Na mojem grobu
← Pod cipreso | Na mojem grobu Pesmi 1 Anton Medved |
Srce → |
|
Prijatelj ali znanec moj,
ali kdorkoli med rojaki
napev naj tožen mi zloži,
ko smrt zatisne mi oči,
ko ležal bodem v tesni raki:
— Dobil je mir, dobil je mir,
zvenijo naj glasovi
na dan pokopa po grobeh
na onih svetomirnih tleh,
kjer snidemo se vsi rodovi.
— Srce mu ne utriplje več
v nestalnem hrepenenju:
Neskončni Bog, ozri se vanj,
ne spomni hudih se dejanj,
ki jih je storil kdaj v življenju!
Nikar ga iz teme v temo
na veke ne zagrebi,
saj je po sreči hrepeneč,
ki videlo ga ni oko,
ki ni ga slišalo uho,
ki v srcu klilo ni človeškem.
O blaženstvu, ki vsem željam
na veke bode streglo,
strme naj bi oznanoval,
da v Tebi duh je vse spoznal,
s Teboj srce je vse doseglo!