Na krivih poteh

Na krivih potih J. Freuensfels

Izdano:	Amerikanski Slovenec 8. marec 1901, 15. marec 1901 (10/12-13), 6
Viri:	dLib 12, dLib 13
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Vsakemu Slovencu so znane Slovenske gorice, ki se razprostirajo med Muro in Dravo do ogerske meje; po celi Avstriji in tudi še dalje poznajo njihovo izvrstno vinsko kapljico. Pa tudi čez ogersko mejo tja do izliva Mure v Dravo raste dobro vince. Ta kraj zove se Medjimurje, kjer raste draga rastlina, namreč — tobak. Posestnik, ki seje tobak, sme tobak prodati samo državi, a drugemu nikomur. Gosposka gleda tedaj pazno na to ter razpostavlja ob štajerski meji vojake, ki pazijo na tihotapce, ki nosijo tobak na Štajersko.

Blizu te meje leži na štajerski strani v mali dolini vas M., ki ima kakih trideset hiš. Skozi njo vije se Čedna cesta, ob kateri stoje hiše. Tam, na sredi vasi vidiš velikansko lipo, ki razteza svoje košate veje na vse strani ter z njimi doloma zakriva hišo, ki stoji poleg nje.

V tej hiši stanuje Tone Hribar s svojo ženo Marijo ter dvema otrokama, od katerih je prvi četiri, drugi dve leti star.

Bilo je leta 187*, ko se je naša povest vršila. Takrat sta Hribar in Marija že šest let v srečnem zakonu preživela. Otroka bila sta njuno veselje. Hribar je bil vesten gospodar, Marija pa modra gospodinja; a poleg vsega tega nista mogla zmanjšati dolga, ki je bil že prej na posestvu. In vendar je bila vroča želja Hribarja, tega dolga se kolikor mogoče najhitreje znebiti. Pa to le ni šlo, čeravno je bil tako varčen! Postal je zategadelj vselej nekako žalosten, ako je mislil na to.

Doslej Hribar nikdar ni hodil v gostilno; še mimo nje ni hotel iti, temveč si je rajše volil stranske poti. Večkrat ga je celo njegova žena prigovarjala, naj si vendar v nedeljo privošči kozarec vinca; pa on je vselej dejal: »Mošnja je suha, Bog ve, kedaj bo dež!«

Pa čudno! Pretekli dve nedelji šel je vendar v gostilno, a svoji ženi o tem ni ničesar povedal.

Bilo je ob desetih na večer, ko se je Hribar iz gostilne vračal domov. Danes ni šel kakor navadno sam. Spremljal ga je Štefan Gozdar; navadno pa so mu rekli: "Ogerski Štefan". Imel je že nekaj nad petdeset let, a bil je vedno še trdne in močne postave. Lice mu je bilo zatemnelo, njegove male oči švigale so mu neprestano; nad njimi rastle so dolge, goste obrvi. V njegovem pogledu ni bilo nič prijaznega, in človek, kateri ga je prvikrat videl, moral je misliti, da Štefan ni poštenjak.

Tako je tudi res bilo. V svoji hiši, ki jo je imel v bližnjem gozdu, ne daleč od vasi, živel je sam za se. V celi vasi ni imel prijatelja. Zakaj neki ne? — Bil je tihotapec. Skrivaj je nosil tobak iz Medjimurja ter ga je potem na Štajerskem za drag denar prodal. Ljudje so si pripovedovali, da je včasih mnogo mož pri Štefanu, ki hodijo z njim po tobak ter se pri njem skrivajo.

S tem možem tedaj je hodil danes Hribar. Marija je slišala, da sta zunaj tiho govorila, a poslušati ni hotela, ker je mislila, da njen mož pred njo nima tako nobene skrivnosti. Čudno pa se ji je vendarle zdelo, da se je Hribar zamogel sprijazniti s Štefanom, o katerem je prej sam govoril tako ostro in zaničljivo.

Marija bi morebiti ta dogodek pozabila, pa nekaj jo je vedno spominjalo nanj. Hribar je bil namreč od tega večera nekako tih in zamišljen. O dolgu je prej govoril le malokedaj, sedaj pa je večkrat pravil Mariji: »Marija! dolga se ne bova kmalu rešila; a vendar se ga morava, tako, ali tako!«

Ona ga je vselej tolažila, da se to more tako hitro zgoditi, kakor on misli. Potem pa je vselej nekako britko dejal: »Mora, mora se zgoditi tako, ali tako!«

II.

Prišla je zopet nedelja. Komaj je solnce zatonilo za visoke gore, zapustil je Hribar molče svoj dom ter jo je zavil v gostilno, kjer je bila ravno godba. V prvi sobi so se veselo sukali mladeniči in dekliči, v drugi pa so sedeli možje pogovarjajoči se pri dobri vinski kapljici o vsakdanjih rečeh.

Samo eden ni z nikomur govoril; sedel je čisto sam tamkaj v kotu; bil je to Štefan. Srpo je gledal v tla ter se ni ozrl ne na desno ne na levo. V to drugo sobo stopi zdajci Hribar. Hladno je pozdravil svoje znance, a ni se k njim pridružil, temveč sedel je k Štefanu. Strme pogledovali so se možje ter si tiho pravili: »To ne pojde dobro; Štefan je že marsikaterega zvabil na limanice!«

Veselo ozre se Štefan na prišedšega Hribarja ter mu reče: »Dobro, da si prišel; dolgo sem te že čakal!«

Hribar samo pokima ter si naroči vina. Pogovarjala sta se sprvega o tem in onem, a beseda jima vendar ni prav tekla. Med tem se je storila noč. Možje so se razšli, samo Štefan in Hribar nista mislila na svoj dom.

»Ti Hribar!« pravi Štefan, »ali je res, da še imaš na posestvu kaj dolga?«

»Kaj dolga? kaj dolga?« odgovori oni žalostno; »imam, imam in še ves dolg! — Kako teško ga nosim in vendar nimam upanja, da bi se ga kmalu znebil.«

Štefan se skrivaj nasmehne ter zopet reče: »Veš, meni se je nekdaj tudi tako godilo; pa še le slabejše; kajti jaz polovico toliko posestva nisem imel, kot ga imaš ti, in vendar sem se dolga čisto znebil.« — Hribar je molče zrl v tla ter neverjetno majal z glavo.

»Kaj misliš?« pravi dalje Štefan s smehom, »da sem kradel, ali koga oropal, ali pa, da sem našel kak dragocen zaklad? O ne, ne!«

»No! na to sem pač radoveden!« pravi bolj mrmrajo Hribar, saj je on prav za prav že tako vse vedel.

»Lahko si radoveden; tudi ti potem lahko kaj enakega storiš.« — »Glej!« pravi bolj tiho ter se nagne k Hribarju, »začel sem nositi tobak iz Medjimurja ter sem se v prav kratkem času znebil vsega dolga, in poleg tega pa sem si še nekaj prihranil.«

Hribar je molčal; za nekaj časa pa počasi reče: »Misliš li Štefan, da si pošteno ravnal?«

»Morebiti ne?« odgovori on razburjeno. »Še vedno misliš, da sem tobak ukradel? Denar, denar sem dal zanj, kakor za kako drugo blago!«

Hribarevo srce se še ni vlovilo v zanjke.

»Ja, vidiš Štefan, kako pa je s tem? Tobak je, kakor pravimo, cesarsk in sam naš Zveličar pravi: »Dajte Bogu, kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega."«

Pa zapeljivca niso zmotile te modre besede; on pravi: »Poslušaj me in bodi pameten! Ti seješ pšenico, jo žanješ in zmlatiš ter jo lahko prodaš kamor in komur jo hočeš. Je-li pšenica tudi cesarska? Zakaj pa Medjimurec svojega tobaka, ki mu je pšenica, ne bi smel prodati, komur ga hoče?« 

Sedaj je umolknil Hribar. Te zvite besede zapeljivca zadušile so mu dobro vest. Ubogi Hribar! Kaj se daš tako hitro preslepiti po lažnjivih besedah!

Veselo ga je gledal Štefan. Vedel je, da njegove besede niso bile zastonj; za nekaj časa reče: »Kako lahko sem dihal in kako sladko spal, ko sem se rešil dolga! Tako rad sem zopet delal, ker sem vedel, da ne delam zastonj, da mi tega ne požrejo več obresti. Da! Takrat sem postal zopet vesel!« 

»Jaz bi tudi še rad bil!« reče tožno Hribar.

»Kaj ti je neki na poti? Ali se bojiš ostrih besed tvoje žene: ali pa vojaške straže? — — Bog me! nisem mislil, da si tak strahopetnež, sicer bi ti ne bil povedal svojih skrivnostij.« 

»Štefan!« pravi Hribar, »strahopetnež pa že ne! Kaj bi se jaz bal financarjev? Ko sem bil še fant, prijeli smo se enkrat z njimi in tudi pokazali smo jim pot. Pa trčiva sedaj; dolga se hočem znebiti!« 

Sedaj je bil Hribar popolnoma vjet. Štefan zmotil mu je glavo z zapeljivimi besedami ter ga je spravil na krivo pot. V pozni noči podala sta se skupaj domov. Marija je še bedela. Razločno je slišala Štefanov glas: »Lahko noč!« in streslo jo je po vsem životu.

III.

Minulo je zopet nekaj dnij. Skoraj vsak večer odšel je Hribar, a nobenkrat ni dolgo izostal. Z velikim strahom opazovala je njegova žena na njem to silno premembo. Sedaj je bil še bolj molčeč ko prej; in kar je moral zgovoriti, to je bilo osorno. S svojimi otroci ni se več igral, ni jih več ljubkoval, ko poprej.

Bilo je nekega popoludne. Marija je ravno šivala otrokom obleko, ko stopi v izbo Hribar ter se vsede k mizi. Svoje žene pa niti pogleda ne, temveč zre molče skozi okno tja po vasi.

Zdajci pa priteče k njemu starejši sinek ter proseče pravi: »Ata! vzdignite me k sebi na koleno, pa me zibajte; tako dolgo me niste!« — Hribar se niti ganil ni.

»Ata, ata!« kliče zopet dete, pa zastonj. — Kakor bi ne bil ničesar videl, ne slišal, tako je neprestano sedel na klopi. Marija je nehala šivati. Njeno oko vprlo se je v obraz ljubljenega moža. Prestrašila se je, ko ga je videla tako izpremenjenega. Oko ni bilo več tako svitlo ko prej, in lice bilo se mu je postaralo. Strah se je lotil njenega srca. Dvignila se je ter je pristopila njemu, položivši mu svojo roko na ramo.

»Tone!« djala je z mehkim glasom, »kaj te teži? Kaj si vedno tako zamišljen? Povej mi Tone, povej!« 

»Nič mi ni!« odgovori kratko.

»Nič ti ni, Tone? In jaz pa vendar vem, da trpiš; glej, tudi jaz trpim s teboj. Hočeš še utajiti svojo bolečino, katero pred menoj zastonj skrivaš?« 

»Tebi ni treba vsega vedeti!« reče sedaj z osornim glasom Hribar.

»Tone! Tone!« vzklikne grenko Marija in debele solze vlijo se jej po obrazu; »vedela sem vendar! Trpela sem s teboj in še trpim; nosila sem bridkost od tistega časa, ko sem te videla izpremenjenega; jaz sem videla tvojo bolečino, ti pa moje nočeš! In sedaj pa mi tako plačuješ! Tone! ali se ne spominjaš, kar si mi pred altarjem obljubil?« 

»Take pridige mi ni treba! — Da pa ne boš skrbela, vedi, da moram jutri oditi. Kam, bom ti že potem povedal, vendar ni treba tega nikomur znati.« — Z ostrim in trdim glasom govoril je to Hribar. Ni Marije pogledal, saj si tudi ni upal zreti v njeno ljubeznivo oko, katero bi takoj vse spoznalo.

Marijo pa so te neusmiljene besede zabodle globoko v srce. Obrnila se je od njega ter je šla k otroku, ki je na sredi sobe z odprtimi ustmi mirno stal; deček je slišal vse. Ko mati k njemu pristopi, jej tiho reče: »Ata bodo odišli?« 

Marija mu pokima ter ga hoče vzdigniti na svoje roke. A deček zmuzne se jej izpod rok ter zbeži proti očetu. Prime ga za debelo roko ter mu jo lahko strese rekoč: »Ata! ali boste res odišli? Pa bom jaz z vami šel.« 

Tadi te nedolžne besedice otroka niso mogle Hribarja ganiti. Vstane molče ter odide iz sobe.

IV.

Solnce zatonilo je za temne gore in hladen mrak razprostrl je svoje peruti čez mirno zemljo. Vse je tiho in mirno. Vsak želi si po trudapolnem delu prijetnega počitka. Pa vsak vendar ne! — Po malo razsvetljeni sobi koraka Hribar, ko žena v kuhinji pripravlja večerjo. Da! njegovo srce bije nemirno in vest oglaša se mu v prsih s svarečim svojim glasom.

Marija je prinesla priprosto večerjo, a on se ni ničesar dotaknil.

»Ne boš jedel?« vpraša ga Marija.

»Nič mi ne diši!« odgovori jej bolj z mehkim glasom. »Ne vem kako je to, da mi je danes tako težko na prsih. Morebiti mi kaj odleže na hladnem zraku,« in zapusti sobo.

A ko je stopil čez prag, streslo se mu je celo telo. Zunaj je malo postal. Iz hiše slišalo pa se je sladko smehljanje otroka. Sicer se mu je razvedrilo lice, ko je slišal mili glas svojih ljubčkov, a danes pa ga je zabolelo globoko v srcu.

Šel je na sadni vrt, ki se je razprostiral za hišo. Tamkaj se dolgo sprehaja sem ter tja. Na svoji poti približa se tu svoji hiši. Zdajci je začela ura biti. Vstavil se je Hribar ter poslušal, kako zamolklo je ura klerkala — deset.

»Deset že!« si je tiho zamrmral. »Čas je iti!« In tja na svoj dom je še zrl, dolgo je zrl. V njegovih prsih vnel pa se je vnovič boj med dobrim in hudim. Že je storil eden korak, da bi se vrnil k svojim. Pa hudobni skušnjavec zašepeče mu v uho: »kaj pa tvoj dolg?« 

»Da, da! moj dolg, moj dolg!« reče Hribar ter se obrne. Z urnimi koraki hitel je od svoje hiše tja proti temnemu gozdu; proti tisti hiši, ki se skriva v gostih vejah dreves.

Ni še celo do gozda prišel, ko začuje dobro znan hripav glas: »Hudirja! dolgo sem te že čakal!« in Štefan stopi mu nasproti. »Mislil sem, da te ne bo.« 

»Skoraj bi se tako zgodilo,« pravi Hribar.

»Ha, ha!« smeji se mu Štefan. »Ravno tako godilo se je enkrat meni. Jaz pa sem imel staro mater, ki so me na prvem mojem potu po tobak tako lepo prosili, da skoraj ne bi šel. A veš! premagal sem se. Glej, v knjigah je nekje zapisano, da se človek mora premagati, kajti to stori ga še le moža.« 

Te besede so Hribarju zopet pregnale skrbi. Ko bi on vendar dobro premislil besede: »Človek mora se premagati,« spoznal bi, da se človek le tedaj premaga, ako zapusti vsa kriva pota.

»Na! za te sem tudi vzel, ker si mi pravil, da nimaš takih cul,« in da mu močno platneno culo, katero si Hribar skrije pod suknjo. — In šla sta mimo hiše po poti, katero je le vajeno oko zamoglo po noči opaziti; Štefan naprej, Hribar pa za njim.

»Sva li varna tukaj?« 

»Kako si smešen, Hribar! Saj veš, da jaz poznam vsa ta skrivna pota, kakor gospodinja svoje kokoši. Misliš, da ne vem, kje naju sedaj čakajo. Ha! ha! Kaj jaz ne bi vedel!«  in tja po mirnem gozdu razlegalo se je Štefana hripavo krohotanje.

Pa te besede vendar niso Hribarju pregnale strahu. Sicer tako neustrašljiv mož, bal se je sedaj. Ako mu je suho listje pod nogami zašumelo, vstavil se je boječe; je veter zapihljal po gozdu ter zmajal košate veje, stresel se je po vsem telesu, in ako se je mirno počivajoči ptiček prestrašil teh nočnih potnikov ter strahu začivkal, nehalo je Hribarju od same groze srce biti, kajti mislil je: to je glas vojakov.

Taka bila je ta prva pot krivice.

Pred dušo stopile pa so mu znane podobe: Marijo je videl z otrokoma; klicali so ga nazaj. Pa sedaj bilo je prepozno, prepozno!

V.

Drugo noč sta srečno dospela s tobakom domov.

»Stopi malo k meni, da si privoščiva požirek dobre slivovice po tem truda in strahu polnem potu,«  reče Štefan, in stopila sta v njegovo hišo.

»Tobak imam res, a kako ga čem prodati?«  vpraša Hribar.

»Veš kaj?«  pravi zvito Štefan. »Prodaj ga meni, jaz ga bom že dalje spravil.« 

Kakor govorjeno, tako storjeno. Štefan je dal Hribarju lep denar in potem sta se ločila. — — —

»Kako sem že za te skrbela, ker te tako dolgo ni bilo!« pravi drugo jutro Marija.

»Saj sem ti že prej rekel, da sem imel opravke, katere pa sem sedaj, hvala Bogu, dobro izpeljal.« 

Kake opravke, ni si upala Marija ga vprašati, ker jej je zadnjič tako osorno rekel, da jej ni treba vsega vedeti. Namenila je že oditi k svojemu opravilu, ko jo Hribar za roko prime ter jej prijazno pravi: »Marija! kaj bi ti rekla, ako bi se nama odslej boljše godilo?« 

»Kako prideš k temu? Saj se nama hvala Bogu že doslej ni hudo godilo.« 

»Pa dolg, dolg!«  rekel je počasi Hribar; in Marija je takoj opazila, da se mu je čelo zmračilo; in za tega delj je molčala.

»Bova se ga znebila, bova!« zopet pravi Hribar s prijaznim glasom.

»Kako misliš?« vprašala ga je boječe, kajti prejšnji sum lotil se je je z večjo močjo. Hribar pa se je nasmehnil ter je rekel: »Saj veš, da pri najinem posestvu in gospodarstvu ne moreva priti do denarja. A jaz pa sem vendar že nekaj zaslužil, pa na drug način. Kaj misliš, Marija, kako?« 

Marija je molčala: srce pa se jej je strahu krčilo; čakala je pojasnila.

»Po tobak sem hodil!« reče tu Hribar.

»Moj Bog!« vsklikne Marija ter roko pritisne na svoje viharno srce. Tega ni pričakovala.

»No! kaj je v tem tako čudnega?« 

»Ukradel si! Cesarju si ukradel!« pravi s trepečim glasom Marija. »Nesi, nesi ta ukradeni denar iz hiše, Tone!« 

Glasno pa se jej zakrohoče Hribar.

In proseče vzdignila je svoji roki, rekoč: »Tone! prosim te, nesi ukradeno blago iz hiše poštenja ter ga vrzi tja pred prag zapeljivca tvojega, Štefana!« 

»Pusti to pridiganje in rajše poglej moje denarje,« in vzel je mošnjo iz žepa.

Marija pa se je obrnila ter je šla obupno iz sobe. — —

Zvečer je šel Hribar v gostilno. Pa tamkaj nikogar ni našel. »Kako je, da ni nikogar?« vpraša gostilničarja.

»Denarja ni!« pravi uni.

»E kaj! seve, kdor ne dela, ga nima.« Na te besede prikaže se Štefan med durmi.

»Živio Štefan, živio!« kričal je Hribar od veselja, »leseni, le sem!«

»Ti tukaj?« čudi se Štefan. In seli so se krog mize ter o navadnih stvareh pogovarjali.

Zdajci pa reče Hribar: »Pustimo to in nje raje malo vrzimo!« Krčmar hitel je po kvarte in začeli so igrati. Dolgo je to trajalo, še čez polnoči. V začetku bila je sreča pri Hribarju, pa polagoma se je obrnila od njega; — slednji krajcar je zgubil. Temu se je čudil in zdelo se mu je, da ni šlo vse po pravem; a tega si ni upal Štefanu očitati.

Jezno je šel Hribar s Štefanom domov. Ne krajcarja ni imel več od tistega, kar si je tako lahko zaslužil, a pomislil ni, kar pregovor pravi: »Kakor dobljeno, tako zgubljeno.«

»Kedaj greva zopet?« vpraša Štefana. Uni se ustavi. »Danes je sreda; v soboto večer.«

»Dobro!« odgovori Hribar in šla sta vsak na svoj dom.

VI.

Hribarju je prišel zaželjeni sobotni večer. Po večerji sedel je na stolu pri oknu. Marija pa je zopet popravljala raztrgano obleko otrok, kakor je to že po kmetskih hišah navada. Tiho in mirno je bilo v sobi, le enomerni tiktak stenske ure se je razlegal. Otroka sta že sladko spala.

Molčeče šivala je Marija; a njene prsi vzdigovale so se prevelike bolečine. Njen obraz ni imel več čvrste barve, bil je bled; na njem bila je videti globoka bridkost. Ko bi Hribar, ki je vstran zrl, dobro opazoval svojo ženo, videl bi, da se je včasih v njeno oko prikradla grenka solza. A kaj je bilo njemu za to!

Zdajci pa vstane Marija ter gre k postelji otrok. Tam je mirno postala ter je zrla nekoliko trenotkov nedolžne obrazce svojih ljubčekov. Nepopisljivo tožni zdihljaj izvil se ji je sedaj iz njenega nesrečnega srca. K otrokoma se je nagnila ter je začela britko ihteti.

Sedaj še le ozrl se je Hribar na svojo ženo. Trdo srce se mu je vendar omečilo, ko jo je videl tako jokati. Vedel je, da je on kriv te žalosti.

K njej se bliža ter jej s prijaznim glasom pravi: »Kaj se tako solziš, Marija?«

»Moj Bog, moj Bog, zakaj?« izdihne ona.

In zopet otrpnelo mu je srce, ko ga je spomnila na pregreške. Zaničljivo se nasmeje ter pravi: »Jaz vem, da mene misliš in da sem jaz vsega tega kriv. In da bodeš zopet nekaj časa pred menoj mir imela, podal se bodem danes zopet na pot.«

Ko jo to govoril, vzdignila je Marija svoj obraz k njemu ter ga je obupno gledala. »Da bom mir imela pred teboj?« ponavljala je trepetaje.

»Da!« odgovoril je mrzlo, »saj mi pretakaš solze noč in dan, in jaz še ne vem zakaj? In pri tem pa se še oziraš na-me, kakor da bi bil hudodelnik.«

»Ti ne veš, zakaj se solzim? — — O ti veš, gotovo veš, da le zaradi tvoje zmotnjave trpim; in sedaj me hočeš še zasmehovati! O jaz reva!« pokrila je svoj obraz z rokama ter vnovič jokala.

»Ha! ti reva! Jaz pa se trudim po noči in po dnevu, da bi odvalil kamen, ki me teži! — — Pa jaz sem se res že vsega naveličal. Jutri v noč pridem nazaj!« ter se napoti iz sobe. Pa kakor blisk stopi Marija pred njega. Ljubeznivo vprč svoje oko v njegovo ter milo prosi: »Tone! poslušaj me sedaj! Danes, samo danes ne pojdi tako se bojim za te!«

S prvega se je Hribar nad tem začudil, a kmalu prikaže se mu na ustih zaničljiv smeh: »Misliš da sem strahopetnež!« ter hoče z roko odriniti Marijo.

Zdajci pa Marija pade pred njim na kolena; proseče vzdigne svoje roke k njemu ter milo, milo prosi, da bi se mrzel kamen omečil: »Tone! o danes ne! Čuj me! Cel današnji dan sem nekako nemirna, nikjer ne najdem pokoja. Vsak šum strese mi truplo. Pa nek notranji glas pravi mi vedno; "Pripravi se, da bodeš močna! Nesreča se bliža!" In pred mojo dušo stopi pa v takih trenotkih tvoja podoba. Oh kakšen si! Ves raztrgan, krvav, ves bled, prepaden ko smrt! — Tone! poglej tja na posteljo! Nimaš srca? Tone! Tone! ne zapusti me, ne zapusti me!«

»Bedarija!« zareži se srdito Hribar, pahne Marijo v stran ter zgine iz sobe. Marija pa je še klečala. In zopet je dvignila svoje roke in sedaj pa tja k nebeškemu Očetu, komaj razločno šepetala je ter molila iz globočine svojega srca:

»Oče večni! ki si dobrota in usmiljenje, usliši me! Svojo roko drži nad njim, da bo nepoškodovan prišel nazaj! Moj Bog, ne pusti me obupati! Kaj bom jaz brez njega, kaj ti mali siroti! — Usliši me, Vsemogočni! Ozri se nanj in hudoba bo zginila od njega. Daj ga zopet meni in sebi!«

VII.

Temna viharna noč je. Nebo pokrivajo težki oblaki, iz katerih švigajo neprenehoma bliski. Zamolkel grom razlega se po tihi noči.

Hribar in Štefan vračata se s tobakom na rami domov. Nič se ne pogovarjata, marveč molče stopata naprej. Sedaj pa sedaj postoji Štefan ter pazno posluša. Ko bi ga Hribar skozi črno noč videl, opazil bi, da prevelikega strahu ves trepeče. In zopet se vstavi Hribar ter vleče na uho; potem Hribarju, ki je poleg njega stal, tiho pravi: »Slišal sem, da je danes straža pomnožena. Danes bova hudo imela! — Pa jaz ne vem, kako je to, da se mi danes vse nekako čudno zdi; celo telo mi trepeta.«

Hribar pa se je spomnil Marije. Ni ona tudi nekaj enakega govorila? Groza ga je obšla. Pri sebi pa je mislil: »Bog mi daj danes srečno domov priti!«

Nekaj časa sta šla; tu se vstavi Štefan.

»Hribar! tu, tu je najtežje! Tukaj naju najlože zagledajo; če tu srečno prekoračiva, rešena sva. Tedaj le tiho!« in prišla sta na prostor, kjer ni bilo lesovja, nego tu in tam kak nizki grmič. Nista še prišla do polovice prostora, ko se ravno nad gozdom strašno zabliska, da je bilo vse okrog razsvitljeno. Tu začujeta urne korake in nekdo njima zagrmi: »Stoj!« Pa Štefan in Hribar hitela sta urneje, da bi dosegla gozd ter zginila v temnem lesovju. A koraki za njima bližajo se bolj in bolj.

»Prokleto! to bo vendar slabo! Pa čakajte, hudirji! Postrašti je morava, sicer sva v mreži!« šepeta polglasno Štefan, vzame samokres iz žepa in nazaj vstreli. Ne bi mogel do tri našteti, ko se zasliši za njima močen pok puške in Štefan že vzklikne: »Zadosti imam;« ter se zgrudi na zemljo. Grozna kletvica bila je njegova zadnja beseda. Krogla ga je smrtno zadela in v nekoliko trenutkih izdihnil je svojo dušo. Vojak pa, ki je k njemu prihitel, je hladno rekel: »Kakoršno življenje, takošna smrt!« — — —

Pa vrnimo se k Hribarju. Kri mu je zaostala po žilah, ko je sprevidel, kaj se je zgodilo. To ga je tako omamilo, da se malo ustavi, a kmalu se vzdrami, vrže culo tobaka od sebe ter divja, divja kakor besna žival skozi gozd.

Grozepolni pobeg! Speča vest se mu je zdaj vzbudila in njeni glas bil je kakor zamolkel grom. Hribar ničesar ni videl, ne slišal, bil je kakor znorel. Na uho bil pa mu je še vedno usodepoln pok puške in besede zapeljivca krčile so mu srce, in zopet se mu je zdelo, da se mu bližajo urni koraki vojaške straže, ki nad njim grmi: »Stoj!« Z novo močjo pospešil je svoj obupni beg ne maraje za ostro trnje, ki mu je raztrgalo obleko ter ranilo roke in obraz.

Dolgo časa je bežal po gostem lesovju. Stvarnik nebeški uslišal je globoko molitev Marije ter je varoval njenega moža, ki je sedaj občutil globoki kes nad svojo zmotnjavo.

Kako je Hribar pribežal nazaj v domačo vas, sam ni vedel. Kako je hitel proti svoji hiši! Pa glej! tam je še luč, Marija še bedi! In skozi nezaklenjene vrata planil je v sobo.

Marija je sedela ob postelji otrok. Pri sobinih durih postal je nekoliko trenutkov Hribar, a potem je z obupnim glasom vzkliknil: »Marija, Marija!« ter se jej je vrgel v naročje.

»Tone, Tone!« in vroče je objela svojega nesrečnega moža.

Pa v tem trenutku odpahnil jej je roke ter je skočil kvišku rekoč: »Ne! ne dotikaj se mene, ti nedolžna, čista duša! Ti ne smeš trpeti zaradi mene! Jaz sem kriv! Odpodi me od sebe!«

»O ne, ne Tone! Tako ne smeš govoriti. Zopet te imam, ker si zapustil kriva pota.«

»Poslušaj me najprej in potem reci!« dejal je grenko, in z največjo britkostjo začel jej je pripovedovati, kako je prišel na pot zmotnjave. Odkritosrčno slikal ji je svoje srčne boje in bolečine, današnji prigodek in grozni pobeg. V tla je zrl, ko je to govoril; a sedaj vprl je svoje oko v njeno ter je z mirnim glasom rekel: »Marija! nisem ti tega pravil, da bi tvoje srce za-me ganil, ne; temveč da spozaš, koliko sem pretrpel v tem kratkem času. — Veliko sem pregrešil pred Bogom in pred teboj! Pa saj sem kriv! Sedaj me obsodi! Ne imej usmiljenja z menoj, jaz ga s teboj tudi nisem imel!«

Nekaj trenutkov bilo je tiho. Takega, resnega kesa Marija vendar ni pričakovala od svojega moža.

Kako se jej srce radosti širilo, ko ga je slišala tako govoriti, saj je bil sedaj zopet njeni ljubi mož.

Na njegove viharne prsi je hitela: »Vse je pozabljeno, ker si zopet našel pravo pot!« in točila sta solze veselja, ki ga človeško pero ne more opisati.

***

Odkritosrčno obstal je Hribar drugi dan svojo zmotnjavo pri sodniji, ki mu je zaradi njegovega globokega kesa majhno kazen naložila.

Potem začelo se je zanj novo življenje. V kratkem času pridobil si je zopet vsa srca. Bog mu je dal svoj blagoslov; v nekoliko letih znebil se je bil vsega dolga.