v življenje. Korak je to v drugačnem svitu, nego si ga je slikal do sedaj v burnej svojej domišljiji.
Nikomur se menda ne bode zdelo čudno, če povemo, da sta Negode in Skočir govorila slovenski, hčerka pa dosledno z obema italijanski. Druzega jezika se pač ni učila in ga torej ne zna. Negode ni prazne glave. Hitro se spomni, da tu nekaj ni prav, da nekoga tu treba, sicer se stvari ne spremene. Vstane ter se prerije do Staniča, s kojim se potem pogovarjata precej dolgo. Nepristranski opazovalec bi bil moral reči, da se je navdušeni mladenič pač prenaglil, rekoč:
»Kedaj vender spozna ta trdovratni in svojeglavni rod, kaj je njegovo, kaj ni. Prokletstvo tiči v nas; le kar nam tujec kaže, to je sveto, tega se drže kot senca lastnega telesa.« Negode ga tolaži:
»Ne hudujte se! Vse se bo poravnalo, mož ni napačen. Vsi nesmo naobraženi in vzgojeni po istem modelu. Morda še napravite iz Savla Pavla, ali pa celo iz Savle Pavlino – ne Olga se imenuje deklica, ali za pravo gospodična, gospod pevovodja.«
»Takoj pojdem tja,« odgovori Radivoj naglo in odločno, »z lepa ali z grda, tako ne sme biti več« vstane ter se prerije med mizami in stoli v nasprotno stran k Skočirju. Negode se vsede na Staničevo mesto ter uganja šale z raznimi pivci in pevci. Poslednji se zopet oglasijo, in še daleč tja doli v mesto so odmevali močni in navdušeni glasovi pesmi: »Slovan«. –
V tem času je bil že Stanič pri Skočirju častno vzprejet in dobil lep dar za narodno družtvo, kakor tudi ljubeznivo vabilo iz ust brdke hčerke Olge – v čisto zvoneči toskanščini: naj se pač kmalu zopet vrne k njima, da jej raztolmači neke besede. Radivoj se poslovi in odide na svoje mesto, ne vedé: ali bi se jezil ali smejal tako trpkej – ironiji ... Pogled na nežne, šibke stvarice modre oči, temnokostanjeve lase in pa na tisti ljubki jamici v licih, ta pogled ga je tudi nekoliko zmešal, ne sicer mnogo, a vender. Možki tudi ne smemo pokazati vsakega gibanja v našej notranjosti, naša nrav je taka ...
Potem je šlo vse po navadnem programu, in ko se je začel ples, muzal se je oče Skočir samozadovoljno proti Negodetu, ki je bil že nekje tam na drugem koncu mize, hoteč mu menda reči: »Poglejte jo, moja hči je, s takim gospodom pleše, kakor je Stanič. Saj je pa tudi lepa in bogata bode, bogata,« a človek ne sme biti proti vsakemu odkritosrčen, ne sme vsega povedati ... V tem je bil Negode zopet pri njem. Veseli Skočir mu je pravil, da v laških družtvih neso tako jazni ž njim kot tukaj; s hčerko so pač hoteli biti vsi; kakor čebele matico, tako so jo obsipali, a za njega se ni nikdo zmenil. Tu in tam so mu kar v brk rekli v svojej vitežkej naobraženosti: »sčavo«. Negode je hlastno pritrjeval: »No, vidite, oče, vidite, prijatelj, to je to, to sem Vam jaz pravil. To Vam je gotovo pravil tudi oni-le gospod, ki pleše z Olgo. Lahi nečejo nas, le denarje.«
»To jo že res, ali kakor je hotel oni-le gospod, da bi moja hči govorila slovenski, in pa v tako odličnej družbi kot smo danes, to pa vender ne; zakaj se pa nosi gosposki Za nas starce je že še, ali Olgi mislim, da bi se smijali.« Tak je modroval očanec.
»E-e-e , obrca Vas ne udari, oče Skočir, škoda Vas je! Poglejte malo okolu sobe, kakeo pa govore drug gospe in gospodične tam-le v dvorani, mari mislite, da golče italijanski? Ne boš Jaka! Tako-le, kakor midva, tako vsi drugi. Takih, katere je mati slovenski naučila, pa se laški zdaj pačijo, takih — izdajalcev, nečemo med seboj. A ne bojte se, Vi neste taki, to vem ...« Ni še končal, ko pripelje Stanič Olgo očetu ter se jej prav ljubeznivo zahvalja, zagotavljajoč jej, da mu je bila čast spoznati jo, in trdeč jej, da je izvrstna plesalka (To ni bilo res, ker se je še le učila). Deklica zaupljivo pogleda se svojimi modrimi, velikimi očmi ter se lahno nakloni. Nič prisiljenega ni bilo v njenem kretanju.
Ko se je bilo znočilo, odideta naša znanca izmed hrumeče množice proti domu. Radivoj in Negode ju spremita do vrat ter voščita lahko noč. Prijazno je svetila luna, venec nad Trstom je bil pa bel, ostra sapa je tiščala v lice, v nos, ušesa in kamor je le mogla. Olga se skrbno zavije, Stanič priskoči, pomaga jej na voz, in ona se mu zahvali zopet italijanski. Skočir prime in zavihti bič, Olga se še jedenkrat ozre na vrata, kjer še čakata spremljevalca za zadnji, pozdrav.
»Lahko noč!«
»Felice notte!«
»Lahko noč!« v vošči še Skočir in voz zdrdra proti mestu, kamor je zopet jela odmevati slovenska pesem, a voz je drdral in ničesar nesta čula. Prišedši v dvorano, obrnil se je Negode k Staniču, rekoč: »Tudi take imamo še!«
»Žalibog, tudi take!« odgovori ta z žalostnim glasom.
II.
urediTržaška okolica! Koliko pomenjati vsakemu zavednemu Slovencu ti dve besedi, koliko slovenskemu okoličanu! Ona peščica romantične slovenske zemlje je to, kjer se njeni vlastnik more s svojimi protivniki pričkati proti naravi samej za svojo eksistenco, za obstanek: je-li, ni-li res Slovenec? In koliko časa bode še neznosno to stanje? Rešitev tega vprašanja ne more v naš okvir.
V mislih svojih prevzetnih in nespravljivih sodeželanov so slovenski okoličani neka masa naroda, kojo je prištevati zdaj Lahom, zdaj Ilirom, zdaj celo nekoliko Hrvatom, in včasih, ko hoče biti kakov laški zgodovinar ali statistikar zelo velikodušen in preko mere pravičen, ušteva jo kakih par sto Slovencem. Ta narod je torej učenim (?) in z dedno kulturo navdahnjenim sosedom neka inferijorna mešanica, ki se da zmašiti, kamor se poljubi »gospodu« Lahu. On ima denar, on je gospodar, »ščavo« pa — molči, sicer no dobiš dela ni jela. Ako »gospod« Lah (kajti v okolici je vsak, še tako malovreden »čarnjel« »šior«, Slovenec pa »ščavo«; isto tudi v Trstu, če le ni odveč bogat) hoče imeti za postrežnico ali za svoj kratek čas tvojo hčer, okoličan, pusti mu jo, da se ne zameriš; vesel bodi, da je dosegla tako čast; vesel bodi, ako prevzetni, nikdar siti tujec milostno obrne oko na tvojo ženo; ako ti on prigovarja, da je katoliška vera neumnost nekaterih presitih modrijanov in duhovnikov, da taki neumnosti nijeden z laško kulturo olizan človek več ne veruje, ker je to le za hlapce in dekle, pusti vero, pusti cerkev, pusti izpoved ter živi kot nema in neumna žival; to je moda; ako zahteva Lah v krivičnoj pravdi od tebe dušo, prisezi, pusti mu dušo, pusti mu jo, saj trdi, da ni duše, da ni nebes, ni pekla, ni hudiča, ni Boga; čemu ti bodo torej nekaj, o čemer veš, da ni nič? Ako ti prigovarja »šior paron« pustiti materini jezik, zatajiti lastno narodnost, lastni rod, lastno družino, lastnega očeta, lastno mater; le slušaj ga on ve več, kot vsi tvoji sorodniki, vsi tvoji predniki, vsaj tujcu rajši verjameš, kot lastnej materi. Kar on reče, to je sveto. Oh tujina je pač tako lepa. In ta tuji jezik! Kako lepo doni blagoglasna italijanščina! — Ubogo pozabljeno sirotče! kako visoko misliš in kako nizko si že padlo! Tvoji, navidezni prijatelji se ti pa posmehujejo za samim hrbtom ...
Blagovoljni čitatelj oprosti, da sem zašel. Sveta jeza — in kdo ne ve, kaj je sveta jeza?
V dobro znanoj gostilni »alla città di Roma« sedi nocoj izbrana, odlična družba izbranih »tičev«. Pijo in jedo ter se vesele, da jim veselje kar iz motnih oči sili tja v bledolično lahko stvarico — natakarico. Vsi so udje znanega »rdečega« društva v mestu. Krepak mladenič sedi med njimi. Človeku se dozdeva, da je kakor kukavica med drugimi v tujem gnezdu. Vsi navzoči mladeniči se obračajo z raznimi vprašanji vanj ter ga nazivajo Albino Donghi. Silijo ga, da bi kaj govoril, ker so v sobi popolnoma sami. Albino Donghi je videti mladenič v najlepših letih, le na licu mu leži nekaj kakor mora: posledica laške kulture — prehitro življenje. Lep človek je res, rumeni kodravi lasje mu prav slikovito obdajejo drobo glavo, očesi imati neko posebno živost, česar ne opažamo pri tovariših njegovih. Sin je bogatega trgovca »na lepem razgledu«. Njegovemu očetu je tekla zibelka v znanej vasi pod kršnim Čavnom; a sin že tega več ne ve, neče vedeti, kako bi vedel? Oče jo hotel, da se mu sin vzgoji v polnokrvnega Italijana, kar v Trst u jako radi gledajo, da se množi »pristno« italijanstvo mesta. Čistokrvni laški element je neki jako slab, slab ... in vedno ga je manj.
Albino vstane ter začne v odlomkih improvizovani govor. Mimogrede naj omenim, da govornik Albino ni bil.
»Slavna gospoda! Dragi sobratje! Upam da smo vsi jedne misli, jednega srca, in da ni izdajice med nami. Kot s pristnimi sinovi jedne majke smem dakle govoriti svobodno. Dobro Vam je znano, kje je naša prava domovina. Hvalo Bogu in našim vrlim voditeljem, ki so nam priborili pravico, da se smemo nazivati celo domorodno stranko. Kako domorodje, dragi prijatelji, mi mislimo s tem, to vemo predobro vsi in Trst nikakor ne bodo zadnji v dan velikega prevrata, ko mila majka (tu vzdigne kazalec leve, preko njega pa kazalec desne roke: i-taglia) pritisne na vroče svoje srce vse svoje jednokrvne otroke. Zato dvigam čašo, bratje mili, Bog živi onega, ki je tu notri!« Rekši pokaže kupico. »Evviva, evviva, evviva!« kriče že na pol pijani patrijotje ter natočivši si v omenjeno čašo, izpije vsak do dna, kjer je videti potret — kralja Umberta.
Potem se začno pogovarjati, kje ima njihova ideja najlepše korenine in kje so zanje puščobna tla. Neko dolgopetno, na vse strani »špičasto« človeče omenja, da se tržaška okolica »pravemu« duhu vedno bolj odtuja in če pojde tako dalje, imeli bodo »ščavi« popolno večino tudi v predmestjih, stranka pa nobenega somišljenika več v onih krajih. »To je pa,« pravi navdušeni iredentovec, »našim idejam nevaren in habsburškej dinastiji zvest element, ki se drži Avstrije kot prirasel. Ta b nam utegnil biti še kedaj nevaren. Tudi to, da je črnimo na vse načine kot nelojalno ljudstvo, ima, kakor je videti, le malo haska.«
Albino Donghi ga pa zavrne možato, kakor je le mogel, da so se mu oči odprle za dobro ped na široko:
»Pojdi, pojdi, prijatelj! Oni, o katerih misliš, da so nevarni našim težnjam, so le prenapeti, priseljeni Kranjci; ti ljudstvo zapeljujejo. Okoličani sami bi se česa tacega niti ne drznili počenjati, dobro vede, da bi jim magistrat nagajal in kljuboval. Ko bi ne bilo teh priseljencev, smelo trdimo, da sta Trst in okolica v malo letih še bolj italijanska, kot Romagna. Kaj misliš, kako pa je to naše okoličansko ljudstvo? To ti je ljudstvo, ki pojde danes na sosedovo škodo delat, jutri pa na tvoje. Jaz te ljudi poznam; za goldinar jih dobiš nekaj, za petak že mnogo«.
»„Ti imaš mnogo izkušnje, osobito z ženskim spolom«, pretrže mu besedo majhen, kodrav možiček črnih las in rjavih oči. »Slišal sem, da so vse okoličanke zaljubljeno v tvojo kodravo glavo«. Glasen krohot se je odmeval po sobi, tudi Albino Donghi se je smejal. Taki pokloni so mu vidno prijali.
»I, kaj misliš, da „ščave“ ne znajo ljubiti? Še kako? Oni dan sem videl zopet jedno prav lepo. Kar je res, to je res: lepe, jako lepe so okoličanke«.
»Pa ni bila menda tista, ki te je tožila, kakor si nekdaj pripovedoval. Menda si vender pametnejši postal. Albino, povej povej, kako sta se pobotala pred sodiščem!« draži ga omenjeni dolgoveznik ter utrinja cigaretko ob rob mize, vedno sukajoč ob čopku na koncu brade.
»E, molči klepetalo, p ..., kaj me dražiš s tem!«
In »lepi« Albino umolkne, kakor osramočen; pa ne zato, ker se je prenaglil, rekši prijatelju tako nespodobnost, kajti to je v laških intimnih družbah skoro neizogibno, pa brez posebnih posledic; Albino je umolknil zato, ker ni hotel pripovedovati onih »sitnosti«. Prijatelji so si pa kar v pričo njega jeli pripovedovati o onem »sitnem« dogodku. Mej neko brdko okoličanko in »lepim« našim renegatom so jo bila začela neka »malenkost«. Nesrečna in prezaupljiva deklica dala se je zapeljivcu prevariti. Prišli so nasledki pregrešne ljubezni in potem v takih slučajih neizogibni, sramotni prizori prod sodiščem.
»Toda brez zamere, Albino! Hudo je bilo, pa kaj hočeš, minilo je!« S temi besedami so ga prijatelji zopet zdramili iz neprijetnega molčanja.
»Saj ne veste, kaj mislim, ker mi ne pustite vsega povedati, segajoči mi v besedo. Zdaj vem zopet za jedno. To vam je obrazek, to; in pa stas! To je zares krasota. Ti Umberto si jo videl oni večer na plesu našega družtva. Ni res morda?«
»Da, videl sem jo; Olga jo nazivlje oni starec. Njen oče je menda, kaj neki? Ti moraš vedeti, Albino?« Odgovarja mu človeče upalih lic in dolgih, velikih ušes.
»Ali si morda pričel že tudi na to svoje oblegovanje, ha, ha, ha!« smejejo se prijatelji Albinu, ki je zelen same jeze, da ga nocoj tovariši v vsem prestregajo. Navadno velja pač le njegova.
Ker je bilo že pozno, presele se naši »tički« iz gostilno v kavarno, kjer pa neso bili več tako sami, zato so se tudi kmalu razšli.
III.
urediČe že ne najlepša, vender jako prijazna je tržaška ulica »na lepem razgledu«. Prehod izmed okoličanskih bolj nizkih hišic mej tako veličastna, visoka poslopja, ta prememba prija opazovalcu nenavadno Pogled tja na odprto morje, ta pogled je že po dnevi zanimiv, kaj še le po noči, ko se včasih morska gladina blišči v nebrojnih lučih ribičev, krožečih sem ter tja; pogled na bližnjo železniško postajo je tudi interesanten, kakor malokje; prihajajoče in odhajajočo vlake, srečavanje in obračanje lokomotivov gledaš lahko tako, kakor v kakem rimljanskem amphitheatru. In po noči to žvižganje, ta ropot, ta šum iz bližnjega mesta, kakor tudi s kolodvora! Veličasten in zajedno po domoljubnem ponosu vzvišen jo tudi pogled na mestni grad. Napolnjuje človeka z opravičeno zavestjo in nado: če je treba, naša slavna Avstrija obrne tudi ogenj in bombe bruhajoča žrela topov proti sovražniku, ki preti pogubiti našo srečo, našo milo domovino.
Zvečer ni ulica »na lepem razgledu« močno obljudena, le v pomladanjem in jesenskem času ima več sprehajalcev. Ako ne bi bila ulica za jedno tudi vožnja cesta, bil bi zvečer po njej, rekel bi, skoraj sveti mir. Že nekaj dni brisala je todi ostra burja, mrzlo je bilo, da človek kmalu ne bi smel glave pokazati izpod strehe; nocoj pa je pričakovati tihe in mirne, četudi nekoliko mrzle noči. Mrak je še in ljudje hodijo v prodajalnice ter zopet domov. Revni delalec ima pač stoprav pozno zvečer čas, da povečerja. Velikej in odličnej prodajalnici, ki ima na čelu napis »Giov. Donghi« od zlatih črk, razsvetljena so z raznimi jestvinami preobložena okna. Vrata se odpro in v prodajalnico stopi preprosta okoličanka deklica, kojej je moralo biti kakih osemnajst let. Lepi obrazek jej kar zagori prav tja v same rumene lasce, videčej toliko nališpanih trgovskih pomočnikov, ki so večinoma, ostavivši svoje delo, željno upirali vanjo svoje oči. Skoro sram bi jo bilo, da ni že od mladih let navajena hoditi sem kupovat najpotrebnejše hrane. Kmalu se zopet poslovi in odide urno proti domu v Rojan. Kakor jee brzo stopala, da jej je kar sape nedostajalo v burno dvigajočih se prsih, vender jo je rezal nekdo za njo se hitreje. Kmalu sta bila skupaj. Možka postava, zavita v dolgo zimsko suknjo, stegne roko in jo potrka po rami:
»Marijčka, kam pa tako brž?«
»Domov grem; mudi se mi«.
»Vender počakaj malo, da se nekaj pomeniva. Saj veš –«
»Vam nemam ničesar praviti, pustite me, da hitim kuhat večerje očetu, ki pride zdaj ves vpehan iz kamenoloma domov. Albino, pustite me!«
»Marijčka, povej no, samo to mi povej, zakaj nesi odpisala na moj list; prosim te, povej, da ne umrem samega koprnenja in žalosti po tebi«.
»Gospod Albino, jaz sem uboga reva; zato pa vem, da ne mislite pošteno z menoj. Ne morem si misliti, da bi bilo kaj iz te moke. Zato Vam nesem odpisala. Zdaj me pustite, prosim!«
Toda, ko jastreb zasadi svoje kremplje v nedolžnega goloba, ne neha, da ga odnese; tako tudi Albinu ni hotel odtegniti svojo roke, ko jo je bil ovil in krčevito stiskal okoli dekletovega pasu.
»Marijčka, ti misliš, da te nemam rad. O, kako se varaš. Da bi ti vedela, kako te ljubim, tukaj le bi se vstavila ter me objela in rekla: Albino moj, vsa sem tvoja! Ti mi ne veruješ, ker ne vidiš mojega srca. Bog čuvaj, da bi imel kakšne slabo namene s teboj; nikakor ne, Marijčka, ljubljena moja nikakor ne: Bog sam mi je priča, da ne«. Tako navdušeno in ognjevito je hitel govoriti Albino. Kdor je pobližje poznaval njegov vihravi značaj, trditi bi bil moral, da so v tem trenutku njega besede res v soglasji se njega srcem; toda le v tem trenotku; jutri pridejo žee druge misli. »Ali se ni morda so nikdar zgodilo, da bi bil bogat gospod poročil deklico iz revne koče. To se godi vse vsled ljubezni, dragica moja. In jaz te ljubim, angelj moj, bolj kot vse na svetu te ljubim. Če nesi ti moja, torej ugonobim samega sebe. Vem, da ne bodeš tako trdosrčna, tako nevsmiljena, predobro poznam tvoje dobro srčice, da ne bodeš«.
Deklica je pazljivo poslušala laskave besede svojega spremljevalca, le tu in tam ga je v govorenji prehitela s kakim: »nemogoče!« ali pa: »da bi bila bogata!« V takem pogovoru, ki pa ima v ne baš blagoglasnem tržaško-laškem narečju nekoliko drugačno lice, kot v polnoglasnej slovenščini, prišla sta do obokov Rojanskega mestu. Albino je tako napeljal, da sta se ustavila pod jednem obokov, kjer slučajno ni bilo mimoidočih. Tudi poln mesec ni prav obseval one strani, kjer sta se ustavila in kjer je Albino lahkovernej deklici prisegal o pravej iskrenej ljubezni:
»Oče mi prepusti kmalu vso trgovino, jaz se oženim in pripeljem tebe v hišo, golobica moja. Tam bodeš kraljevala, kakor redkokoja tvoja vrstnica in tovaršica v mestu našem. Lepo se bodeš nosila, nobena obleka ne bode za te predraga. Tedaj bodeš še le prav lepa, in tvojo lepoto bodo občudovali tudi drugi, kajti zahajala bodeš v odlično družbo k veselicam in zabavam. Marijčka, kaj ne, da bodeš moja?«
Siloma jo je objel ter pritisnil k sebi in položil njeno lepo glavico na svoje prsi. Strastno je poljubljal rdeči ustnici dokler se mu ona, vrnivša več poljubov, ne izvije, rekši:
»Lahko noč, Albino!«
»Lahko noč! ljubica moja, lahko noč, misli na me!« vzkliknil je.
Marijčka zbeži, kolikor jo noge neso, proti domu; srce je plulo v mladih nje prsih. Kaka sreča jo čaka, kako veselje in življenje, ker je – lepa.
Nesrečna deklica!
Albino se napoti, ne domov , temveč naravnost v mesto k svojim prijateljem. Našel ni nobenega teh prijateljev, a bil je vender-le vesel, duđa mu gre vse tako po sreči. Odloči se nocoj za »lumparijo«, bodi že taka, ali taka. Zlobni nameni ga napotijo v kavarno C., kamor navadno zahajajo Slovani.
V različnih skupinah so tu zbrani Slovani tržaški. Trgovec in učenjak podajata si tu bratski roke ter sklepeta zveze in osnove v prospeh Slovanstva v Trstu, v blagor splošnemu človeštvu. Obiskovalce te kavarne spaja plemenita, trdna vez: delo za narod.
Trst je za rod nas važna in zajedno tudi nevarna postojanka. Noč in dan treba je biti na preži. V svetovnem tržišči je pač vse na prodaj, tudi čast in poštenje. In tudi značaji so tu na prodaj. Koliko lažje zajde cel rod, kot pa posamičnik, ako njega voditelji in zastopniki ne obračajo prav krmila. Zato so v imenovanej kavarni čestokrat važna posvetovanja v prospeh našej stvari.
Nocojšni večer nema ničesa tacega v svojem »portfelji«. Vsakdo se zabava, kakor mu je ljubo. Ta sedi nepremično za svojo »črno«, držeč v roci časnik. Pazno so mu uprte oči nekam tja doli skoro v dno listu: mož čita listek. Interesantno mora že biti to čitanje, ker si zadovoljno viha in vije neprenehoma levo polovico brk. Nos se mu všečno znižuje k ustom, nasmehne se in bela vrsta zob pogleda po sobi: radosten smehljaj porablja možu živce, da kakor nevede potisne list bliže na brke, da bi ga menda kdo ne opazoval, kar sva pa mi dva z nežno čitateljico venderle pogodila.
Homo sum – toda saj mož o tem še ničesar ne ve. Samozadovoljno stegne roko po posodico, ter slastno srkne oživljajoče pijače. Potem pa začne zopet »da capo«. Temu nasproti sedeči sosed je povsem drugačen. Visoko pred seboj drži časnik, v drugi roci dišečo smodko. Pročita nekaj člankov, odloži list in premišljujoč zre nekam tja pred so v slikovito se vijoče kolobarje tobačnega dima; zdaj pa zdaj zmaje z ramama; diplomatom pomenljivi: hm, hm! izvije so mu iz ust, potem zopet nekaj preudarja in zopet čita, pošiljajoč debele oblake dima pred se: mož se bavi z višjimi sferami, on opazuje politični firmament; Bismark mu jo je zopet nakuhal.
Iz ravnokar došle družbe spoznamo takoj znani glas očeta Negodeta; »Jaz bom pa kaj veselega, saj žalosti in drugih dogodkov vidim vsaki dan se preveč po tržaških mestnih ulicah«. To izgovorivši seže po najnovejšej številki »Brusa«, Stanič vzame »Narod«, nek ž njima došli rezervni častnik pa »Obzor«. Uglobivši se vsak v svoje berilo, umolknejo, le tam pri onej mizi v kotu sta dva mladeniča v živahnem razgovoru o nekem družtvu in o nekej bodočej veselici.
»Potem bi vsprejeli tudi „Njega nij!“« trdi prvi, ter so ozre proti durim, ki so se baš otvorila in nekdo je stopil v sobo drugi pogovarjale je obrnjen s hrbtom proti durim, ne vidi nikogar in nadaljuje govor:
»Vsakako boljša in primernejša bi bila pesmica „Slovenec sem!“«
»E, kaj Slovenci, ščavi, ščavi!« oglasi se od vrat – Albino Donghi, že dobro »naložen«. Vsi se ozro v nepoznanega razgrajalca in suroveža. Najbliže njemu sedeči in listek čitajoči človek se prvi oglasi:
»Gospod, s takimi komplimenti pojdite kam drugam, ne pa med olikane ljudi. Pokaj neki trdite, da ste „gente colta“?« Albino se uje v ustnico, a nesramen, kakor je bil, odvrne kričeč:
»Mi smo, dakako da smo „gente colta“, a vi „ščavi“, pritepenci, tujci; Kranjci, divjaki«. Zdaj ga zavrne omenjeni gospod politikar, ki je bil že srečno dopušil smodko, ter odložil Bismarka.
»Pijancu sicer ni vredno odgovarjati, ker pa morda mislite, da moramo mi celo za svoj denar take debele požirati, povem vam, da ste neolikanec. Gospodar, tukaj želimo miru!« Gospodar priteče, ter jame miriti razsajalca, a tako rahlo in le po malem, da se je prav videlo, kako se revež boji zameriti imovitemu Lahkonu in njegovim lahonskim somišljenikom, kojih je pač v Trstu povsod – preveč. Albina to še le razdraži. Z druge strani pristopi Stanič, ter srdito okoli sebe gledajoč, vpraša: »Kdo sramoti tukaj naš narod?«
»Jaz sem, in vam pravim „ščavo“!« odgovori Albino z zaničevalnim glasom. Opravičena, sveta jeza poloti se Staniča, čuvšega tako predrznost. Vsa kri mu mahoma zavre po žilah. Jezno zavihti roko in predno se je zavel, čutil je »lepi« Albino na lici pristno slovensko zaušnico.
»Na, pravi Stanič, da boš vedel, da nesem „ščavo“, ampak gospodar, ki zna braniti svojo čast in čast lastnega rodu«. To rekši obrne se ter odide na svoje mesto. Rotil in tresel se je lahonček same jeze, ali srce mu je zlezlo v čevlje. Te vrste sodrga se sicer zna širokoustiti, ter groziti s pestjo; da bi pa kaj zares storili, zato so preboječi. Za javni, resni boj neso, pač pa za zavratne napade.
»Bes vas ne lôpi, gospod Stanič!« smeje se mu Negode nasproti, »za lepe krajcarje ne bi hotel biti tak ščavo kot ono-le revše, ki mora držati tako gorko prilepljenko. Mojster ste v tej zadevi, ne samo „gospodar“, to vam pravim«.
Dva dni pozneje trosil je lokalni italijanski listič, katerega nazori imajo izvor svoj v samej nesnagi, popis upijoče krivice, ki se godi laškemu življu v Trstu in sploh na Primorskem: »Predsinočnjem je znani razgrajač, neki Stanič, do cela pretepel mirnosedečega gospoda A. D. našega somišljenika in čislanega trgovca našega mesta, samo zato, ker ta ni hotel ž njim slovenski govoriti. Ruske agitacije, panslavistična prenapetost. Kaj misli sl. vlada o tem?« ...
Na prijetnem mestu domačega vrta solnči se Skočirjeva gospodičina Olga; s knjigo si dela senco in čita omenjeni članek v italijanskem listu. Z nevoljo ga vrže stran, ter zre na odprto morje, kamor je uprav od tu krasen razgled. Potem vzame drugo številko imenovanega lista, čita ga in zopet Čita ... ostane, ter steče v hišo, lepo veliko poslopje brez pravega sloga. Videlo se je že na prvi pogled, da so ga nekdanji Skočirjevi predniki zidali le po potrebi, ne po kakšnem ukusu.
»Oče, oče, Radivoj ni res tako, kakor pravi včerajšni list. Današnji ima popravek«. Starec, čuvši glas svoje miljenke, prikoraka iz hleva, ter brisoč si roki ob hlače, hoče prijeti za ponujani list. Vender jo še prej vpraša: »Kakšno popravo, kakšen Stanič, ne umem te hči moja. Ti si učena, jaz nič.« Čutila je deklica svojo prenagljenost in močno zardevaje povešala je lepi očesi k tlom, ter tolmačila očetu prejšnjo nesrečno izjavo. Vender ni vzbudila Olgina vzburjenost nikake sumnje v glavi priprostega očeta. Vse se je zvršilo mirno.
IV.
uredi»Slovan gre na dan«, ta izrek izpolnuje se veselo letošnjo jesen v mestnej okolici. Celo pred samim mestnim pragom ujunačili so se zopet Slovenci, celo tukaj snujej o slovensko pevsko družtvo in poleg tega ustanoviti mislijo tudi podružnico šolskega podpornega družtva, čegar blagi nameni so toli plemeniti in vzvišeni, da ga zavednemu človeku niti ni treba pri poročati. Toda to ni lahko na teh tleh, na periferiji slovenstva. Lahoni imajo povsod in z jako pretkano previdnostjo razpete svoje mreže, kamor love lahkomiselne okoličane, da z njihovim denarjem snujejo in podpirajo šole v njih lastno pogubo, šole, katerih smoter je veleizdajski. Treba torej neustrašljivosti, orjaškega poguma in mnogo čilih moči, da varujejo nezavedno ljudstvo grabljivih in škodeželjnih volkov nasprotne stranke, ki razpolaga z mnogobrojnimi sredstvi, samo da doseže svoj namen: odtujiti Slovence svojemu narodu in prevzvišeni dinastiji ter je učiniti po nekoliko jednae sebi, katerih srce je v Rimu, trebuh v Avstriji.
Sem pridite se učit vi narodni pesimisti, trdeči, da naš narod ni vztrajen, da sploh ni ustvarjen za življenje, za samostojni razvoj, da se ne giblje, da nema pravih uzorov in da peščica samih revnih Slovencev nema bodočnosti. Tu sem pridite vi črnogledci, ki ste uverjeni, da si nemamo kje iskati opore, da nas je malo! Tukaj se učite spoštovati slavni svoj rod, učite se častiti neumrli spomin slavnih prednjikov; tukaj boste več kot jedenkrat na dan čuli iz ust spoštovanih in cenjenih narodnjakov zatrjevati mnogobrojnost Slovanov, odločnost Slovencev in njihovo naravno nalogo. Tega se strašijo celo naši nasprotniki.
Radivoj Stanič ima polne roke dela. Četudi se imenovana prememba ne vrši v njegovem rodnem okraji, kjer že imajo vsa narodna družtva, vender si ne da pokoja. Pomaga, kjee more, nagovarja, vspodbuja, svetuje in hodi celo sam nabirat udov za novo družtvo. Kjer se mu je zdelo, da ima količkaj znanja, podal se je pridobivat novih udov, novih braniteljev za sveto narodno stvar. Pri mnogih veselicah občeval jo že s Skočirjem in njegovo hčerko, ljubeznivo Olgo, ki se je v tem času razvila liki vrtnica v hladnej pomladnej noči. Lahko bi trdili, da jo skoro dovršena krasotica. Njena lepota, njeno kretanje, njeno mišljenje, vse se je na njej nekako dražestno strinjalo. Marsikoje možko oko se je že obrnilo za njo, kakor samo sebi ne hoteč verjeti o tako milej prikazni. Tja se je Stanič podal najprej.
Kakor je bila Olga o svojem prihodu iz šole nevedna o narodnih težnjah in o slovenstvu, kakor tudi o slovanstvu sploh, privadila se je s časoma vsemu in vsled Staničevega prigovarjanja jela je čitati celo slovenske časnike, katere jej je pošiljal neutrudljivi rodoljub. Vedel je že tako izbirati ter jo opozarjati na tvarino in obliko, da se je lepe Olge dovzetno srčice jelo po malem zanimati za razmere bornega lastnega rodu.
Očetu in hčeri se jo dozdeval čuden Staničev nenavadni pohod. Olga je bila v velikoj zadregi. Po starej, lepej slovanskej navadi sprejme Skočir odličnega gosta. Videlo se mu je, da ga vsa stvar nikakor ni mnogo iznenadila. Vso njegovo gibanje je pričalo, da ve kaj in zakaj in kako se je vesti v takih slučajih. Sam s seboj je pa dejal: takih pohodov bode, upam, odslej še več, hi, hi! Kdor ima dekleta! Za danes je očka dobro pogodil.
Lepo jesensko popoludne je že po trgatvi, ki letos ni bila slaba, zato pa tudi vinogradnik ni slabo volje. Tudi druzega se je že še pridelalo.
»Gospod Stanič«, dejal je Skočir, »saj se no vidiva danes prvič. Vsprejetii Vas moram kot soseda. Tudi Vi ste po svojem očetu kmetovalec in vinogradnik. Kot dobra soseda pokusila bova mojo črnino. Olga, prinesi!
V snažno, vender ne gosposki opravljenej sobi sedla sta za mizo ter se jela pogovarjati o letini, o vremenu, davkih in drugih navadnih predmetih, kakor je že navada o prvem pohodu. Ker nočemo poslušati pogovora, ki obema preseda, nuja se nam lepa prilika, da se ozremo nekoliko po sobi. V kotu na desno od vrat je postelja, o koji lahko trdimo, da jo bila, ko je bila nova, jako lepa, a zdaj je že močno oglodana, vender ne preveč. Pregrinjalo je čipkarsko delo najnovejšega ukusa, izvestno Olgin izdelek. Nad postelje na zelenkast« pobarvanej steni visi v črnem okviru s šipo pozlačena podoba božje Porodnice s sv. Višarjev. Pod njo je več manjših podobic s pozlačenimi okvirji, gotovo svetih spominov na različne božje poti, po kojih je Skočir mnogo prehodil. Bil je v svojej boljšej dobi na sv. Višarjih, na Brezji, v Ljubnem, pri sv. Joštu, kjer so sv. »štenge, pri sv. Krvi, na Šmarnej in Žalostnej gori, na sv. Gori pri Gorici; vse to lahko sodimo po raznih »odpustkih«, ki vise na steni. Če bi pa hoteli biti odkritosrčni, morali bi povedati – če bi Skočir pravil sam, ne konča do jutri – da se ni ogibal niti manjših božjih poti, kakor k sv. Jeronimu na Nanosi potem je bil Skočir tudi na Planinske gori, pri Vremskej M. Božji, v Logu pri Vipavi o »pastirskem« prazniku sv. Jerneja apostola. Pozabil ni niti peljati se na otok »Grad« pod Celej in o godu sv. Nazarija v Koper, da mu blagoslovijo nabrane cvetice kot zdravilo ljudem in živini; da ne spominjamo sv. Jošta v Ricnjih, kjer je bil vsako leto in cerkvice na Repnem taboru, katero je navadno obiskaval o »šmarnih« mašah.
Zavese pri oknih so bile delo najnovejšega časa, kakor tudi mnoge posodice s cveticami, ki so dokaj ljubko stezale svoje pestrobojne glavice skozi okna k ljubemu solncu. Če omenimo še omare za obleko in predalnik s tremi predali, olepšanimi z umetno in somerno rastočimi klinčki, kakor v podobi line, našteli smo, razven nekoliko stolov, ki so bili tudi, kakor vse drugo, nekam starinske oblike – vso sobno opravo. Splošen utis nepretesne sobe ni bil sicer ničesar nenavadnega, vender snaga in red, ki sta bila v vseh rečeh, dajala sta vsemu skupaj neko posebnost, da se je človek čutil pod tem stropom kmalu povsem domačim.
Naša znanca govorila sta torej najprvo o navadnih rečeh. Radivoj pa je bil one vrste človek, kakoršnemu sicer nikdar ne poteče prepotrebna »nit« razgovora. Ni mu bilo nikakor težko napeljati govor v oni tir, kojega si je želel. Govoril je kolikor možno po domače, da ne bi starčka, neveščega razmotrivanju in kombinaciji takih in tolikih pojmov, samo zmedel. Jedra, zdravega krepkega jedra treba; to upljiva, to koristi, ne pa prenapete govorniške figure. Vender je bil Radivoj jako dolgo v svojem elementu. Nikakor si ni pustil segati v besedo. Ko je slednjič vender »srečno« končal, jame ga Skočir izpraševati zopet s konca, kako to in ono, zakaj tako in tako. In zopet sta zdaj pa oba mlatila isto slamo, kojo je bil Radivoj prej sam obdelal. Olga je ostala v sobi ter se na drugem konci mize bavila s svojim pletivom. Kakor so sploh vse Evine hčere več ali manj radovedne, vpirala je tudi ona večkrat svoje lepe oči v navdušenega mladeniča. V teh pogledih je bilo pa še nekaj več kot sama radovednost. Včasih jej j kar nehotoma ušel pogled z dela tja v nasprotno stran. Večkrat je že opazovala Staniča na raznih veselicah, plesala ž njim in se šalila, a tak o lep, kakor je danes in tako ušeč ni se jej zdel še nikoli. Slučajno je tudi Stanič vjel jeden takov pogled − njegove oči so se srečale z njenimi. Nekako čudno mu je bilo pri srci, in tudi Olga je takoj povesila drobno glavico, živordeča. Kaj je mislila v tem trenotku in sploh, kje so bile njene misli, tega ni težko uganiti. Ne pomotili bi se mnogo, če trdimo, da je bilo vse njeno mišljenje tam na nasprotni strani pri blagem mladeniči, katerega je njeno srce že ljubilo. –
Nikakor težko ni bilo potem več Staniču pridobiti Skočirja za novo društvo. Proti koncu pomagala je celo Olga nagovarjati svojega očeta. Slednjič ju še povabi v nedeljo k veselici, kjer se ustanovi načelništvo novemu društvu. S tem je bil dovršen pogovor, in oba domača spremila sta prijaznega gosta na konec vrta, od koder je šla stezica bližnjica naravnost do cesto, ki je bila blizu pod zidom. Mejpotoma sta se Radivoj in Olga ustavila pri gredici različnih cvetic, kojih je gojila Olga obilo. Skočir je stopal naprej in ogledoval sadno drevje; mladi ljudje pa znajo uporabiti vsako, tudi najmanjšo priliko.
»„Vsakdo si že mora misliti, videč krasne te cvetke, kako krasna mora še neki biti vrtnarica sama, tudi če Vas ne bi poznal, gospica.«
»Torej Vam prijajo cvetice, gospod Stanič,« vpraša ona naivno.
»„Vsakeršno cvetje mi je ušeč, gospica, a te cvetke so osobito lepe. Pomniti treba, da smo že v jeseni. Če bi jaz imel kako tako cvetico, hranil bi jo na veke«, reče Radivoj skoraj strastno.
»Pa, ko bi se Vam posušila«, obrne se Olga vanj ter ga pogleda prav tako nedolžno kot sedemletni otrok, vprašajoč očeta, kaj neki dela ljubi Bog v nebesih.
»Nosil bi jo vedno na srci svojem«.
Molče s je sklonila in kakor v šali utrgala rdeč karanfil ter ga podala Radivoju z istim nedolžnim nasmehom:
»Nate ga torej«!
Še zahvaliti se ni utegnil, ko ga že pokliče Skočir k nekemu drevesu, po kojem so lazile mravlje, da mu pokaže svojo umetnost, kako zna on po lastnej izkušnji odpravljati tako nesnago. Četudi v tem trenotku jednaka lekcija ni bila primerna, vender je poslušal Radivoj možička kolikor mogočo pazno, premda si ni mogel kaj, da mu jo pogled uhajal tja do Olge.
Nikakor ni mogel pozabiti naivnega vprašanja: pa, ko bi se Vam posušila?
Še jeden globok pogled, še jeden mehak pritisk nežne ročice in Stanič je bil na cesti. Mudi se mu dalje. Delo je važno in vsak trenotek potrata.
Minila je nedelja , minila z dobrim uspehom tudi veselica novoustanovljenega družtva. Vseh mrtvih dan je danes. Včeraj popoludne je začelo mesto mirovati in miruje še danes. Spomin je to nam drazih ranjcih; ta spomin praznuje se v Trst u prvi dan po prazniku mestnega patrona sv. Justa. Vzlic mnogim nerodnostim in nerednostim, koje so obično posledice dveh ali celo treh praznikov, odhaja vender mnogo ljudstva na grobje molit za svoje drage pokojnike. Tudi narava sama nas spominj v tem času s svojo jednaličnostjo in s svojim na pol uvelim obrazom minljivosti na svetu, spominja nas smrti in ž njo konca vsim zmotam, vsemu trpljenju, vsej nevoščljivosti in vsem krivicam, ki nam jih je trpeti vsled človeške brezsrčnosti; ta dan nas spominja, da nam onkraj groba zasveti lepšo solnce popolnejšega in srečnejšega življenja v jedinosti s prevzvišenim Stvarnikom, z nedosežno pravico in resnico samo ...
Nebo je oblačno, morje lahno pljuska ob breg in pere nerazrušljive skalne stene. Visoko tam gori nad morskim bregom stojita na konci Skočirjevega vrta naša znanca, Radivoj in Olga. Ljubo se ona oklepa mladeniča in solzne ima oči; Radivoj bi jo rad tolažil, a neizmerno hudo je tudi njemu pri srcu. Komaj da sta si pred nekaj dnevi razkrila iskreno ljubezen, že trže kruta osoda od srca srce. On mora na Dunaj dovršit svoje studije in izpite, da doseže v javnem življenji toli čislano in potrebno samostojnost. Slovo je pa tako britko, dasi ni za prav dolgo časa.
Stari Skočir je odšel molit na pokopališče, Olga je bila zjutraj tam. Nekdo domačih pa mora biti v hiši, da nadzoruje posle. To priliko je uporabila Olga, da še jedenkrat vidi, še jedenkrat objame svojega Radivoja. Posloviti se mora ž njim, saj ga ne bode videla več tako dolgo, da se vrne z doktorsko diplomo v žepu v naročje svojej ljubljenej nevesti.
Z roko v roki stojita ter si šepetata najslajše besede.
»In če bi te oče hoteli kam po sili možiti, recimo, da bi Ti kazalo bogatstvo, blesk in sloveče ime, Olga«?
»„Za me se nič ne boj, Radivoj. Očeta poznam dobro. Nekoliko pohlepni so res na bogatstvo, a opomnim, da sem njihova jedinica in gledali bodo menda najprej meni ugoditi. Toda, ka j si beliva glave o tem, kar niti ne bode«.
Nadaljevala sta pogovor, poln najčistejše ljubezni, prisegala večno zvestobo, in tako so jima tekli kratki trenotki slovesa, da sta skoraj zabila na ločitev. Ničesar nesta čula, kaj se godi okolu njiju. Negode je bil šel po nekem opravilu v bližnjo vas B. ter se vračal tod mimo po cesti domov. Ugledavši zaljubljeno dvojico, bila mu je šala na jeziku, vender gre tiho mimo, misleč, da bi ne bilo prav, če bi jo motil v tako važnih pogovorih: Bog ve, kaj si neki pravita, da se zdi obema tako strašno imenitno; kar ne moreta se domeniti!
»Ni slabo izbiral Stanič. Dober mladenič je, predober. Za svoje rojake dal bi vse, tako srce ima. Bog mu daj srečo! Skočir ni brez nič, deklica bode dedovala premoženje po očetu in iz izšolane Italijanke bode izvrstna Slovenka, ha, ha, ha! Iz Savle Pavlina! Negode še kaj prav pogodi«. Tako je premišljeval izkušeni mož in okoli usten se mu je počasi zavil prijeten nasmehljaj. Zadovoljno udari s palico ob tla, mrmrajoč: »Nesmo še propali in ne propademo še, če Bog da. To bo morala biti zopet odločno slovenska družina. Le zvijaj se lahkonska kača«!
V.
uredi»O, ve proklete črne vrane,
Ki ste mi dekle zapeljale;
Zdaj bodete račun dajal',
Ker ste mi dekle zapeljal'!«
Narodna pesem
Skoro da so sosedje zavidali kamenarja Tkalca, ker ima tako lepo hčerko. Res, da mu je bilo mnogo prestati, prej ko se je razvila v tako lepo dekle, a zdaj je pozabljen ves trud, vse britkosti. Tudi sam je nekako ponosen na njo. Malo hišico z vrtičkom za najpotrebnejšo zelenjavo oskrbuje mu sama in on prišedši domov zvečer spehan od dela, mnogo lažje diha kot nekdanje čase. Čaka ga, če že ne večerja, pa kaj druzega za prigrizek. Ljubljena hčerka ga prijazno sprejme ter mu pripoveduje, kaj novega se je prigodilo v tem času, ko je bila sama, kaj je počenjala in celo kaj je mislila. Seveda pozneje v nekem času ni bila več tako odkrita svojemu očetu. Tkalec se je čutil, kakor pomlajen. Odkar mu je umrla žena, ni imel take postrežbe.
Njegova pokojna družica bila je res pravo revče, potrpežljivo, kolikor more sploh človek biti. Mnogo let jo služila v mestu, prislužila si marsikak novčič in lahko bi bila prišla kam na »trdno«, tako so trdili pobližje jo poznavajoči ljudje. A bilo jej je tako sojeno. Kamenoseka Antona imela je med vsemi možkimi, kolikor jih je poznala, najraje. Okoli tridesetega je bila tedaj, ko sta se vzela. Tudi on jo je rad imel, če se sploh more trditi, da človek blizu štiridesetih let more koga v istini »rad imeti«. Mnoge popolnoma zaslepi blesk denarja in bogastva. Pravo je trdil oni modrijan, rekši da je življenje v vsih treh dobah svojih udano v vsakej dobi posebnej strasti : v mladosti prevladuje ljubezen, v možkej dobi častilakomost, v starosti pa skopost. Skratka : ona in on sta si verjela, da se ljubita in zadoščalo je. On ni imel druzega kot žuljevi roki, da-si je bil priden delavec. Dokler je bil samec, kazal mu je koledar le pet delavnikov v tednu, dva dni sta bila pa določena v to, da je zapravil v tednu zaslužene novčiče. Anton je tudi skrbno delal na to, da mu od sobote do ponedeljka ali vtorka ni ostalo »okroglega« v žepu. Za njen denar sta kupila hišico v Rojanu, sedanje bivališče. Tesno je bilo sicer, a vender še vedno nekaj boljše kot nič. Pravijo, da se je Anton po poroki popolnoma spremenil. Ne baš štedljivo urejeni koledar moral je pokazati pametnejše lice. Skrbna ženka ga ni puščala nikamor. Ob nedeljah ali o praznikih pila sta kolikor je bilo potrebno doma, potem jo dobil Anton nekaj desetic, pa ne mnogo, in s tem je bilo zavezano. S početkom je šlo malo trdo, a ker je bila žena previdna in − resnici na ljubo povemo − tudi jako stroga, da je razvajenega Antona spravila v red, šlo je vender, da-si so v časih kolesa jako cvilila. Slednjič se je soprog tako privadil rednemu življenju, da se mu je zdelo skoro nemogoče, kako je nekdaj vozil. Zakonska sreča je dosegla svoj cvet, ko jima je Bog dal ljubeznivo hčerko. Mater bi bilo rojstvo male deklice kmalu stalo življenje, vender je šlo vse srečno. Oba sta bila vesela.
Tkalec se je pozneje vpisal v novoustanovljeno slovensko rokodelsko družtvo, zahajal je k njegovim veselicam, čital časnike in kmalu je bil mej vsemi kamenoseki najbolj zaveden Slovenec. Toda sreča ga je kmalu zapustila. Ko je bilo mali Marijci štiri leta, umrje mu žena na porodu. Britko se je jokal prehudo zadeti mož. Malo so sicer imeli do sedaj, vender so se pošteno preživljali. Pokojna žena je kupovala od svojih znank s Krasa raznovrstno drobnino, kakoršno prinašajo Krašovke vsak dan v Trst, ter jo potem po ves ljubi božji dan sedela na trgu in prodajala svoje blago. S tem je tudi ona prislužila kakšen novčič. Zdaj je pa revež sam z nedoraslo hčerko. Pri dobrih sosedih moral je puščati deklico, ko je odhajal na delo. Preveč jo je ljubil, da bi jo bil dal v sirotišče. Marsikatero grenko moralo je otroče vžiti pri tujih ljudeh, a človek se privadi vsemu. Deklica je vzrasla ter za čela, početkoma le za silo, očetu kuhati. Leto za letom je šlo bolje. V šoli se je navadila šivanja in raznih ročnih del; s tem si je kratila čas, bivajoč po celi dan sama v hišici. Razcvela se je kot vrtnica. Njene vrstnice so jo zavidale, mladeniči so se jej pa radi bližali ter občevali ž njo. Marsikomu je bilo žal, zakaj je Marijca Tkalčeva hči; zakaj ni raje koga druzega, kakega bogatega kmetovalca ali vsaj malega trgovca, takoj bi jo prašal, da mu bode družica. Kjer jo je srečal kak domač mladenič, vstavil se jo in razgovaral ž njo, če je le tudi ona hotela govoriti ž njim. Zares pa nikdo ni mislil na njo; menda si ni upal ali mu je bila Marijca preuboga. Le Piščančev Fran, tisti, ki je pel v družtvu najlepši »tenor«, jo nekdaj sreča, ko se je zvečer vračala s posodo vode na glavi od studenca. Prime jo za roko in reče:
»Marijčka, jaz bi te vedno rad imel, ko bi me le tudi ti marala«.
»Pojdi, pojdi France, ne bodi neumen!« odvrne mu ona; vender je govorila s takim glasom te besede, da je imel mladenič še zmiraj iskro upanja do nje. Dober mladenič je Piščančev, reven sicer, a poštenjak. Rad je stopal za lepo Marijco. −
Kar so začeli sosedje nekega dne opažati, da stopa še nekdo drugi za Tkalčevo hčerjo − Albino Donghi. Kadar je slutil, da ni njenega očeta doma, prilezel je skrivaj k njej. Ljudje so jeli stikati glave, da ne more biti iz tega ničesar dobrega; a Bog ve, če ni vse to znano Tkalcu. O nekej priliki so mu prijatelji omenili to zadevo in Tkalec je vzrasel kakor puran, videč rdečo barvo, ozmerjal je tovariše ter odšel domov, proklinjajoč, da so mu ljudje nevoščljivi ter da ga opravljajo. Po tem dogodku minila je neprijetna zima, ne da bi bil kdo več Tkalcu omenjal neprijetnega razmerja, dasi je po vasi bilo vedno polno o tem raznih novic, tako ali pa tako zavitih. Pride zopet ljuba pomlad. Solnce ljubo ogreva tržaški breg, vinogradnik stopa z lopato in motiko na rami v svoj vinograd, jutri nese že škarje in vezila. Prve pomladanske cvetice ljubko kažejo nežne glavice iz usehle trave in suhega listja. Vse se nekako oživljeno giblje in veseli prebujenja narave iz dolzega zimskega sanja, Rojanska dekleta hodijo zvečer k studencu po vode. Maraikoja stopa domov grede po časi v družbi svojega ljubljenca. Zdi se, da morata tako delati s kratko potjo, kot otroci, kadar imajo kak dober grižljaj v ustih, da ga drže na jeziku toliko časa, dokler jim nehote ne spolzne po grlu. Največ jih pa hodi v družbi s svojimi tovarišicami, govoreč o tem in onem. Krasnejši kot je pomladanski večer, glasneje je dekličje govorjenje in ščebljanje.
»Jaz ne vem, kaj bi storila, če bi bila tako visoke rasti in močnega stasa.«
»Jej, jej, Katina, jaz bi znorela, da res, znorela, prav znorela bi«, hiti za njo male postave gostobesedna deklica, vsa živa in gibična kot njeni jeziček.
»Zakaj, zakaj bi znorela, Marijeta?« vpraša gostih stopinj za njima hiteča tovarišica, ki še ne ve, o čem govorita.
»Če bi bila kakor Tkalčeva. Kaj ničesar ne veš? Tista ošabna stvar, ki se je vedno tako ponašala, da je lepa. Onemu Albinu je verjela, zdaj pa ima –sramoto«. Tako jej raztolmači naprej stopajoča visoka Amazonka. Gostobesedna nje tovarišica je pa komaj čakala, da je ta nehala, takoj jej začne teči jezik kot mlinarski poklopec:
»„Kaj ne veš? O Bog pomagaj! Tisti Albino, ki gleda za vsako. Tudi za mano je že hodil, a jaz sem mu drugače povedala in še mu bodem, ko ga dobim, da bo vedel, kaj se to pravi. Tkalčeva pa ni druzega želela kot biti gospa. Tako je, kdor visoko leta − zdaj pa ima. Še če bi bil prav pošten mladenič, Lahu ne verjamem nikoli. Lah je koza, danes tako misli, jutri drugače. Lahko noč, dekleta«! Zadnjih besed že nesti več slišali, tako naglo je izginila gostobesednica v nizko hišico domov. Gotovo bi bila še kaj več povedala, da bi jej bilo iti še dalje ž njima. Čudili sta se, kako se more dekle tako daleč spozabiti. Sklep njunega govora je pa bil, da je s tem Marija kaznovana za svojo prevzetnost. Prevzetna pa, uboga deklica ni bila, tudi ponašala se ni s tem, da je lepa, in kdo bode ženski, mladej ženski zameril, če misli o sebi dobro in ne le slabo. Nevoščljivost ima velike oči, da vidi povsod več kot je treba.
Sčasoma se je pa ta glas izpremenil le v opravičeno sovraštvo proti onemu zapeljivcu, onsmu sleparju ... »Lepega« Albina neso več videvali stopati okoli Tkalčeve hišice. Ni ga bilo niti tedaj, ko je uboga Marijca po cele dni plakala v samotnej sobici, plakala, da bi se Bogu usmilila; mrzli kamen morale bi njene solze omočiti, a njen zapeljivec ostal je trdosrčen. Kdor je že z raznimi gnjusnimi čini popolnoma v sebi zatrl čut usmiljenja, ostane mu srce trdo in neobčutno tudi o joku uboge, zapeljane in zapuščene reve ... Njen oče ... oh, na očeta Marijca ne sme niti misliti ... zjutraj odhajajoč na delo, kolne, zvečer ugledavši nesrečno osramočeno hčer, zopet kolne, da bi se morala zemlja stresti pod njim. Kako kratka je bila pač njegova sreča in kako željno jo je pričakoval! Sreča je kakor pena. Namestu željene sreče dočakal je sramoto; oh, osoda, osoda! Ali je mar to povračilo očetovskih skrbi in nadlog? Tkalec si je pulil lase iz sive glave premetajoč se po noči brez spanca na trdem ležišči. In ta nesramnež, ta slepar neče sedaj o tem ničesar vedeti. O, grdi goljuf, zastarani grešnik.
Deklica je vsa upala, bleda, revna, bolj mrliču podobna, kot živemu človeku. Nekdaj krasne modre oči so sedaj brez leska in polne solz; nekdaj cvetoča lica so sedaj medla in uvela; prej tako gibičen in vitek život leze in sklanja se naprej kot kakej starej ženici. Duša dekličina je pa užaljena do konca. Svet jo je prevaril, v najlepšem času svojega življenja je britko zapeljana. Ne upa si izpod strehe, ker si misli, da bi bile oči vsih obrnjene le na njo. Britka, črna toga je obdala dušo njeno. Toga, pravim, kakeršna objame človeka, ko se mej srečo in nesrečo pomakne proti režečemu brezdnu pogube. Nobena nada ne obseva več njenega srca, nobena iskrica ne tli več na pogorišči njene dozdevne sreče. Le v daljavi, tam, v mračnej daljavi sveti se še, kakor da zahajajoči mesec obseva medlo-temni dim, ki jedini je še ostanek nekdanje sreče, bliščobe in udobnosti − njena srečna, nedolžna leta. Oh, to je stanje mej pogubo in pogubljenjem ... Tu je pač ni več pomoči; tu ne pomore več nikako posredovanje, nikakeršno sredstvo. Ali se vrzi v strašno brezdno ali pa čakaj tukaj, da ponočne pošasti in kruti vranovi razkopljejo tvoje sklepe, raztržejo kite ter se zatrklja prazna tvoja tobanja sama − v grob.
Ne gane se nesrečnica. Čakati hoče, čakati! Oh čakati brez nade.
Silna množica ljudstva se gnete danes okolu Tkalčeve hiše. Vse čaka, da sprejme nesrečno pokojnico k večnemu počitku. Brez znancev in sorodnikov, brez zvestih prijateljev in prijateljic, zapuščena je reva, kakor v življenji, tako tudi v smrti. Upajmo, da je ni zapustil Bog, najboljši, napravičnejši sodnik naših hib in pogreškov. Nekaj sosed stoji okoli odprte krste, vsaka jedenkrat pritisne ruto na oči in nos ter nemilo zajavka, zdihujoč, da nas vse čaka taka preprosta hišica, ko se ločimo od sveta. Zraven nesrečne mlade matere, umrle v najlepšem cvetu svoje mladosti, položili so tudi mrtvo rojeno dete. Belo je kot padli sneg in kot nedolžni angeljček smehlja se ljubo. Ta pogled mora pretresti vsakega, kdor ima še iskrico sočutja v sebi. Tkalca pa ni, odkar je zatisnil hčeri očesi; Bog ve, kod se potika.
Pogrebci so že tukaj, množica se razmika na dve strani. Se nekaj udarcev in pokrov krste pokrije Marijco in vso njeno sramoto s prtom pozabljivosti. Kar se sliši zunaj šepet: »Tkalec gre Tkalec!« V tem hipu je bil že res na vratih. Oči so mu strahovito obračajo in videti je kakor brez pameti. S ilo se prerije do krste, privzdigne pokrov, pogleda mrliča, zopet izpusti in reče: »Z Bogom Marijčka! Tam se snideva. Grdi zapeljivec pa bode še čutil posledke, koje je nakopal na mojo sivo glavo«. Pogrebci vzdignejo krsto in neso iz hiše. Tkalec se opre z jedno roko ob vogel svoje koče, da se ne zgrudi na tla. Strašan je bil videti v tem trenotku. Jezen pogled, razmršeni sivi lasje, krčevito se stiskajoči pesti, strašno zakrivljeni ustnici, okoli katerih se je vil kakor demonski nasmeh, vse to so bili znaki, da s Tkalcem ni več vse v redu. Spoštljivo se zbira množica v mrtvaški sprevod. Tkalec se ne premakne z mesta. Z močno hripavim glasom začne upiti:
»Prokleti slepar! Zemlja naj te ne drži v svojem krilu, ko bodo trgal hudič grešno dušo tvojo. Slepar si ti, vsi tvoji znanci, vsi tvoji prijatelji, katere si prevaril s svojim strupeno-sladkim jezikom. Prokleta zaloga! Pravični Bog pretiplji vam ledja in obisti in kaznuj Vas! Kakor je meni vaša peklenska zvijača iztrgala iz naročja jedino hčer, kojo sem ljubil bolj kot samega sebe, tako in še stokrat hujše trže naj nesreča vam in vašim otrokom otroke iz srca. Pohotnost, krivica, sleparstvo, laž to so vam igrače. Srce človeško, srce slovansko vam je tudi igrača, vest ste zakopali v svojej neizmernej poželjivosti, katera vas prej ali poslej tudi uniči. Zdaj nas uničujete, ubijate, a še bolj neusmiljeno kot se ubija kača v travi. Zdaj nas preklinjate, a vzlic temu zapeljujete naš cvet, naše hčere. Ako zato tako delate, ker nečete, da bi mi vam bili po naravi to, kar hočemo biti in zakar nas je Bog ustvaril, narava sama se bode maščevala in se že maščuje nad vami; maščevali se bodemo pa tudi mi. Če ne mi, pa naši nasledniki, vrnejo vam z obrestmi vnebovpijoča dela. Pride pa čas, da boste trepetali pred nami, kakor se trese šiba na vodi. Vi ne poznate zahvale, ne hvaležnosti. Ako se vi ponašate s svojo dvomljivo omiko in zgodovinsko kulturo, ponašamo se mi s poštenostjo in nravnostjo, koje pri vas ni iskati. − Bog vsemogočni, ki je nad nami, ne more trpeti krivice, kakoršno čuti moje očetovsko srce. Ta Bog usliši mene, stegni svojo roko in udari vas, da se boste zvijali kot prebodeu črv v cestnem prahu. — Ti pa, grdi zapeljivec, boj se mene, boj se roke Božje. Stezal bodeš nekdaj roki po pomoči, a zaman, kakor je zaman zdaj stezam jaz vsled tebe, grešna duša peklenska. A tedaj Tkalca no bode − več − da − bi − ti − plju-nil − v ob-raz − da bi te − pah-nil − Zlomilo je nesrečnega starca. Piščančev Fran, ki je stal ob bližnjem voglu z motiko v rokah, in gledal, da poneso pogrebci ono deklico, kojo bi bil on tako rad ljubil a ni hotela, pritekel je in še nekateri sosedje na pomoč. Tkalec ni potreboval ničesar več. Vzdignili so ga mrtvega in odnesli v hišo ter položili na oder, kjer je prej ležala njegova ljubljena Marijca.
VI.
urediUrno stopa po neke j Dunajskej ulici mlad mož. Krenivši v slepo stransko ulico, pozvoni pri preprostih zelenih vratih. Hlastno jo ubere navzgor v svojo sobo, ki je bila le z najpotrebnejšimi rečmi preskrbljena. Vsa oprava kaže, da je mladi človek študent-visokošolec. Stopivši v sobo seže s samozadovoljnim nasmehom v žep, iz katerega potegne drobno pismice. »Ona je pisala,« vzdihne vzhičeni mladenič. Odmakne nekaj razmetanih knjig z vogla mize ter si primakne stol in sede. Razgrne pismo ter je začne čitati. Bilo jo tako-le:
»Moj preljubljeni Radivoj!« Komaj sem se toliko odtrgala očetu izpred oči, da Ti napišem te vrstice. Ne ustraši se, ljubi Radivoj! Stvar je sicer kočljiva in važna za me in za te, toda upaj, da trdna volja Tvoje iskreno Te ljubeče Olge premaga vse neprilike, vse izkušnjave. Pri nas so se reči mnogo drugače zasukale, nego se bile o Tvojem odhodu. Čudom se bodeš čudil, izvedši, da sem letos takoj po novem letu imela snubaka. Ne boj se, Tvoja Olga se ne uda: »A tujcu nevesta nikoli ne bom« ...
Kmalu po Tvojem odhodu opažati sem jela vedno češče, da se vlači neko človeče za menoj, nek laški gizdalin. Prijazni pozdravi, dvorljivi pokloni, žareči pogledi bili so mi povsod v izobilji, kjer sem srečala to nesnago. Sprva sem ga zavračala kot navadnega nesramneža, potem je pa uporabil neko ugodno priliko in se mi predstavil − Albino Donghi, trgovec z raznim blagom v ulici »na lepem razgledu«. Moreš misliti, dragi moj, da me je lomil smeh ko sem se domislila onega dogodka v kavarni C. Tako živo sem si predočevala oni dogodek, da sem pogledala, če se mu še kaj pozna slovenska zaušnica za plemenito (?) vedenje zgodovinske laške kulture. Škoda mladeniča, da je zašel v take kroge, morda bi ne bil napačen človek. Ne misli pa ljubi moj, da vsled tega namerjam ž njim kaj posebnega. Nikakor. Moje menenje pa je, da moramo sovražnika soditi po njegovih vrlinah in zmožnostih, ne pa po hibah in slabostih, če mu hočemo kedaj resno pokazati kaj smo. O tej priliki me je tudi prosil dovoljenja, da me sme obiskati pri očetu, katerega že pozna z raznih veselic. Z nasmehom sem pogledala svojo spremljevalko, potem pa njega strašno malomarno in – povabila sem ga, ne hoteča se pokazati neuljudno. Da bi se ne bilo zgodilo nikkdar! Ti pohodi so se jeli ponavljati češče kot mi je ljubo. Govoril je mnogo z mojim očetom in lepo je govoril. Tudi z menoj se je silil biti prijatelj, a kazala sem se mu vedno neobčutno. Če je napeljal kedaj besede na ženitev in ljubezen, delala sem se, kakor da ničesar ne slišim. Moj oče pa – mislim, da ga dobro poznaš – verjel je vse, kar mu je kvasil o svojem bogatstvu, o svojej kupčiji, dobičkih in prihodnjih namerah. Ko je odšel, ozrl se je oče vame, rekši: »Vidiš, Olga, to je bogat in pameten gospod, ta jih ima za uhom. Stavil bi, da tudi Staniča užene v kozji rog, če bi bilo na tem«. Mnogo truda me je stalo, da sem očeta prepričala o nasprotnem: da si Ti več študiral kot Lahončič, da bodeš kmalu celo »jezični dohter« in kar se je dalo o Tebi dobrega povedati. Nekega večera pred Božičem bil je Albino pri nas in mi razodel svojo ljubezen. Dragi Radivoj! Izvestno bodeš ljubosumen, če Ti ponovim vse tiste fraze, vse tiste prazne zlate obljube, vse prisege, kako me ljubi, kako za me gori. Nezadovoljen z mojim odgovorom, rekel je, da hoče že počakati, morebiti se vender premislim. In česar nesem pričakovala, zgodilo se je: včeraj me je prišel zares snubiti. Videti je bilo, da mu še le moja odpoved prav razžarja strasti do menee. Moram jo imeti, mislil si je; če ne tako, pa drugače.
Ljubi Radivoj! Oprosti, da ti nese prej sporočila o tem »rivalu«. Nadejala sem se, da je vender toliko gospodar samega sebe, da odneha s svojim zahtevanjem, videč, da sem ga v prvo odbila.
Moj oče pa mu je v vsem pritrdil, in − obljubljena sem temu Lahu. Brez mojega vedenja, brez moje volje izročili so me v roke človeku, ki ga nikdar nesem ljubila, nikdar ne morem ljubiti. Očeta je preslepil s svojim sladkim jezikom, s svojim bogatstvom in leskom. In moj oče, Bog jim odpusti, so lakomni na denar. V samem denarji mislijo si človeško srečo. Boj je začet, nadaljevati ga bode treba. Čudna sta nasprotnika: ljubezen do svojega otroka in njega srečna bodočnost na jednej, bogatstvo in denar, kakor tudi le denarna sreča, na drugej strani. Moj Radivoj! Popolnoma sem si v svesti zmage, četudi je ta laški nesramnež vedno predrznejši. Hči jedinica sem. – Oni dan mi je hotel Albino poljubiti roko, a jaz sem mu jo odtegnila. Zadnjič je raztresal svoje neslanosti o laškej kulturi in laškem jeziku. Tudi jaz vem nekaj o tem, ne kažem pa vsakemu svojega uboštva. Tako sem bila huda nanj! Ozmerjala bi ga bila prav neuljudno, Če bi mi ne bilo predobro znano, da bi on to tolmačil za ljubezen in zanimanje za njegovo interesantno vnanjost. Zato sem pa molčala, vrgla nekaj slovenskih časopisov pred se na mizo in zrla na-nje, četudi nesem ničesa čitala. Ko je prišel zopet drugi dan, povedala sem očetu naravnost, da ljubim svoj lepi slovenski jezik, svojo milo slovensko domovino. Oče mi ni vedel kaj odgovoriti, Albino je gledal začudeno, – odšla sem iz sobe. – Časa poroke neso še določili, in ko se to zgodi, dragi Radivoj, ne vem, kaj mi bode početi. Kljub vsemu je moje srce povsem mirno. Čudim se, ko sem vender prej slutila vsako nesrečo. Upaj, da se še vse obrne na dobro, kakor upa
Tvoja do smrti zvesta
Olga
V B. pri Trstu, 4. januarja 188 ...
Ta novost dirnila je nemilo iskreno ljubečega Radivoja. Četudi ga je Olga tolažila s svojo hrabrostjo in neomahljivostjo, dvomil je o vspehu njenih nad in namer, misleč: ženska je vender ženska. Nehote je začel stopati gori in doli po sobi. Po glavi se mu drvi misel za mislijo, vender ne more do nikacega sklepa. Udati se mu je treba in čakati, kaj prinese bodočnost. Mine dan, dva, tri, celi teden in od Olge ni nikakoršnega sporočila več. Radivoju srce kar ne da miru. Skrb ga tre noč in dan. Preteče drugi teden, zopet ničesar, tretji ničesar; oh, to je pa že cela večnost. Vsak dan hodi na pošto z upanjem in strahom, vrača se pa z žalostjo v srcu. Kjer vidi listonošo one ulice, povprašuje ga po listu, a ničesar ni. Že četrto pismo je poslal, a nikakoršnega odgovora. V srcu se mu oglasi dvom, ljubosumnost; oni črv, ki je zvesti spremljevalec skoro vsem ljubincem. Radivoj se je je pripravljati na najhujši udarec, da se je udala. Vender poskusi še jedenkrat, veljaj, kar hoče. Priporočeno pismo jej pošlje, da vsaj izve če je še živa. V tem času je že začel iskati mej »raznimi novostmi« tržaških listov novice − strašna misel – če se ni morda njegova ljubljena Olga ponesrečila. Na vrnjenem recepisu bil je Olgin podpis ponarejen. Nekaj dni pozneje prejme Stanič majhen listek, pisan z neznano mi roko in rdečo tinto. Radoveden pretrže zavitek – bila je Olgina vizitnica, nazadnji strani pa pisava neznane roke: »Čestiti gospod! To vizitnico dala mi je Vaša nesrečna Olga, da Vam sporočim o njenej nesreči, ko tega sama ne sme in ne more. Zaprta je doma, nikamor ne sme in razven domačih, tudi nikdo k njej ne. Albino je izvedel, da Olga z nekom dopisuje. Hitel je to pravit njenemu očetu. Zdaj je ločena od vsega sveta, Vaša pisma namenjena njej, prejema bržkone nepoklicana roka. Olga Vas pozdravlja.« – Radivoj je mislil, čitajoč te vrstice, da se zemlja pogreza pod njim.
V Tržaškem predmestju na južnoj strani mesta stoji v malej prodajalnici mož s črnimi lasmi in črnimi brkami, živih oči, majhne postave − Negode. Zvesto posluša, kar mu pripoveduje postarna ženica. Potem si še nekaj zabeleži v listnico in in poslovi ženo rekši: »Le povejte, da bom poskusil vse, kar se bo le dalo. On je očevidno slepar, brezbožnik in zapeljivec. O tem, kar ste mi povedali glede gmotnega stanja njegovega, izvedel bodem se nocoj. Nekaj mi je že tako znano. Povejte gospodičini, da bodi potolažena. Mogoče, da se še vse poravna, četudi jo že skoro prepozno. Vsaka minuta, nemarno izgubljena, utegne nam biti odločilna. Z Bogom!« Ker se je že bližal večer, krasen majnikov večer, odpravi se Negode na izprehod. Pomočniku naroči skrbeti za red in za vse, dokler se on ne vrne, morda pozno v noči. Meščani vro vsi v mestni vrt poslušat izvrstno vojaško godbo. Tudi Negodo se napoti tja. Skrbno se ozira, kakor bi koga iskal. Slednjič pozdravi visocega gospoda in izjavi, predstavivši se mu, da želi ž njim o nečem govoriti. »Važna zadeva je,« pravi Negode. − »Važna, morda trgovska?« vpraša gospod, čegar ime je vsakdo lahko čital zraven imena Albina Donghi-ja, nad prodajalnico pokojnega Albinovega očeta. »Da, trgovska, dotikajoča se največ Vas, častiti gospod.«
»„No, po tem takem se pa usediva tam-le pred pivarno, da se dogovoriva.« Sedela sta tam debelo uro. Proti koncu govorila sta že jako zaupljivo in gospod mu je izročil po dolgem nagovarjanji neke papirje. Potem se ločita. Negode jo krene v znano kavarno C, v mestu. Mej prijatelji se jerazgovarjal dolgo časa. Slednjič omeni tudi dogodbe, vršivše se na tem mestu pred kakimi štirinajstimi meseci, ko je razgrajal in Slovane nečuveno sramotil nek »rdečkar« − Albino Donghi. Mnogo njih ga je dobro poznalo. Nekdo jo celo vedel o Garibaldincu veliko podrobnosti; pripovedoval jo začudenim prijateljem rojansko povest, končavši s strašno Tkalčevo kletvijo. Na to opomni njegov prijatelj: »Da, proroški duh je govoril iz Tkalca, ne samo vžaljeni duh nesrečnega očeta, preprostega delavca. Gospodje, dandanes so sicer več no gode čudeži, vsaka pa tudi ne pade v blato. Prav mogoče, da se to prerokovanje tudi izpolni.«
»Mogoče,« pritrdili so drug za drugim, in vsakdo je povedal kak slučaj, ko se je božja pravica maščevala že na tem svetu za storjene krivice.
VII.
uredi»Oče Skočir! Če ne verujete mojim besedam, slišali bodete pismo, v kojem mi je tudi Vam dobro znani prijatelj Negode sporočal na Dunaj o vsej stvari«. Te besede govoril je Radivoj Stanič skoro zapovedujočim glasom pri znanej mizi in v znanej, s podobami z raznih božjih poti ozaljšanej sobi. Moža sta sama, nikdo ju ne moti. Z resnim licem čaka Skočir, da Stanič dokaže resnico svojih besedi. Radivoj potegne iz žepa zavitek pisem. Jedno razgrne ter začne čitati: »Dragi gospod! Rad ustrezam Vašej prošnji glede poizvedovanja o Albinu Donghi-ju; saj je Vaša zadeva tako rekoč tudi moja zadeva in sveta dolžnost vsacega tržaškega Slovena bi bila, delati, da se kaj tacega prepreči. Škoda bi bilo Skočirja, ki je v tacih zadevah popolnoma neizkušen človek. On nam utegne še koristiti, ko so še bolj zave svoje narodnosti, ali drugače – ko Vam bode tast. To pa že ne more biti drugače kot tako, kakor je Vam prav. V zadevi pa to-le:
Albino Donghi ima prodajalnico v družbi z nekim drugim gospodom, ki je vI primeri z Albinom tudi res ves drugi. Soliden trgovec je, brez politične barve, sploh nam neškodljiv človek. Albino je že blizu na koncu z ogromnim imetjem svojega očeta. Snubitev Skočirjeve mu jo lep pomoček, da vzdrži še nekaj časa družbo, dasi odnošaji mej drugoma neso najpovoljnejši. Imela sta že priti do ločitve, pri katerej bi ostal Albino skoro »na suhem«, da ga ni nekdo opozoril na precejšnje imetje, ki bi pač še nekoliko časa podpiralo strasti Albinove in unesrečilo ljubko slovensko deklico. Priloženo pismo izročil mi je njegov »asociè«, da mu je vrnem. Kakor vidite podpisan je na njem v Trstu znani žid – oderuh, ki je na Skočirjevega posestva račun zalagal Albina z novci. Zdaj ko hodi po Italiji, okoli italijanskih slavnosti, treba mu zopet cvenka; Žid pa hoče biti na trdnem s svojim denarjem, zato je povprašal druga, kako so neki akcije. „Asociè" se hoče takoj po Albinovem povratku ločiti ž njim. Mene nagovarja, da bi stopil v družtvo, da kupiva hišo.
To mi je povedal gospod sam. Od drugih ljudi sem pa izvedel, kakšna je Albinova druga stran. Tu našteva mnogo njegovih hudobij in pregreh zoper nravnosti in javni red. Končalo se je pismo s Tkalčevo Marijco in Tkalčevo kletvijo. »Bog nas varuj«, vzdihnil je Skočir, čuvši grozne krivice. Iz obeh oči so mu drle solze po uvelem licu. Starček vzame iz žepa modro žepno ruto ter si je otre, tarnajoč: »O, ko bi bil jaz vso to prej vedel, zdaj je že skoraj prepozno«. Skočirju so bili sedaj najbolj pri srcu neki denarji.
»Torej temu sleparju boste dali svojo hčer; oče, pomislite vender, Vaša Olga ga ne more, in kakor vidite, tudi on jo jemlje le radi Vašega denarja, da v zakonu nadaljuje to, kar jo počenjal do sedaj. Oče, Lahoni so zviti, in Vaš namenjeni zet je najhujši »rdečkar«, nepoznavajač ...« v tem hipu se vrata odpro in v sobo se prikaže bleda in suha postava gospice Olge. Zvedela je, da se Radivoj pogovarja z očetom, da se je torej vrnil. Na kolenih hotela je očeta prositi, da jo reši neljube zveze. Ugledavši pred seboj ljubljenega Radivoja, pozabila je na vse, celo na očetovo navzočnost, ter se strastno oklenila mladeniča okolu vratu.
»Moj Radivoj!«
»Moja Olga!«
»Nikdo naju več loči, nobena lahonska zvijača ne«, ihtela je ona, solzeča se samega veselja.
»Oče, prosiva Vas blagoslova!«
Starček je presenečen gledal neumljivi mu prizor. Slednjič se mu obraz zasveti in s slovesnim glasom izpregovori:
»Torej Bog Vaju blagoslovi!«
Dolžnost naša je povedati še, kako se je godilo z ostalimi osebami v povesti. Ko se je vrnil Albino od slavnosti z Italijanskega, bila je njegova prva pot k Skočirju. Drug mu je napovedal ločitev. Albino se je še vedno tešil s Skočirjevim imetjem. Mej potjo k namenjenej nevesti, nesoč dragocene darove, izve, kako so se stvari zasukale, da je dr. Stanič Olgin zaročenec, stari Skočir pa gleda, kako bi se dokopal do onih stotakov, koje jo bil posodil ali morda celo na račun dal »lepemu« Albinu. Z zobmi strašno škripajo sikne »Maledetto − !« ter se spusti s strmega morskega obrežja v zelenkaste valove. Voda se mu speni nad glavo, zasuče se majhen vrtinec in zopet je vse mirno. Zdaj so prikažetu nad vodo stegnjeni roki: »aiuto!« zavpije grdim in zamolklim glasom ... O Tkalec! Proroške besede narekalo ti je užaljeno srce. Tvoje hčere zapeljivec steza roci, zemlja ga ni vsprejela v svoje krilo, da bi njegovo grešno truplo tam počivalo. Ribam in drugim morskim živalim bode v slast.
Dr. Stanič je čislan odvetnik, mnogoštovan rodoljub. Ko prihaja z družino vsako leto nekaj tednov iz prašnega mesta na dom svoje soproge, ima stari Skočir vedno večje veselje z malimi unučki. Vspenjajo se mu po kolenih povprašujoč, kako je to in ono na vrtu, na dvorišči ali v hlevu. Mali Vladimir ima posebno veselje z voli in vozovi, Zorica hoče pa že na vrtu gospodariti. Starček se dobrovoljno smehlja otroškej naivnosti.
Negode je stopil v družbo z znanim trgovcem, bivšim nekdanjim Albinovim drugom. Na domu ga nadomešča neka sorodnica, vpravljajoča gospodarstvo in skrbeča za prodajalnico. Vedno je vesel in dovtipen. Svojim rojakom pomaga rad, kjer in kadar more z besedo in činom. Tudi on ima z malimi Staničevci osobito veselje. O neke j priliki sta se bila z Vladimirjem že pogodila, da bode njegov naslednik.
Lahonska družba pa razsaja vedno še tako, kakor je nekedaj. Nekoliko ustrpljivosti se je pa vender že navzela, videč imponujoči napredek slovanske inteligencije. Demoralizovana je rdeča družba tako, da se vidno uresničujejo grozne besede Tkalčevo kletve. Narod zapustivši nravnost, podpisal je sam sebi smrtno obsodbo. Svedok v to nam je zgodovina in lastna izkušnja. – Družtvo »Sila« se lepo razvija, v najnovejšem času ima celo mnogo dičnih sester.
Tkalec, nesrečna Marijca! Vama posvečujem zadnje vrstice. Ne kamenit, ni železen, niti lesen križ no pričuje, kje počivata žrtvi lahonske brezozirnosti. Le hladni vetrič pihlja preko vajinih gomil, pristni glasnik vajinega spomina v milem narodu. Mala hišica stoji prazna, nikdo se še ni osmelil vznemirjati teh tajinstvenih prostorov, te strašne tihote. Na njo se opira ustno sporočilo z vsemi svojimi spremembami, z vsemi strašnimi spomini in groznimi slutnjami; na njo se opira grozno prokletstvo Antona Tkalca.
Vse se vzbuja, narod čaka lepših dni. Po strašnej viharnej noči prihaja ljubo solnce lepo in čisto izza daljnjih gora, lepo jutro lep, dan bode. Takega dne čaka neustrpljivo Slovan na jadranskej obali, takšen dan mora priti; temne noči krivic in bridkih izkušenj bode menda kmalu zadosti?