Na kmetih (Zofka Kveder)
| Na kmetih. Spisal Poluks Zofka Kveder |
Objavljeno pod psevdonimom Poluks
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. • dno |
I.
urediV nedeljo popoldne je bilo. Pri Dobniku, vaškem krčmarju, je sedelo lepo število pivcev in debelušna Dobnikovka je imela dokaj opravila. Ta je hotel imeti vina, oni klobas, drugi pa so kričali zdaj za žveplenke, zdaj za čašico slivovke. Marica, mlada, brhka domača hči, je sicer tudi pomagala materi in oče Dobnik se je oprezno vrtel med mizami, a kaj, gospodinji treba paziti na vse. Zdaj si je flegmatični njen soprog tam v kotu tlačil pipo, zdaj se je Marica smejala pri onem navihanem sosedovem sinu, dekla v kuhinji se je šalila s hlapcem, namesto da bi pazila na kuho, tako da je bilo treba Dobnikovi materi imeti povsod oči in ušesa.
Pa je bila res imenitna gostilna pri Dobniku. Tako dobre pijače in tako okusne jedi ni bilo dobiti nikjer drugje in ni čuda, če je Dobnik precej ponosno nosil glavo. I, kaj se hoče, lahko je takim, ki jim ne manjka cvenka, prazna vreča ne stoji pokonci.
Tam v kotu okoli štirioglate belo osnažene javorove mize se je zbrala družba starejših kmetov. Počasi so padale besede, a vsaka je bila tehtna.
Že marsikako so zmodrovali o letini in o živini, o slabih časih in vremenu, ko se je pridrenjal do mize Pavlovec, slok, postaven kmet temnega obraza, v že oguljeni nedeljski suknji. Nekako osorno je odrinil starega Šimna, ki je sedel široko na klopi in opiral komolce oh mizo, ter molče zleknil svojo dolgo postavo v dve gubi.
„Slivovke, eno osmino,“ je zakričal z raskavim glasom in jezno zarežal nad Dobnikom, ki ga je nekako neverjetno motril s svojimi malimi, zalitimi očmi.
No, prekleto, kaj pa zijaš vame, kakor da me nisi videl še živ dan, za eno osmino sem ti menda še dober.“
„I no, i no,“ je pogovarjal krčmar ter odhitel po slivovko, zraven pa ugibal, kje neki bi se ga bil Pavlovec navlekel že tako zgodaj.
„To presneto oštirče debelo, kako gleda, kakor bi se bal za tisto svojo žlodro,“ je godrnjal Pavlovec medtem in nejevoljno popravljal klobuk na glavi.
„Šmenta, kaj te je pa prevzelo, da si tako prebita siten?“ se je oglasil njegov sosed Šimen počasno ter oprezno nesel kozarec vina k ustom.
„Siten! E, oče, kaj vam zato, kakšen sem! Saj vam nisem nič dolžan, da bi se še vi ujedali nad menoj.“
„Kdo se ujeda, kdo?! Ti sam se ujedaš najbolj!“
„Tu prihaja semkaj k naši mizi pa robanti in rentači, ne da bi vedel zakaj in kako.“
„Hudika, ne vedel.“
„Kaj pa ti je pravzaprav, da gledaš ko sam rogati?“ so začeli povpraševati še drugi.
„Gledam! Saj lahko. Klel bi, da bi se iskre kresale!“ je rojil Pavlovec še vedno, vzel oštirju, ki je prinesel slivovko, osminko iz rok in v hipu izpil skoraj polovico.
„Malo prehitro si začel,“ ga je piknil Grabiša, kmet srednjih let in ne ravno prijatelj Pavlovčev.
„Prehitro ali ne, ti ne boš plačeval zame! Hudičevo olje bi pil, tak sem!“
„Bog se usmili, kaj pa je prišlo vate?“ je javkal Dobnik, ki se je bal, da se ne bi vnel kak prepir.
Pa Pavlovec je klel in se jezil, gledal pisano in razjarjeno tolkel ob mizo.
„Napil se ga je kje, zdaj se pa jezi, kakor bi mu bila res sila,“ je modroval stari Šimen ter se odmaknil od svojega hudega soseda.
„Sila ali ne sila! Kaj veste vi, kaj so skrbi, kaj je nesreča! Menda mi sam vrag sedi za vratom, kar sem prevzel to bajto prekleto!“
„I, ne kolni, ne kolni!“ ga je pogovarjal pobožni Zevnikar iz svojega kota ter plašno pogledoval čez mizo.
„Hudik bi ne klel! Smejem naj se, kajne?! Popoldne sem poslal pastirja konje past. Ravno sem se zleknil na vrtu v senco in oprl komolce v travo, kar je priletel sosedov hlapec nadme in kričal, kakor da so vsi križi doli. Pa sem vstal in tekel za njim v našo ogrado, kjer je bil pastir s konji. No, in tam je ležal sivec na tleh, Joško pa je javkal zraven za žive in mrtve.“
„Kaj pa je bilo?“ vmešala se je radovedna krčmarica v pripoved in trla svoj beli predpasnik med prsti.
„Kaj če biti,“ je nadaljeval Pavlovec. „Konj si je zlomil nogo, pa smo ga ubili kar na mestu. Imam že srečo, najboljši konj mi mora priti v nič! Če bi se stegnilo ono belo kljuse, bi mi že ne bilo toliko, ali sivec ... ! Ob dvesto goldinarjev sem kakor ob krajcar!“
„Res, ti imaš že od nekdaj nesrečo pri konjih!“
„Povsod! Predlanskim mi je poginila krava, lani dva konja, spomladi trije prašiči, zdaj pa spet ta konj! In ko bi bil še moj!“
„Čigav neki ko tvoj?“ se je oglasil Grabiša bolj iz radovednosti kakor iz sočutja.
„No, od Reicha! Že lani sem vzel tiste konje od tega tovarnarja, prekletega! Pomagati sem si hotel malo z vozarjenjem. Z volmi pa se ne zvozi dosti, prepočasni so. Pa me je Reich dobil nekoč na cesti, ko je šel na lov, in kakor je že sladek, me je nagovoril, pa sva se pomenila, da z volmi ni nič, in rekel mi je, naj grem k Fröhlichu, tistemu direktorju, pa sem šel.“
„In vzel konje pod tistimi imenitnimi pogoji, da jih odslužiš z vozarjenjem?“ se je oglasil nekdo.
„I no, da!“
„Jej, jej! Jaz pa sem mislil, da so konji tvoji,“ zbadal je Grabiša.
„Od kod pa naj vzamem denar? Okrog seveda nisem pravil, da konji niso moji, nerodno je, dajati se ljudem v zobe,“ je odgovarjal Pavlovec, ki mu je slivovka razvozlala jezik.
„Pa si že kaj odslužil?“
„Vraga odslužil! Tristo dvajset mi je napisal zanju in mi dejal, da jih v enem letu lahko odslužim. Toda kaj, treba ovsa, treba drugih stvari, zaslužek je majhen, pa gre vse za vsakdanje potrebe. No, in potem so mi poginili lani, ko je bila tista kužna bolezen pri živini v naši vasi. Šel sem k Reichu prosit, naj mi kako pomaga, pa mi je spet druge natvezel za drag denar.“
„Koliko pa moraš dati za te?“
„Tristo in dvajset.“
„Eh, to je pa res preveč! Sivec je bil še nekaj vreden, ali vendar, tristo in dvajset! Naravnost ogoljufal te je!“
„Sam vem, da me je. Hujši je kakor Žid, četudi je krščen. Že marsikoga pri nas je spravil na kant in mene spravi tudi.“
„Eh, ne bo take sile, saj imaš vendar lepo premoženje.“
„Pa tudi lep dolg!“
„Ej, kakih šeststo goldinarjev tudi še ni toliko.“
„Šeststo goldinarjev?! Ko bi bilo samo toliko! Dva tisoč šeststo in petdeset! E, kdo se bo še ubijal, saj pojde tako vse rakom žvižgat prej ali slej!“
„Dva tisoč ... sveta pomagalka!“ je zaklical Šimen.
„O sveta Lucija! Dva ... !“ je kliknila krčmarica in krčmar je začudeno odprl usta.
„I kaj si pa delal?“
„Tako lepo premoženje!“
„In brez dolga ti je pustil oče!“
„Ha, ha, brez dolga! Ali ste ob pamet! Kaj mislite, da sem sam v petih letih zabil ves denar! Saj vendar delam kot črna živina, zapravljam tudi ne in denarja tudi ne mečem v vodo!“
„Kako pa ...?“
„I kako! Jaz sem tudi mislil, da ni dolga pri naši hiši, ko sem prevzel takrat, ko so umrli oče. Pa zmotil sem se zelo. Ko sem prišel na sodišče na zapuščinsko razpravo, so mi pokazali dolžno pismo, ki so ga izdali moj oče Reichu na dva tisoč goldinarjev.“
„Ah!“
„O, zlodej!“
„Presneto!“
„In ti si bil tako neumen, da si dolg priznal,“ se je oglasil krčmar, ki se je nekoliko razumel na take stvari.
„Branil sem se na vse kriplje, a pomagalo ni nič. Pismo je bilo napravljeno pri notarju pred pričami in Reich je pretil, da me bo tožil. Sodnik mi je dejal, da bi ne opravil nič, četudi se branim. In tako sem moral pustiti, da se je Reich vknjižil na moje posestvo za dva tisoč, kaj pa sem hotel!“
„To pa res ni kar tako!“
„Seveda ni! Plačevati moram obresti, zraven sem pa še vedno v strahu, da me bo Reich tožil nekega lepega dne. Izsekati sem dal že lep kos gozda in kar čutim, kako gre rakovo pot. In zdaj še ta nesreča s konjem! Človek bi se snedel iz jeze.“
„E, bo že bolje, saj drugim tudi ne padajo cekini iz nebes!“ je poskušal tolažiti krčmar.
„Kaj ti! Ti prodajaš lepo tobak in slivovko in točiš brlozgo od kakega vina in denar ti kar sam sili v hišo.“
„Brlozge pa ne točim, da boš vedel! Malo bolj pa že lahko paziš, kaj ti prihaja na jezik, če hočeš, da bova prijatelja!“
„No, še besede naj tehtam! Sicer pa mi prinesi še eno mero, da bo mir!“
In Pavlovec je spet začel kleti in robantiti, da se je kar kresalo.
Moj Bog, trudil se je in ubijal od zore do mraka dan na dan, a vse mu je šlo po nesreči. Pridelal je malo, privozil še manj in tako je vse lezlo počasi navzdol. Včasih je posedal doma in s koščkom krede vse popoldne delal račune na beli javorovi mizi. Vselej ga je kar znoj oblival od samih skrbi.
„Kaj bo, če bo Reich zahteval plačilo?“ to vprašanje ga je mučilo vedno.
Reich je bil tujec. Prišel je od nekod iz Nemčije.
V Zavodah je najprej nakupil mnogo gozda za izsekavanje. Kmetje so mu radi prodajali, ker je plačal vse z gotovim, in on je rad kupoval, ker posestniki sami niso vedeli za vrednost svojih gozdov. Obenem je kupil nekaj zemlje takoj pri gozdu in začel graditi, zidati in staviti, da so se mu čudile vse Zavode. V pol leta je stala nad vasjo parna žaga, poleg nekaj lesenih bajt za delavce in dve čedni zidani hiši.
In potem se je začelo življenje v Zavodah. V gozdovih so zvenele sekire, pele žage, nad vasjo je puhala para, na cesti pa so pokali biči.
Kmetje so se sprva razveselili tega živahnega gibanja. Časi so slabi in dobro je, če se zasluži kje kak krajcar. Z vožnjo se je dal dobiti zdaj pa zdaj kak denar in ženske so bile tudi zadovoljne, da so prodajale maslo, sočivje in jajca fabriški gospodi.
In koliko je bilo naenkrat ljudi gori na žagi! Človek bi ne verjel. Stari Reich je sicer prav mnogokrat zapuščal Zavode, ker je imel vedno polno potov v svoji kupčiji, a zato je tem pridneje njegov sin prihajal iz mesta. Bilo ga je skoraj smešno videti, kako je šibak in tenek, z zlatimi naočniki in v elegantno prikrojeni lovski obleki lazil okrog po gozdih. Imel je dva velika lovska psa in brez puške ga sploh nikdar ni videl nihče. O, vedel je pač, da puška nikakor ni kaka zavira, četudi ni sledil divjačine, ampak le brhka kmetska dekleta. Včasih je privedel še prijatelje s seboj in ti so se znali v zlomljeni, pohabljeni slovenščini prav tako prilizovati kakor on. Direktor, rdečelasi gospod Frölich je seveda v vsem vestno posnemal svoj plemeniti vzor in za njim po svoje vsi drugi, od mašinista, pa tja do zadnjega delavca,
Res, Zavode so cvetele. Tuji nemški in laški fabriški delavci so prav pridno razširjali med domačini kulturo. Ob nedeljah so samozavestno stopali okrog, posedali po krčmah in pridno zabavljali o zastarelih šegah domačinov.
Posebno dekleta so se jim zdela na začetku prave divjakinje.
Moj Bog, komaj jih je človek pogledal, pa so zbežale kakor plahe srne.
Sčasoma je postalo to pač nekoliko „bolje“, posebno, ko so začela tudi domača dekleta zahajati na žago na delo.
Mladi gospod Reich in ne več mladi direktor Frölich, ki je imel pa zato že večjo prakso, dajala sta v tem imeniten vzgled. Seveda, naj prvo je treba vzgojiti delavke, za drugo je potem še časa dovolj.
In res, kmalu je zaslula parna žaga v Zavodah, posebno v tej smeri. Delavke na žagi so postale hkrati popularne čez mero in kmetski očetje so prisegali, da svojim hčeram rajši na mestu zavijejo vrat, kakor jih pošljejo v delo na žago, matere so v strahu zabičevale svojim Mickam in Rezikam, naj vendar za božjo voljo ne govore z nobenim „fabriškim“, kadar jih ob nedeljah popoldne že kar po nobeni sili ni bilo več možno pridržati doma.
Seveda, dekleta so imele svoje misli in svojo glavo in črnolasi in črnooki ljubeznivi tujci so jim ugajali bolj, kot je bilo to ljubo materam.
Nasledki takega prijateljstva so se tudi redno pokazali jako kmalu. Še nikdar prej, odkar so stale Zavode, ni bilo v enem letu toliko nezakonskih otrok kakor zdaj v nekaj mesecih, in škandalčkov, velikih in majhnih, ni hotelo biti ne konca ne kraja,
Pa tudi drugače je žaga domačinom prinašala vse drugačnega dobička, kot so ga pričakovali.
Reich in njegov oproda direktor Frölich sta bila jako ljubezniva moža in to ljubeznivost so kmetje prav radi rabili. Bilo je vendar mnogo prijetneje dolgovati nekaj sto goldinarjev tujcu kot domačinu. O tem ni zvedela zlepa živa duša, medtem ko je bil drugače človek v večni nevarnosti, da mu oče Šimen ali eden izmed drugih takih težkih mož, h katerim se je ljudstvo zatekalo v svojih stiskah, nekega lepega dne v krčmi ali kje drugje brez vsakega obzira ne zabrusi v obraz:
„Ti tiho bodi! Kaj boš govoril, saj mi še tistih par sto ne moreš vrniti.“
In tako je prišlo, da je marsikak kmet precej visoko visel pri fabriški gospodi.
Tudi potrebe so se precej povišale s to fabriko.
Tam, kjer brlizga puh moderne sopare, se je napredek vendar že precej povzdignil. No in glede na ta napredek so si privoščile vaške mamice vedno češče kak lonček kave, dekleta so si omišljevale bolj živobarvne in pisane robce, šivilje so šivale bolj ozke janke in bolj umetno sestavljene jopiče, fantje so si pripenjali moderne kravate in izza pesti so se temu in onemu belile koketne manšete. Klobuki so dobili hkrati razna podjetno zavihana peresa, vaški krojači pa so v potu svojega obraza vrezavali suknje in hlače po vzorcu kakega modernega časopisa, ki ga je nesreča zanesla v tihe Zavode. Da bi tudi možaki ne zaostali za občim napredkom, so vrgli zdaj pa zdaj nekaj partij kart, mlade žene pa so na svojih otrocih, seveda le ob nedeljah, kazale svojega svobodoumnega duha. Bilo je naravnost čudovito, v kakih najrazličnejših in najnovejših variacijah so šivale svojim potomcem jankice, avbice, s kakimi umetnimi vzorci so njim in sebi pletle nogavice. Napredek! Napredek na vsej črti! Taka je bila torej približno situacija v Zavodah one nedelje popoldne, ko je Pavlovec v Dobnikovi krčmi s slivovko dušil svojo nesrečo.
II.
urediPavlovec je začel redno zahajati v krčmo. Po oni nesreči s konjem je šel s težkim srcem spet k Reichu. Le-ta je bil navzoč slučajno, a Pavlovec je moral čakati debelo uro, preden je smel stopiti v pisarno.
„Kaj bi radi?“ je vprašal fabriški gospod in naježil obrvi. Bilo mu je kakih petdeset let, imel je sivo melirane lase, črne, stroge oči. Njegov precej zakrivljeni nos je pričal, da se je nekdaj v njegovih pradedih pretakala čista hebrejska kri. Pavlovec je zajecljal nekaj nerazločnega na vprašanje Reichovo. Tesno mu je postalo hkrati v tem treznem pisarniškem obličju.
„Kaj hočete?“ je ponovil Reich, a zdaj mnogo strožje.
In Pavlovec je jel pripovedovati svojo novo nezgodo. Bilo mu je vroče in pod mrzlimi, trdimi pogledi fabriškega gospodarja mu je stopal znoj na čelo.
„Dobro, dobro! Pojdite k Fröhlichu,“ ga je prekinil Reich sredi pripovedovanja. „Jaz v resnici nimam ni časa ni volje pečati se s takimi malenkostmi.“
Pavlovec je šel torej k Fröhlichu. Povedal je tam spet svojo povest od konca do kraja in prosil, če se mu morda še enkrat pomore iz zadrege.
„Ej, dragi moj, ne pojde! Lesna trgovina se je obrnila na slabše in moj gospodar je dejal, da nima več denarja v zalaganje kmetov.“
„Torej ...“
„Z novim posojilom ne bo nič. Sicer pa vas opozarjam, da bo moj gospodar morda v kratkem zahteval ves dolg. Povem vam to za vsak slučaj, da ste pripravljeni.“
Pavlovec ni vedel, kako je odšel iz fabrike. Mahnil jo je naravnost k Dobniku in tam se je opil, da je glasno kričal in docela pijan prišel domov. Ženo, ki jo je srečal v veži, je pretepel, malega sinka, ki se je zbudil na materin jok in pritekel bliže, je sunil surovo z nogo v stran in se potem v kamri hrope vrgel na posteljo opravljen, kakor je bil.
Od onega dne je začel piti.
Imel je lepo posestvo, vredno gotovo kakih šest do osem tisoč goldinarjev. Vedel pa je, če pride do prodaje, da morda ne dobi niti polovice. Kupil bi v Reichovem imenu Fröhlich za slepo ceno in čez nekaj časa bi se vselil kdo drug v njegovo hišo.
Ženina dota petsto goldinarjev je bila sicer zavarovana, toda šele na drugem mestu za Reichom, in kaj bi mu končno to tudi koristilo!
Izsekal je še tisto iz gozda, kar se je dalo, prodal Reichovemu mešetarju, ki je po okolici kupoval les za njegov račun, in za zbrani denar spet kupil konja.
Vozaril je kakor prej, ali vendar ne kakor prej. Prej je štedil vsak groš in trikrat si je premislil, preden je stopil v kako obcestno krčmo, da izpije četrtinko v okrepčilo. Sedaj ni bil več tako vesten. Mnogokrat je prišel domov, ne da bi prinesel le krajcar od voznine. Preklinjal je, psoval in razmetaval vse, kar mu je prišlo pod roke.
Žena in sinek sta jokala, dekla pa je obljubljala zgoraj v kamri, da v taki hiši ne ostane in ne ostane niti do Božiča.
Naslednji dan je bilo Pavlovcu sicer žal in od samega sramu se ni upal pogledati ženi v oči. Zatrjeval si je, da pusti sploh vse vozarjenje, ki itak ne prinaša nikakršnega dobička. Delal je potem nekaj dni z gorečo pridnostjo na polju, vozil gnoj, popravljal ograje in zvečer pripovedoval ženi, da morda vendarle pojde in da se posreči izplačati Reichu oni denar.
Čez nekaj dni je ta gorečnost redno spet ugasnila in začelo se je prejšnje popivanje.
Bil je v večnih denarnih stiskah in tako ni pil vina, ki mu je bilo predrago, ampak žganje, spočetka boljše, pozneje pa tudi čisto prosto.
Žena je jokala doma in zastonj molila za pomoč. Neko noč ga spet ni bilo doma. Prišel je pod večerom s konji, izpregel, spravil konje v hlev in odšel. Žena je čakala nekaj časa, potem je sama z deklo napojila živino.
Prižgala je luč in v strahu čakala, kdaj pride mož.
„Ali očeta še ni?“ jo je vpraševal mali štiriletni Tonček, ki ji je dremal v naročju.
„Ne.“
„Zakaj pa jih ni tako dolgo?“ je vpraševal otrok in ji polagoma zaspal v naročju. Ona je tiho sedela in solze so ji kapale na mehke otrokove lase.
Čakala je, čakala, a njega od nikoder. Enajst je bila, a njega še ni bilo.
„Ponj pojdem,“ se je ojunačila, nežno slekla spečega otroka in ga oprezno položila na postelj.
„Kako spi,“ je dejala ginjeno, napravila križ čezenj, ugasnila luč in odšla.
Zunaj je bilo vse tiho.
Bila je pomlad. Ljudje so imeli mnogo dela na poljih, zato ni bilo čuti nobenega glasu iz temnih hiš. Nad vasjo so se svetile luči in nek nejasen šum je prihajal iz šum. Bila je parna žaga, na kateri se je delalo tudi ponoči.
Nek nejasen čut, neka slutnja jo je prevzela, kakor da izhaja vse njeno gorje od onih nemirnih luči, ki so svetile skozi temino. Dvignila je pest in v tihem, a strastnem srdu zapretila proti temni gmoti nad vasjo, iz katere so prodirale luči. Pogledala je proti nebu in proseče stegnila roke kvišku, kakor da bi hotela prositi one moči v višini, naj jo odrešijo muk in nesreče. Za hip se je obotavljala, kakor da bi se hotela vrniti, potem pa je naglo odšla naprej.
Pred Dobnikovo krčmo se je ustavila. Izza premajhnih okenskih zastiral so nedoločeni tresoči odsviti padali v noč. Čulo se je pomešano govorjenje in vmes je zazvenel zdaj pa zdaj glasen smeh.
Stopila je v temne vežo in nekaj časa nepremično stala pred sobnimi vrati.
Razni tuji glasovi so ji udarjali na uho, vendar med njimi ni mogla spoznati govorjenja svojega moža. Naposled se je ojunačila in odprla vrata.
Gorak, dušljiv zrak ji je udaril naproti. V sredi pod stropom jo v gostem tobačnem dimu medlo gorela velika petrolejska svetilka. Krog miz je sedelo dokaj pivcev in od njih je vela neprijetna, pijana atmosfera.
Mlada žena je obstala pri vratih in z očmi iskala svojega moža. Tu nasproti se ji je pogled uprl na majhno glasno družbo.
Zardela je. Bilo je nekaj mladih ljudi, očitno gosposkih tujcev. Iz kota so se svetile puške ...
Obrnila se je v drugo stran. Takoj na desni so igrali štirje na stare zamazane karte tako imenovani „enaindvajset“.
Bili so tihi, samo posamični klici so jim uhajali iz tesno stisnjenih ust. Na bledih obrazih se jim je brala strast, oči pa so z nekim demonskim svitom sledile kartam.
„Ti vlečeš!“
„Bene!“
„As!“
„Tudi jaz imam asa,“ je dejal oni, ki je držal „bank“, in potegnil denar k sebi. Zrla je dalje. V kotu pri peči je dremal vaški berač Miha. Iz njegovega odurnega, zabuhlega obraza in iz smradu, ki ga je bil nasičen vsak njegov dih, je bilo videti, da je pijan.
Dalje, pri dolgi mizi pod oknom sta sedela dva kmeta. V enem izmed njiju je spoznala svojega moža. Kazal ji je hrbet in bil je videti razjarjen, ker je tistemu nasproti grozeče pretil s pestjo.
Plaho se je približala in se bojazljivo dotaknila njegove rame.
„Ti, Anton, prosim te, pojdi domov!“
„Kaj hočeš?“ se je zarežal in na topo gledajočih očeh se mu je bralo, da se je opil.
„Domov pojdi!“ se je oglasila tiho.
„Kaj, domov?! Domov ne grem! Na, tu pij!“
V očeh se mu je vžgalo nekaj vročega, nerodno jo je potegnil k sebi in ji ponujal žganje.
„Ne, ne bom,“ se je branila in v oči so ji silile solze. „Pa boš! Če jaz rečem, moraš!“
Surovo jo je potisnil na klop.
„Ha, ha! Lepo si jo naučil! Zdaj že hodi pote! No, če bi moja prišla ...“ in oni, ki je z njim sedel pri mizi, je zaničljivo namrdnil obraz.
„Kaj boš zabavljal, ti babjek!“ se je raztogotil Pavlovec, ki mu je žganje stopalo v glavo.
„Jaz babjek! O ti strahopetec ti! Kje je moja žena? Doma je lepo, ker ji ne dopuščam, da bi lazila za menoj, ti se pa vedno držiš svoji babi za predpasnik!“
„Ti-i-i!“ je zakričal Pavlovec preteče in se vzpel kvišku.
Žena ga je prijela za roko in spet zaprosila, naj gre domov, ker se je bala, da se začne pretep.
„Če se je ne bojiš, zakaj je ne spodiš domov,“ je zabavljal oni.
Pavlovec se je okrenil in ko je zagledal jokajoči obraz svojo žene, se je raztogotil še huje. Solz sploh ni mogel trpeti, razburjale so ga vedno na nenavaden način.
„Pojdi!“ je dejal in jo jezno pahnil od sebe.
Ona se je vendarle vrnila in proseče sklenila roke. Njemu so se napele žile na sencih, oči so se mu divje svetile, usta so se mu penila od jeze. Tisti posmehljiv obraz njemu nasproti, tihota, ki je hkrati nastala ob tem prepiru, vse ga je skrajno dražilo. Pograbil je ženo spredaj za obleko, jo udaril z drugo roko preko glave in jo tako silovito sunil nazaj, da ji je odtrgal obleko s prsi in da je s težkim udarcem padla vznak. Vse je za hip osupnilo. Krčmar je tekel skozi vrata klicat ženo, ki je že spala, igralci so skočili s svojih sedežev, berač se je zbudil, gosposka družba tam v kotu je ostrmela, Pavlovec je prestrašeno izbuljil oči. Mlada žena je nezavestna ležala sredi sobe. Na prsih so ji silila bela nedra izza raztrgane obleke, desna stran obraza ji je otekla od moževega udarca, iz ust ji je pritekla kri. „Prinesite vode!“ je ukazal nekdo. Bil je mladi Reich, ki je s svojimi tovariši do zdaj sedel v kotu. Pohajali so poprej brez cilja okrog in potem jih je za šalo peljal v tole gostilno. „Prinesite vode! Hitro!“ je ponovil in pristopil bliže. Za njim so se drenjali drugi. Pavlovec se je surovo zasmejal in njegov smeh je imel nek votel, prestrašen in obenem oduren odmev. Mladi Reich je položil roko na polna bela nedra mlade žene, ki so se polagoma dvigala. „Ni mrtva,“ je dejal in ji obdržal roko na prsih. „Seveda ni, naše žene ne umirajo tako hitro.“ je rekel eden izmed štirih igralcev, ki so tudi priskočili bliže. Prijel je Reichovo roko, jo odstranil ter pokril s predpasnikom razgaljene prsi mlade žene.
Medtem so prinesli vode. Krčmarica je pritekla na pol oblečena in vsa zasopljena v sobo, za njo dekla in hči. Pretrgani klici, vzdihovanje, kletev, rotenje je polnilo sobo in luč je v gostem tobačnem dimu, ki se je ob letanju ljudi pregibal pod stropom, gorela še medleje. Nekdo se je spomnil in odprl okno. Svež nočni veter je hladilno zapihal v sobo. Iznad vasi so se svetile luči in med nočne temine se je mešal podjeten šum.
„Oh, uboga, uboga Reza!“ je vzdihovala debela krčmarica in močila mladi ženi obraz.
„Ti moški! Slabši so kot zverine! Na, kako jo pobija, kakor psa! Oh uboge reve, me ženske!“
In tožeče je uprla oči proti stropu, krčmar pa si jezno grizel ustnice. No, da ni nesreče, ne govorila bi njegova žena tako!
Reza se je zdramila.
Posegla je najprej z roko na glavo, ob katero je prej tako zelo butnila, da je prišla ob zavest, potem pa se plašno vzpela kvišku.
Predpasnik ji je padel s prsi in ko je zapazila svojo raztrgano obleko in cunje, ki so visele od nje, se je hipno spomnila vsega. Sram ji je pordečil obraz. Zmedeno si je popravila obleko in s pomočjo krčmarice vstala popolnoma. Pogledala je okrog sebe in ko je videla vse oči, ki so bile uprte vanjo, postalo ji je še huje.
„Ali vam je kaj bolje?“ jo je vprašal nekdo. Uprla je oči vanj in spoznala je mladega Reicha.
Ponujal ji je čašo vina.
„Dobro vam dene. Morate se malo pokrepčati.“ Pogledala je še enkrat vanj. V njegovih očeh je gorelo nekaj umazanega. Trdo je sunila njegovo roko v stran, da se mu je vino razlilo po obleki.
Ozrla se je še enkrat po vseh, ki so stali okrog nje.
Onega, ki ga je iskala, ni bilo. Sedel je sam pri mizi in zlival žganje vase.
Krčmarica ga je sunila.
„Spremi ženo domov, slaba je še.“
„Jaz nisem babjek! Primaruha, da nisem! Naj gre, če hoče!“
In spet je prijel za osminko in si natočil žganja v grlo.
„Dajmo, zapojmo, tisto, ono ...“
In zapel je hripavo, z ubitim, pijanim glasom:
Ljubi prijatelj!
Stoji, stoji Ljubljanca,
Ljubljanca dolga ...
Žena je zaihtela glasno.
„Čakaj, jaz te spremim,“ je klicala krčmarica, a ona je že stekla skozi vrata v noč.
„Uboga revica!“ je dejala krčmarica.
„Eh, kaj ženske!“ je godrnjal eden izmed igralcev in prebiral karte.
Eden iz one gosposke družbe je zahteval račun. Mladega Reicha in njegove puške ni bilo več med njimi ...
Ona je jokaje tekla v noč. V glavi ji je šumelo od udarca, lica pa so jo pekla od sramu, užaljenosti in žalosti.
„Oh, moj Bog, moj Bog!“ je vzdihovala in srce se ji je lomilo od bolesti.
„Kako je bil njen mož dober prej, takrat, ko sta se vzela. Kako je bila srečna tedaj, ko je prišel Tonček na svet! In zdaj?“
„O Bog, o Bog, ko bi vsaj umrla!“
Pa spomnila se je otroka in bilo ji je še huje. Kaj bo iz njega in njenega malega Tončka?
Njen mož zapije vse, poruši poštenje hiše, postane pijanec in kaj bo iz otroka?!
In danes jo je pretepal, tam vpričo ljudi! Pahnil jo je na tla, ji raztrgal obleko, da so drugi ljudje gledali njeno goloto.
O Bog! Njen mož!
Sovražila ga je v tem trenutku.
Solze so ji lile čez obraz, v duši pa so jo mučile vse muke.
Hladni nočni zrak ji je dobro del in čim bolj se je bližala domači hiši, tem bolj se je spreminjala njena silovita razburjenost v tiho bol.
Na cesti pred vrtom je stal vaški križ. Njuna hiša je bila čisto konec vasi bolj sama zase. Bilo je vse tiho in mirno. Vaško znamenje se je črno slikalo izza temnega ozadja noči.
Obstala je. Vsa bol je spet zavrele v njej, vse se je v srcu obnovilo v novih mukah.
Zastokala je in padla na kolena pred znamenjem.
Naslonila je glavo na poklekovala in se zjokala tamkaj, pol ležeča pod križem.
Molila je, tožila, prosila kakor še nikoli. Vsa njena prikrita bol, vse krivice, vse želje, vse molitve, vse je privrelo na dan v vročih, strastnih besedah med jokom in vzdihovanjem.
„O Bog, usmili se me, reši me! O ti križani Jezus in Marija in vsi svetniki!“
In molila je, kakor moli duša v smrtnih borbah. Jezik ji je nevede jecljal besede in molitve, ki jih je molilo njeno srce.
Začule so se stopinje.
Ona jih ni slišala. Molila je in jokala dalje in njene solze so padale v prah pod križem. Obleka se ji je spet razgrnila in kamenje ji je tiščalo v mehke grudi. Ni pazila, ni se zakrila. Bila je sama pred svojim Bogom. Ležala je pred njim v prahu in njena duša mu je molila molitve nesrečnih src.
Stopinje so se čule bliže. Zdaj so obstale takoj za njo.
Ona ni opazila in slišala ničesar. Nekdo se je nagnil nad njo.
Zdaj jo je pograbil, potegnil kvišku k sebi, pritiskal ji svoj obraz na lica, na grudi, dušil jo s poljubi in šepetal v pijanem poželenju:
„Ti, kako si bila lepa prej, tako lepa, lepa! Jaz sem nor nate, čuješ, nor!“
In spet jo je pritiskal nase.
Za hip je ostrmela, ni se mogla ganiti, potem pa se je uprla z vso močjo proti napadalcu. Bila ga je s pestmi v obraz, grizla, pehala, a on jo je držal kakor v kleščah. Slednjič se ji je posrečilo z močnim sunkom podreti ga na tla.
Vsa vroča, tresočih udov je zbežala čez vrt v hišo in zapahnila vrata.
Pod križem se je pobiral iz prahu mladi Reich ...
III.
urediSedeli so na verandi in pušili cigarete. Počasi in vonjavo se je vzdigal fini modrikasti dim v čisti zrak. Na mizi so stale buteljke z vinom in okrog vitki kelhasti kozarci.
„Dolgčas je!“ je vzdihnil po dolgem času mladi Reich, ki je na pol ležal v velikem amerikanskem gugalnem stolu.
„Res, prijatelj!“ je pritrdil drugi, tretji pa je leno prikimal.
„V Trst pojdem ali v Švico ali na Dunaj. Tukaj mi res že preseda vse!“
„In punice?“
„Ha, ha! človek se kmalu naveliča kmetske nedolžnosti,“ se je zasmejal surovo.
„Posebno, če je več ni!“ je pritaknil drugi in se cinično namuznil.
Bili so pravi pristni produkt velikomestne vzgoje in velikomestnega življenja, vsi ti trije mladi ljudje. Momentalno uživanje, to jim je bilo geslo. Za drugo jim ni bilo, sploh niso imeli niti smisla za kaj plemenitejšega in višjega.
Spet so molčali.
Gorka lenivost poletnega dne jih je objemala v svoje sanjavo brezdelje. Iz fabrike se je čulo živahno ropotanje strojev, kričanje ljudi, brlizg pare in pokanje bičev. In tam dalje na velikem prostoru se je videlo marljivo gibanje ljudi, ki so razkladali ogromna, težka debla z voz in še dalje velike množine desk.
„Ali sinoči je bil vendar nekaj posebnega tisti prizor v krčmi.“
„Da. Vse kaj drugega takle resničen dogodljaj kakor one karikature na gledaliških odrih!“
„In ona žena!“
Spet vse tiho.
Mladi Reich pa je mislil.
In videl je ono ženo, ki je ležala pred njim, in njena gola nedra. In spet je začutil v prstih mehko, zapeljivo toplino, ki je prihajala iz nje, ko se je je bil dotaknil.
Kako se je branila!
Ali!
Čelo se mu je omračilo, ko se je spomnil, kako ga je vrgla na cesto tamkaj pri znamenju.
„Pa bilo je vendar pikantno!“ je rekel eden izmed njih in spet so molčali.
Reich je vzel majhno operno kukalo, ki je ležalo poleg njega, ter ga nastavil k očem. Gledal je nekaj časa k tovarni svojega očeta, kjer se je vse gibalo in premikalo v pridnem delu.
Zazeval je in se obrnil proti vasi.
Bilo je prijetno videti belo pobeljene hišice in bajtice, ki so kukale izza zelenja. Tako mirno je ležala ta mala tiha vas sredi polja, na katerem je mrgolelo ljudi.
Mladi Reich se je nečesa domislil.
Pretegnil se je leno, odmašil buteljko, ki je stala v majhnem čebriču z ledom, natočil si v kupo in izpil. „Zdaj grem,“ je dejal.
„Jaz bi tudi šel,“ je rekel eden.
„Ne potrebujem vas!“ je odvrnil, potisnil klobuk na čelo in odšel.
Malo dalje je srečal Fröhlicha.
„Klanjam se, gospod!“
„Zdravo!“
Odšel je nekaj korakov, potem zažvižgal.
„Fröhlich!“
„Prosim?“
„Poznate morda nekega kmeta doli iz vasi, Pavlovca, če se ne motim?“
„O, dobro!“
„Ali je pri nas na delu?“
„Je, vozari. Sicer je pa vašemu očetu dolžan tudi še dva tisoč šeststo goldinarjev, kar je za tukajšnje razmere jako mnogo.“
„A sapristi! Kako fino! Nimate vi zdaj popolnega pooblastila od mojega očeta? “
„Imam.“
„No, morda vas utegnem kakega dne prositi za majhno uslugo. Menim, da se lahko zanašam?“
„O, popolnoma!“
„Morda ne bo treba, samo tako za vsak slučaj ... Na svidenje!“
„Čast mi je bila, gospod!“
Mladi Reich je šel zadovoljen dol v vas. Torej so bile vajeti v njegovih rokah!
Tako dolgčas je bilo na deželi in on je bil tako razvajen!
Hm, delavke na fabriki, to je bilo že preveč prozaično, navadno.
Ko je bil v vojakih, je bil vobče znan kot Don Juan in vse gospe so ga protežirale.
Šel je skozi vas po poti mimo znamenja v gozd. Pogledal je na mesto, kjer se je ruval sinoči z mlado ženo, in lahna rdečica mu je zastrla obraz.
Človeka je vendarle sram, čeravno misli, da že zdavnaj nima več tega čuta!
Bilo je vroče, soparno. Ljudje, ki so delali na polju, so bili vroči in spoteni. Pozdravljali so mladega Reicha nekako domače.
„Kam pa, kam, gospod?“
„Vroče je, vroče!“
„Da sem jaz namesto vas, ležal bi v senci, pa seveda gospoda. Meni se duša topi od vročine, ti pa hodijo v najhujšem soncu, samo tako v zabavo ...“
Mnogo takih opazk je čul, se jim smejal in odgovarjal po svoje v pomanjkljivi, čudni govorici.
In ljudje so se mu smejali ...
„Saj ni prenapačen, tale škric!“ je rekel ta in oni.
„Rad se kaj pomeni.“
„Res ni prenapačen!“
Malo dalje pa je hlapec jezno sunil mlajšo deklo, ko je prišel snopje povezovat.
„Še enkrat mi ga poglej! Naklestim tebe in njega, da bosta imela dosti!“
Hlapec je zaklel robato, mlada Rezika je pa vendar mislila, kako lepe, majhne roke in kako gladek obraz ima ta Reich.
I, kaj! Je pač gospod!
On je šel dalje in dalje čez polje v gozd. Ljudje so se mu skoraj smilili, da se morajo tako truditi v taki vročini. Imel je vendar še nekaj človeškega srca v sebi. Toda misliti ni bil navajen in zato si ni delal skrbi s študiranjem o kakih socialnih problemih. Prišel je v gozd. Nekaj časa je brez cilja pohajal po njem, potem je zavil k parobku in tamkaj v senci hodil dalje, opazovaje ljudi na polju, ki se je raztezalo prav do gozda. Bil je nekako nemiren, sam ni vedel, kaj naj počne in kam naj gre. Prišel je na majhno trato, na katero je padala prijetna senca smrek. Legel je, podprl glavo z roko in brezmiselno gledal v zrak. Do tratice se je stezala njiva. Par sto korakov od tam so žele žanjice, njih beli rokavci in živobarvni robci so se svetili v soncu. Zdaj pa zdaj se je zabliskal kak srp.
Postajal je truden in zaspan. Zdaj se je zganilo, nekaj blizu njega. Ozrl se je. Majhen deček se je priglasil izza grma, za katerim je stal s prtom zakrit jerbas, gotovo malica. Malček je radovedno obstal, ko je uzrl tujca. Vtaknil je prst v usta in ga ogledoval nekako resno. Reicha je začel deček zanimati. To zdravo otroško obličje je imelo vse drugačen izraz kakor obrazi nervoznih mestnih otrok.
„He, kako ti je ime?“
Mali je malo počakal, previdno vzel prst iz ust in dejal nekako bahato:
„Tonček.“
„Tonček? Glej, prav lepo, čigav pa si?“
Mali je spet malo počakal, odprl usta, a jih spet zaprl, kakor da se je česa domislil.
„No, ali ne poveš? Vidiš, dam ti krajcar, eden, dva, tri ...“
Pomolil mu je roko in mali je prišel bliže.
Premišljeno mu je pobral krajcarje z dlani, drugega za drugim vtaknil v hlačni žep, mu modro pogledal v oči in se kratko odrezal:
„Pavlovčev.“
„Pavlovčev?!“
Reich je utihnil, si nažgal cigareto in pustil otroka v miru.
„Otroka ima! Kako fatalno!“ In spet je puhnil dim v zrak.
„Mati so mi dejali, naj pazim na jerbas,“ se je oglasil čez nekaj časa deček, potegnil hlačice kvišku in se spet zavlekel za grm. Prej se je igral z dračjem in smrekovimi storži, zdaj pa je izvlekel svoje krajcarje in jih opazoval dolgo in resno.
Denar! O, ta ima čudovito moč že do otrok! Mladi Reich se je zamislil.
Neko čudno čustvo je vzbudil ta otrok v njem. Skoraj je že mislil vstati, iti domov in se kar na tihem odpeljati iz Zavod. A takoj nato se je nesramno nasmehnil in dejal frivolno:
„Hm, še bolj interesantno!“
Izvlekel je beležko iz žepa, iztrgal list in napisal:
„Enkrat pridem k Vam, morda v nedeljo zvečer, če ne bo Vašega moža domov. Bati se me ni treba, lahko govoriva skozi okno, če mi ne zaupate. Razložiti Vam imam važne stvari. Dotlej pa molčite, ker bi bila Vaša in Vaše hiše nesreča, če bi govoril!“
Zložil je listič, potem je šel za grm k dečku, ki je še vedno ogledoval krajcarje. „Ali pridejo mati sem?“
„O ja, pridejo rezat malico!“
„Kdaj?“
„Kmalu.“
„Pa zakaj so tebe pustili samega tukaj?“
„Zato, da varujem in ker je tam na njivi prevroče.“
Obmolknila sta.
Deček je sramežljivo, a radovedno opazoval Reicha, njegov svetli naočnik in fini usnjeni etui, ki mu je gledal iz žepa. Za ves svet bi bil rad pogledal skozi ono stekleno stvar, ki se je zibala gospodu na nosu.
„Ko bi me le potipati pustil, je premišljeval in čakal, da se gospod sam spomni in mu razkaže vse bogastvo svojih žepov, prav kakor Dolinarjev dedek, ki mu je enkrat celo zataknil svoja očala za ušesa, skozi katera ni nič videl in ki so bila mnogo, mnogo grša kot to, kar je imel gospod.
Reichove misli so bile seveda jako različne od nedolžnega razmišljanja otrokovega.
„Tale deček mi je malo na poti, “ si je mislil.
„Prav lahko pove očetu, da sem govoril z njegovo materjo, in to bi bilo gotovo neprijetno. Dal bi mu pismo. da ga izroči njej, pa to je nevarno, mogel bi ga izgubiti in molčal gotovo ne bi v nobenem slučaju. Pošljem ga kam stran.“
„Ti dečko, ali si bil kdaj v trafiki?“
„O, saj hodim zmerom jaz očetu po tobak! “
„Pa bi mi znal prinesti cigaret, veš, tistih belih.“
„A tistih, ki sta dve za krajcarja?“
„Ne tistih, ne. Kar reci, da so za gospoda iz fabrike, pa bodo že vedeli.“
„Porečem.“
„Na, tukaj imaš denar, samo pazi, da ne zgubiš.“
„Bom.“
„Pa precej moraš iti in nič se ne smeš igrati po poti.“
„Pa je bolj daleč kot od naše hiše.“
„Boš pa malo tekel.“
„In malica?“
„Na to bom že jaz pazil. Če prineseš kmalu, pa ti dam desetico, samo teči moraš.“
Deček se je spustil proti vasi, ki itak ni bila daleč, Reich pa se je zasmejal zaničljivo.
„Ha, ha, ti pogovori in pogovori z vaškimi paglavci, kako interesantno.“
Zleknil se je v travo in čakal pri malici za grmom, ki ga je popolnoma zakrival.
Skoraj dolgčas mu je postalo že, kar je začul bližajoče se stopinje.
Bila je Pavlovčeva žena.
Vsa rdeča in potna v obraz je bila vendar videti s svojimi od sonca zarjavelimi lici in bleščečimi očmi jako zdrava in dražestna.
„Tonček, kje si?“ je vprašala in stopila h grmu, za katerim je ležal Reich.
Ugledala ga je in pobledela od strahu.
Poželjivo jo je objemal z očmi in nemo položil prst na usta.
„Takoj se mi poberite, sicer zakričim v pomoč in potem se vam ne bo godilo dobro,“ je dejala razjarjeno in ga jezno pogledala.
„Takoj pojdem, samo ta listič vam pustim.“
„Ne potrebujem nobenih pisem, najmanj pa od vas.“
„O potrebujete, potrebujete!“
Hotel jo je prijeti za roko, pa ona je preteče dvignila svoj srp.
„Takoj mi pojdite! Sicer pa, kje je otrok?“
Ozrla se je okrog in zaklicala:
„Tonček, Tonček!“
„Ne kličite ga, takoj pride. Poslal sem ga po cigarete.“
„Kako se drznete! Še enkrat: pojdite, drugače zakričim!“
„Saj pojdem, samo to pismo vzemite. Tistega vašega dolga se tiče, saj veste ...“
Potisnil je listič osupnjeni v roke in se oddaljil, ker se je bal, da bi prišle še druge žanjice bliže.
Čez nekaj korakov se je obrnil in tiho zaklical nazaj:
„Torej v nedeljo zvečer! Če hočete, čakajte me pri znamenju.“
Prebrala je listič vsa bleda.
„Bog se usmili, kaj bo iz tega?“
In vroče solze so ji polile zagorela lica.
Ali naj pove njemu, možu?
Oh, ta bi le preklinjal in se rotil! Šel bi v gostilno, se napil in mogel v svoji jezi celo ubiti mladega Reicha in to bi bilo vse še mnogo slabše.
Vzdihovaje je pokleknila v travo in pripravljala malico žanjicam, medtem ko so ji solze silile v oči.
Oni Reichov listič pa jo je huje pekel na nedrih kot živa žerjavica.
Reich je medtem žvižgaje stopal proti vasi. Oh, kaj mu je bilo mar, nič, nič!
Zadovoljen je bil, da je napisal in ji izročil list, ker je vedel, da ga bo do nedelje še dosti, dostikrat brala s strahom.
„In to je dobro zame, si je dejal smeje in se za kratek čas pričel pogovarjati z nekim vaškim fantom, ki je šel z volmi in vozom po snopje.
„Ali imaš dekleta?“
„Imam!“
„Koliko?“
„I, eno!“
„Ha, ha, ti si tepec! Vsa dekleta iz vse vasi in katere moreš dobiti, tako je prav!“
Fant se je smejal široko. I, kakor da bi bil turški sultan! Kaj takega pa res še ne!
In pognal je vole ter šel dalje, ker se mu ni zdelo pametno razgovarjati se z mladim gospodom, ko se ga je najbrž navlekel malo preveč, da zdaj govori tako budalasto.
Reich pa je žvižgal in žvižgal, vrgel Pavlovčevemu dečku, ki ga je srečal malo pred vasjo, dve desetici in se židane volje vrnil na fabriko, kjer je z opolzkimi dovtipi in pitjem obhajal svoj povratek.
IV.
urediI, Bog se usmili, to je bil vrišč v vasi.
Mladi Delkinov gospodar, ki se je oženil pred pol leta, je dobil sina. Človek bi mislil, da vse preide z nekaj ščebetanjem. Tem med starejšimi babnicami in s pol škodoželjnim muzanjem nekdanjih sovrstnic mlade Delkinovke.
Pa glej ga, kar ni se dalo in ni se dalo pomiriti razjarjeno in živahno prerekanje v zavodskih kuhinjah in dvoriščih.
Mladi Delkin je hodil malo čuden okrog že precej časa sem.
Imel je prej ženo rad na žive in mrtve, a zdaj je skoraj pogledal ni.
Otroka kar ni mogel trpeti in kadar ga je slišal, preklinjal ga je, da bi bilo človeka strah, čeravno ni bila kletev njegova navada.
Njegova mati tudi ni kar nič hvalila snahe, četudi jo je prej povzdigovala v deveta nebesa, ker je poleg mladega obraza in pridnih rok prinesla tudi nekaj cvenkajočega k hiši.
Bilo je res čudno vse to.
Otroka ni bil vesel nihče, to je bilo res. Niti mlada mati ne, ki je imela vedno objokane oči. Ko je vaška babica dejala, da otroče ne bo dolgo živelo, ker je zelo šibko in slabo, bila je tega skoraj vesela, kar se je prav čudno zdelo pametni starki.
Vse to se je seveda zvedelo prav po vsej vasi in ko je otrok v resnici umrl, obiskovalo je malega mrlička od sile dosti kropilcev.
Vse te in vsi ti so imeli oči, prav dobre oči in opazili so nekaj prav zanimivih stvari. Delkin je malo govoril, njegova žena se je skrivala in stara dva sta dejala, da je najpametneje, kar je mogel mali Jurče storiti, to, da je umrl.
Iz teh in še drugih dejstev so sklepali po vasi, da je mali Jurče ob nepravem času prišel na svet, in ker je mladi Delkin tako robantil čezenj, izmislile so si zastopnice vaške kronike to in ono.
No, na kratko povedano: ljudje so mlademu Reichu napisali ta greh na rovaš. Če po pravici, tega seveda ni vedel nihče, ker so vsi Delkinovi molčali kot grob, prišli so še drugi grehi fabriške gospode na rešeto in teh ni bilo malo.
„Bog se usmili, ta sprijena gospoda!“
„Saj, saj, taki so!“
„In to pohujšanje!“
„Lepi vzgledi!“
„O, o, o, človeka te kar groza!“
„ln fabriške delavke so tudi že vse pokvarjene! Na prste se lahko seštejejo poštena dekleta naše vasi.“
„Metnikova Pavla, Klobčarjeva Nežika, Dolarjeva Nana, kako so bile prej pridne, zdaj pa ta sramota!“
„In greh, greh!“
„Ubogi starši!“
„Oh, da je moja taka, ubil bi jo!“
„In svoji bi zavil vrat!“
„Vsak dan ji pripovedujem, naj bo pametna!“
„In moj jo vselej nabije, kadar zve, da govori s kakim fabriškim!“
„Oh da, ti otroci, samo za pokoro so!“
„In še dekleta! Moj Bog, človek ni nikdar prestrog!“
„Da, pa zbogom!“
„Zbogom!“
Sosede so se ločile ter potem malo dlje ponavljale isti pogovor s kako drugo.
Bil je res križ tiste dni v Zavodah. Dekleta se niso smela niti ganiti.
„Pa tudi ti si zadnjič govorila z enim od fabrike!“
„In ti se pajdašiš s to in to! Le poglej mi jo še enkrat!“
In oče je jezno stisnil pest, mati pa je trdo sunila svojo punico, da bi se je bolje prijeli ti modri nauki.
Pavlovčeva žena je zvedela vse to že drugi dan po tem, ko je dobila oni listič od Reicha.
Bilo ji je nekako lažje.
Ne, s takim ne govori in se ne pogaja nikdar in nikdar. Saj je vendar dobro vedela, česa je iskal in kaj je hotel. Malemu Tončku je vzela desetici, ki mu jih je dal Reich, in jih podarila prvemu beraču, ki je prišel k hiši. Sklenila je na vsak način, nikakor ne iti v nedeljo zvečer k znamenju.
Upala je tudi, da ostane njen mož tedaj doma, in mislila mu je povedati vse, naj potem on stori, kar ve in zna. Prišla je nedelja in Pavlovec je že zjutraj odšel od doma. V cerkev, kakor je dejal.
Na kosilo ga ni bilo in ko je poslala Tončka gledat v krčmo k Dobniku, je ta povedal, da oče pije in da noče domov.
Sama si ni upala spet iti ponj in vedela je tudi, da bi nič ne pomagalo. Popoldne je napravila otroka in odšla ž njim k nauku v cerkev. Ko je prišla domov, je sedla na vrtu v senco in premišljevala razne stvari. Dekla jo je prosila, če jo za nedeljo pusti domov, kar ji je dovolila. Bila je sama s Tončkom.
Proti večeru je prišlo nekaj sosed k njej, ki so spet pogrevale vse novosti o Reichu in njegovih tovariših in zatrjevale, da tako ne gre več naprej,
„Občinski možje bi morali kaj storiti!“ je svetovala ena in druge so ji pritrjevale.
„Kaj pa?“ je vprašala tista, ki je bil njen mož prvi za županom.
„Spoditi bi jih morali vse skupaj. Tjakaj naj gredo, od koder so prišli.“
„Če bi se dalo! Ali zdaj so kupili zemljo, davke plačujejo kakor mi in mi jih moramo trpeti,“ je pojasnjevala tretja in vse so še dolgo modrovale, kaj in kako bi se napravilo. Prišle so nazadnje do prepričanja, da bi se že dalo kaj napraviti, samo če bi možje imeli več poguma. „Zakaj pa so možje? Bog se usmili, če ne morejo napraviti, kar hočejo.“
„Pa cesarski zakoni!“
„I, kaj cesarski zakoni! To ni cesarski zakon, da bi smel vsakdo, ki je prišel od kod k nam, nas odirati, naša dekleta onečaščevati in norčevati se iz nas!“
„Pomagati se pa vendar ne da!“
In vse so prišle navsezadnje do zaključka, da se res in res ne da pomagati. Poščebetale so še malo o žetvi, vremenu in takih stvareh in se potem razšle vsaka na svoj dom kuhat večerjo.
Pavlovčeva žena je ostala sama.
Skrbelo jo je, a sklenila je, da se nikakor ne vda zahtevam mladega Reicha.
Temnilo se je.
Skuhala je večerjo zase in za otroka, nakrmila živino in sedla k mizi.
Premišljevala je o sebi in o svojem življenju in postajala otožna vedno bolj.
Oče in mati sta ji umrla že zgodaj, brat se je oženil in njegova žena je ni gledala nič kaj prijazno. Delala je kakor dekla in tudi ravnali so z njo kakor z deklo.
Ni ji bilo še osemnajst let, ko se je omožila. Pavlovec je bil sam kakor ona in prav srečna sta bila nekaj časa, dokler ni začel popivati.
Skrbi in slaba druščina so ga silile v pijačo. Dom je zanemarjal vedno bolj, češ saj itak nič ne pomaga, če se še tako trudi.
„Kako naj izplačam dolg! To je naravnost nemogoče,“ je vedno odgovarjal ženi.
Svetovala mu je, naj nekaj odproda, četudi polovico, samo da bodo potem brez skrbi.
„Koliko pa dobim? Nič! In od česa naj potem živimo?! Sicer bi mi pa Reich tega itak ne dovolil, ker je vknjižen na vse posestvo!“
Ona mu je na tihem priznavala vse to in bila je včasih vsa potrta in obupana.
„Čemu delam, čemu se trudim,“ je vedno vpraševala in odgovora si ni vedela.
In zdaj, ko je sedela sama ob medli svetlobi majhne petrolejske svetilke, polastila se je je spet ona otožnost in brezupnost, ki ji je včasih tako moreče težila dušo.
„In on popiva!“ si je dejala in neka jeza ji je rasla v srcu zoper moža.
„On popiva in zame se ne meni. In vendar sem še mlada! Triindvajset let! Bog se usmili, to je vendar malo.“
Pozabila je v teh mislih popolnoma na Reicha in vsa prestrašena se je zganila, ko je nekdo potrkal na okno.
„Kdo bi neki bil?“ se je vprašala v strahu, a takoj se je spomnila, kdo bi utegnil biti.
Jezno je odprla okno.
„Takoj se mi odpravite!“
„Tega gotovo ne mislite resno!“
„Ni mi, da zbijam šale!“
„Bodi no pametna! Kaj nisi prebrala pisma!?“
„Poberite se, vam pravim še enkrat!“
„Ej, ej in tisti dolg?“
„Meni nič mar dolg! Pojdite!“
Še vedno je stal pod oknom in jo skušal doseči z roko.
Polastila se je je nepopisna jeza.
Ne, to je bilo preveč.
Prijela je jerbašček, v katerem je bil krompir, in zagnala z vso silo vse skupaj skozi okno v Reicha.
Zakričal je od bolečin in jeze.
„Čakaj, ti vrag, to mi plačaš pošteno!“
Zaklel je in odšel, mlada Pavlovčevka pa je vsa iz sebe tekla v kamro, kjer je spal mali Tonček. Tu je jokala dolgo ob zglavju otrokovem.
Medtem je Pavlovec pil pri Dobniku in se prepiral zdaj z enim, zdaj z drugim vaščanom.
Temu je zabavljal zaradi gozda, drugemu zaradi živine, enemu je prerekal sorodnike, sploh prepiral se je z vsakim, kdor je prišel blizu.
Pri Dobniku je bilo mnogo pivcev. Prišli so tudi vaški fantje z godcem in plesali, da je bilo veselje. Dekleta so sramežljivo stala ob steni in udarjala s petami takt poskočne polke, ki jo je izvabljal godec iz svoje harmonike. Gostilna se je polnila vedno bolj, tudi fabriški delavci so prihajali, ko so zaslišali ples.
Postajalo je hrupno čim dalje bolj. Zrak je bil nasičen z gostim tobačnim dimom, s hlapi potnih teles in razlitega vina. In vmes se je čul smeh, petje, godec, premikanje stolov, drsanje nog. Tu in tam je bilo čuti že jeznih glasov, kletvic, prepira. Pivci so postajali vedno glasnejši in nemirnejši. Videlo se jim je, da so vinjeni. Dekleta so odhajala počasi. Zdaj je izginila ena, za njo druga, da sta se kmalu le domača hči in dekla vrteli s fanti po podu. Krčmar je namignil tudi njima, naj odideta, dekla v kuhinjo, hči pa spat. Hrup je naraščal, zrak je odmeval od razdivjanega kričanja, z rdečih, vročih obrazov sta se brala razburjenje in pijanost.
In še vedno se je polnila krčma. Prihajali so fabriški delavci in drugi, ki so se iz sosednjih vasi že vinjeni vračali domov. Zahtevali so pijače in se drenjali med stoli, pehali se sem ter tja in kričali, da ni ne prostora ne postrežbe. Krčmar ni hotel dajati več pijače in jih silil venkaj, a oni so se premikali le v izbi, hodili v vežo in se spet vračali. Med občim vriščem se je zaslišala zdaj pa zdaj nemška govorica. Bil je Frölich in nekaj drugih fabriških uslužbencev. Čez nekaj časa se je pokazal med njimi tudi Reich. Smejali so se, pili in trdili, da je imenitno drenjati se v takem vrišču. Vrgli so godcu nekaj desetic in ta je vlekel harmoniko, da je njen glas še množil in večal vseobči šum. Imeli niso niti stolov, ker so prišli, ko je bilo že vse zasedeno. In delavci in fantje so bili že preveč vinjeni, da bi videli v njih gospodo in jim odstopili sedeže. Pehali so se z drugimi zdaj sem, zdaj tja in še nalašč so se razpostavljali bolj na široko, da so bili vsem v napoto.
Pridrenjali so se tudi v kot, kjer je sedel Pavlovec in še vedno kričal, razbijal po mizi in se hripavo pridušal, da Dobnikova slivovka ni za nič.
„Sam špirit, primaruha!“ In lopnil je z roko po mizi, da so odskakovale čaše.
Mladi Reich je slučajno stal blizu njega ter ravno držal čašo v rokah, ko mu jo je izbil Pavlovec, ki je z obema rokama mahal okrog sebe po zraku in klical krčmarja, da mu plača njegove „pomije“.
„Ti kmetska svinja ti!“ je zavpil Reich v svoji klasični slovenščini in dregnil Pavlovca v glavo. „Jaz ti že pokažem, kdo sem, ti vražji pes!“
Pavlovec je skočil kvišku.
„Ti pokažeš! Glej, glej! Ti boš mene pital s priimki, ti golobradec ti!“
Zamahnil je in njegova roka je zažvižgala okrog ušes mladega Reicha in lopnila po njegovem licu, ki mu je zateklo pri tej priči.
Reich je siknil od jeze in skočil v Pavlovca. In to je bilo znamenje za splošni pretep.
Hkrati se je vse bilo, suvalo, teplo in razbijalo v krčmi. Vsa telesa so se gibala, roke so zamahovale, grabile. Čaše so rožljale, stoli so se prevračali. Krčmarica je v strahu splezala v zapeček, krčmar pa je zastonj miril, vlekel narazen in rinil proti vratom.
„Če se zunaj vsi potolčejo, samo da pri meni ne bi bilo nič!“ je molil z vso dušo.
Za hip mu je stal pred očmi strah in vse skrbi in sitnosti, ki bi jih mogel imeti, če bi se v njegovi hiši primeril kak poboj. Zato je pozabil na vse drugo, na potrte čaše, polomljene stole in neplačane račune in samo rinil in suval je proti vratom in kričal venomer:
„Ven, ven!“
K sreči je pritekel hlapec iz hleva in pomagal spraviti ljudi venkaj.
Seveda lahko ni bilo. Cele gruče so se držale skupaj, v katerih so se mešale roke in telesa v večnem premikanju. Domači so tepli fabriške in ti domače. Slišati je bilo kletve, rohnenje, udarce ...
Še dolgo potem, ko se je posrečilo Dobniku spehati razgrete ljudi venkaj, je bilo čuti zunaj na cesti prepir in pretep in vmes jok in nagovarjanje žena, ki so vse v strahu pritekle po svoje može in sinove.
Vendar se je vse še precej srečno izteklo. Vsi, ki so se spoznali na take stvari, so dejali drugi dan, da „ni bilo sile“. V resnici se ni pripetilo nič resnejšega in hujšega. Nekaj bunk in lis, prask in udarcev pa mnogo raztrgane obleke, drugega ni bilo. Nekateri so veliko ugibali, kaj stori Reich: ali bo tožil ali ne. Ker pa je potem nastal tak pretep in so tepli tako domači kakor oni, so menili Zavodčani, da stvar mine menda bolj na lepem.
„Pavlovec ne dobi nič več dela tam gori, to bo menda in to je dosti zanj.“
V.
urediNa Visokem pri fari je minila deseta maša.
Ljudje so vreli iz velikih, na stežaj odprtih vrat.
Praznično oblečene ženske v novih volnenih in svilenih rutah so v gručah stopale preko prostornega trga in na tej ali oni strani hitele po hribu navzdol: ta v Zavode, ona v Dolino, druge v Osredek.
Bil je krasen dan. Vse je bilo sončno, svetlo in krasno. Temnozeleni gozdi, ki so krili hribovje, polje, ki se je v pisanih, rjavih, zelenih in rumenkastih pasovih bleščalo iz doline; vasi, ki so prijazno čepele sredi polja ali vabljivo kitile stran kakega hriba, vse je dihalo, vse je praznovalo nedeljo. Ceste in steze so se kakor trakovi stezale čez polja, vezale vasi, se izgubljale v sivkasto modri daljini ali na gozdnih parobkih.
In nad vsem tem krasno, jasno nebo, bleščeče sonce, gibljiv, čist zrak!
Bila je res nedelja v naravi in v vaseh in v ljudeh, ki so zadovoljnih, svežih obrazov vreli iz cerkve, polnili trg pred župniščem in odhajali na razne strani v doline.
Resnejši možaki, nekateri že sivi in stari, drugi čvrsti in čili, so se ustavljali pri lipi, ki je s svojimi mogočnimi vejami senčila malone ves prostor med cerkvijo in župniščem.
Na ograji, ki je kot kaka miza oklepala lipo, je sedel močan mož. Njegova pol gosposka suknja in papirji, ki jih je resno držal v roki, so kazali, da ima nekako službo, nekak ugled pri teh ljudeh, ki so stali okrog njega. Mirno je sedel in gledal gručo, ki se je čim dlje bolj zgoščevala okrog lipe. Med starejše možake se je pomešalo tudi nekaj mlajših, ki so nekako v zadregi stali poleg starih in tiho izpraševali v svoje sosede, ki so jim odgovarjali z enako tihim, spoštljivim glasom. Tudi kaka ženska je obstala pri lipi. Gotovo kaka vdova, ki ji je tudi skrbeti, da zve, kaj ukazuje gosposka.
Oni mož, občinski sluga, je še enkrat pogledal čez gručo. Menda se mu je poslušateljstvo zdelo polnoštevilno, kajti pokimal je zadovoljno in se z nekako prakso vzpel na svojem vzvišenem prostoru. Močno se je odkašljal, pomaknil klobuk malo nazaj, razvil papirje, še enkrat pogledal čez svoje poslušalce in začel počasno z debelim, močnim glasom:
„Razglas. Od c. kr. okrajnega glavarstva se je naročilo županstvu, da se vam oznani, da je po § toliko in toliko prepovedano ...“
Tu je sledila dolga, dolga prepoved glede pašnje po polju.
In ko je občinski sluga prečital oglas do zadnje pike za datumom, odkašljal se je in začel spet od konca:
„Vsem hišnim posestnikom se zaukazuje najstrožje tekom 14 dni ...“
Tudi to je prečital do konca, medtem ko so njegovi poslušalci v znamenje, da slišijo in razumejo, prikimavali molče vsakemu stavku.
Prebral jim je nato še razglas, da je prepovedan uvoz živine od tod in tod zaradi te in te kužne bolezni med živino.
In ko je dovršil tudi to delo, odkašljal se je močneje, počakal malo in začel s krepkejšim in živahnejšim glasom:
„Oglas. Naše c. kr. sodišče naznanja, da se bo dne 25. t. m. v prostorih tega sodišča ob 9. uri dopoldne vršila javna dražba zemljišča Antona Pavlovca iz Zavod, hiš. št. 5, vlož. št. 73, ravno iste kastralne občine...“
Ljudje so strmeli. Slišalo se je pošepetavanje in naraščalo v vzklike in pogovore. Gruča se je začela gibati, vse je oživelo.
Zadnji del sodnijskega oglasa o cenitvi, varščini itd. se je izgubil v naraščajočem, šumu, iz katerega so se slišali klici čudenja.
Komaj je občinski sluga odčital datum in skočil na tla, je vsakdo hotel vedeti zakaj in kako.
„Kdo ga toži?“
„Za koliko?“
In kar deset rok se je dotaknilo častitljive suknje županovega faktotuma.
„Reich. Za dva tisoč šeststo goldinarjev vknjiženega dolga z obrestmi in stroški.“
„Reich?“
„No, saj to se je vedelo.“
„Gospodariti ni znal nič.“
„Zakaj se je pustil odreti Reichu?“
„Mar naj bi bil sam prodal!“
Tako se je slišalo od vseh strani, vsakdo je vedel kaj slabega povedati o Pavlovcu, dobrega nihče.
Nekatere ženske, ki so slišale to novico, so v največji naglici hitele domov v Zavode in so tam vsakomur, ki so ga srečale, oznanjevale najnovejšo vest.
„Ali ste že slišali?! Pavlovec pojde na kant!“
„Hm, hm? Saj cele dni popiva okrog, ni čuda!“
„In oče je bil tako dober gospodar!“
„V grobu bi se obrnil, če bi vedel to!“
In tako je šlo dalje skozi vso vas.
Nekatere usmiljene samaritanke si seveda niso mogle kaj, da ne bi hitele k mladi Pavlovčevki izražat svoje sočutje.
Ravno je kuhala kosilo. Bila je vsa objokana.
„Oh, ti revica ti! Kaj pa bo zdaj, ali bo res prodano?“
„Menda bo.“
„Jej, jej, Bog se usmili, kaka je dandanes na svetu!“
In sosedova Barba je žalostno sklepala roke.
Prišle so še druge znanke „pomilovat“ nesrečno ženo. Seveda samo zato, da bi iz njenih ust izvedele kaj natančnejšega o prodaji, tožbi in dolgu. Pri vsem tem pa so bile prepričane o plemenitosti svojih src.
„Treba jo je malo potolažiti, revico!“
V resnici pa so jo s svojim surovim radovednim sočutjem žalile in onesrečevale še bolj.
„Ko bi bila vsaj sama!“ je vzdihovala Pavlovčevka, s silo zadrževaje solze.
Ta sramota in te skrbi!
Koliko je prebila muk, odkar je sodnijski sluga prinesel tožbo v hišo! Prosila je moža, naj skuša drugje dobiti kaj na posodo. Res je šel k nekaterim vaškim veljakom, a nobenega ni bilo volja mešati se v to stvar.
„Ko si poprej hodil h gospodi, pa pojdi še zdaj,“ je dejal ta, drugi pa je še pristavil:
„In če bi tudi imel denarja, kaj misliš, da bi se mi ljubilo hoditi Reichu navzkriž!“
Tudi k Reichu sta šla oba prosit, naj še malo počaka. No, stari je dejal, naj gresta k Frölichu.
„Lahko mu rečeta, naj ustavi dražbo, če nima tehtnih vzrokov!“
Povedala sta Frölichu, kaj je dejal gospod, a ta ni hotel ničesar čuti, in ko sta se spet vrnila k staremu Reichu, ju je le-ta osorno odpravil iz pisarne češ:
„Frölich že ve, kaj dela in zakaj!“
Prišla sta domov brez upanja. Pavlovec je šel v gostilno. Povrnil se je popolnoma vinjen in je pretepal ženo in otroka, dokler se ni ves pijan zvalil na klop.
Uboga žena je imela pretrpeti res vse.
Skrbi, bojazen, strah pred sramoto in še moževo surovo ravnanje.
Zaradi moža ji je bilo čisto vseeno, naj se že dom proda ali ne, huje pač ni moglo postati, kakor je bilo.
Toda imela je otroka in ta je bil njeno vse. Posestva, premoženja ni štela za svoje, ampak za otrokovo.
Kaj bo imel ko odraste?! Naj ga pusti, da bo hlapčeval tam, kjer bi lahko gospodaril?!
Ta misel ji je bila grozna in še enkrat je šla sama gor na fabriko.
„Starega gospoda ni tukaj, odšel je na Dunaj,“ so ji povedali, ko je vprašala zanj.
Odšla je torej k Frölichu.
„Namuznil se je zadovoljno, ko je vstopila.
„A-a, vi ste!“
Potrdila je sramežljivo in ga prosila, naj se jih vendar usmili.
„Dovolite nam vsaj, da sami odprodamo pod roko nekaj polja. Na sodnijski dražbi se bo prodajalo vse za slepo ceno. Komaj polovico tega dobimo, kar je v resnici vredno.“
„Hm, ne morem za to!“
„O, prosim, gospod, glejte, otroka imam, kaj naj postane res berač kdaj?! In kam naj greva midva z možem?“
„Lahko ostanete na posestvu, če hočete, samo če hočete!“ Frölich se je približal mladi ženi, potegnil z roko po svoji rdeči bradi in rekel zvito:
„Samo če hočete!“
Skoraj da ga je razumela. V obraz ji je stopila kri, srce ji je razburjeno bílo, a vendar je vprašala:
„Kako, jaz ne vem?“
„Hm, kako! Menda poznate našega mladega gospoda. Temu se priporočite, pa bo dražba ustavljena in sčasoma se najde kak pripomoček odpraviti tudi dolg tako, da ne bo sumil ne mož ne kdo drugi!“
Postalo ji je vroče. Jezno je odvrnila, naj jo pusti pri miru in odšla proti vratom.
Zastavil ji je pot.
„Ha, ha, kako ste neumni! Saj vendar ni tako grd naš mladi gospod. In če vas ima rad, no, moj Bog, kaj je to?! Kaj imate od moža, kaj?! Tepe vas vsak dan. Vi delate, on pa popiva okrog in zapravlja vaše in otrokovo premoženje.“
Silila je ven.
„Pustite me. Dobro poznam vas in vašega gospoda. Koliko je deklet v vasi, ki ste jih ogoljufali in osramotili, mene pa ne osramotite, jaz sem žena in imam otroka.“
Odrinila ga je vstran in ponosno odšla venkaj.
Frölich je kričal za njo:
„Lahko se še premislite, še je čas. Saj bi ne bili ne prva ne zadnja!“
Vse to je premišljevala ono nedeljo, ko so pritekle sosede naravnost od maše k njej, da ji povedo, da je res, res, da bo vse prodano, da je bilo vse zaman, vse njene prošnje, vsa molitev.
„Čez štirinajst dni!“
In potem bo res vsega konec. Hiša in polje, njive, na katerih je delala tolikokrat, travniki, lazi, kjer je tolikokrat grabila seno, vse, vse pride v tuje roke.
Vesela je bila, ko je dekla, prišedši iz cerkve, osorno odpravila sitne vasovalke. Videla je, kako se je žalostila njena gospodinja, in jezila se je na radovedne babnice, ki so hotele prav do konca napasti svojo radovednost in škodoželjnost.
Bilo je žalostno kosilo tedaj pri Pavlovcu. Gospodarja ni bilo, popival je v gostilni. Njegova žena je sama sedela za mizo z deklo in sinkom.
Govoril ni nihče. Dekla si ni upala, njej se ni ljubilo. Le mali Tonček je zdaj pa zdaj začenjal svoje otroško pripovedovanje, a ker ga ni nihče poslušal, je spet kmalu utihnil.
„Kje pa so oče?“ je vprašal že v tretje in ker ni dobil odgovora, je začel pripovedovati, da pojde tudi on v gostilno, kadar postane velik.
„Vino bom pil in kadil bom!“ je dejal moško.
„Kajne, mati, da bom?“
„Nič ne boš! To ni lepo, to se ne sme.“
„O ja, zakaj ne? Konje bom imel in voz, pa bom vozil trame in služil bom dosti denarja.“
„Nič ne boš!“
„Pa bom! Tam na tisti ledini jih bom pasel pod gozdom. Pa bodo tako debeli! In hišo popravim, kadar bom velik. Tako da bo lepo bela, kakor je Šimčeva.“ Molčala je in solze so ji stopale v oči. Kako jo je mučil ta otrok s svojim nedolžnim pripovedovanjem!
Ha, ha! Hišo popravi! In kje bo imel hišo? Bog ve, kdo bo že tedaj gospodaril tu!
Poslala je otroka venkaj, zaprla se v hišo in prejokala vse popoldne.
„Naj bo, jutri pojdem še enkrat gor na fabriko! Bog se usmili, tako trdosrčen vendar ni, da bi se ne dal preprositi. In če je treba, pokleknem predenj!“
In vse si je ponavljala v mislih, kako bo prosila, da se je bodo morali, morali usmiliti!
„In če pojdem tudi k mlademu Reichu, tak ne bo, ni mogoče, da bi bil, da bi hotel ugonobiti mene, ki sem žena in mati! Tako hudoben ni, ne more biti! Njegove matere ga spomnim in njegove sestre, če ima katero! O saj ni tako slab, vsakemu beraču kaj da, tudi mene se usmili, se mora!“
In mlada žena je pokleknila na tla in vse popoldne molila k Bogu, vroče in iskreno, da jo reši najhujšega,
„Reši nas hudega! Amen!“
O, še nikdar se ji ni zdel očenaš tako krasen, tako pomemben kakor tisto popoldne, ko je sama klečala doma v hiši in molila to molitev spet in spet.
Zunaj je sijalo sonce. Narava se je kopala v njegovih toplih, gorkih žarkih. Nebo s svojo krasno, čisto barvo, gozdi v temnem zelenju, polje v svoji živi pisanosti barv, vse je dihalo poletje in zadovoljstvo! In to zadovoljstvo se je gibalo v čistem, toplem zraku in trepetalo v laskavih, veselih zvokih, ki je od njih odmevala narava. Ptice in žužki, drevje in trava, vse je pelo, vse se je glasilo, in vse to petje in oglašanje se je spajalo v mehko uspavajočo melodijo in sitilo zrak s svojim lahnim, prijetnim šuštenjem.
In ta zrak in šum je objemal vas in silil skozi majhna odprta okna tesne izbe in jih večal in lepšal s svojo veselo svežostjo. Vse se je smejalo in se veselilo, ljudje in živali in rastlinstvo. Vse, vse! Še hiše so se gizdavo bleščale v soncu s svojimi belimi zidovi in slamnatimi strehami kakor očetove kučme na glavah otrok. Plotovi so bili videti kakor veliki zobje, ki jih kaže vrt, češ jaz sem tudi vesel, tudi, tudi! Eh, kako je bilo vse veselo! Staro peč notri v izbi je postalo sram, da se kuja, in ko je sončni žarek nagajivo prilezel do nje, se je nasmehnila še ona in zeleno lice se ji je svetilo od zadovoljstva.
Oh, to poletje! Včasih je sonce presvetlo, pretoplo, narava je utrujena od njegove svetlobe, ali vendar je tako krasen svet, polje in logi in vse v svoji sanjavi, topli lenivosti. Kako bi bil včasih človek prav z naslado len v tem gorkem poletju! Spal bi, spal kar tri dni vkup in vse pozabil, vse misli in skrbi!
Da, res, ta zapeljivi zrak! Tako dolgo se je plazil krog nje, jo božal in se laskal, da je uboga žena zaspala. Solze so ji visele še na licih, a oči so bile zastrte in globoko enakomerno dihanje je pričalo, da so se vse skrbi poslovile za čas. Nekaj sončnih trakov se je dobrikalo krog temnih las, včasih nagajivo poskakovalo dol na polna zardela lica in tamkaj s slastjo posrkalo zadnje sledove solz. Ob steni so se lovili svetli zajčki, nekaj muh je pribrenčalo skozi odprta okna, mačka je skočila s klopi na mizo in se tam leno pretegovala, včasih zamahujoča po kaki muhi.
Spala je dolgo, dolgo. Zajčki so šli spat, svetli topli žarki so zbežali nazaj k soncu, dan je počasno tonil v mraku.
Nekdo je jokal zunaj.
„Mati, odprite! Odprite no, mati!“
In spet lop, lop!
Zbudila se je.
Nekako prestrašeno se je ozrla okrog sebe, potem pa je hitro stekla v vežo.
„Kaj pa ti je, Tonček?“
Tonček je samo jokal v odgovor.
Peljala ga je v izbo.
„So te že spet nabili! Prav ti je, kaj pa vedno letaš okrog! Doma bi bil ostal pri meni.“
Posadila ga je na klop in odšla v kamro gledat, koliko je ura. Fantek je le še vedno jokal. Začel se ji je smiliti in šla je nazaj k njemu.
„Kaj pa ti je, Tonček? Kje te boli? Si se pobil?“
In spet samo jok.
„Ali so te natepli? Kdo te pa je? Oh, ne joči se! Kaj bi se jokal, tak velik fant!“
Tončka je postalo menda malo sram, ker je samo v presledkih še malo zastokal.
„Ali povej vendar, kaj ti je?“
Nekaj časa se je pripravljal in potem je težko in tehtno padlo iz ust:
„Šimčev je dejal, da nas prodajo!“
In dečko je ob tem spet zajokal. Njej se je storilo milo.
„Nič se ne jokaj, nič! Saj ni res! Oh, kaj boš vse verjel! Čakaj, obriši se, pa pojdeš z menoj v hlev. Mice še ni, menda kje pleše, pa midva sama pomolzeva krave!“
„Pa konje morava tudi napojiti,“ je pristavil deček važno.
„Le čakaj, napojiva tudi nje.“
In šla je z dečkom v hlev in ko mu je zatrjevala tako spet in spet, da ni nič res, da jih ne prodajo, da ne odženejo sivke in ne ruse in tudi konj ne vzamejo, je verjela skoraj sama v svoja zatrjevanja. Zdelo se ji je nemogoče, da bi vse to, za kar je tako skrbela, kar je videla vsak dan, prišlo v tuje roke.
Postala je nekako vesela in brezskrbna.
„Bo že kako!“ si je ponavljala vedno in pravila sinčku sto in sto lepih stvari.
Postala je naravnost klepetava. Pravljice mu je pripovedovala in slikala vmes, kako bo, kadar bo velik, velik mož.
„Jaz bom takrat že stara, a moral me boš imeti vseeno rad!“
„O jaz vas bom imel zmerom rad, res, prav zmerom!“ ji je zatrjeval resno in ji modro gledal v oči s svojimi odkritimi otroškimi pogledi.
Oh, kako ga je imela rada! Temnilo se je vedno bolj. Dekla se je vrnila iz vasi in potem sta skupaj opravili živino. Povečerjali so sami. Pavlovca ni bilo.
„Gospodar so menda pri Dobniku,“ je dejala dekla boječe in pomilovalno pogledala gospodinjo.
„Da, že spet pije,“ je dejala le-ta in vsa nesreča ji je spet objela zavest.
O Bog, toliko je skrbela, toliko trpela, a on je popival po gostilnah!
Neka mržnja se ji je budila v srcu proti njemu. Nekako privoščila bi mu to nesrečo, da ni zadevala tudi otroka.
„Zasluži, ker je tak!“ si je mislila, kadar si je slikala, kako mu mora biti hudo, kako ga je sram. Nekaj nesreče bi mu prav nič ne škodilo, drugače se ga itak nič ne prime!“
Bila je nekako vesela, da mora trpeti. Vedela je, da vino in žganje nikakor ni moglo oglušiti v njem bolestne zavesti, da je dom izgubljen, da mu ga nič več in nihče ne reši.
„Naj le trpi!“ je dejala, ko je sama čakala nanj. Dekla je odšla v svojo kamro, Tončka je tudi spravila spat in tako je sama ždela pri mizi kakor že tolikokrat.
Vedno je mislila na jutri.
„Naravnost k mlademu Reichu pojdem,“ si je ponavljala. „Prav gotovo se me mora usmiliti, če ga bom le prosila, tako prav, prav iz srca!“
In spet in spet je sestavljala stavke in iskala besed, s katerimi ga zaprosi, da se usmili nje in njenega otroka. „O, to ga tako gane, če ga spomnim njegove matere. Gotovo jo ima rad. Ti gosposki se imajo še posebno radi med seboj.“
Vse to si je pravila v mislih in si predstavljala vse tako veselo in srečno, da je verjela sama sebi.
„In če ne bi hotel!“ To ji je pač tudi šinilo v glavo. Sapa ji je za trenutek zastala od strahu, a hitro je odpodila take misli.
„Samo če malo počaka, potem pojdem še k staremu Reichu in ga bom prosila tako dolgo, da dovoli, da sami nekaj odprodamo.“
In v mislih je premišljevala, katero njivo in katere travnike bi kazalo odprodati, in vsega se ji je zdelo škoda.
„Seveda, poznalo se bo,“ je dejala v skrbeh in spet naštevala vse laze in gozdne dele, kolikor so jih imeli.
Zunaj so se začuli težki, opotekajoči koraki.
Bil je Pavlovec.
Nerodno se je prizibal v hišo.
„Alo, večerjo!“
Boječe je smuknila mimo njega v kuhinjo. Navadno ni jedel, kadar je prišel iz gostilne.
„Ali bo hitro!“ je kričal razjarjeno, ko je dajala nekaj ostankov v skledo.
Prinesla mu je v izbo in pripomnila plašno:
„Mrzlo je že!“
Pokusil je, a takoj zalučal z vso silo v kot. „Tukaj imaš! Tega ne bom jedel!“
„Ali nimam nič drugega!“
„Kaj, nič, zame nič!? Čakaj, jaz ti že pokažem nič!“ Skočil je proti nji. Hotela se mu je umakniti, a že jo je zagrabil za ramo in jo začel silovito pretepati.
Vso svojo pridušeno jezo, ki ga je razjedala, je izlil nadnjo. Suval jo je, tepel, trgal lase, vrgel ob tla in jo teptal z nogami.
„Čakaj, jaz ti že dam, jaz ti že dam!“
In neusmiljeno jo je suval iz kota v kot.
Iz čela ji je tekla kri, čutila je, kako ji gorka curlja po obrazu. Začela je klicati v pomoč. Tiščal jo je za usta, preklinjal in rohnel od jeze.
Naposled je pritekla dekla, na pol oblečena in vsa prestrašena.
„Za božjo voljo, pustite no, pustite!“
Videla je gospodinjo vso okrvavljeno in z vso silo se je zaletela v Pavlovca. Ta se je ob
nepričakovanem sunku opotekel in padel.
„Bežite, bežite!“ je kričala dekla, skočila v hišno kamro, potegnila jokajočega Tončka iz postelje in zbežala z njim venkaj, medtem ko se je Pavlovec v hiši s težavo pobiral od tal.
„Čakajte, jaz vam že dam! Vse pobijem, vse, vse!“ je kričal in lomastil po hiši, vse metaje ob tla.
„K sosedu pojdimo!“ je silila zunaj dekla gospodinjo.
„Ne, ne, k sosedu ne!“
„Ali tu nas pobije! Kar k sosedu pojdimo!“
„Ne, nečem te sramote!“
„Pa pojdimo v skedenj na seno. Saj ni mraza! Notri v hišo pa ne grem več.“
Stopila je za deklo v skedenj. Čez nekaj časa je šla potem k studencu, da si izpere obraz.
Tonček je jokal v njenem naročju skoraj vso noč. „Zakaj so nas pa že spodili?“ je vpraševal ves zmeden in kar utolažiti ga ni bilo.
Dekla je godrnjala čez takega gospodarja, njej pa je nepopisen srd proti njemu vstajal v prsih.
VI.
urediO prvem petelinovem klicu so bili drugo jutro že vsi pokonci pri Pavlovčevih.
Njega je bolela glava in sram ga je bilo radi vedenja prejšnjega večera.
Takoj je vstal, ko je začutil, da postaja zunaj dan.
Ko je zaslišal ženo v kuhinji, je prišel še on venkaj.
„Ti, menda sem bil včeraj malo vinski,“ je dejal prijazno, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo.
„Ne malo, precej! Sploh je pa zadnji čas to itak tvoja navada,“ je odgovorila strogo, ne da bi ga bila pogledala.
„Kaj bomo pa delali danes?“ je vprašal zopet.
„Delali? Hm, ne vem. Jaz pojdem dopoldne na fabriko.“
„Radi dolga?“
„Radi česa neki?!“
Odgovarjala mu je trdo, neprijazno. Nikakor ni mogla pozabiti, kako surovo jo je pretepal še sinoči.
Tudi je vel od njega nek kisel, pijan duh, ki se ji je gnusil. Nikakor bi ne mogla biti dobra z njim. Okrog oči je imel velike temnikaste kroge, ves obraz mu je bil napihnjen in nadut.
„Lep mož to, res!“ si je mislila in v očeh sta ji odsevala zaničevanje in mržnja. Pri zajtrku ga ni pogledala. Roke so se mu tresle in iz ust mu je prihajal neznosen, smrdljiv dih.
Pospravila je po hiši, opravila z deklo živino in pripravila za južino.
„Danes opoldne boš sama kuhala, jaz imam neke opravke,“ je dejala dekli in ji naročevala, kaj naj dela dopoldne.
„Škafe pomij in krompirja nalupi. Oberi peso na zelniku za prašiče in malo drv razcepi na drobno, saj jaz tako menda kmalu pridem.“
Komaj je čakala, da bi prišla osma ura.
Napravila se je, naročala Tončku, naj bo priden, še enkrat zabičala dekli, naj ne pohaja, in potem odšla.
Bilo ji je težko, prav težko.
V prsih jo je nekaj tiščalo in noge so se ji šibile od razburjenja.
Malo čudno so jo gledali ljudje, ko je hitela skozi vas.
„Kam neki gre?“ so se vpraševale radovedna ženske, a ogovarjale je niso, ker so se nekako bale njenega strogega obraza.
Hitela je dalje in vsa zasopla prišla gor na fabriko. Podjetni ropot in delavno gibanje jo je motilo povsod, kamor se je ozrla. Najrajši bi bila sama, prav sama sredi velikega, temnega gozda, kjer bi je nič ne motilo v njenih mislih.
A tu je vse vleklo njene misli k sebi in te so postajale čim dalje bolj zmedene in negotove.
Plašno si je spet in spet ponavljala, kaj vse reče mlademu Reichu, a misli so izginjale, stavki so se trgali in neka nepopisna bojazen ji je legla v srce.
Nekaj delavk je hitelo mimo nje, razkošno smeje se. „Ali je gospod doma?“
„Kateri?“
„Stari.“
„Ne, starega ni, samo mladi je in gospod Frölich,“ so ji rekle in odhitele dalje.
Njej je postajalo tesno.
To veliko dvorišče, krog katerega so se vrstile vrste pol zidanih, pol lesenih šup, zvezanih z velikimi širokimi jermeni, ki so, neprestano zibajoči se, žvižgali skozi zrak, ta vzduh, napolnjen s šumom, to tiskanje pare, cviljenje strojev in pretresujoče, značilno ječanje žag, vse ji je vsiljivo polnilo možgane in odrivalo vse druge misli.
Kaj naj reče, kam gre?!
K Frölichu?
K mlademu Reichu?
Mlad delavec je po majhnih železnih tračnicah porival voziček žaganja.
„Kaj pa delate tukaj?“ je vprašal radovedno in se ustavil.
Bil je sosedov mlajši sin.
„H gospodu sem prišla, saj veš ...“
„Slišal sem nekaj. E, nič ne skrbite, saj ni tako hudo. Starega ni, pa pojdite rajši k mlademu, ta ni nič tako hud. Na nas delavce ne kriči nikoli in tudi drugače pravijo, da je dober.“
„Da pa ...“
„Nič ne skrbite, on je tudi gospodar tukaj. Ob sobotah včasih izplačuje, ker hoče stari, da se kaj nauči. Kar tukaj pojdite, v to stran pridete ravno pred vrt gosposke hiše. Kar vprašujte, ga že dobite! Ustal je že, ker sem ga že videl.“
In delavec je zopet porinil voziček naprej, Pavlovčevka pa se je bojazljivo obrnila v ono stran, kamor ji je pokazal fant.
Zdela se je vsemu grozno na poti. Vsak korak jo je kedo srečal in vsem se je umikala v grozni zadregi.
Mislila je, da ji vse pravi:
„Pojdi no, kaj pa delaš tu!“
Vsa izmučena in zmedena je prišla do hiše, zidane v lahnem švicarskem slogu.
Odprla je vežna vrata.
Tanek glas zvona je zabrnel po hiši.
S hodnika je pritekla debelušasta, ne več mlada ženska, očitno kuharica ali hišna.
„Kaj hočete?“ je vprašala strogo in ostro merila obraz prispele.
„Govorila bi rada z gospodom.“
„Z mladim?“
„Da.“
Služabnica je zaničljivo namrgodila obraz.
„Tu gori po stopnicah pojdite! Gospod je na hodniku.“
Šla je. Noge so se ji šibile, komaj se je držala pokonci. Stopnice so bile pregrnjene s preprogo, ob straneh so vodili umetno izrezljani držaji. Od zgoraj se je slišal pomenek. Postajalo ji je vedno huje. Najrajši bi bila zopet odšla domov. Toda zdaj je stala že zgoraj na zadnji stopnici. Steklena vrata, ki so vodila na nekak prostoren mostovž, so bila odprta. Okna na kraju so bila zastrta z roletami, skozi katera je svitloba le pridušeno silila notri. Na stenah so viseli loki, sulice, nad njimi so se razširjali lepi rogovi srnjakov. V kotu na majhnem stoliču je sedela nagačena velika sova, med oknoma je gledala s stene lepa glava divje koze nad dvema puškama.
Strmela je in obstala. Vse to ji je bilo tako tuje. Še nikdar ni videla kaj enakega. Skoraj, da jo je bilo strah med vsem tem orožjem.
Nek pes je jezno zarenčal. Pogledala je tja in zagledala Reicha, ki je ležal na eni od zof, ki so stale ob steni. Pes je sedel pred njim. Bil je bolj v temi, zato ga ni opazila takoj. Tudi on je ni videl, ker je bil obrnjen od nje in njeni koraki na mehki preprogi niso povzročali nikakršnega šuma.
Zdaj se je okrenil nevoljno.
„Kdo pa je že spet?“ je zarenčal jezno.
Menil je, da je kaka delavka, ki mu ima kaj naznaniti. Toda v istem hipu je spoznal Pavlovčevko.
„V-i-i-i?“
Skočil je kvišku, sunil psa v stran in v tem trenutku je stal pred njo.
Prestrašila se ga je.
Bil je oblečen v kratke športske hlače do kolen, v črne nogavice, moderne rumene čižme in tenko športno srajco. Nek mamljiv duh finega mila in prijetne svežosti je vel od njega.
On je bil v zadregi. Kri mu je šinila v lice, oči so se mu svetile, roke nervozno podrhtavale.
„Kaj ste ..., kako ..., kaj bi radi?“ je vpraševal s težavo.
Nekaj mu je odgovorila, a je ni slišal. Gledal jo je pijano. Njen obraz je bil lep in živahen. Temna kmetska ruta je še večala njegovo svežost. Njena oprava se je tesno oprijemala polnega života, prsi so se ji razburjeno dvigale, v očeh se ji je bleščal nek moker odsev. Dotaknil se je nehote njene mehke, vroče roke, ki pa mu jo je hitro umaknila.
Počasi se je zopet zavedel in se, še vedno trese se, obrnil proti stranskim vratom.
„Kar sem pojte!“
Premikala se je kakor avtomat. Neka težka, nenavadna omotica se je je polaščala.
Stopila sta v sobo. Bila je majhna in natlačena raznih stvari, ki so spominjale na lov. Na stenah so visele v preprostih lesenih okvirjih razne lovske slike. Nad nizko zofo je krila steno bogata garnitura orožja, nad majhno omarico za knjige je razpenjal krasen, nagačen orel svoje peruti. Na tleh so ležale razne živalske kože. Nasproti vhodu so bila še ena vrata. Ker so bila odprta, se je videlo, da vodijo v bogato opremljeno spalnico.
„Sedite,“ je dejal, ko sta vstopila, in porinil majhen naslanjač prednjo.
Sedla je brez volje, neka sanjava utrujenost jo je oklepala nepremagljivo,
Vse misli so zbežale in skoraj ni vedela, zakaj in kako je prišla le-sem.
Reich je sedel nasproti njej. Še nikdar mu ni bilo tako čudno. Jezik mu je bil težak, vsi udje kakor mrtvi.
„Kaj ste prišli?“ je spregovoril težko.
„Nekaj ..., jaz ne vem ..., tisti dolg ..., ne zamerite... prosila bi vas ...“
Oblival jo je pot. Nič ji ni hotelo priti na pamet! Zastonj je iskala besed. S trudom je odpirala usta, a lastne besede so ji tuje in nedoumljivo donele v ušesih. Ta dišeči zrak ji je zastavljal dihanje.
Popravila si je ruto. Vse jo je tiščalo, v glavi ji je postajalo čimdalje bolj vroče. S strahom je sedela na naslanjaču, menila je, da se mora zdaj pa zdaj udreti v kak globok prepad.
„Zaradi dolga ste prišli?“ je dejal Reich brez naglasa. Niti vedel ni, kaj govori. Samo gledal jo je. Tisti njen sveži, polni obraz in one prsi, ki so se dvigale tako nemirno!
Čutila je njegove poglede in postajala je vedno bolj zmedena. Spomnila se je moža in onega neprijetnega, smrdečega diha, ki se ji je tako gnusil.
„Zaradi dolga, kajne?“ je vprašal Reich še enkrat, ker mu ni odgovorila.
„Da, da,“ je pritrdila samogibno in šumenje v glavi se je večalo.
Pogledala ga je in njegov beli, a vendar močni moški vrat se ji je čudno upalil v misli.
On si je podprl glavo in pri tem se mu je odpela srajca v zapestju, da se je videla njegova bela, polna roka.
Ona jo je gledala s čudom. Vsi vaški moški so imeli tako koščene, grdo žilave roke, a ta roka je bila videti tako mehka in nežna.
Spomnila se je zopet, po kaj je prišla. Skušala je zbrati svoje misli.
A nikakor ni šlo.
Vse se ji je mešalo skupaj. In on jo je gledal tako žgoče-lačno!
Čudila se je, da tako mirno sedi njej nasproti.
„Pa prositi moram, prositi!“ ji je znova šinilo v misli.
Ustala je. Če prosi, vendar ne more sedeti! To ne gre! S težavo se je držala pokonci. Noge so se ji tresle v kolenih.
„Gospod, gospod ... Sestro imate in mater in ...“
Ali kaj že, kaj?
Nič ni vedela.
V glavi ji je šumelo, da je komaj slišala svoj lastni glas. Začela je znova.
„Gospod, otroka imam, veste in ...“ In zdaj zopet ni vedela dalje.
Kaj je še hotela reči?
Spomnila se je, da se mora zbrati.
„In moža imam, moža,“ je pristavila s težavo. Znova se jo je polotila vroča, opojna omotica.
Sedla je.
„Moža imam,“ je ponavljala še enkrat in o tem so jo zaboleli vsi udarci, s katerimi jo je trpinčil prejšnji večer.
Namrgodila se je.
Ha, ha, tak mož! Pogledala je kvišku. Tiste oči so se ji bližale.
Zdaj je bil pri nji, zdaj jo je objel.
Zatrepetala je, vsa kri ji je buhnila v lice. Oči so se ji svetile. Topo je jecljala.
„Ne, ne! Vaša mati in sestra!“ Ni je slišal.
Vlekel jo je za seboj. In ona?
Ona je težko visela ob njem.
VII.
urediStari vaški berač Miha je pravkar zlezel iz visli, kjer je za eno noč shranil svoje sključene, slabe kosti.
Sonce se je ravno svetlikalo izza gor in nagajivo pomežikovalo mirni, zaspani naravi. Mali prozorni oblački so rdeli od veselja, ko so jih pozdravljali svetli, živi sončni žarki, in sivkaste nebo je polagoma odvijalo nežno megličasto preprogo, s katero je bilo zastrto, ter se vedno bolj modrilo v jasni svoji barvi.
„He, he, lep dan, lep!“ si je oznanjal Miha in pretegoval roke.
Mel si je še nekaj časa oči, zazdehal parkrat široko, potipal svojo raztrgano in z raznobarvnimi zaplatami obloženo obleko, potem pa skrbno segel za umazano raševo srajco.
„Menda sem dosti zapil sinoči,“ je modroval, tehtaje v roki majhno žvenkljajočo culico.
S pomočjo zob je razvozljal rudečo, v dve gubi zloženo, mnogokrat ovito in zavozlano ruto in sedel na kup drv, kjer je pričel počasi in oprezno preštevati ostanke svojega bogastva.
„Eh hudir, pa me je res ogoljufal sinoči ta Dobnikov očanec, prav za gotovo, da me je! Vrag ga vzemi še danes. Lahko bi dal meni, revežu, nekaj frakeljnov na vrh, pa ta lakomnost debela seveda ne ve, kaj je krščansko usmiljenje! O, in še krščen je! Da bi ga coprnice nosile na Klek vsako noč!“
S to pobožno željo se je malce potolažil in se pazljivo ogledoval okrog sebe.
„Pa res ne vem, kam so me sinoči duhovi nesli. Naluckal sem se ga pošteno, kar je res, je res! Prav kakor krava pri koritu!“
In je zacmokal z jezikom, kakor da bi ga obhajalo vseh sedem blaženstev naenkrat.
„Aha, k Pavlovcu me je zaneslo! Glej jo glej, prikazni! No, pa saj sva dostikrat pila pri eni mizi, kaj bo tisto!“ se je tolažil in še enkrat splezal na svisli po culo, katero je bil poprej v zaspanosti pustil gori.
Ravno se je pripravljal, da se zopet previdno skobaca doli, ko so se vrata tam pri hiši odprla počasno, a hreščeče.
Stari Miha bi bil kmalu kakor muha cepnil s svisli, tako ga je prevzelo neznansko čudenje, ko je zagledal na pragu fabriškega mladega Reicha. V prvem trenutku je mislil, da se mu še žganje meša po možganih, in skrbno se je potipal za obsežno, razkuštrano glavo.
„Jeh, jeh, jeh!“ je stokal in odprl na stežaj ogromna usta, da mu le ne uide nič pozornega.
In glej, bil je res Reich! Pravi, živi, s puško na rami in zdaj je stopal čez dvorišče, skrbno ogledovaje se.
„Eh, čakaj, tukaj lahko kaj prislužiš,“ je šinilo beraču v glavo.
Zavihtel je culo na hrbet in z neznano hitrostjo postavljal svoja skrivljena suha bedra navzdol po vegasti, škripajoči lestvi. V par korakih je bil izza hleva in pred Reichom.
Ta se ga je ustrašil prvi mah. Zagrabil je za puško in jo dvignil preteče.
„Eh, gospod, eh! Ne jezite se nikar! Samo dobro jutro bi jim voščil in zdravo spanje in za kak darek bi jih poprosil!“
Navihani berač se je spoštljivo odkril, a v njegovem pogledu je bilo brati, da si ve prav dobro razlagati Reichovo prisotnost na Pavlovčevem dvorišču.
Le-ta je tudi v hipu razumel ves prizor in je nervozno iskal po žepih.
„Pa zgodaj je še, zgodaj,“ je brbljal Miha medtem.
„Gospoda niso vajeni vstajati tako zarana.“
Reich je izvlekel listnico in jezno vrgel desetak v beračeve roke.
„Ampak molči!“ je zaškrtal z zobmi in sovražno ošvignil berača z svojim pogledom.
„O gospod milostljivi, prav lepo se jim zahvalim. Pa dober svet bi jim dal, če bi ga hoteli.
Drugič naj ne čakajo dneva, ko je že polovica vasi pokonci. Hm, saj vedo,“ in Miha je pomenljivo pomežiknil z očmi.
„Eh, pusti me, vrag!“ je zagodrnjal Reich jezno, neprijazno sunil berača v stran in kmalu izginil na cesti v gozd.
„Glej jo glej, pošasti prevzetne!“ se je jezil Miha.
„He, kaj jaz nisem človek kakor ti, ti gosposka suhljad ošabna! E, no, posvetil bi ti, da bi me pomnil vse žive dni in še nekaj časa po smrti. Samo ziniti mi je treba, pa bi videl, česar še nisi doživel, kar plaziš okrog. Le čakaj!“
In preteče je vzdignil pest. No, kmalu se je pomiril in zadovoljno nadaljeval svoj pomenek.
„E, no, srečo imam, srečo! Ravno tako je, kakor bi ležal pod sodom. Samo pipo malo zasuknem in vse mi kar samo teče v želodec. Eh, le čakaj me, ti gosposki dolgin, še marsikaterikrat se boš tipal za žep in jaz ga bom dostikrat brez skrbi treskal na tvoje zdravje.“
Berač je zaljubljeno ogledoval desetak, ga skrbno zložil in še skrbneje zavozljal v ruto.
„Malo bi še tukaj okrog pogledal,“ je modroval.
„Škodilo bi gotovo ne, če zvem kaj več o tem. Ali je samo ona v kaši ali tudi nje stari, kar bi malo težko vedel.“
„No, pa bom že videl, zdaj še malce lahko odpočijem, saj spati mi ni treba.“
In Miha se je zopet skobacal nazaj na visli.
„Hm, dobro je pa le, da sem se napil včeraj, drugače gotovo ne bi bil kolovratil prav sem na konec vasi iskat strehe,“ je modroval pri sebi. „En desetaček, to ni kar tako! Pa to je še samo takole za aro! He, he, včasih ga že še pocukamo, tega fabriškega gospoda! Nak, pa kdo bi si mislil! Šmentana reč, ta Pavlovčevka sveta! No, čedna baba! Postavlja se, zato so se mu menda sline cedile!“
Vežna vrata so se spet odprla in na pragu se je pokazala malo zaripla, a vendar čila gospodinja. Stopila je k hlevu, kjer so bila naložena drva v velikih skladovnicah.
Toliko, da je dela nekaj polen na roko, je Miha sklenil, da stopi dol k njej, jo kaj povpraša ali pa še malo podraži.
Prav leno in zaspano se je pomikal po lestvi navzdol.
Prestrašila se je, ko je začula škripanje lestve in ugledala del človeka, ki se je prikazoval s svisli. Spustila je polena na tla in vsa bleda je postala v obraz.
„He, he! Ali si se ustrašila, mamica?“ se je zasmejal Miha.
„A ti si?“ je odvrnila z oddihom.
„Da, jaz, prav jaz! Pa pridni smo, pridni! Hm, kje je pa on?“
„Tone?“
„I, kdo neki!“
„Vozarit je šel.“
„Kdaj pa? Saj sva še sinoči pila skupaj. He, he, ti je pa postal skrben!“
„Saj je tudi treba!“
„Seveda je treba, prav gotovo je treba. Kdo pravi, da ne. I, kdaj je pa šel in kam je šel, če se sme vedeti?“
„Saj veš, kedaj hodijo vozniki najrajši z doma. O polunoči je že šel, ker je zdaj podnevi tako vroče. Po noči je vsaj hlad in prej pride potlej domov.“
„Hm, hm, o polnoči že! Pa te ni nič strah samo?“
„Kaj me bo, strah?!“
„Hi, hi, če bi bil jaz tvoj mož, bi se pa le malo bal iti na noč z doma. Vraga, morda te je rado strah ali pa vsaj sami biti ti ne ugaja. Kdo ve? Jaz — i saj veš, take mlade ženske ...“
„Eh, molči mi, ti staro kljuse ti!“
„Saj molčim, kaj bi ne molčal! Pa kar je res, je res. Jaz sem že star, pa dosti vem, prav dosti, več nego si ti misliš! Hi, hi, veš, jaz sem Miha, tisti Miha, ki je povsod, kjer bi ga ne bilo treba. Hi, hi, to smo mi, Miha!“
Stari berač se je široko zasmejal in se ponosno potipal po prsih.
Pavlovčevka je zaradela.
Tako čudno je zatrjeval, da ve, da dosti ve. Če bi bil kaj videl, kaj zvedel!
Kri ji je zastala.
Berač jo je gledal in dobro se mu je zdelo, da je postala tako zmedena.
„Aha, boji se me,“ si je dejal na tihem in pristavil, „pa le naj se boji, babnicam to ne škodi prav nič.“
„No, pa kako je še drugače kaj?“ je začel povpraševati in sedel na drva.
Rada bi se ga bila znebila, a bala se je ga užaliti, zato je potrpežljivo obstala in nadaljevala pomenek z njim.
„I kako naj bo? Dobro ni posebno. Dela je dosti. Žetev je. Predvčerajšnjim sem imela žanjice in jutri pridejo spet. Prav težko jih je dobiti in drage so. Drugi teden pridejo mlatiči, pa bo spet dela čez glavo.“
„Kaj pa Tone dela zdoma? Saj zdaj ima dosti opravkov na polju.“
„E veš, z vozarjenjem je zdaj bolje. Nekaj vendar-le zasluži. In fabriški so mu zdaj dali, da kupuje gozde za njihov račun po okolici. Malo s tem, malo z onim, saj nam je treba, saj veš.“
„Ej, vsakemu je treba. Kaj je pa s tisto komedijo?“ je vpraševal dalje in pomežiknil.
Ni ga precej razumela ali pa ni hotela razumeti, na kaj cika.
„S katero komedijo?“
„I s tisto dražbo? Nekaj sem slišal takrat, zdaj je pa spet vse tiho. Menda Reich vendar ni taka živina, da ne bi prav nič prijenjal, če se ga kaj prosi. Slišal sem, da ni preslab.“
„No, samo siten je včasih, kakor so že ta gospoda. Sedaj bo menda vse dobro. Rekel je, da počaka, in Tone zdaj tudi nekaj zasluži. Pri vozarjenju mu je malo primaknil in tisti procenti pri gozdni barantiji tudi nekaj zaležejo.“
„He, he, saj sem dejal, da bo še vse dobro,“ se je zasmejal berač, potem pa povpraševal zlobno:
„Kaj poznaš mladega Reicha? Veš, tistega z očali? Ni napačen, bogme, da ni. Meni je prav všeč.“
Ona je zopet zarudela.
Bog, če kaj ve! Komaj je odgovorila:
„Malo ga poznam, malo!“
„Škoda, da ne bolj, prav fleten človek je, prav fleten.“
In kakor da bi se bal, da je že preveč povedal, je vstal, oprtil malho in vzdihnil hinavsko:
„Zdaj moram spet okoli. Da bi te šment, človek se potika okrog kakor živina! Pa zbogom, saj jutri lahko pridem pogledat, če ostane kaj štrukljev mlatičem.“
„Pa pridi!“
Pavlovčevka se je oddahnila.
„E, menda nič ne ve,“ je potolažila samo sebe, naložila si polne roke polen in šla marljivo na delo.
Kmalu je še dekla prišla doli iz svoje sobe, nekoliko zastrašena, da je gospodinja že sama zakurila in prinesla drv in vode.
A Pavlovčevka je ni karala. V duhu si je še enkrat govorila vse beračeve besede, iskaje v njih kake posebne pomene. Včasih se je zdrgnila od strahu, potem pa se je zopet nasmehnila in še enkrat odločila:
„Nič ne ve. Kaj bi vedel!“
Vest je ni toliko pekla, kakor je mislila prej. Reich je bil mlad in lep in ljubezniv in postala je ponosna na to, da ljubi on, gospod, njo, kmetico. Tudi se je tolažila s tem, da je bila tako rekoč primorana rešiti sebe, otroka in moža.
„Zdaj nam gre bolje, sčasoma si opomoremo. Mladega Reicha pozimi tudi ne bo tukaj in medtem me pozabi in se me naveliča, jaz pa vendar lahko živim v svojem in moj sin enkrat lahko dobi pošteno domačijo in ne prazen nič.“
Z vsem tem se je tolažila in ker je imela tudi vedno polno in napornega dela, ji je primanjkovalo časa za daljše in temeljitejše razmišljanje.
VIII.
urediV znani vaški krčmi pri Dobniku so pili „likof“.
Vse polno kmetov je sedelo okrog velike javorove mize, na kateri sta vabljivo stala dva „štefana“ zlato rumenega vipavca.
Kdor je prišel v krčmo, vsakega je poklical ta ali oni:
„Na, pij! Likof je!“
In prišlec, ki je že vedel, za kaj gre, je vzdignil kupo in jo izpraznil:
„Bog daj srečo, da bi ga še dostikrat pili!“
Kmetje so bili dobre volje. Tudi Pavlovec je sedel med njimi in vsi so ga poslušali.
Z veliko težavo je zmešetaril nekaj gozdnih delov za fabriko za izsekanje.
Kmetje so bili spočetka jako trdi. Kar ni šlo in ni šlo, nikakor in nikakor se niso hoteli vdati. Nazadnje je Pavlovec v imenu fabriškega gospoda primaknil temu in onemu še po par desetakov in potem so udarili.
Danes so na fabriki potegnili denar in kakor je bilo dogovorjeno, sešli so se precej po tem pri Dobniku, da se kupčija pošteno pomoči.
Stari Reich je navsezadnje dal še desetak povrhu, češ da bo kaj za pijačo, in tako so imeli kmetje še več koraže za klicanje „štefanov“ na mizo.
Pili so in pili, ugibali, kdo prevzame vozarenje posekanega lesa, koliko dobička je napravil Reich in v kolikem času bo gozd spet zarašen. Vabili so vsakogar, kdor je prišel, naj prisede, in svetovali vsem, ki so imeli še kaj gozdnih delov, naj jih vendar tako ne varujejo kakor škrat svoje zaklade.
In bili so prav pošteno dobre volje.
Debelušna gostilničarka je v naglici skuhala nekaj suhega mesa in klobas in ocvrla nekaj jajc, tako da so imeli tudi kaj za prigrizek in da vino ni tako pusto jeklo v prazni želodec.
Možinov Peter je dejal, da tako vesel še na svojem ženitovanju ni bil, in drugi so govorili za njim in še bolj pili in še bolj kričali, da dokažejo svojo dobro voljo.
Pavlovec je bil vesel.
Kaj tacega res še ne! To je bil imeniten zaslužek! Toliko in toliko procentov od kupovine, to so že lepi denarci. In Frölich mu je stisnil še posebej petdesetak v roko, češ od Reicha za posebno pridnost! Trudil se je res pošteno in besed ni štedil, preden je iz kupčije kaj nastalo, a zdaj se mu je vendar vse kar smejalo, kadar se je spomnil procentov in petdesetaka.
V duhu je delal že naklepe za nove kupčije, pošepnil zdaj stričku par besed v uho, zdaj Klemna pomenljivo sunil pod rebra. Bila sta ta dva najboljša posestnika v vasi in gozda sta imela več nego vsak drugi. Seveda blizu se ni dalo priti za zlomka. Bila sta trda kakor kremen.
No, stotaki, katerih kmetje, ki so prodali gozd, nikakor niso skrivali, budili so tudi v drugih skomine in Pavlovec je bil uverjen, da napravi sčasoma sijajnih kupčij. Njemu so ljudje tudi mnogo več zaupali nego dosedanjim fabriškim mešetarjem, ki so bili tujci.
Pavlovcu se je kar srce smejalo. Tako vesel in zadovoljen ni bil že dolgo in pil je pridno od samega veselja, kakor je včasih pil od jeze. Bolj kot se je mračilo, bolj je postajal glasen, gostobeseden in bahat. In njega so posnemali drugi. Bilo je kričanja brez konca in velike listnice so bahate udarjale ob mizo.
„I, kaj boš, moj gozd je vendar bolji od tvojega, to ve vsaki otrok!“
„Ne govori, ne govori, kakor bi ga še nikoli ne videl!“
„Oh, pojdi, sama nevoščljivost te je!“
„In tebe sama bahatost!“
„Kaj se boš znašal, kar je res, je pa res!“ In pest je jezno udarila ob mizo.
„Zabavljal pa ne boš, to ti povem,“ je odgovarjal drugi in preteče mahal z roko po zraku.
Prepiri so se počasi vnemali, kričanje je naraščalo.
Pavlovec je postajal vedno zgovornejši. Vino se ga je že vidno oprijemalo, zato je postajal še bolj podjeten.
Pri sosednjih mizah je posedlo nekaj kmetov, ki so prišli gledat likof. Naročili so si pijače in v glasnem vrišču postali tudi oni živahnejši, čeprav so bili trezni.
„Vaš del bi pa res lahko prodali Šimen! Veste, onega za vrhom. Hudo je zaraščen in od roke vam je! In ti, Dolinar, ne bodi tako trd. Čemu pa ti bo toliko hoj, toliko gozda. Ti si res neumen. Tamkaj ti les zastonj trohni, a tu bi si prislužil nekaj cvenka!“
„Gozd je boljši od gotovega denarja. Dokler hoja stoji, je zmeraj vredna denarja, kadar pa imam denar v žepu, mi zgine kakor kafra, da človek sam ne ve kako in kdaj!“
„Ali res ne naredimo kupčije?“
„Eh, Pavlovec, nocoj je ne bomo delali, prav gotovo da ne,“ je dejal stari Šimen, ko je videl, da Pavlovec nič kaj trdno ne stoji na nogah.
„Vam se ne da priti blizu, vam res ne,“ je zagodrnjal Pavlovec in se naletel na drugega, ki se mu je zdel enako dober za mešetarijo, ter ga začel obdelovati kakor prej druge.
Medtem je postajala pri mizi v kotu vedno večja gneča. Vse je sililo blizu, si nalivalo in pilo.
Na krožnikih, kjer so ležali ostanki svinjine, se je cedilo vino; vsa miza je bila polita, kruh razmočen in mehek. Po mizi so se valjale drobtine, tobak, pepel od smotk in nekaj žveplenk.
In ljudje so pili, pili.
Med občim vriščem je bilo videti zdaj tudi že nekaj žensk. Prišle so gledat za možmi v krčmo. Ker se je pil likof, niso silile domov, ampak še same zdaj pa zdaj sramežljivo pokušale iz kozarcev.
Tudi nekaj bajtarjev se je pridružilo pivcem. Tam se je stezal vaški čevljar Štefe v mastnem usnjenem predpasniku, golorok in zamazan; malo dlje je kričal čednik Jože prav tako, kakor bi bil vaški župan, in prav res, tam poleg Lenčeta se je čeperil berač Miha in oblastno nalival kozarce.
Miha je bil pijan, kakor vsi drugi in še malo bolj. Kričal je, kakor bi ga kedo odiral. Čez dan je popival v sosednjih vaseh, zdaj pa ga je zaneslo semkaj. Žganje mu je smrdelo iz ust in strgana suknja se mu je vihravo opletala okrog suhih pleč.
Lenče ga je že parkrat sunil pod rebra, češ naj se pobere od mize, a on ni slišal prav nič.
Zdaj se je Pavlovec spet prigugal nazaj. Sedel je prej med Lenčetom in Jurjevcem, prav tam, kjer je zdaj oblastoval berač Miha.
„Kaj pa ti delaš tukaj pri mizi, cunjasto berače ti!“ je zakričal in sunil Miho v hrbet.
Ta je malce zaječal, hudobno pogledal izpod strganega klobuka, a umaknil se ni.
„No, ali bo kaj, mrcina!“
In še enkrat mu je pritisnil pest med rebra. Berač je postal togoten.
„Pusti me, kaj me drezaš! Kaj sem ti pa naredil!“
„Jaz ti že dam sedeti pri naši mizi! V tem hipu se mi pobereš!“
A Miha se ni pobral, zato ga je Pavlovec prijel od zadaj čez pas, ga tebi nič meni nič prevlekel čez klop in ga nemilo treščil ob tla.
Toda v tistem hipu je bil berač pokonci. Skakal je, kakor da ga je obsedel hudi duh, zamahoval, preklinjal in grozil.
Kmetje so spočetka udarili v smeh. Ko je pa jel Pavlovec neusmiljeno udrihati po mali sključeni beračevi postavi, ko ga je udaril po ustih, da se mu je pocedila kri, vmešali so se in ju razdvojili, Pavlovec je še vedno smeje pretil beraču, Miha pa si je togotno brisal kri z obraza.
„Čakaj, čakaj ti! Kaj pa si, da se tako repenčiš, sram te bilo, sram!“ je kričal.
Pavlovec je zopet hotel skočiti nadenj, pa so mu kmetje zabranili. Miha pa je kričal dalje:
„Ha, ha, le glejte si ga, le! Seve, on lahko popiva. Kaj bi ne, saj mu žena služi denar! O, mladi Reich dobro plača!“
„Čakaj, ti pes, jaz ti dam,“ je rohnel Pavlovec in kmetje so ga pridrževali le s silo.
Nekaj drugih je prijelo berača in ga pehalo proti vratom, a le-ta je še vedno kričal:
„Kaj bo mene pretepal, kaj! Na-se naj gleda! Na bobnu je že bil, zdaj ima pa denarja kakor peček! Na ženo naj pazi, na ženo!“
Nekdo mu je s silo hotel zatisniti usta, a berač je odrinil roko in vpil:
„Saj sem videl, kako je mladi Reich šel zjutraj od nje! Ha, ha! Videl sem ga na svoje oči! In če Pavlovec ne ve, naj vpraša ženo! Ženo ...“
Gledal je skozi vrata in še na cesti klical in preklinjal.
Pavlovec je stal ves bled za mizo. Bil je strašen videti. Prsi so se mu razburjeno dvigale, oči so se mu svetile in okrog ust so se mu prikazovale bele pene.
Vsi okrog njega so se umaknili, ker so vsak trenutek pričakovali izbruha njegove jeze.
In res je prijel za poln „štefan“ in ga treščil ob mizo, da so črepinje daleč odletele in da je vino pljusknilo kvišku ...
Na to se je zasmejal in naenkrat dejal čisto mirno: „Ej, pijmo ga, zdaj pa plačam jaz! Tisti vrag bi me res kmalu ujezil!“
„Samo da ga dobim, samo da ga dobim!“ je kričal nato razvnet in pretil krog sebe.
H krati se je zopet umiril.
„Eh kaj, same neumnosti! Pijmo raje! Ej, oštir, dva štefana na moj račun!“
Počasi so se ljudje umirili nekoliko; veselo trkanje kozarcev in smeh je bilo bilo čuti.
Pavlovec je postal čudno tih. Neprenehoma si je nalival kozarec in pil. Za druge se ni menil.
Nenadoma je vstal in odšel venkaj, ne da bi bil kdo opazil njegov odhod.
Težko je stopal po cesti, opotekal se zdaj v to, zdaj v ono stran in obstajal, polglasno mrmraje z seboj.
„Posvetim jima, posvetim!“ je godrnjal in se počasi bližal svoji hiši.
Bila je že trdna noč, v vasi je bilo vse mirno.
Oprezno se je priplazil na vrt. Iz hišnih oken se je svetila luč. Pristopil je k oknu, a v hišo ni mogel videti, ker so visela pri oknih majhna rdeča zastirala. Počasi se je tipal k drugemu oknu. Pri strani je bila mala špranja, ki je rdeče zagrinjalo ni zastiralo.
Pozorno je gledal noter.
Stresel se je. Pri vratih je slonela puška in na mizi je ležal klobuk, kakršne nosijo lovci.
Hipoma mu je završelo v glavi.
Težko je sopel in pot ga je oblival.
Potem se je tiho splazil k skednju, odrinil zapah in natlačil velik koš sena. Vlekel ga je k hiši in ga stresel pred vrata. In zopet je šel nazaj in spet je privlekel sena.
Smejal se je tiho in hudobno in nosil, nosil okrog hiše pod okna, na vogale in rahljal in popravljal.
In na to je šel k hlevu, kjer so bile zložene trske in drva. Vzel je veliko trsko, vžgal jo in tekel z njo krog hiše, povsod se dotikaje sena.
V hipu so visoki plameni vzplapolali proti nebu, skočili na slamnato streho in se lizaje objemali na slemenu.
„Ogenj, ogenj!“
In iz hiš so drveli ljudje.
Pavlovčeva hiša je gorela v plamenu in zdaj se je vžigal tudi že skedenj. Visoko v meglah se je lovil ogenj in slikal krvave odseve na nočno nebo.
Pavlovec je divje skakal okrog hiše. Njegov grozničavi smeh se je strašljivo mešal med prasketanje ognja. Nekaj ljudi ga je prijelo in zvezalo. Bil je okrog sebe kakor besen in se krohotal, da je strah pretresal ljudi.
Nekdo je zavpil:
„Menda je nekdo v hiši. Jok se čuje in krik!“
Metali so vodo v okno, na katerem so se pokazale začrnele sence ljudi.
In zdaj se je nekdo zavihtel čez goreče okno in potem še eden.
Obležala sta na vročih tleh z gorečo obleko.
Z drogovi so ju potegnili proč in ju pogasili.
Bila sta Pavlovčevka in Reich. Vsa opečena sta bila, a živa in pri zavesti. Ona je držala majhno ožgano truplo v rokah. Bil je Tonček, a že mrtev.
Takoj za njima je skočila dekla iz gorečega podstrešja. Tudi ona je bila vsa ožgana in pri padcu si je revica zlomila nogo.
Pogorela je hiša in za njo skedenj in hlev. Gasili so vso noč in le z največjim naporom so ubranili, da se ni vžgala vsa vas.
Pavlovca so poslali v norišnico, kjer je kmalu umrl.
Delirium tremens, so dejali zdravniki.
Pavlovčevka je padla popolnoma. Udala se je pijači in znana je daleč naokrog kakor nemajhna pijanka. Ljudje se je ogibljejo, ker je postala surova in hudobna.
Mladi gospod Reich pa se je nekje na Nemškem — bogato oženil.