Na kmetih (Ivo Česnik)
| Na kmetih Ivo Česnik |
| |||||||||||
Jutranja megla je ležala nagosto po celi pokrajini, po celi dolini. Gosta je bila in nepredorna, da se je komaj videlo na par korakov in še to samo nejasno.
Vedno na novo se je vzdigovala iz srednje-velikega lenega potoka, ki se je vil skozi dolino; omračila je veje vrb, ki so rasle ob njegovem bregu, in ležala po travnikih, leno se vzdigijoč tupatam. Travniki so bili ravnokar pokošeni in zato je stala le redka samotna rožca, katere listi so se bleščali od jutrnje rose. Kapljice so visele na listih ter jih pripogibale navzdol, če je pa zavel vetrček, padla je kapljica na tla, list pa se je zamajal, kakor bi bil vesel, da se je otresel nadležnega bremena.
Dalje od travnikov razprostiralo se je polje; žito je bilo rumeno in dogorelo. Stalo je tu s sklonjenimi glavami, in lahna sapica je je premikala kakor v taktu. N gnila se je pod pritiskom vetra prva vrsta, ta se je naslonila na drugo, ta zopet naprej, tako da je vse polje valovilo kot morje, in komaj se je prvo klasje vzdignilo že se je moralo skloniti. Klas je udarjal ob klas in vzbudil se je šum, kakor bi daleč kje zvenelo orožje. Bilo bi otožno in pusto gledati preko tega rumenega, valovitega morja, a kot oaze so se bleščale modre in rdeče točke, v bližni bolj poredko, od daleč kakor posejane plavice in mak.
Ob robu gozda žuborel je studenec, ki je izviral še v gozdnem hladu, ter je šumeč in peneč se padal v veliko podstavljeno korito. Megla se je v gozdu redčila, tako da se je videlo daleč v gozd; na nasprotni strani pa je bila gosta in trda zavesa, in le če je vetrček potegnil, zdelo se je, da se vidijo veje, pobešene od obilice sadja.
Mlado dekle je stalo ob studencu ter vztrajno držalo težko posodo, čakajoč, da se napolni. M mo korita je vodila ozka bela pot, po sredi pa je že začela zaraščati trava ... Kar prikoraka po stezi majhen samosrajčnik, čigar rejeni, rdeči obrazek je obdajal cel venec gostih plavih kodrov. Navadno gledajo njegove modre velike oči veselo in razumno v svet, danes pa tako otožno, žalostno » H, Francek, si ti?« ga vpraša dekle ko ga zagleda.
A Francko v okrogli obrazek se ne drži veselo in sladko, da bi se mu videli zobje beli kot repa, ampak Francek se kremži in zdi se, da je že mnogo jokal.
»Ali res jokaš? Kaj pa ti je, Francek?«
»Mama ... « začne deček, a vse drugo zaduši jok.
Dekle zadene težko posodo na glavo, ponudi fantku roko, da ga popelje seboj, a ta se ji iztrga ter teče ihteč in jokajoč po stezi nazaj ... Dekle ne razume tega početja, ter gleda nekaj časa za njim, potem pa gre naprej; voda pa pljuskne zdaj na ramo, zdaj na nežne, komaj vzbrstele grudi.
Čez malo časa prideta mimo dva kmeta. Na ramah imata kose; na delo gresta.
»Megla, da bi jo rezal ... « pravi prvi.
»Znamenje, da bo lepo« ...
Molk
»Kaj pa ti, Potokar, si bil včeraj, na trgu? Cul sem, da ste pili ... z Bergarjem?«
»Eh ... pojdi! Jaz sem bil že zdavnaj doma, ko je Bregar« ...
»Že vem ... glupec! Da bi vedel, kaj žena« ...
»Jaz pa pravim, da ve. Ravno zato« ...
Izginila sta v megli.
Tam proti vzhodu je megla vsa svetla; nekaj se žari skozi njo, žarneje in svetleje. Megleni drobci vrte se in sučejo okrog svetle točke, in zdi se, da hite kot vešče v ogenj, ki jih pogoltne ...
Prizor je kot bitka. Tam hite tisoči meglenih drobcev v smrt — onstran se vidijo trume, ki beže.
Naenkrat se vzdigne gozd iz megle. Solnce se prikaže in zlati veje in liste, in gozd ves zatrepeče v pohotni, neznani slasti. ln žarki mlačni, prijetni, ognjevti, poljubujejo deblo in veje ter liste; nekateri so se prikradli prav globoko v gozd, kjer božajo bujni mehki mah in poljubujejo zaprte, temnomodre cvetice, ki se sramežljivo, počasi odpirajo ter zažare v milem, neznanem čaru. Zopet drugi pa se lomijo v bistri vodi, ki pada peneč se v korito in vzbujajo tam modre, rdeče, žolte reflekse. In vsak prašek, ki se vzdigne iz vode, žari kot najčistejši biser ...
Medtem se umika megla vedno dalje in dalje ... in žarki jo preganjajo vedno naprej. Nebo pa gleda ta boj — jasnomodro in smehljajoč se, kot se smehlja mati, ki vidi svoje otroke igrati se.
Sadno drevje se zavzdigne izza meje; veje se šibe in so trudne, nekatere vise prav do zemlje. In žarki plešejo nekaj časa po bujno zelenih hruškah, po rdečih, progastih, zlatih jabolkih — potem pa zopet naprej— v boj!
Megla je že zapustila gozd, le tam ob robu ima še zaslombo ob samotni kmetski hiši; leno se vlači okoli oglov, a tudi tu se ne more upirati zmagujočim solnčnim žarkom in se kmalu izgubi kot dim v zrak. Žarki pa oblijejo belo zidovje hišice in ta zažari veselo in pras krogih mislijo, da bo vojna mirovala do spomladi, pretežna večina pa je mnenja, da je najkasneje s prihodom baltiškega brodovja pričakovati velikih dogodkov na bojišču, napram katerim so bili vsi dosedanji boji sama mala predigra. Prihod baltiške eskadre bo Japonce bodril k največjim naporom, da si izvojujejo odločilno zmago na suhem.