Na kresni večer (Ivo Česnik)
| Na kresni večer Ivo Česnik |
| |||||||||||
Adjunkt Milan Dobravec je dospel na planinico, prijetno, lepo, porastlo z bujno dehtečo travo in ponižnimi cvetkami. Krepko je potegnil vase svež zrak, zazdehal in se spustil na tla.
V vsi bajnosti je ležala pod njim dolina; trgi in vasi so se gubili v daljavi kakor meglice, plavajoče nad majnikovim svetom. Nebo se je dotikalo gora, ki so strmele kvišku; težke, velike skale so visele na robovih in pretile vsak trenotek potegniti s seboj celo kopico drugih. Ali s hrepenečim srcem pritiska gora nase svoje ljubčke, ker se boji izgubiti svoj kras.
Mrak je previdno prilezel od vseh kotov in odel s svojim temnim, neprozornim plaščem tiho dolino in kvišku kipeče gore.
Morda bo utihnil svet, morda bo legel k počitku? Ne!
Že miglja in giblje. Pastirji zavriskajo, glasno in veselo, kakor bi hoteli naznaniti vsemu svetu, da jim srce bije radosti. Nad trgom se jih je zbrala cela tropa. Smeh in glasno pogovarjanje prihaja na ušesa adjunktu Milanu.
Prvi strel poči. Ogenj se pokaže, goreti začne, kmalu šviga plamen visoko in iskre padajo naokrog.
He, kresni večer! Kresi gore povsod kamor pogledaš, po gorah, po dolinah. In ljudje se vesele, radujejo se z naravo, ker je tako prijetno, ker tako boža lahna sapica po mladih licih, da nehote spreleti človeka ugodna prelest.
Adjunkt Milan je ležal v tej naravi, polni poezije in lepote na mehki travi. Doli pod njim se je drevil urni gorski potok po ozki strugi, ograjen od pripogibajočih se vej skromnih lesk. Po strmini je pa rastel med skalovjem na vlažni prsti tuintam nizki brest. Lahna sapa je pripogibala veje, da so šuštele, se sklonile druga k drugi in govorile tiho, veliko pesem o ljubezni.
Milana ni brigala mnogo ta lepota. Glavo je naslonil na roke in opazoval na hrbtu leže oblake, ki so se počasi in leno vozili po nebesnem svodu.
Odprla so se vrata njegove duše in tiho, brez vprašanja so stopili vanjo spomini in napolnili so poslednji prostor v nji. Milanu so bili dobro znani, ni jih odganjal, vesel jih je bil skoro in jih zaprl v dušo. Lepi so bili nekateri ko kresni večer in prijetni ko majnikov cvet, drugi so pa bili žalostni in temni ko črna noč in neprijetni, grenki kakor prvo kislo jabolko, ki ga deček utrga na vrtu in jezen vrže od sebe čez plot.
In mein gar zu dunkles Leben
strahlte einst ein süsses Bild;
nun das süsse Bild erblichen,
bin ich gänzlich nachtumhüllt.
Mlada je bila in lepa ko cvetoča roža ob solnčnem vzhodu. Pristopila je, ga prijela za roko in mu pošepnila komaj slišno:
»Milan!«
»Milica! ali si ti.«
»Milan, pred letom!«
Da, leto je minilo, hitro ko ura je preteklo, samo da ta ura ni bila prijetna; med rujno, peneče se vince je zamešal čas tudi malo pelina, in ta je bil grenek, da so Milanu tekle solze po licu.
Z Milico sta bila pri kresu, gledala sta ga, se veselila ko dva mlada otroka. Prijetno je dehtelo kostanjevo zelenje, bujno so cvele rože v njenem vrtu in on jih je duhal. S šopkom na prsih se je izprehajal z njo po travnikih tam okrog trga. Kres sta šla gledat. Velik je bil in mogočno je vzplamteval, a počasi pojemal. Enak je bil veliki, začasni ljubezni, ki prve trenotke požene krepke korenine, a je pogašena v sredi cvetočega maja.
Melanholično se je vozila luna po oboku na lahnih oblačkih in kukala z otožnim obličjem na zemljo. Zvezde je vodila kot pastirica svojo čredo po planini. Žalostno je bilo njeno lice, ker jo je zapustil kralj neba in legel k počitku, ona je pa morala svetiti zemlji, a strmela je vedno v daljavo, kakor bi iskala njega, s katerim sta živela tako lepe dneve v čarobni deželi vsemira.
Šla sta z Milico po lepi, ravni poti, potok je šumel mimo, ptice so spavale po grmovju in se oddihale za prihodnji dan.
V gozdu so pa morda zaplesale nocoj kolo zopet vile, ker je kresni večer in ožive nekdanje naravne sile in se pomladijo in v novi moči kažejo svoje veličanstvo.
Prijetni so bili ti spomini. Vesel jih je bil on in Milica se je smehljala.
Potrkali so pa tudi stari znanci z žalobno obleko. Solze so jim kapale po licih in Milana so napolnile z melanholijo. Kje je radost, veselje, kje so pomladni akordi? Nič!
Jesenska noč, mrzla in temna pokriva zemljo in nebo je oblačno.
Milanovo srce jo podobno jesenski noči. Odvzet mu je ponos in kras, vzet mu je cvet.
Milica leži na postelji z uvelim licem in udrtimi očmi. Dekliški kras je izginil, rdeča lica so pobledela, smrt jih je zaznamovala z ostro koso.
Prehladila se je Milica in dva dni potem ni več vstala. Lepota in veselje ji je izginilo iz obraza, žalostne so poteze.
Milanu je bila odvzeta. Zaspala je in on jo je gledal. Kakor otrok je mirno izdihnila.
Poljub, poslednji poljub!
Žalosten je bil Milan, žalostna tudi ona, otožno je gledalo njeno oko, ko je odhajala od njega.
»Z Bogom, Milan!«
»Milica, Milica!«
Adjunkt Dobravec se je zbudil.
Fantje so vriskali, povsod naokrog se je razlegalo: Juhu!
Kresna noč je bila tako prijetna, Dobravčevo srce je pa bilo žalostno.