Na letovišču leta 1913
| Na letovišču leta 1913. Alojzij Kokalj |
Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
| |||||||||||||
Globoko si je oddahnila gospa Agneza Rogljeva, soproga pekovskega mojstra in hišnega posestnika v Ljubljani, ko je po ganljivem slovesu od svojega moža Gašperja, ki se je pa pri tem prav grdo držal, zasedla s svojim nadebudnim potomstvom posebni oddelek železniškega voza, ki ga ji je z udano uslužnostjo odprl sprevodnik, ki je jemal pri njenem možu za svojo družino kruh, ki ga je plačeval redno vedno še-le za več mesecev nazaj.
Njen globoki vzdih je bil tudi popolnoma razumljiv. Koliko truda in boja jo je stalo, predno je od svojega zelo skopega in nazadnjaškega moža izvojevala dovoljenje in še bolj potrebni denar za letovišče. Mož Gašper je dolgo rentačil in godrnjal, govoril nekaj o avšastih Nežah, ki naj bi rajši ostale pri svojem poštenem delu, ne pa hodile past lenobo na Gorenjsko in bogu krast zlati čas, končno se je pa le vdal prepričevalnim in ponovnim zahtevam svoje zgovorne boljše polovice ter odprl svoj tolsti mošnjiček. Našteti je bilo pa treba precej okroglega, ker je kmet, h katemu so šli na letovišče, za svojo krasno opremljeno sobo tirjal na mesec samo dve sto kron, kar je označil mojster Gašper za najbolj nesramno zahtevo celega stoletja.
Ko je vlak oddrdral z ljubljanskega južnega kolodvora proti čarobni Gorenjski, se je gospa Agneza ozrla ponosno okrog in v duhu vživala zavistne obraze svojih mnogoštevilnih prijateljic, ki niso bile tako srečne, da bi si mogle čez vroče poletje privoščiti prijazen oddih pod nebotičnimi gorenjskimi velikani. Že v naprej se je veselila, kako jim bode po svojem povratku v prašno Ljubljano pripovedovala o svojem udobnem življenju na letovišču in jim opisavala s tako zgovorno besedo svoje čudezne doživljaje, da bodo samih skomin postajale kar zelene ...
Iz teh zelo mičnih misli in sanj je pa že med državnim kolodvorom in Št. Vidom vzbudil gospo Agnezo prav neprilično njen, v prelepo belo opravo oblečeni sinko Branko, absolviran učenec III. razreda visoke šole na Ledini, ko jo je na svoje telesne potrebe opozoril s prav prozaičnimi besedami: »Mama, lačen.« Zelo, zelo nerada se je ločila gospa Agneza od svojih lepih sanj, vzdignila svojega rojstva precej težke kosti in segla po zelo obsežnem ročnem kovčku, v katerem je imela spravljeno svojo zalogo jestvin za potovanje od Ljubljane do izbranega letovišča. Iz te bogate zaloge dala je svojemu sinčku velik kos povitice, kar je imelo za posledico, da so se enake telesne potrebe hipoma pojavile tudi pri Brankovih sestricah, petnajstletni sanjavi in romantično navdahnjeni Solzani in dvanajstletni praktični Vidi. Kot pravična mati, ki pri svojih otrokih ne pozna nobene razlike, je enako velika kosa oddelila tudi svojima hčerkama.
Komaj pa je pomahal Branko svoj kos, odrinil je svojo sestrico Solzano od okna in začel svojo mamico izpraševati po imenih krajev, hribov in gora, rek in potokov, mimo katerih so drdrali s hlaponom. Dobra mamica mu je dolgo in potrpežljivo odgovarjala po svoji najboljši vednosti. Skoro je bilo pa njeno znanje pri kraju in ker ljubeznivi sinko le ni nehal s svojim izpraševanjem, ga je napodila iz oddelka ter se zopet zatopila v svoje prijetno sanjarenje. Iz tega sanjarjenja je bila pa zopet tik pred škofjeloško postajo na prav neprijeten način vzbujena. Njena hčerka Solzana je hotela prav natančno videti škofjeloški samostan, kjer se nahaja njena najboljša prijateljica Emica. Stegovala in stegovala se je skozi okno toliko časa, dokler se s svojim lepim slamnikom ni zadela ob okvir in ji slamnik ni odletel raz glavo in na krasno sorško ravan, katero je že tako lepo opeval naš nesmrtni Simon Jenko ...
Na bolestni vzklik: »Moj slamnik!« opazila je gospa veliko nezgodo; v svoji jezi je začela kričati nad svojo hčerko in jo obsipati z najkrepkejšimi izrazi. Že je tudi vzdignila svojo tolsto roko, da bi popravila svoji nesrečni hčerki frizuro, ki je pri nezgodi precej trpela, ko se prikaže med vrati njen ljubi Branko in z izpremembo v svoji zunanjosti odvrne jezo svoje mamice od Solzane na se. Branko, čegar obleka je bila pri odhodu iz Ljubljane bela kot sneg, prikazal se je med vratmi zamazan kot kurjač. Malemu možu je bilo namreč zunaj dolgčas, zato se je utopil nekoliko v vlogo sprevodnika, splezal na njegov prostor in raz ta vzvišeni prostor, ki se vedno odlikuje po obilici saj, priganjal vlak k hujšemu diru.
V tistem hipu je že namerjena tolsta roka gospe Agneze izpremenila svojo smer in se z vso težo dotaknila Brankovega telesa, ki je ta dotikljaj takoj oznanil vsemu svetu z glasnim kričanjem. Solzana in Vida ste kot dobri sestrici takoj priskočile na pomoč z milim jokom, v katerega so se kakor plat zvona vmešavali glasni ploski tolste roke in krepki glasovi gospe Agneze.
Vrišč je bil tak, da je privabil v posebni oddelek sprevodnika, kateremu je gospa Agneza začela na dolgo in široko pripovedovati nezgode svojih otrok. Sprevodnik je potolažil gospo Agnezo s tem, da je obljubil iz kranjske postaje brzojaviti radi slamnika v Škofjo Loko in da bodo Brankovo obleko že oprali na letovišču.
Po odhodu sprevodnika je vladala dalj časa mučna tišina v oddelku. Gospa Agneza je zrla jezno skoz okno, njeni otroci so pa sedeli tiho drug poleg drugega kakor politi kužki. Na nadaljni vožnji se tudi ni nič hujšega več zgodilo kakor samo, da je Branko malo sunil Vido, in da je poslednja tako nerodno s svojim nosom zadela ob vrata, da se ji je ulila kri. Ker pa ni mogla takoj najti svojega robea, kapala je kri na njeno belo krilce in puščala tam rožnate sledove.
Brez vsake nadaljne nezgode so potem dospeli srečno na svoj cilj, kjer jih sicer ni sprejel, kakor dogovorjeno, kmet z domačim vozom, pač pa prav pohlevna ploha, ki nikakor ni hotela ponehati.
Gospa Agneza je bila upravičeno ozlovoljena. Njene slabe volje pa nikakor ni odpravilo več kot polurno čakanje na zapuščeni postaji na drugega voznika, ki se je končno le pojavečjo zahtevo, ker je tirjal za vožnjo včjo zahtevo, ker je tirjal za vožnjo do letovišča, ki je bilo oddaljeno pičlo uro, samo 17 K. Hočeš ali nočeš se je morala gospa Agneza udati v svojo usodo in vozniku naprej odšteti zahtevanih 17 K, ker je odločno izjavil, da mora priti prej njen »cvenk« in da bo še le za njenim »cvenkom« prišel njegov »hi!«
Nato so se začeli počasi pomikati, ker se konj nikakor ni dal pregovoriti, da bi stopil nekoliko hitreje. Posledica te počasne vožnje ob obilnem dežju je bila, da so dospeli vsi skoro do kože premočeni na svoj končni cilj. Ko je mali Branko hotel svojo mamico med vožnjo spraviti v boljšo voljo s pripombo, da sedaj vsaj ne bode treba prati njegove obleke, mu je gospa Agneza dala tih, a razumljiv odgovor s svojo roko po čeljusti.
Ko so prišli v vas in se je voz po daljšem izpraševanju ustavil pred hišo, v kateri so imeli prebiti štiri tedne, so našli hišo in gospodarska poslopja zaprta, nikjer pa žive duše. Ko so stopili iz voza, ki se je takoj odpeljal, so našli pred dežjem prav skromno zavetje pri skednju, kjer se je gospa Agneza v najslabšem razpoloženju vsedla na največji kovček, otroci se pa stisnili okrog nje, kakor piščanci okrog koklje.
Še le čez dobro uro, ko so tako vsi premočeni prezebali pred skednjem, se je izza vogala prikazal mal fantiček, ki se je še le na dolgo prijazno vabljenje nekoliko približal obupanj gospej Agnezi in ji povedal, da Koširjevih ni nobenega doma, ker so vsi odšli v senožet, da spravijo pravočasno seno.
Dve uri na to so se Koširjevi vrnili z obloženimi vozovi in rešili ubogo Agnezo in njene otročiče iz neugodnega položaja. Da se vsaj nekoliko posuše, odšli so v hišo in čez pol ure potem v svoje »letoviško stanovanje«.
To »letoviško stanovanje« je pa gospo Agnezo hudo razočaralo in izdatno ohladilo njeno veselje in ponos. Bila je mala prazna sobica v podstrešju, v kateri razun dveh precej polomljenih stolov ni bilo nobene druge oprave.
Ko je gospa Agneza ogledala to revščino, ji jeziček ni dal miru in je svoje mnenje s prav razločno besedo povedala prijazni Koširjevi mamici, ki jih je spremljala v »letoviško stanovanje«. Koširjeva mamica je močno razjarjeno gospo Agnezo skušala potolažiti s tem, da bodo skoro, čim pospravijo seno pod streho, za gospodo pripravili stanovanje tako lepo, da bi se ga sam cesar ne sramoval.
Čez dobro uro so res začeli vlačiti Koširjevi otepe v »letoviško stanovanje«, otepom je pa sledilo nekaj zelo raskavih rjuh, še mokrih konjskih odej in »letoviško stanovanje« je bilo opremljeno, ker Koširjevi v svoji naravni nepokvarjenosti še niso poznali niti nekih, ponoči zelo potrebnih posod, niti umivalnikov in druge potratne ropotije, ki bogate samo trgovce s stekleno in porcelanasto posodo.
Gospo Agnezo je ta sijajna oprema tako presenetila, da ji je zmanjkalo sape in besed. Nemo je gledala Koširjevo mamo, kako je otepe razvezala in zrahljala, položila čez nje raskave rjuhe, tako improvizirane postelje pokrila z odejami in potem zgovorno omenjala, da bodo spali kakor baroni.
Na to so se prepravili in se oboroženi z dežniki podali v vaško gostilno, kjer so imeli po dogovoru dobivati dobro, tečno in zdravo hrano za mal denar. Tu jih je čakalo zopet bridko razočaranje, ker ni bila hrana niti dobra, niti tečna, ker je bila kuharica preveč radodarna s soljo, skopa pa z mastjo in ker je bila tudi mnenja, da je jed tedaj še le posebno okusna, če je na eni strani pošteno zasmojena. Pijača je bila pa zopet prava posebnost: pivo gorko in motno, vino pa kislo kot vrisk in spreminjajoče se v vseh mavričnih barvah. Da se pa ostane dosleden, jim je po kuharici že preveč zasoljeno večerjo zasolila prijazna krčmarica še s prav slanim računom.
Slabe volje in potrti so se vračali Rogljevi v svoje »letoviško stanovanje« in se spravili, kakor je bilo v danih razmerah pač mogoče, k zasluženemu počitku.
Toda prva noč na letovišču je bila strašna in taka, da jo uboga gospa Agneza ne bode pozabila do konca svojih dni. Komaj so se vlegli in je gospa Agneza vpihnila skromno svečo, začelo se je pod postrešjem tako ropotanje, da ni bilo moči zatisniti očesa, ker so se otroci zelo bali strahov in se jokaje pritiskali k svoji dobri mamici, čez dolgo časa je pa to rorjotanje prenehalo naenkrat, kakor bi bilo odrezano. Gospa Agneza se je oddahnila v sladki nadeji, da bode sedaj mir, toda se je bridko varala. Naenkrat so se začuli v podstrešju pretresljivi glasovi »mijav, mijav«, katerim se je skoro začel odzivljati drug »mijav« in se s prvim izlil ne ravno v harmoničen, pač pa v več ur trajajoči koncert. Ta vstrajni koncert je prekinil mali Branko, ki je hotel opraviti človeško potrebo. Gospa Agneza je hotela napraviti luč, toda je na svoje novo neprijetno presenečenje opazila, da so Koširjeva mama najbrž iz bojazni pred ognjem vzeli s seboj klinčke. V ti zadregi si je moral pomagati ubogi Branko kar v sobi, kar se pa hvala bogu ni slišalo, ker je dež še vedno curkoma lil in ker je koncert še vedno trajal, pač pa se je moralo nekaj čutiti, ker se je naenkrat oglasila Vida, da gre dež že v sobo ...
Gospa Agneza ni mogla celo noč zatisniti očesa, njeni ubogi otroci pa tudi malo. Ker pa nobena stvar večno ne trpi, prešla je tudi le-ta strašna noč. Ko so zjutraj vstali Rogljevi in pogledali skozi okna, jih je prvi pozdravil dež, ki ni niti najmanje ponehal.
Ko so se kar v veži nekoliko in za silo umili, so odšli v vaško gostilno na zajutrk, na katerega so pa morali čakati dobro uro, ker so bili mati krčmarica s kuharico pri maši. Zajutrk jih pa tudi ni spravil v boljšo voljo, ker je bilo mleko prismojeno, kava pa vodena in nekam čudno dišeča.
Ker je dež neprenehoma lil, so ostali Rogljevi do opoldneva kar v gostilni, kjer jim vsaj ni bilo dolgčas, ker so imeli številno družbo — najbolj nadležnih muh.
Po kosilu, ki ni bilo nič boljše, a tudi nič slabše kot večerja od prejšnega dne, so se pa osrčili in se pod varnimi dežniki podali domov, da bi se popoldne pokrepčali s spanjem, katerega ponoči niso bili deležni. Toda tudi ta račun so napravili brez krčmarja.
Komaj so se polegli in je Branko voščil svoji mamici s sladkim poljubčkom »Lahko noč«, oglasil se je že iz skednja ravno nasproti glasen »pika-pok« in z nameravanim spanjem zopet ni bilo nič. Nekaj časa so se premetavali po otepih, končno pa drug za drugim vstali in se ob trajnem dežju vrnili v gostilno, da v družbi muh počakajo večerje.
Temu prvemu dnevu je sledilo še sedem enakih ob zanikrni hrani, brez pravega počitka, toda ob izdatnem dežju, ki nikakor ni hotel prenehati.
Gospo Agnezo je začela boleti neusmiljeno glava, mali Branko se je pa prav po nekrščansko prehladil, Solzana in Vida ste pa jokale in stokale, dež je pa lil in lil.
V srcu ponosne gospe Agneze se je tedaj začel biti srdit boj med njenim ponosom in med njeno skrbjo za lastni dobrobit in za zdravje njenih ljubih otročičev. Ta boj je trajal več dni in se končno odločil tako, da je ponos gospe Agneze doživej sramoten poraz.
Ko dvanajsti dan tako težko izvojevanega letoviškega življenja le še ni ponehalo deževati, začela je gospa Agneza molče spravljati skupaj svojo in svojih otrok opravo in devati v kovčke. Na to je pa brez vseh nepotrebnih besedi velela Koširjevemu očetu, da naj napreže konja, naloži na voz kovčke, njo in njene otroke in popelje vse skupaj na postajo. Ko je odštela Koširjevemu očetu za vožnjo zahtevanih 12 K in na nadaljno zahtevo podarila nekaj srebrnjakov Koširjevi mami in vsem otrokom za postrežbo in prijaznost, je oče Košir napregel konjička, zložil na voz kovčke in potem zapeljal nesrečne Rogljeve, ki so se stiskali drug k drugemu, da se tako vsaj nekoliko obvarujejo dežja, na železniško postajo.
Na postaji je morala nesrečna gospa Agneza odšteti Koširjevemu očetu na njegovo zahtevo še znatno napitnino in potem čakati skoro dve uri na vlak — toda vse to je voljno pretrpela, samo da bo enkrat rešena strašnega ietovišča.
Domov so potem srečno prispeli in prav pošteno iznenadili svojega dobrega očeta in moža. Ko je pa mojster Gašper začudeno vprašal svojo Agnezo, zakaj se je tako hitro vrnila iz dragega letovišča, si je pa gospa Agneza vsako tako vprašanje in sploh vsako razpravo o letovišču najodločnejše prepovedala in na tem svojem stališču ostala resolutno tudi nasproti vsem svojim mnogoštevilnim prijateljicam, ko so jo hodile izpraševat po življenju in dogodkih na letovišču.