Na naših gorah

Na naših gorah. Anton Koder

Povest iz šestnajstega stoletja, spisal Liberius.

Izdano:	Slovenski narod, 227–234, 236–240, 242–249 (1877).
Viri:	dLib 227, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 234, 236, 237, 238, 239, 240, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 248, 249
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Samotno in vrh puščavnega pogorja je stalo konec šestnajstega stoletja malo župniško poslopje, obdano le z bornimi kočami notranjske vasi in proti vzhodu od male cerkvice, posvečene božji porodnici, žalostna minulost slovenskih pokrajin v večnem boji z ljutim Turkom, slaba omika in sploh nepoznatje višji umetnosti nijso pripuščale staviti tedaj krasnih poslopij.

Temu je bila tudi kriva mnogo nova vera, ki se je jela širiti tedaj po vsej deželi, in akoravno zaničevana od bornega kmeta, vkoreninila se je vendar naglo v dvore plemenitašev in višjih stanov.

V malej priprostej sobi omenjene župnije je hodil neko po polu dne počasi, kolikor so mu pripuščale starikave, pol hrome noge, človek bledega starikavega obraza, vpalih očij, sivih las, vseh znamenj, da je uže izginilo mnogo pomladi njegovega življenja.

Njegova oprava, črna dopetača halja je nedvomno pričevala o višjem duhovskem stanu. V resnici, Janez Montinus, tako se je klical naš znanec, je bil nekdaj dušni pastir ovčicam svoje samotne župnije. A kar se je vrnil črez mnogo let iz tujega, slabega zdravja in potrtega duha, nij opravljal več svetih opravil, le stanoval je v samotnem poslopju, ker je stalo prazno uže mnogo let.

„Kaj je potreba vsega tega meni,“ govori starec polglasno sam s soboj. „Da, pred dvajsetimi leti je bilo drugače, mnogo bolje. V brezskrbnosti sem živel tu, v cesti, sveta nijsem poznal in njegovih goljufij. In kaj še, to nij najhuje, tuje nepotrebne revščine nijsem imel na svojih ramah.“

„Od hudiča prineseno in vsejano seme v resnici pada na rodovitno zemljo, lepo klije in poganja, a sadu ne rodi, ne more roditi druzega, kakor meni: prokletstvo in obup.“

Pri zadnjih besedah mu umre glas na ustnicah, navadna otožnost se ga loti. Kakor obnemogel se zgrudi v naslonjač, zakrije obraz z rokama in sloni, kakor brez življenja.

Tako niti ne opazi, da so se polagoma oddrsnile duri njegove sobe in je vstopil tuj človek čudne oprave, čudnega vedenja.

Izpod resnega, starosti in skrbi menda nagubančenega čela, ste mrklo svetili vpadeni očesi, v katerih se je bralo gorje in nesreča.

Dolgi sivi lasje so se mu vsipali po suhem tilniku in revni obleki, velika popotna gorjača in torba črez pleči ste pričevali o beraču tedanjega veka.

„Gospod Gornik, ali se vidiva zopet črez toliko let,“ povzame zdajci berač precej glasno in pogumno ter vpre svoje oko, ki se je zopet svetilo, nekako pogumnejše v slonečega starca.

Duhoven se zgane in ozre boječe po človeku, ki ga nadleguje v tej samoti, ki ga imenuje z imenom, katero misli, da ne pozna več živ človek na svetu razun enega, da tudi njemu mora biti tuje.

„Kdo si, da se predrzneš vsiljevati se v mojo samoto in me kličeš z imenom, ki mi je neznano,“ pravi pogumen, zapovedljiv glas duhovna, ki se trudi zakriti svojo prvo zadrego.

Berač se divje, zaničljivo zakrohoče pri teh besedah in pravi: „Čudno, ne poznate me gospod Gornik, vsaj vidite, da sem berač, človek zapuščen od vsega sveta tudi od istih, kateri so prisegali nekdaj pomoč in ljubezen.“

„Ne razkladaj tu svoje revščine, ki je razlita sedaj po vsem vesoljnem svetu, jaz ti ne morem pomoči,“ odvrne se v hujši zadregi duhoven.

„Ne jezite se in ne podite me od praga, vsaj vas ne prosim ničesar, in znano vam je, da mi nekdaj tudi nij bilo treba laziti s torbo od praga do praga, le to zahtevam od vas, kar mi zapoveduje srce očetovo, ljubeče srce,“ odgovarja resno berač in meri bledega tovariša z resnimi pogledi.

„Gorje ti, nesramnež, kdo ti je dovolil te besede in te pripeljal sem!“ vsklikne pri tej priči duhoven in plane raz sedeža, a hrome nogo mu ne služijo, s presunljivim stokom se zgrudi zopet na naslonjač in zakrije obraz.

„Nesramnež, vsiljenec! Čujte, čujte, kako se spreminja svet,“ povzame smejoč se berač. „O krivoverstvo, lepe nauke si zatrosilo mej ubogo zapuščeno ljudstvo.“

„Prelomljenje najsvetejših priseg, zaničevanje svojih najbližnjih, tajenje samega sebe proti istim, s katerimi nas veže najvišja nadolžnost, to so isti lepi nauki zveličavne nove vere.“

„O gospod Gornik, ali se ne spominjate več, kako ste govorili nekdaj, se ve da, mnogo let je minolo odslej, da, ko bi vas ne bil poslušal in vam verjel, ne nadlegoval bi denes ljudij za skorijo kruha, ne zahteval bi od vas, kar mi veleva moja vest.“

„Biazeu je, blazen je,“ kriči zdajci duhoven. „Peljite ga na prosto, dajte ga sodniji, da ga kaznuje za njegovo predrznost,“ se razlega vedno hujše razjarjen glas duhovna.

Pri teh besedah zbledi še bolj beračev obraz, prejšnji posmeh mu izgine iz lica, očesi se mu zmrače v nepopisljiv srd, grjača se mu trese v koščenej roci.

„Blažen sem, naj bode. Ako bi bilo res, srečen bi bil, a varuj se, da ne zblazniš ti sam, starec, kajti pred teboj stoji človek, k i se ne straši tvojih besed in groženja.“

Pri teh besedah pristopi berač k duhovnu in mu zašepeče nekaj skrivnostnega na uho.

Duhoven se zgane, ozre še enkrat v be rača in omahne zopet v naslonjač. Njegove blede ustne pa zamrmrajo:

„Molči, molči, starec, ne pogubljaj mene, sebe in še neko drugo nedolžno osobo!“

Nekaj trenotkov sedi berač poleg še vedno nemirnega duhovna, ter mu, kakor je videti, pripoveduje važne imenitne reči. Duhoven odgovarja le sem ter tja s kratkimi na pol glasnimi besedami in stresa s sivo glavo, kakor da bi mu beračev govor, spomini morda neprijetne minolosti, ne bili po godu.

Da je bilo resnica poslednji ali ne in kakov je bil pogovor z beračem, zakaj sta sedela kakor znanca davnih dnij skupaj pri enej mizi, pokaže nam poznejša povest.

Le to moramo omeniti, da je duhoven spremil kmalu potem berača do vrat, mu pošepetal še nekaj besedij v uho in stisnil precejšno število novcev v pest.

Poslednjega nij mogel umeti stari Urban jedin duhovnov sluga, ki je molil pol svoje zmršene glave iz kuhinje, in si ubijal možjane o predrznem beraču, o gospodovej prijaznosti in o obilem daru, vsaj sicer gospod ne pusti rad okroglega izpod palca. Skop je, hudomušen je in čmerikav, kakor sam Bog ga nas varuj.

II.

Kake pol ure od župnikovega stanovanja in borne podgorske vasi se svet precej dviguje. Mogočne strmine, na pol obraščene z borovci in samotnimi smrekami, na pol skalovite, se prostirajo proti jugozahodu, kakor da bi stale v bran pogostemu viharju in silnoj burji, ki tolikokrat buči sem od jadranskega morja.

V zatišji tega pogorja na skalnatem robu je stalo tedaj ne ravno veliko, a trdno zidano poslopje, kateremu se od daleč nij moglo prisojevati, ali je mali gradič ali premožneiše kmetsko stanovanje. Tlačani iz bližnjih vasij so ga klicali Grobljiški grad, akoravno nij pristovalo samotnemu zidovju to ime. A ubogi vaščani nijso premišljevali tega. Huda tlaka, katero so morali opravljati Grobljiškemu gospodarju in neusmiljena desetina učila jih je strašnega imena grad, kajti ondi je bival njih osorni gospodar in njegovemu poslopju se ne more reči brez zamere drugače.

V resnici posestvo Grobljisko nij bilo veliko in samotno na presušenej slabej zemlji. Le okolo gradu je bil prostrt precej lep vrt, obzidan z mogočnim obzidjem, izmej katerega je molelo nekaj temnih starodavnih sten glavnega poslopja. Vse pa je pričevalo, da njegov gospod ne pazi na lepoto in zunanjo umetnost, temuč na močno zavetje proti sovražnej sili.

Graščak Grobljiški, možak pri kakik štiridesetih letih, bledega resnega obraza, tenke velike rasti in ne ravno izborne, priljubljene zunanjosti, se nij pečal mnogo za svoje okrožje. Leto in dan je oslajal doma in lovil po gozdih krog svojih posestev. Obiskaval nij nikogar in tudi sprejemal in vabil nij gostij.

Grajskim tlačanom in bližnjim graščakom je bilo tako samotarsko življenje nenaravno. Iz take zadrege in uganjke jih je oprostila misel: Z a očetom, ranjim graščakom, baje žaluje. Naj v miru počiva, on nij bil napačen gospod. Sin je bival tedaj še na tujem, Bog vedi kje na Nemškem, kamor jo je potegnil s krivoverci. Niti pri očetovej smrti ga nij bilo; v prepiru je bil z ranjcim zaradi vere in to ga zdaj peče in žali.

Stoprv v poslednjem času se je v gradu nekaj spremenilo.

Kmalu potem, ko se je naselil hrom, tuj duhoven v zapuščenej župniji, namreč naš znanec Montinus, prišla je v Grobljiški grad lepa mlada gospodinja.

Odslej je ostajal graščak bolj pogostoma pri domu, govoril prijaznejše s posli in tlačaui in videlo se mu je povsod, da se vedre od dne do dne njegova lica.

In ta grajski spremin nij ostal brez občne govorice, brez razdiranja različnih govoric in sodeb o tej zadevi.

„Ljubica se mu je skujala, torej je povešal glavo,“ pravi grajski hlapec zijavega obraza skrivaj pred konjskim hlevom svojemu prijatelju, sključenemu staremu strežaju. „A zdaj sta se zopet pobotala in sprijaznila,“ ter pokaže modro z žulavim prstom na svoje zagorelo čelo, kakor bi hotel reči: Glej me, tudi hlapec kaj ve in ugane, in nij povsod zadnji.

Sluga Martin mu migne boječe zdaj in položi kazalec na suhi ustnici, iz katerih gledata dva črviva zoba na beli dan, v znamenje naj molči, kajti gorje mu, ako bi kdo čul njegov pogovor. A trdoveren tovariš razširi zdajci svoj zijavi obraz v precej glasen posmeh, udari s peto kaka dva pota ob tla v potrjenje misli, zažvižga neko staro lovsko pesen in otide k svojim — podložnim, lepo rojenim pramom, ki stoje v hlevu, razgetajo, da se razlega po dvorišči, bijejo s kopiti ob kamenita tla in grizejo javorove jasli.

„Vsaj ima res prav ta fantalin,“ pravi posled grajski sluga sam pri sebi. „Koliko prijetnejše je bilo prej, ko je bil graščak še sam. Vse dneve sem pohajkoval brez skrbi. A zdaj moram biti ves ljubi dan na nogah, zdaj jezditi v trg, zdaj k bližnjej fari po tistega čudnega župnika ali ka-li je, zdaj zopet drugam.“

Milostiva gospica grajska, za Gizelo jo kliče graščak, je res dobra, prav dobra in marsikak denar izgine iz njene roke v mojo, a te gostije, ta obiskovanja v poslednjem času mi nijso po godu in tudi milostivej gospici ne, kajti vedno je žalostna in vtopljena.

A kako bi bilo drugače, osoren, ne lep graščak in prileten, siv duhoven in mlada deklica, kako se veže to?

Tako vgibajoč otide starikavi sluga iz dvorišča na vrt, kjer ima nekaj opravka ter premišljuje mej potoma, kako je bilo lepo enkrat, ko je bil tudi še on tako nekako zaljubljen v grajskega logarja hčer, kako vse drugače je bilo tedaj na svetu. A ranjci gospod graščak, da, ko bi oni ne bil umrl nagle smrti, še bi bilo, in misel na ženitev bi ne bila splavala po vodi.

Tisto po polu dne proti večeru, ko je ravno stal grobljiški sluga Martin na dvorišču pred gradom in vpiral svoj zgrbančeni starikav obraz na nebo, kakor bi hotel premeriti daljavo od njega do zemlje ali preštudirati solčne žarke, ki so odsevali v zadnjih pojemljejih tik daljnega višnjevkastega obrovja gora in žarili z rudečkasto bliščobo temno grajsko zidovje. Ker Martin nij bil zvezdogled, tudi prebrisan učenjak ne, akoravno je vedel mnogo izkušenj iz svojega dolzega življenja, ne moremo verjeti prvega. In v resnici, on je le opazoval, kakovo vreme se kaže na nebu, kajti graščak mu je naznanil, da pričakuje nocoj še gosta, ako ga ne odvrnejo vremenske zadeve.

Ko zija tako Martin izpod širokokrajnega pokrivala nad se proti jugu in zahodu, mrmra nerazumljive besede in prekrižuje suhe roke na hrbtu, zavije na grajsko dvorišče voz ne ravno najlepše oprave, na katerem spoznamo našega duhovna iz samotne župnije.

Duhoven nij bil nikakor dobre volje tudi denes ne, kajti njegove bolečine v nogah so se zopet izbudile.

Zdajci se prikaže graščakov obraz na grajskem oknu, ki pozdravlja prišleca, Martinu pa kriči razsrjeno:

„Gani se, gani, hlapčon, in pomagaj gospodu v grad!“

Martin priskoči pri teh besedah, prekolne skrivaj sam pri sebi graščakovo ostrost in pozno obiskovanje, ter poprime tujca za desno pazduho.

„Pusti, pusti!“ mrmra starec. „Urban, ti si me vajen,“ pravi potem svojemu slugu. „Daj mi roko, denes se je sam pekel vgnezdil v me in mi zažiga strašne hudičeve bolečine po vseh udih.“

„Tako opirata slugi starca in ga peljata v grad, kjer jih uže pri stopnjicah pričakuje graščak, v znamenje velicega spoštovanja do svojega obiskovalca. V tujem, slugoma neznanem, jeziku se pozdravita gospoda, kakor da bi se uže ne bila videla leta in leta.

Ko dospejo v starodavno dvorano, otideta služabnika, prvi menda z mislijo, da se je rešil vsaj za nekaj časa čmernega gospodarja, drugi, da tacega obiskovanja še nij bilo tu, kar on pomni in kar grad stoji in bi ga tudi denes ne bilo potreba.

„Dolgo ste odlagali, gospod Montinus, vsaj vas smem zdaj imenovati tako,“ pravi graščak pol resno pol smejoč se, ko se vsede svojemu gostu nasproti v naslonjač, podpre glavo v komolec in zre radovedno v tujčevo lice, kakor da bi hotel reči: Prijatelj, mnogo si se spremenil, kar se nijsva videla.

„Vi lehko govorite tako, ker ste mladi in graščak. Vam je ves svet odprt, a meni — meni je drugače.“

Pri teh besedah se zopet zmrači duhovnovo lice, zaničljiv smeh mu zaigra na vpadenih ustnah, in pogled mu strmi na temno hrastovo mizo, na katero padajo skozi omreženo visoko okno zadnji žarki zahajajočega solnca.

„Pustite žale misli zdaj, prijatelj, in povejte rajši o dogodbah, kar sva se ločila na tujem, to je, kar sem se premislil jaz in preklical svoje prenagljenje, in se vrnil v domovino!“

„O dogodbah naj bi vam pravil, o, teh imate dovolj sami. Vsa dežela jih je polna, vsak fanatičen bojevalec, sovražnik luči in svobode edino prave Lutrove vere vam jih pripoveduje še preveč.“

„Da, žalostno je, prijatelj, žalostno. Ves naš trud, ves boj proti temi se vbija nad trmoglavostjo tega, sicer tako blažega ljudstva. A ono je nedolžno, njegovi vodniki so mu izdrli zadnje jedro prostega mišljenja, duševne svobode.“

„Vi pridigujete tako, gospod Montinus, kakor da bi imeli pred sabo mladega, neizkušenega učenca svojega evangelija. A pomislite, da se je spremenilo tudi moje prepričanje o vaših načelih. Tisti časi so minuli, ko sem divjal za borbo, katera je bila mlademu svetaželjnemu ljudstvu v resnici zapeljiva.“

„A domovje, očetova posestva, mirno življenje mej svojimi in stara vera mi je ljubši, kot nemir in preganjanje na tujem, posebno če jame pomanjkovati denar in pomočki.“

„Samopridnost, sebičnost in mehkužnost,“ mrmra pri teh besedah duhoven in miga so suhima ustnicama in vije s koščeno roko.

„Ali ne verjamete prijatelj in se nijste prepričali uže tudi vi mojega mnenja,“ povzame nekoliko resneje graščak in vpre pol pomilovalno pol smejoče v tovariša svoje oko, kakor da bi hotel reči: „Udajte se, ali ne udajte, vse je zastonj in brez koristi.“

„Premislil, prepričal naj bi se, zaničeval naj bi, za kar sem daroval svoje življenje, svojo mladost, vse, vse,“ vsklikne zdajci duhoven in bledo lice mu zopet zažari, kakor mavrica na deževnem nebu, mrkle oči mu vzplamene, koščena desnica so mu skrči v junaško maščevalno pest.

„Ne jezite se, prijatelj, vsaj veste, da sem vam osobno vdan in prijazen, a z vašimi nazori se ne morem strinjati več, če ne iz prepričanja, vsaj iz navedenih uzrokov,“ povzame graščak, hoteč nekoliko pomiriti razvnetega tovariša.

„Materijalizem, sebičnost, a ne moštvo,“ kriči s hripavim glasom duhoven in meri z zaničljivim pogledom svojega nasprotnika.“

„Vi lehko govorite tako, prijatelj, vi ste sami, posvetnost vas ne moti, vaše ime se ne prostira dalje kot na vašo osobo, z vašim truplom tudi ono izgine v zemljo,“ pravi graščak. „Tri sto let stoji ta grad mojih dedov in prenaša ime od roda v rod, in jaz ne smem biti grobokop grobljiskim vitezom.“

Kakor zid zbledi duhoven pri teh besedah, zaničljivo ognjeni pogled mu zasveti in se vpre v tovariša, kakor da bi ga hotel kaznovati za njegovo neopravičeno trditev.

„Tako, tako,“ povzame starec potem. „Moje ime naj izgine, se pogrezne s telesom v grob! Nikogar nemam tu, kdo vam je povedal to, kdo trdi to zaničevanje? Mar imajo samo graščaki pravico, živeti večno, puščati za soboj spomin v svojih potomcih?“

Graščak jo v zadregi pri teh besedah, prepričal se je, da je razžalil tovariša s svojo ostro, akoravno pravično sodbo.

„Ne zamerite prijatelj, vi me razumevate napačno, če sodite, da sem vam hotel kratiti s svojim izrekom čast. Hotel sem le reči, da nemate svojih, ki bi žalovali za vami in nosili vašo ime, kadar vas ne bode več,“ pravi pomilovalno graščak.

„In vi tudi ne,“ odgovori resno duhoven in podpre sivo glavo v koščeno dlan, kakor da bi mu očitna slabost upogovala v resnici zadnje moči.

„Kar nij, je še lehko mogoče. Na izbiro imam po bližnjih in daljnih gradeh nevest, le pritrditi mi je potreba in iz samca postanem možak. Vendar jaz sem precej izbirčen v tej stvari. Od svoje prihodnje žene zahtevam mnogo lepih lastnostij. Ker sva uže ravno pri ženstvu, dovolite mi, da pohvalim vašo sorodno siroto, gospico Gizelo. Lepa, prav lepa deklica je.“

Starec se zopet zgane pri teh graščakovih besedah. Pol prejšnjega razjarjenja mu izgine iz obraza in očij. Potem poda graščaku roko, meneč:

„Hvala vam prijatelj za vašo dobroto, s katero sto sprejeli ubogo deklico pod streho, vsaj veste, slaba ženska brez matere in očeta je izgubljena na svetu. In jaz, — jaz ne bodem vedno, in tudi zdaj jej ne morem koristiti mnogo.“

„Pustiva to prijatelj,“ povzame nekako vesel graščak. „Deklica ostane pri meni. Pri stari grajski oskrbnici se izuči, kar je njej potreba, in njena prihodnjost je preskrbljena.

Skrivna solza zaigra pri teh besedah duhovnu v očesu, ter mu kane na trhlo, velo lice.

Graščak opazi to in skoraj ne more umeti svojega tovariša in njegove ljubezni in skrbi za ubogo rejenko.

Pozneje zasuče pogovor na druge reči, da ne budi dalje tovarišu neprijetnih misli in neke tihe tuge, ki se mu je bila vlegla na prsi.

Pozna ura se čuje iz grajskega zvonika, ko zdrdra duhovnov voz iz dvorišča. Do sedaj mračno nebo so nekoliko razvedri, pol bledega meseca pogleda izza oblakov in se vpre v visoka grajska okna.

In tamkaj na enem sloni ženska podoba, črni prosti lasje jej igrajo v nočnej sapi, bela nežna ročica podpira bled obraz in pogled jej je obrnen tja v daljavo, iz katere se čuje zadnje konjsko kopito izginulega voza grajskega vasovalca.

III.

Popoludne druzega dne sedi, kakor po navadi, grajska Gizela v svoji sobi tiha in zamišljena. Njeno oko je skaljeno s skrivno solzo, gladko lice je bledo, duhovito čelo obsenčeno od gostih, prosto se vsipajočih las, njene roko so sklenene kakor mrtve v naročji.

Smrtno tihoto predrami le sem ter tja siv sokol, edin Gizelin tovariš, ki čepi na oknu poleg nje, stresa perje in milo pogleduje svojo zapovednico, kakor da bi hotel reči: „Zakaj žaluješ, glej ondi zeleni gaj, polen življenja; pojdiva tja in jaz ti nalovim najlepših pevcev.“

„Le počakaj graščaka, on se veseli tvoje urnosti, on te popelje v prosti log. Tvojej tovarišici je tuj lov, tuje veselje,“ pogovarja Gizela, opazivši sokolov nemir, svojega družnika, ter mu gladi z belo ročico svitlo perje. In, kakor bi jo umela brezumna žival in pomilovala samotno deklico, tiho zaškrblje, so stisne v kot, skrije desno nogo v perje in več potov zapored zamiži, kakor da bi sanjala o lepi zlati svobodi, o prostem gozdnem življenji.

Zopet je vse tiho.

„Kako kratek čas in kaka sprememba,“ vzdihne zdajci deklica in potegne z desnico po belem čelu, katero so obsuli gosti lasje, kakor da bi si hotela izbrisati nek neprijeten spomin, ki se jej je zbudil nenadoma.

Potem nadaljuje poluglasno sama soboj:

„Pred pol letom, kratek in — kako dolg čas, bivala sem še v lepem nemškem mestu. Veselje je bilo razlito krog in krog, tuja mi je bila samota, neznane dolge ure v temnem zidovji.

„In kaj še, moj skrbnik je bil zdrav, pri njem sem živela kakor pri očetu, pozabljala sem v onih trenotkih, da sem sirota, da sem zapuščena. Kolikokrat mi je pripovedoval v zimskih večerih o svojej in mojej daljnej domovini, o ljubezni, ki ga žene nazaj in — o kesu, da jo je zapustil nekdaj. — O še nekaj tudi, o mojej ranjcej materi mi je pravil sem ter tja. — In tedaj so mu bile mokre oči in jaz sem ga ljubila bolj in bolj. Vsaj on je bil prijatelj — mojej materi nekdaj, njen namestnik po njenej smrti zapuščenemu otroku.

A vendar, kako sem se motila, veseleč se z njim one deželo, kjer je živela moja mati, kajti izgubila sem v njej vse. Več ne smem bivati poleg svojega dobrotnika, kajti tu so hudobni ljudje, njegov stan mu ne dopušča živeti poleg zapuščeno sirote. In tako sem obsojena bivati v tem ozidju kakor služinja, brez prijatelja, brez upa, kedaj se izboljša moja usoda.

„Grenka usoda,“ ponavlja starikav glas ženske, ki se prikaže zdajci pri vratih. Izpod temnega ogrinjala jej gleda nekaj sivih las, izpod nagrbančenega čela dve svetli očesi, ki ste bili gotovo nekdaj lepi, na potezah njenih lic pa se bero leta in leta njene minolosti in na pol izginoli sled lepega obraza, katerega je starost oropala zadnjega cvetja.

Gizela se predrami iz svojih sanjarij, povzdigne glavo in vidi pred soboj starko, katero pozna uže nekaj mesecev.

„Kaj bi radi, Katrina,“ (tako so namreč klicali vsi ženico, ki se je naselila pred mnogimi leti pri grajskem logarji v samotnej koči,) ogovori deklica starko, ter zarudi nekoliko sramote, nekoliko strahu pred čudno starko, katere se je sicer ogibala, ako jej je bilo mogoče.

„Nič, nič se me ne boj, deklica! Stara Katrina je slaba kot senca in nikomur ne stori nič zalega, akoravno se je ogibajo ljudje. A čuj, izdihovala si zdaj in tožila svojo neprijetno osodo. Tega ne smeš več, kajti poglej, Katrina je stara kot zemlja in ne toži, nje glava je bela kot sneg in se ne vpoguje, njene roke so suhe kot skorja in se ne vijejo v obupu.“

Deklica zbledi še bolj pri teh besedah in ne ume kaj pomenijo njene besede.

„Le glej me in strmi in izmajuj z glavo, Gizela, vsaj zdaj me ne umeš. Stara Katrina ti je čudna, zoprna ženska. A pomisli, da enkrat nij bila taka, da so bile njene roke bele kot tvoje, njene oči žarovite kot tvoje, njeno lice cvetoče kot tvoje in ona tedaj nij tožila in obsojevala svoje usode, kakor ti.“

„Dovolj je, dovolj Katrina! Govori jasno, da te umejem,“ pravi stresočim glasom Gizela in se v znamenje svojega osupnenja približa k oknu kjer se huduje in šopiri njen sokol, kakor da bi hotel varovati in braniti s svojimi peruti deklico pred tujo, vsiljeno starko.

„O, ne odmikaj se in ne boj se!“ povzame zopet starka in vpre ostreje svoj pogled v boječo deklico.

„Če mi hočeš verjeti, midve bodeve še enkrat prijateljici, in Katrina ti še lehko koristi kedaj, kajti ona je stara kot zemlja in je mnogo izkusila na svetu. Pri teh besedah se Katrina vsede, ne vprašaje za dovoljenje, k Gizelinim nogam, podpre koščena komolca v koleni, zija v tovarišico in pravi: „Gizela, denes si sama, graščak je na daljnem lovu. In človeku nij dobro samemu biti, toraj ne zameri, da te nadlegujem se svojo slabo tovaršijo.“

Gizela zarudi pri teh starkinih besedah, kajti dozdeva se jej, da so izgovorjene s posebnim naglasom.

„Kdo te vprašuje po vitezu, Katrina, kdo ti zabranjuje obiskovanje v gradu?“ pravi potem Gizela, hoteč zakriti svojo zadrego pred vsiljeno starko.

„Le molči, molči, deklica, ti nijsi odkritosrčna, ti zakrivaš sicer srd, ki se ti vzbuja do mene in me sodiš, kakor ves svet, le po zunanjosti. In naj bode, ne zamerim ti,“ pravi sključena starka, dvigne svoj koščeni žugalni prst proti svoji tovarišici in mrmra neke nerazumljive besede sama s soboj.

„O ne jezi se in ne huduj, Katrina!“ vsklikue zdajci še bolj prestrašena Gizela. „Glej, dam ti, kar jo v mojej moči, pijače, jedila, lepo novo obleko, vse, kar mi je mogoče; samo zapusti me; kajti graščaku bi ne bilo ljubo, če te najde v gradu. Jaz, vsaj veš, da sem vesela, če me obiščeš.“

Te besede je izgovorila Gizela, meneč, da se je polastila Katrine zopet neka divja strast, neka blaznost, o katerej se je čulo sem ter tja po okolici, ter jo je hotela odpraviti z lepo iz grada.

A kakor v resnici blazna, plane starka pri zadnjih besedah kvišku, in se razkorači pred deklico. In to nij več stara Katrina, to nij njen vpognen život, tu nij njeno velo lice, to nij njeno mrklo oko, to nij njena koščena roka, to je krepka, junaška ženska, podoba v največjem pogumu, grozeča onemu, ki jo žali in zaničuje.

„O, le ohrani za se, prevzetnica, svoja darila, svoje lepe obleke, katerih nijsi zaslužila sama, svoja gospodska jedila, katero poklada zastonj tvoj graščak pred te, o le napodi me iz zidovja, v katerem si tujka, kakor jaz sama. A to ti povem, ne zaničuj me, akoravno se sramuješ stare Katrine, ker ima bolj temno lice, kot ti, ker stanuje v bornej gozdnej koči.“

„Gorje mi, pomagajte!“ vsklikne zdajci Gizela, zakrije obraz in omahne na naslonjač. To gane starko. V hipu jej izgine pol srdi, umiri se, sklone k deklici, jej boža vroče čelo in gladi lepe črne lase in pravi:

„O, ne boj se me, ubogo moje dete, vsaj ne veš, kaj govoriš, vsaj še poznaš stare Katrine. Le to si zapomni, da je ona tvoja prijateljica, akoravno nema z ničemer pokazati svoje ljubezni kot da blagruje tvojo senco, kadar sloniš ponosna na grajskem oknu in zreš pred se na vboge tlačane, s tem, da moli za te, kadar drviš na penastem vrancu črez gozd in plan, da se ti ne pripeti kaka nesreča.“

Pri teh besedah se odpre Gizelino oko, v katerem blešči solza, ter se vpre strmeče v nje tovarišico, kakor da bi gledalo v sanjah čudne podobe.

„Katrina, povej mi, kdo si, kaj hočeš od mene, govori jasno, da te umejem,“ pravi potem s tresočim glasom deklica.

„Kdo sem, ne vprašaj tega! Poznaš me, vsakdo pozna grobljiško Katrino, kakor jo kličejo krog in krog. Več ne vem zdaj sama, ali ne smem vedeti. Le še enkrat ti zapovedujem, ne zaničuj me, ne bodi ponosna, in moli v istoj molitvi, katere te je učila tvoja mati, — katere se morda uže davnaj ne spominjaš več.“

Pri teh besedah se sključi zopet Katrina v prejšnje gube, zopet je osivela starka. Tiho, kakor je prišla, otide zopet. Pri vratih se ozre še dvakrat v strmečo deklico, in izgine po mračnem mostovžu.

Gizela sloni še dolgo potem nepremakljivo. Strašne podobe jej divjajo po razgretej glavi. Minulost, sedanjost, temna prihodnjost plava pred njenimi očmi — in nikjer nič vabilnega, nikjer veselega, vse temno, vse mračno, vse nerazumljivo, in kako? Stara siva starka se druži zdajci v njeno osodo se svojim skrivnostnim govorjenjem.

O, ko bi vsaj poznala svojo mater, ko bi vedela zanjo, zapustila bi v tem trenutku mračno zidovje.

In starka jo opominja matere, opominja molitve, katere jo je ona učila? O, resnica, matere nema, njene lepe molitve ne čuje v gradu, je nij čula pri svojem predniku, akoravno se imenuje duhoven. Vendar jo še zna na pamet, moli jo vsako jutro in večer in ta molitev je njen edin spomin na mater, ta molitev je: Češčena si Marija. V curkih tekoče solze zalijo pri tej priči ginjeno deklico. Ves svet, vsi spomini se jej zmrače, onemogla omahne zopet na naslonjač, v katerem jo zasači stoprv pozna noč v molitvi — prelepej materinej molitvi.

IV.

Tik gosto obraščenega gozda s stoletnimi hrasti, grčavimi gabri in zelenimi ravnimi smrekami na meji Grobljiskega posestva je stala v onem času samotna lesena koča edina krčma na daleč okrog. Ljudje so jo imenovali: straža, mnogi ne vedoči zakaj, in to ime je bilo nekako zgodovinsko. Pri nekem nenadnem napadu ljutih Turkov je namreč grajski pastir, ki je pasel na strmem robu sivino, prvi opazil zažgane gromade po gorah, opozoril graščaka in ga rešil nenadnega sovražnega napada.

Zaradi tega mu je podelil ranjci graščak kos zemlje in ga oprostil tlake in desetine.

Tu je zatorej točil stari beloglavi stražar suhega lica in neumnega obraza vino in žganje svojim redkim gostom, kajti razen grajskih hlapcev in nekaj kmetov iz bližnje vasi, je zašel malo kateri tujec v to samoto, ter pripovedoval pogosto o ljutih Turkih v svojih dolgoletnih izkušnjah in o dobrem ranjcem graščaku, ki mu je daroval to posestvo in po vrhu še častno, lepo ime: grajski stražar.

Isto po polu dne je sedel krčmar v svojej koči, zloženej iz lesenih tramov, pri velikej hrastovej mizi, bobnal se svojimi koščenimi prsti po malem oknu, potisnil sem ter tja svoje širokokrajno pokrivalo bolj na sive lase in pomolil pol debele glave na prosto, kakor da bi se hotel prepričati, ali se ne bliža kakov pivec, ki bi dal nekaj grošev zaslužka.

A videč, da čaka zastonj pivske druščine, vstane izza mize, prekriža roke na hrbtu ter meri svojo mračno kočo od mize do vrat in nasprotno.

A zdajci se ozre morda nevedoma v kot nad mizo, kjer visi starodavna na steklo slikana in od dima in pajčevin precej stemljena podoba, ki kaže tri božje osobe, sivega Boga očeta poleg svojega sina, z velikanskim križem v naročji, in pri njunih nogah belega goloba, tretjo božjo osobo.

Pri tem pogledu potegne krčmar z žulavo desnico po mračnem čelu, kakor da bi si hotel izbrisati nek neprijeten spomin iz glave, ter se urno obrne in mrmra poluglasno sam pri sebi:

„To so hudiči, ti Lutrovci, ali vsaj s peklom v zvezi, ki svojeglavno zametujejo našo sveto vero in trosijo mej svet svoje laži in brezverstvo, delajo nemir, sovraštvo in gorje, kakor da bi ga še ne bilo uže tako dovolj tu in bi ga ne bilo.“

„Vsaj pravim, prej je še bilo, prej. A zdaj je vse drugače, vse je zbegano, vse iznorelo. In koliko škoduje to meni? Da, mnogo, mnogo. Vsak se ogiblje očitnih krajev, boječ se pred lastnim, morda krivoverskim bratom, pred lastno senco, ki ga morda ovadi in ga iztira iz dežele, kajti ostro je jela postopati gospodska za temi krivoverci.“

„Ako bi bila sama kaj boljša, še bi bilo.“

„Tudi naš graščak, Bog jim grehe odpusti, so menda zapisani v to sleparstvo.“

„Da, dobro se še spominjam, kolikokrat so ranjci graščak, oni so bili pravi mož, vzdihnili skrivaj in imenovali njegovo ime, kajti dolgo časa je bil ta njih edini sin na tujem, tam na Nemškem nekje, kamor je moral bežati zaradi izgubljene vere, in Bog vedi, zakaj še vse.“

V takih mislih si nasloni krčmar sivo glavo v koščeni pesti, pomakne pokrivalo globoije na čelo in zre nepremakljivo pred se na mizo, kjer plešejo vesele muhe, nadlegujejo njegovo lice in morda tudi misli, kajti mnogo potov hlastne za njimi, hoteč je kaznovati za njihovo predrznost. A one so urne, z veselim brenčanjem odlete — in črez nekoliko so zopet na mizi, na krčmarjevem ušesu, nosu in povsod. Vsaj mrčes nema srca, nema uma in ne ve ceniti globokočutnih, lepih, celo božjo čast poveličujočih premišljevanj.

A zdajci zaškripljejo kočine duri na lesenih tečajih in za njimi se prikaže velika krepka postava grajskega hlapca Štefana. Ko vidi prišlec, da se krčmar denes niti ne ozre po svojih gostih, zgrabi ga precej trdo za ramo, strese kakor trepetliko in kriči:

„Gani se, stražar! in ne zijaj izpod pokrivala tako strupeno v svoje prste, katere si uže gotovo videl več potov, kot pa svoje goste!“

Krčmar se zgane in vpre svoj temen pogled v prišleca, kajti on mu je bil izmej vseh najmanj priljubljen, namreč odkar je pil uže davnaj en pot na up in se še do denašujega dne tega nij domislil in nij plačal.

„Merico tistega v kotu! Pa dobro natoči,“ pravi zopet hlapec, ter se vsede na klop za mizo, pomaknivši pokrivalo bolj nekako na levo uho.

„Slišim, slišim; vsaj nij treba krika,“ pravi nekoliko razžaljen krčmar, prime za kupo in otide v vežo in iz nje v vinsko shrambo pod zemljo.

„Kako je prevzeten denes ta sivec, baje zato, ker ima to gnezdo tu in uživa neumno ime: grajski stražar,“ godrnja hlapec potem in podpre debelo, ne ravno prijazno glavo v svojo pest.

„No, kaj je novega, stražar, ti uže veš, ker si v milosti pri graščaku in točiš popotnim in domačim pijačo,“ povzame zopet pivec, ko postavi krčmar kupo na mizo in prisede sam.

„Kaj bodem jaz, ki sem v tej samoti? Ti moraš vedeti tacih rečij dovolj, saj si v gradu, kjer so vidi vedno kaj novega,“ pravi krčmar in pomoli zopet svojo glavo skozi oknice, kajti od daleč se vidite dve moški osobi, ki so bližate krčmi.

„Vem, vem, a vsakemu ne povem, samo tebi, ki si pravi mož in grajski prijatelj,“ meni zdajci pivec in postavi precej trdo prazno kupo na mizo.

„Kaj bode neki tacega, kaj dobrega se ne čuje dan denes,“ povzame krčmar in gleda na prosto, kjer se vedno bolj približujete moški podobi.

„Našim krivovercem slabo gre, stražar. To ti povem, gospodska jim je za petami, kakor kozle jih izganja iz dežele. A tudi tam jim nij baje povšeči, kajti mnogi se vračajo, in tudi nuš graščak so se menda vrnili zaradi tega.“

„Prav je,“ pravi krčmar. „Vse naj podavijo te brezverce brez razločka.“

„Kaj meniš stražar, še nekaj, tudi tisti župnik iz Podgorja je bil vpisan v tujo vero, a zdaj se je vrnil, ko mu starost in slabost trkati na pleči in prišel v domovino, kjer je nekdaj zelo slovel zaradi svoje Lutrove gorečnosti.“

„Kaj Luter, nič Luter, na gromado z njim in z vsemi peklenskimi brezverci,“ čuje se glas pred vratim, kajti bližajoča se moška sta dospela mej tem do koče in čula glasno govorjenje grajskega hlapca.

„Ne jezita se prijatelja, rajši povejta, katerega bodeta pila! Boljšega jelita?“ pravi zdajci krčmar, ko zagleda enega svojih zvestih pivcev.

„No, kaj si tudi ti tukaj, Štefan? Tebi se baje pogosto grlo suši,“ ogovori starejši izmej prišlecev grajskega hlapca ter prisede na njegovo desno, mlajši pivcev pa prvima nasproti.

„E, kaj čemo ? Popijmo še nekaj vina dokler živimo, svet se tako ves meša in slabša,“ odgovarja precej glasno Štefan, kateremu je jela razgrajati vžita pijača do polti ostriženo polni luni enako glavo in pritakne pozneje;

„Kaj pa vidva kolovratita tukaj? Gotovo vaju pelje pot iz Ljubljane, kjer sta se vpisala v krivo vero in Bog ve kaj še.“

„Se bodeš pa ti baje prej, ker si grajski in gospoda je tako vsa brezverna,“ meni stareji pivec suhega obraza precej jeznoritih očij, nekoliko razžaljen pri teh besedah proti svojemu sosedu.

„Vsaj je res,“ pritakne mlajši tovariš. „Grobljiški graščak in njegovi nijso nič boljši,“ ter pogleda zaničljivo izpod pokrivala hlapca, kajti uže edino ime grajski je bilo v onem času dovelj, sovražiti vse, kar spominja brezsrčnih zatiralcev ubozega kmeta.

„Zdaj pa le novice na dan! Vidva prideta gotovo iz mesta, kjer se vrše čudne reči,“ povzame krčmar, ter postavi pijačo pred prišleca, ter prisede sam k njima, kajti to se spodobi vsakemu prijaznemu krčmarju.“

„Ti imaš prav, stražar. V mestu se čujejo dan denes čudne, prav čudne reči. A tudi na deželi jih ne manjka, posebno, kar tisti glasoviti Jurij Kobila pridiguje tod okolo, da tacega menda še nij bilo,“ meni stareji pivec, kmet iz Gorjancev.

„Povej, povej če kaj veš in ne tišči besedij mej zobmi,“ ugovarja grajski hlapec in zazija same radovednosti, kajti ime Jurij Kobila je slovelo tedaj po vsej deželi.

„Dovelj je, če ti rečem,“ pravi prvi, „da so ga kmetje stepli zadnjo nedeljo v dolenjskih hribih nekje, ko je učil to sleparsko vero. Še ubili bi ga bili, kar bi bilo najbolje, a nek graščak ga je rešil.

„Ali res,“ povzame čudeč se krčmar in izlije pol kupe vina po hodnikovej srajci, pozabivši v svojej gorečnosti na sladko pijačo in na ves svet.

„Kaj bodete, Jurij Kobila nij edini v našem kraji, še več jih je tacih, samo oni molče in pridigujejo skrivaj. In tisti starikavec v Podgorji nij nič bolji, vsaj je, kakor pravijo tudi pri svojej krivoverski gorečnosti ohromil,“ povzame zdajci nekako ponosno Štefan in se ozre po pivcih, češ, kaj bodete ve reve, jaz uže kaj vem, ker hodim okolo gospode.

„Katerega meniš, Štefan? Zini, zini, če je tako,“ pravi krčmar, pozabivši v tem trenotku, da je jezen nanj zaradi tiste neplačane pijače.

„Kateri neki, tisti pravim, ki se je na selil v zapuščenem župniškem poslopji v Podgorji in o kateram se šepeče, da je pred leti moral bežati z drugimi iz dežele.“

„Ali res?“ povzame zdajci stareji pivec.

„Jaz še nijsem nič čul o njem, morda se motiš.“

„Kaj, jaz se motim, jaz? Prej lažete vsi drugi, kajti jaz sem v gradu, kjer vidim in čujem mnoge reči, o katerih vi še misli nemate. In ta gospod obiskuje pogosto graščaka, s katerim čudne reči vganujeta, kajti vedno sta sama, niti grajska gospica nij nikedar v njiju druščini.“

„Katera grajska gospica, Štefan? Vsaj v grajskem gnjezdu nij žive duše razen družine in tistega čmerikavega graščaka,“ pravi zdajci mlajši pivec, lep mladenič, nekako boljše oprave, katera pričuje, da nij navaden kmet. Hlapec, omamljen pijače, razkriva potem brezskrbno grajske razmere, o katerih bi trezen ne zinil besede.

„Kaj imate v resnici v gradu novo gospodinjo?“ vpraša zdajci krčmar, prepričavši se, da denes se najložje izve kaj od Štefana o grajskih novicah.

„Imamo jo, imamo, in še lepo, mlado, ljubeznjivo,“ pravi hlapec. Prišla je tedaj k nam, ko se je naselil tisti duhoven v Podgorji in mi smo ugibali, da je njemu kaj v v rodu, ali kali. A to ne more biti, kajti če obišče župnik graščaka, ne govori besede ž njo in ona je vedno žalostna, Bog vedi, zakaj neki, vsaj živi kakor gospa in ničesar jej ne manjka.“

„Od kod je prišla, Štefan, tista gospa?“ vpraša zdajci krčmar, ki je otšel pri zadnjih besedah po novo pijačo in nij čul konca.

„Od kod neki? Jaz ne vem in ti tudi ne, samo povem ti, da je lepa, kot nevesta in da nij od tod, kajti našega jezika ne govori umevno.“

„Kako pa se jej pravi?“ povzame zdajci mlajši pivec, ki je mej tem pogovorom zamišljen slonel pri mizi in se nij vtikal vanj.

„Čakaj, kako uže neki? Vsaj sem vedel, nekako čudno ime ima — A ha, uže vem, za Gizelo jo kliče graščak, mi jej pravimo gospa. Kako jej tudi čemo reči, kdo ve, če ne bode še enkrat graščakinja.“

„Kdo ti je rekel to?“ povzame zopet mlajši pivec in vpre v hlapca svoj oster pogled, kakor bi hotel reči: lažeš, to nij mogoče.

„Glej ga, glej, kako pa govori denes. Ne zameri, da te tikam, vsaj te ne poznam, kako ti pa gre ta Gizela po glavi,“ povzame, stnejoč se, Štefan, in kaže gostom svoje velike, a ne ravno najlepše zobe.

„Molči o tem, in ne zini besede več!“ odvrne tujec in zopet podpre glavo v dlan.

„Kdo pa je ta?“ šepne zdajci krčmar svojemu sosedu, starejemu pivcu.

„Ne vem,“ odgovori prvi. „Pridružil se mi je na potu. Opravek ima, pravi, v naših hribih.“

„Tako,“ zazija krčmar in poškili bolj skrivaj izpod klobuka na mladega pivca, kakor da bi hotel presoditi, ali bode dal kaj prida skupička denes in če ima tu opravek še kakov drugi pot, in to bi zanj ne bilo kaj slabo.

„Opravek imate tu, prijatelj,“ ogovori zdajci krčmar tujca.

„Da,“ pravi prvi. „In nocoj ostanem pri vas. Mrači se in jaz sem neznan v tem kraju.“

„Lepo, lepo, in prav je. Postelje sicer nemam gospodske, a zagotovim vam, posteljem vam pod streho na rženem otepu tako rahlo, da mislite, da ste v cesarskej postelji in plačali ne bodete nič, samo za pijačo bodete še kaj okroglega privrgli.“

Stoprv zdaj pogleda natančneje grajski hlapec svojega soseda, ter se prepriča, da nij človek njegove mere in mrzel pot ga oblije pod hudnikovo srajco, kajti, kaj bi bilo, ko bi ga vtegnil ta še izdati naposled, če pride v grad, da je govoril o grajskih razmerah v krčmi. Da, to bi ne bilo prijetno. Hoteč si utopiti to nenadno skrb, izlije polno kupo pijače v se, kajti druzega pomočka ne ve zdaj.

„Gospodski berač, Ribelj, gre,“ pravi zdajci krčmar, ozrši se skozi okno na plan, kamor je posvetila ravno polna luna izmej visokih smrek za kočo in čudno obsevala zazagorelo beračevo haljo, ki je urnih korakov stopal po zagorji proti samotnej krčmi.

Pri tej besedi potihne govorica, kajti krčmarju in baje tudi starejemu pivcu je bila neljuba beračeva druščina. Štefan pa je tudi podpiral vina polno glavo in molčal in mlajši pivec tudi.

Zdajci se na široko vrata odpro in berač stopi v kočo, voščeč dober večer pivcem.

„Na, pojdi pit, Krokar!“ tako so namreč klicali gospodskega berača kmetje krog in krog, „potem pa skupaj kakovo uganemo. Ti veš gotovo novic polno torbo, vsaj ves svet prehodiš in prebrodiš,“ kliče pivec Podgorski in moli polno kupo beraču nasproti.

„Vsaj je res,“ pritrkuje krčmar, smejoč se in kaže svoje škrbaste zobe sosedom.

„Naj pa bode, da ne rečete, berač se je prevzel,“ pravi nekako ponosno prišlec, in postavi pol kupe pijače na mizo. A v tem trenotku zatoči tudi leskeč zlat po hrastovej mizi, kričeč: „Stražar, denes pa le pijače na mizo! Kedar ima Krokar denar, naj bode vesel dan, pa vina polne kupe.“

Krčmar kar zazija, zagledavši svetel, nov zlat in poželenje po njem se mu izbudi z nepopisljivo močjo, na drugi strani pa tudi misel, namreč, kje je dobil berač takov denar. Prislužil si ga nij, priprosil tudi ne, sum peklenšček ga mu je moral prinesti, ali pa je našel zaklad. Da, poslednje se ve, da bi bilo najbolje in brez greha.

„Gani se, gani, stražar! Moje grlo je suho in želja po vinu je velika,“ jekne zopet berač in vdari s koščeno pestjo po mizi, da zazvenkečejo kupe.

„Denes si pa petičen, Krokar?“ vpraša zdajci grajski Štefan, predraimivši se, in pogleda zaničljivo na berača, kakor da bi hotel reči: kaj bodeš neki reva raztrgana. Če imaš denar, Bog ve, kako je prišel v tvoje roke.

V tem trenutku stoje zopet napolnene kupe na mizi, a grajski hlapec porine svojo od sebe in podpre zopet glavo.

To berača razžali. „Pij, fantalin, moje vino, akoravno je beračevo, ne škoduje ti ne, pošteno je plačano,“ kriči Krokar in postavi prazno prvo kupo pred se.

„Jaz si ga sam lehko kupim, če hočem, za krivoverski denar ga ne pijem in nočem piti,“ odgovori hlapec. Pivci se spogledajo, kajti umeti ne morejo, kam merijo Štefanove besede in kako bi se dale raztolmačiti.

„Molči, tepec!“ kriči zdajci razžaljen berač in vpre svoje srdite oči v soseda.

„Če molčim jaz, govore drugi in trdijo, da zahajaš k tistemu starcu v Podgorji, ki gotovo nij nič prida. Znano je, da je svoje dni spremljal glasovitoga Jurija Kobilo.“

Zadnje besede, kakor gadji bič zadenejo berača.

„Laže, laže, ta hlapčon,“ kriči dalje berač in zahteva nove pijače.

Ko stopa pozneje stražar zopet s prazno posodo skozi vežo, prekriža tri pote sebe in merico, da bi ne bilo kake nesreče, ko bi ta denar ne bil v resnici pošten in bi izhajal iz krivoverskih rok.

Nekoliko pozneje koračita od krčme po gozdu samotna človeka, grajski hlapec Štefan in stareji pivec, ter ugibljujeta različne stvari in uganeta posled, da isti duhoven iz Podgorja nij prida človek in berač tudi ne.

Pri razhodu pa šepne hlapec svojemu tovarišu še nekaj skrivnega na uho in položi palec na zijava usta, češ, naj molči, kakor zid še zdaj, dokler nij jasno vse.

„Ne bodi, ne bodi! To se razume,“ odgovarja kmet in zavije na stransko pot.

V.

Vsak človek je sodnik oster ali mehak, krivičen ah pravičen, poklican ali vsiljen. Ko se snidemo s tujcem na prašnej cesti, ozremo se v njegov obraz, oči, osobo, hojo, obleko in še v druge malenkosti, ter sodimo iz prijaznega ali neprijaznega, lepega ali temnega pogleda, umetno postavljenih ali priprostih besedij, ubožnejši ali dražji obleki, o tujčevem stanu, značaju, sploh o njegovi veljavi. Koliko potov je ta sodba resnična, koliko potov ne, kolikrat se motimo in slepimo, ne vemo, in kako tudi?

Naš mladi pivec, znanec iz samotne krčme, Konrad Krivec, kakor se je imenoval sam popotnemu tovarišu iz Podgorja, tudi nij bil prost popisanih lastnostij, kajti uže pri vstopu v krčmo, je urno premeril svoje tovariše z bistrim očesom in izrekel, se ve da, samemu sebi baje ne najboljšo sodbo o njih. Temu je morda pripisovati, da je s početka le malo govoril pri svojej pijači in le bolj opazoval in poslušal zgovorne sopivce.

Stoprv ko se zmrači in otide grajski hlapec, razveže se mu polagoma beseda.

Zdajci postavi krčmar temno stajalo na mizo, na katero postavi brlečo leščerbo, ki le na pol razsvitljuje kočo, in čudno odseva v resnem obrazu, sivej bradi in temnej halji beračevej.

Konrad Krivec se torej pomakne bližje k svojemu sosedu, dvigne kupo, pogleda nekako ostro starcu v oko in pravi:

„Na zdravje prijatelj in na zdravje tvoje družine!“

Berač se zgane in strupeno pogleda tovariša izpod širokega pokrivala, dvigne kupo — a jo zopet postavi na mizo.

„Ali ne piješ zdravice, prijatelj, ali se pomišljuješ. Trči s svojim sosedom, ki ti nij tako tuj, kakor se ti dozdeva!“ povzame precej glasno in nekoliko osupnen Krivec.

„Prijatelj, jaz svojih nemam, na svoje zdravje pa ne pijem, ono nij vredno požirka vina, in tebe in tvojega mišljenja ne poznam, torej ne zameri!“

„Svojih nemaš?“ vpraša Krivec in še ostrejše pogleda starca.

Berač ne odgovori temu vprašanju, temuč premakljivo pred se v leščerbo, ki gori z velikim vtrinkom in dela široko senco na lesenej steni. Ta trenotek porabi tujec, da še skrbnejše opazuje berača in naposled, kakor da bi se prepičal svojega mnenja in si hotel ponoviti nekov mračen spomin iz minolosti, potegne z desnico po čelu in pravi:

„Prijatelj, ako nemaš nikogar druzega na svetu, trči na pogubo krivoverstva in njegovih oznanjevalcev, ki ga razširjajo po deželi!“

Strupen pogled iz beračevih očij prodere zdajci mladeniča, pogled, v katerem se je bralo z jasnimi črkami zapisano: gotovo si tudi ti izmej istih in hočeš zakrivati s tem svoj zaničljiv stan. Berač dvigne kupo potem in trči, da glasno zazvoni po koči ter postavi prazno posodo na mizo.

„Ali si vedno pil s takim veseljem na enake zdravice prijatelj, kakor zdaj?“ vpraša zopet Krivec. „Če hočeš vedeti vse, povem ti,“ odvrne berač razgret obile pijače. „Da, vedno sem pil, kar sem se prepričal hinavščine in goljufije teh hudičevih sleparjev Lutrovih.“

Mladenič se vgrizne pri teh besedah v ustnice, nekoliko zarudi, kar pa berač ne opazi, ter nadaljuje:

„Kaj ne, od tistega časa, kar vam je izginila hči in se skrivoverila, ter postala farjeva nevesta?“

„Molči, mladič! Kdo ti je rekel?“ kriči zdnjci berač in srdito meri svojega tovariša.„A povem ti, od tistega časa pijem vedno na prokletstvo luteranstva, kar hodim z grjačo od hiše do hiše.“

„In na tistega pridigarja gorje, morate reči, jaz uže ne vem več, kako so ga klicali,“ odgovori Krivec in napolni izprazneno kupo.

„Vrag te ubij in njega, če veš ti bolje kot jaz, in si sam eden izmej istih brezvercev,“ kolne berač in podpre težko glavo v koščene pesti.

„Ne prepirajta se prijatelja! Prosim vaju, pomirita se,“ pravi zdajci krčmar, prišedši iz veže, kjer je imel nekaj opravka, ter prisede zopet k pivcema.

To je storilo daljnemu pogovoru konec. Črez nekoliko otide berač k peci na pripravljeno ležišče na klopi, in nekaj trenotkov pozneje ga premaga spanec.

Zdajci migne krčmar Krivcu, ki še vedno molčeč sloni pri na pol izpraznjenej kupi in pravi: „Ne zamerite mu, prijatelj, ako vas je razžalil, kajti revščina in nesreča ga je spravila baje ob um. Premožen in cesten je bil nekdaj, pravijo, a krivoverstvo ga je izpodkopalo. Edina hči mu je zbežala z nekim pridigarjem, in odslej je bil izgubljen.“

„Tako,“ pravi Krivec in sloni dalje molčeč in vidno utopljen.

Kmalu potem otide spat na slamnato ležišče. A uže pada bleda luna za gore in pošilja zadnje žarke na samotno kočo in tiho dolino, ko ga zasači spanec.

VI.

V nekem trgu na Notranjskem, ime nij važno, torej ga zamolčimo, je bilo pozno poletnega večera vse tiho. Le sem ter tja je motil nočni mir kakov kosmat ponočen čuvaj, zalajal kake tri pote v dolgih neprijaznih potegljejih, potem vedno v krajših, tekel še enkrat okrog ogla pogledat, ali se ne bliža kakov sovražnik poslopju njegovega gospodarja in ubral potem v svojo mehko postelj v listnici ali pred konjskim hlevom, kjer je zaspani hlapec, pogovarjajo se z mlajšo hišno deklo, raztresel nekaj dišečega sena, nepomisleč, kako dobroto je storil s tem domačemu sultanu.

Tamkaj na južnem delu trga stoji hiša nekdanjega kupca Cestarja.

Vsak, ki bi opazoval to poslopje, to zidanje, ta vrt, rekel bi bil: Cestar je premožen, srečen človek.

In kako bi bilo drugače? Človek sodi le po zunanjem, v notranjost ne pogleda in tudi ne vidi.

Enako je bilo pri Cestarju.

Imajoč vsega v obilu, kar se tiče premoženja in veljave, sedel je vendar isti večer Cestar, najhen, suh, belolas starec zamišljenega čela, resnega lica v svojej zgornjej sobi in precejšnja mera črnega vina je stala pred njim, katero je sem ter tja pridvigoval, kakor da bi si hotel z njeno močjo preganjati skrbi in črnih mislij oblake.

„Koliko drugače je bilo denes pred sedmimi leti,“ pravi poluglasno starec posled sam pri sebi in položi suho koščeno roko na nagubančeno čelo.

„Da, žena mi je živela tedaj, sin nij begal, Bog ve kod po svetu, ubogal me je in lepo pomoč mi je obetal za stare dni. In zdaj je vse uničeno, vse spremenjeno.“

Izgovorivši prime zopet za kupo in splahuje z vinom izbujeno tugo nazaj v prsi, kakor da bi jo hotel vtopiti za vselej.

Zdajci se oddrsnejo lahno, prav lahno sobine duri in tihe stopinje vstopi stara dekla Cilja vpognenega života in nagubančenega obraza v sobo in pravi:

„Nekov tujec je doli, ki prosi prenočišča v imenu Kriščevem, če bi vas bila volja ga sprejeti.“

„Kdo je, kaj hoče?“ pravi starec, kajti kašelj in slab sluh je bil kriv, da nij umel popolnem dekle.

Cilja mora še en pot ponoviti svoje poročilo.

„Tako,“ odvrne potem starec. „A povej mi, kakov je, ali je pošten, ali nij kakov brezverec, ki bega in slepari po naših krajih.“

„Tega ne vem,“ odgovori starka. „A povem vam, da je mlad in gospodski oblečen, ter da je meni prav povšeči.“

Ko bi Cestar ne poznal deklinih precejšnjih let in njene pobožnosti, gotovo bi bil zadnje besede umel napačno, kar bi bilo le tujcu na škodo, kajti odgnal bi ga bil gotovo brez milosti od praga.

Tako pa pravi: „Če je tako, naj bode. Pošten človek naj ne hodi brez pomoči od nas. V spodnjej sobi mu postelji in tudi kakov grižljej mu preskrbi za večerjo. Kdo ve, če ga ne muči glad?“

Ko otide starka po stopnjicah, podpre zopet Cestar sivo glavo, in druge misli mu pridejo.

„Kdo ve, pravi sam pri sebi, ako ne prosi moj edini sin tudi nocoj prenočišča in skorije kruha pri tujih ljudeh, Bog ve v katerej deželi.

Voščim mu, da najde usmiljena srca, ako ne, uči naj ga to, da si je kriv svojega gorja sam. Nepokorščina, a, kaj še, krivoverstvo pravijo, ga je gnalo od tod.

Skrivna solza zablišči pri teh besedah v starčevem očesu in kane na suho dlan, solza ljubezni do edinega otroka, solza nesreče nekdaj tako zavidanega, cestnega očeta.

Kmalu potem sveti stara Cilja tujcu z vžgano lučjo po temnem mostovžu v spodnjo sobo, kjer uže dolgo časa nij bival nihče, to je od smrti ranjce gospodinje.

Prišodši v sobo, postavi luč na mizo in otide, meneč, da mu preskrbi nekaj večerje.

Truden in ginen prijaznosti dobre starke, omahne tujec na stol in se oziia pazljivo krog sebe, kakor da bi iskal neke reči, kakor da bi se hotel prepričati, koliko se je spremenilo, kar nij bival on tukaj.

Baje nij našel vsega v istem redu, kajti otožno si podpre trudno glavo v dlan in zre mračno pred se, kakor da bi opazoval brlečo luč, ki gori z velikim vtrinkom in le na pol razsvetljuje štiri ne ravno bele stene njegovega priprostega prenočišča.

Mej tem se vrne zopet Cilja in postavi nekaj jedila pred tujca, voščeč lehko noč, oditi.

A tujec se predrami iz svojih sanjarij, prime starko za velo roko, ter jej veli sesti. Starka se nekaj obotavlja, a potem sede.

„Kdo je gospodar te hiše?“ vpraša tujec potem.

„Povem vam lehko, a ne koristi vam nič, kajti vi ne poznate starega Cestarja,“ odgovarja dekla.

„Cestar,“ ponavlja tujec poluglasno. „In kako se imenuje vaša gospodinja, če smem vprašati?“

„O ljubi Bog, kako neki, zdaj se ne imenuje več, uže je skoraj pozabljena dobra ranjka mati. Po smrti ne vpraša mnogi za nami,“ vzdihne starka, čudeč se tujčevemu nemiru pri teh besedah in otirajoč skrivno solzo iz očesa.

„Gospodinja je mrtva, hočete reči,“ ponavlja tujec in podpre tako glavo v svojo dlan, da si zakrije oči.

„Da, da, gospod, umrla je uže pred tremi leti, odkar nij bilo čuti o edinem njenem sinu, ki je študiral v glavnem mestu ter posled, kakor pravijo, a gotovega ne ve nihče, potegnil s krivoverci iz dežele, ranjca, Bog jej daj večni mir, nij bila več zdrava.

Pri teh besedah se stori pripovedovalki milo pri srcu, pripovedovati ne more dalje. Tudi tujec molči, zakrije še bolj obraz v dlani in sloni nepremakljivo.

Starka ne ve, kaj ima pomeniti tujčeva tihota, vsaj kaj je njemu mari mrtve gospodinje, poznal je nij nikdar. Posled se ozre še za pot v tujca, kakor da bi hotela reči: ta tudi nij najsrečnejši človek. Čez nekoliko otide starka in pusti tujca samega.

Mej potjo pa se nehoteč domisli nekdanjega domačega sina, katerega je poštovala nekdaj, učila hoditi, veselila se njegove prednosti, ko jo otšel v daljno mesto in žalovala za njim z nesrečno materjo. In ta tujec dozdeva se jej tako podoben njemu. Te lepe, črne oči, to modro, akoravno zmračeno čelo, ta glas, ta osoba, da, vse, akoravno spremenjeno, se vjema z izgubljenim sinom.

Tujec pa, ki je naš znanec iz gorske krčme, sloni še pozno v noč v svojej sobi, kakor da bi ne čutil trudne hoje dolzega dne. Človek ima dve naravi, duševno in telesno. Prva je gospodar, druga je sužnja, prva se dviguje v svojem mišljenju visoko nad vsakdanjost, druga lazi, kakor črv in mrčes po prahu. In ako omaga prva, potegne tudi drugo soboj, nikdar, ali pa redko se zgodi nasprotno. Tako je bilo tudi pri Konradu Krivcu, imenujemo ga zopet z znanim imenom.

Druzega dne je sijalo solnce uže precej visoko, ko se prebudi Krivec.

Predno otide, se hoče zahvaliti osobno gospodarju za njegovo prijaznost in dobroto. Take dospe v prvo nadstropje in v sprednjej praznej sobi najde nekaj podob, naslikanih na platno, ki so baje kazale davne gospodarje Cestarjevega posestva.

Ko sloni zamaknen v starodavne, ne ravno umetniške slike, se tiho odslonijo stranska vrata in v sobo stopi sivolas, sključen starec, govoreč nerazumljive besede sam s soboj in tujca niti ne opazi.

Zdajci postoji pred podobo na steni, na katerej je bila naslikana ženska pri kakih štirdesetih letih in poleg nje rumenolas deček.

„Draga, nepozabljiva, Ivana, srečna si in zavidam te, da si odpotovala od tod, kajti gorje ti, ko bi bila doživela denašujega dne in bi klicala zapuščena, kakor zdaj jaz za svojim otrokom, ki si stavila vanj toliko upov, vso svojo srečo.“

Pri teh besedah zamre starcev glas, skrivna solza mu kane iz mrklega očesa. V tem trenutku se zgane Krivec morda nevedoma pri vratih in starec se ozre.

„Prijatelj,“ pravi potem s tresočim glasom. „Zakaj se vsiljujete v stanovanje nesrečnega starca. Prosim vas, kaj vas je pripeljalo v mojo hišo?“

Krivec pokloni starcu ter se zahvaljuje za gostoljubno prenočišče, opravičujoč svojo predrznost, da ga je motil nevedoma.

„Od kod pridete, kam pelja vaša pot?“ pravi potem starec.

„Od kod da pridem, je teško povedati. Tuje, daljne dežele so vam gotovo neznane. Kam da grem, je še težje, kajti tega ne vem niti sam,“ odgovarja Krivec.

„Ker tudi vi nijste najsrečneji človek, kakor vidim, torej veste ceniti mojo nesrečo, katero ste čuli ravno prej. Povem vam torej vse, kdo ve, če mi ne morete kaj svetovati, ali povedati o nesrečnem otroku.“

Se solznim očesom in tresočo besedo pripoveduje potem starec o svojem sinu, o katerem nij čul uže sedem let, o katerem niti ne ve, je-li živ, in ali je resnica, da je postal pridigar nove vere.

Tujec zbledi pri tem pripovedovanji in zre nepremakljivo pred se. Posled se nekako junaško sklone, pogleda starcu v solzno oko in pravi:

„No žalujte za sinom, on nij tugovanja potreben, on je sloveč mož, on je glasoviti pridigar, kateremu od stopinje do stopinje nasleduje smrt, preganjanje, prokletstvo, kajti vaš sin je oznanovalec nove vere.“

Starec omahne na naslonjač, ter kriči: „Lažeš, lažeš, in vbijaš človeka, ki ti nij storil žalega nikdar.“

„Da, bolje bi bilo, ko bi legal, a to je resnica, katera slovi od sela do sela po vsej deželi,“ odvrne resno tujec.

„Gorje mi torej, in tebi nesrečni otrok. Pridruži naj se tvojej nesreči še prokletstvo očetovo, prokletstvo v njegovej zadnjoj besedi,“ vsklikne zdajci, kakor zblaznel, starec, in zakrije obraz z rokami.

„Tako, to je ljubezen, iskrena, verska ljubezen, ljubezen, ki veže sina z očetom, to je pozdrav vračajočemu se otroku, s skesanim srcem,“ povzame zdajci tujec, in nov ogenj, žarek poguma, zabliska zopet v prej mračnem očesu.

„Torej proklet, proklet, zavržen na veke, vaš lastni edini sin, — ki stoji tu pred vami — oče,“ vsklikne posled tujec in beži, kakor brezumen iz sobe.

„O, stoj, stoj, Konrad, če si ti moje dete, če je mogoče, če nij goljufija vse,“ kriči starec, in divja za tujcem po strmih stopnjicah. A moči ga zapuste, kakor mrtev se zgrudi na kamenita tla, in v nezavesti ga najde družina, ležečega na obrazu.

VII.

Po polu dne istega dne je sijalo poletno solnce gorko in jasno na nebu, kakor da bi se veselilo svoje svetlobe, širne zemlje pod soboj in bi ne videlo samotnega človeka, ki je korakal po pogorju, obraščenem semtertja z belimi brezami in otožno v nebo kipečimi mecesni. In ta potnik je bil naš znanec Konrad Krivec in na njegovem obrazu se je brala žalost. Kako bi bilo tudi drugače? Prepričal se je, da je daroval svojemu prepričanju, svojemu poklicu vse, svojega očeta, ki ga preklinja, mater, ki je umrla žalosti zaradi njega, svojo domovino, ki nema več prostora, več kraja, kjer bi se oddahnil trudapolnega dela.

Tako vtopljen v neprijetne misli, pride vrh pogorja do razvalin, uže davnej razpalega gradu, od koder je bil lep razgled po okolici na daleč okrog.

Tu postoji Krivec, položi desnico na čelo, kakor da bi premišljeval nekaj imenitnega. A posled sede na sivo skalo tik zidovja, podpre glavo v komolca, in sloni tako nepremakljivo.

Zdajci se čuje od nasprotne strani hripavo moško petje. Krivec se ozre in zapazi — berača Krokarja, znanca iz samske krčme.

Krivec podpre zopet glavo, kakor bi ne ne bil opazil tujca, kajti njegov prihod mu je bil neprijeten, posebno denes, ko se mu tako temne misli dvigajo po glavi.

„Ali se ti je ljubica skujala, ali se ti zlati gradovi podirajo, prijatelj, da si tako čmerikav?“ kriči uže od daleč berač Krivcu nasproti, ter se pri vsakej besedi divje zakrohoče.

Krivec se ozre in pogleda z zaničljivim, strupenim pogledom prišleca.

„O, ne zijaj tako divje izpod čela svojega znanca iz krčme, akoravno te je tedaj razžalil in ti njega. A denes je to vse pozabljeno,“ povzame zopet berač, vrže grjačo od sebe, ter sede na kamen poleg Krivca in zija v njegov obraz.

„Ne moti me denes tu in pojdi tvoja pota, ako ti je draga tvoja črepinja,“ pravi srdito mlajši tovariš.

„O ne jezi se, ne jezi, vsaj se tudi jaz ne jezim, ker te poznam kdo si, ako ravno si se sprl s svojim starim, ter te je pognal po svetu,“ odgovarja mu resneje berač.

„Kdo ti je rekel to, kdo ti je povedal, kdo da sem?“ vzklikne mladenič, in plane kvišku bled in osupnen.

„O ne srdi se in ne grozi. Tega nij potreba, rajši sedi, da se pomeniva kaj boljšega. Berač, ki sedi pri tebi, mnogo ve, kar je tuje na svetu, je mnogo skusil, kar ne ve nihče, kot on sam,“ pogovarja berač razjarjenega tovariša.

V tem trenotku izgine raz beračevega obraza isti divji pogled, zaničljiv posmeh in nekako čudno spremenjen, resen možak dozdeva se Krivcu.

„Spoznal sem te stoprv denes,“ povzame berač, „da si boljši človek, kakor sem te sodil prej, da te je le mladeniška nepremišljenost in neznano naključje zapeljalo iz prave poti, kar se pa še vse lehko popravi, ako te je volja.“

„Govori jasno starec, ne žveči besedij, ako kaj veš!“

„Ne zameri torej, da te tikam. To je moja navada in vsaj bi bil lehko tudi skoraj dva pota tvoj oče. Glej, denes jutro, ko pridem v trg, poznaš ga, v zadnjih solnčnih žarkih odseva v dolini, izvem, da je bil glasovit pridigar v vasi, da se je dal spoznati svojemu očetu, da ga je proklel poslednji in prognal iz svoje hiše.“

„Pridigar zakrije pri teh besedah obraz in nepremakljivo sloni, potem pravi: „Dalje, dalje, če kaj veš, to nij vse, to je le naključje!“

„Dalje,“ ponavlja berač, „dalje ti povem, da si moral pred nekimi leti bežati iz dežele na Nemško, a da si v zadnjem času omrzel za krivoverstvo, sklenil vrniti se v naročje prave vero v domovino, in da te je k temu pregovorila — ženska, — pobožna, nežna deklica.

„Govori, kdo ti je rekel to, povej, kje je ona osoba zdaj, če res kaj veš!“ vsklikne zdajci osupnen pridigar.

„Glej, pol svojega imetja ti dam, če mi naznaniš poslednje,“ pristavi potem in izvleče iz žepa lepo število rumenih zlutov.

„Spravi, spravi prijatelj denar! Berač, ki sedi poleg tebe, ga ne potrebuje, on živi od denes do jutri, njegovo življenje ne velja ničesar,“ povzame hladnokrvno Krokar. „Vendar če si še prvih mislij, če se še spominjaš deklice, katerej si prisegal, nekdaj svete prisege potrudi se kake dve uri od tod, kajti mene veže obljuba, da molčim. Ondi, kjer samuje na holmu starodavna, pol razpala župnija, najdeš človeka, ki se imenuje Motinus, ime, ki ti gotovo nij tuje.“

„Montinus,“ jekne zavzet pridigar. „Tu je torej tvoja slava, tvoje ime, tvoja čast? O prokletstvo, ki tlači najvišje duhove, je neizmerno!“

Ko se ozre po teh besedah pridigar po beraču, zapazi, da je uže izginil. Le pol njegove sključene osebe se vidi še iz nasprotne nižave, in v vetru vihrajoč plašč, ki priča, da njegov lastnik, akoravno sivolas in upognen, še urno ubira kamenito pot pod nogami, široko, brezkončno pot, ki ga vodi od hiše do hiše, o katerej nihče ne ve, kdo jo je pričel potovati prvi, nihče, kdaj bode končana.

Večerno solnce vpre potem svoje zadnje žarke v sive razvaline, ter obseva z nekako čarobno lučjo na pol razruščeno zidovje in vtopljenega tujca poleg njih.

A kakor bi opomnil bežeči dan Krivca že nekega važnega opravila, k i ga čaka denes, plane kvišku, poravna v večerni sapi razvejene lase, ter otide urnih korakov proti nasprotni strani, kamor je bil namenjen prej.

Temno je uže bilo istega večera in luna se je skrila za oblake, ki so sem ter tja zakrivali višnjevo poletno nebo.

Župnik Montinus je sedel v svoji sobi in prebiral neko veliko knjigo, o katerej ne vemo, kaj je pripovedovala. A tega celo radoveden župniški sluga Urban nij mogel uganiti, ki je postavivši kupo vina pred gospoda, bolj skrivaj črez njegovo ramo pogledal, hoteč se prepričati, kaj gospod, ki je uže tako dovelj moder in učen, vedno bere.

V tem trenotku se čuje trkanje zunaj na duri in kmalu potem stopi v župnikovo sobo naš znanec Konrad Krivec.

„Ne zamerite, gospod župnik, da vas nadlegujem v tej uri,“ pravi prišlec, in vpre oko v starca in pristavi potem:

„Dan denes se slabo godi popotnikom. Vsak zapira duri pred njimi. In kako bi bilo drugače? Nevedno ljudstvo se slepi in svari, da je v slednjem trenotku vera v nevarnosti.“

„Tako je, prav imate prijatelj,“ pravi župnik, potem sname raz nosa velike naočnike, je položi v knjigo, katera leži na mizi v znamenje, kako daleč da je bral, in meri radovednega očesa svojega nepričakovanega gosta.

„Vendar vi ne poznate izgovorjenega natančneje, ker živite v mirnem kraju samemu sebi,“ pristavi zopet tujec nalašč in čakaje kaj da odgovori župnik.

„Da, da, miren sem in v miru živim prijatelj in povem vam, kdor ima toliko izkušenj in ne najprijetnejših, kot jaz, vam trdi, da je resnica, da starost potrebuje počitka.“

„Pred kratkim časom ste govorili drugače, kakor se spominjam. Se ve da, tedaj nijste bivali v razruščenem zidovji, temuč uživali čast mestnega pridigarja ondi na Nemškem. Imena nij potreba izgovarjati.“

„Kaj, pridigar? Ali se vam meša, ali ste ob um!“ vsklikne zdajci župnik, zarudi v svoje bledo, nagubaučeno lice, in meri strupenega pogleda svojega gosta in maje z glavo, kakor da bi ne mogel umeti, od kod izvirajo zadnje besede.

„O, meša se mi glava in ob um sem, tako mi pravi vsaj to pobožno ljudstvo, ki je gluho in slepo pravici. A tudi vi ste bili nekdaj brez uma, če smem trditi tako, in tedaj ste bili v časti in zdaj, ko ste modri, živite zapuščeni od vseh.“

„Prijatelj, gorje ti, kdo si, da mučiš s svojo strupeno sodbo človeka, ki ti nij storil nikdar žalega?“ pravi potem glasneje in pogumno župnik, prepričavši se, da ga tujec obsojuje tako neustrašljivo.

„Kaj vam koristi moje ime, če ga vam tudi imenujem, kajti vi, nekdanji občudovani učitelj ste osramoteni od svojih učencev in moja osoba vam nij bila draga nikdar,“ povzame zopet mirno a zbadljivo Konrad Krivec.

„Molči, nesramnež, kedaj sem te poznal jaz, kdo ti je dovolil sodit: moje mišljenje in zasluge,“ vsklikne razvnet župnik, in dvigne kakor maščevalno koščeno pest, a jo zopet pusti pasti, sam pa omahne v naslonjač in zakrije obraz.

„Gospod Podgorski, ne mislite, da je vaš tovariš, ki vam je bil nekdaj trn v očesu, izginil iz sveta, kakor ste morda želeli. On stoji pred vami, le poglejte ga in ima govoriti imenitne reči, predno zapusti ta kraj,“ povzame pridigar še glasneje in meri svojega nasprotnika s strupenim pogledom.

„Gorje mi, pomagajte!“ vsklikne zdajci kakor omamljen duhoven in hoče bežati iz sobe, a hrome noge mu ne dopuščajo. Videvši Konrad župnikov strah in nemir, pristopi k njemu, ter mu zašepeče na uho:

„Ne bojte se, jaz vas ne izdam, le povedati mi morate, kje je ona osoba, katerej sem daroval vse svoje življenje, in zaradi katere stojim nocoj tu pred vami in vas ne zapustim prej, da izvem resnico.“

„O, molči, molči o tem, prijatelj! Zdaj je prepozno, zdaj nij mogoče. Zahtevaj od mene, kar hočeš, le tega ne,“ pravi župnik in sklepa proseč koščene roke.

„Tako, prepozno je, mogoče nij! In prej je bilo prerano, moje ime premalo častno,“ ponavlja še hujše razjarjen Krivec in z urnimi koraki divja po sobi, kakor da bi hotel zadušiti s tem svojo strast, ki se mu je izbudila z nepopisljivo močjo.

„Ne jezi se, prijatelj, in pomisli, da se je moje mišljenje izpremenilo, da sem se vrnil nazaj v naročje pravej veri in z menoj ona osoba,“ nadaljuje potem župnik, predramivši se iz prejšnje otožnosti.

„Tako, to so tvoje prisege, to tvoja beseda, ki jo prelomljaš na robu groba,“ kriči zdajci pridigar. „A pomisli, da izve svet tvojo minulost, da te vpraša pravica za ono osobo, katero tajiš, in te čaka zaslužena kazen tvoje nepokojne vesti, kazen za uničenje onih najsvetejših čutil, ki polnijo srce človeško.

„Ne grozi mi, pomisli, da stojiš na zemlji Grobljiskej, katere gospodar mi je prijatelj!“

„Tako, dovolj, znano mi je vse,“ vsklikne pridigar. „On ti je na srcu, graščak, mogočen, slaven, katerega si pregovoril tudi ti od luči in svobode, — kateremu je namenjena osoba, katere največja sramota je, — da ima tebe, izmeček človeštva, za — očeta.“

„Zblaznel je, zblaznel je,“ kriči zdajci župnik in zgrabi, morda nevedoma velik oster nož na mizi, ter ga vrže za pridigarjem. A on je uže izginil za vratmi in orožje je obtičalo v durih.

VIII.

Vrnimo se zopet v Grobljiski grad. Ondi krog mogočnega temnega ozidja se prostira vrt, napolnen z mnogim drevjem in cvetljičjem. Kar biva gospodičina Gizela v gradu, se je tu mnogo izpremenilo. Lepe vrste duhtečih rož so stale ob potu, vsajene od nežnih ženskih rok, steze so bile zboljšane in posute z belim drobnim peskom in nova zelena koliba je stala ob kraju na vzvišenem mestu, od koder se je videlo po dolini in bližnjej gošči.

Stari sluga Martin tega nij mogel umeti, kako da dovoli osoren graščak, da ravna deklica po svojej glavi na njegovem posestvu, da posiplje vrt s peskom, kjer je rastla prej najlepša trava, da sadi cvetlice, kjer bi poganjala lehko izvrstna zelenjad, da stavi lepo novo kolibo, akoravno streha na konjskem hlevu uže dva meseci pušča močo, itd.

V takem trenotku je vedno stresaval starec z glavo, mrmral nekaj nerazumljivih besedij in pristavil posled glasneje: „Svet se meša in preobrača in naš graščak tudi ž njim, da trpi take neumnosti.“

In v resnici, v zadnjem času se je v gradu mnogo izpremenilo. Graščak je ostajal pogosteje doma, kakor je bila sicer navada in je prijazneje govoril z družino in s tlačani, kakor prejšnje čase.

Kdo je bil temu kriv, je vedel najbolje hlapec Štefan, ki je namežikal več potov svojemu tovarišu, hedar je stopal graščak veselega obraza na vrt, kjer je sedela Gizela in pristavil:

„Le poglej ga, kako se mu mudi. Preverim te, da mu je ta deklina zmešala glavo in možjane, če jih je kedaj v resnici kaj imel.“

„Molči in ne govori tako! Gorje nama, če naji čuje in opazi,“ migne mlajši in bolj boječi tovariš in otidc, da se reši take nevarnosti.

„Le meni verjemi, da je res,“ odvrne zopet prvi. „On je človek, kakor ti. Lepa lica so mu povšeči, kot tebi tista debeluhasta Ina iz vasi, akoravno bi ne rekel dva pota, da je grajska deklica lepša od vseh tu okolo.“ A prepričavši se posled, da mu je strahopeten tovariš uže upihal in ne posluša njegovih modrih besedij, otide sam v grajsko kuhinjo, le tako tja v en dan brez opravka, ker se s kuharico tako-le m koliko bolj poznata, ne da bi dejal, da bi bilo kaj posebnega.

Gospodična Gizela je sedela isto po polu dne kot je bila njena navada v vrtnej kolibi in pred njo na mizi je ležalo nekaj ženskega dela in mala knjižica.

Na njenem obrazu se v zadnjem času nij brala niti radost niti žalost, kakor človeku, ki se privadi svoje osode, živi tako-le tja v en dan, ne meneč se za dobro in slabo. Nekoliko pozneje ne sedi deklica več tiha in vtopljena v vrtnej kolibi, njeno delo ne leži več mrtvo na mizi in njeno lice je rudeče, kakor vitnica, ki se priklanja v o polu danskem solncu k tlam, kakor da bi se sramovala svoje slabosti v primeri z mogočno lučjo na širnem nebu.

Govorimo na ravnost, poleg Gizele je sedel isto po polu dne Grobljiski graščak in precej pogosto govoril v sramujočo se molčečo deklico.

„Zakaj ste vedno zamišljeni, zakuj samotno posedate, gospodična Gizela, ko vam cveti najlepši čas, se vam smeji veseli svet?“ povzame graščak in vpre v tovarišico svoje žareče oči, ne vemo, ali radosten vesele druščine, ali ponosen na svoje lepo postavljene in izbrane besede.

Kdor bi imel nekaj izkušenega presodka, pritrdil bi bil prvo, torej verjemimo tudi mi, da je bila graščaku druščina ljuba, jako ljuba, in to je naravno.

„Motite se, gospod graščak, če me sodite tako ostro,“ povzame potem tiho in plaho deklica in še bolj povesi lepe, jasne oči.

„Lehko mogoče, a jaz menim, da se ne goljufam, če trdim prvo. A opominjam vas, pozabite minulih dnij, ki vam nijso bili najlepši, to veste najbolje sami. Glejte, veselje je razlito krog in krog, vse vas vabi v svojo sredo, vsaka želja se vam ima izpolniti, moje posestvo, moja družina, vse je v vašej oblasti in — jaz slonim tu občudovaje vašo lepoto, z edino željo v srci, da bi bili nekdaj srečni, zadovoljni — poleg mene.“

Te besedo je govoril graščak z vidnim ginenjem in posebnim naglasom in pogledal pri tem globočje deklici v obraz, kot je bila sicer navada.

Tihota nastane potem. Gizela zakrije lice v beli roki in molči, graščaku pa zdrsne koleno na zemljo pred tovarišico in z obema rokama se oklene osobe, ki mu je vtisnjena tako globoko v srce, da je ne izbriše nobena moč več iz njega.

„Gorje, kaj hočete, kaj mislite, gospod graščak? Vstanite, kaj je to?“ vsklikne zdajci se strahom Gizela, ter se trudi oprostiti se graščakovega objetja, kar se jej stoprv črez nekaj trenotkov posreči.

„Tako, Gizela, moja druščina vam je strah, moja roka jeklena vez, in niti pogleda nemate za me,“ povzame graščak zdajci in stopi nekaj korakov nazaj, strmeč v slonečo, kakor mramornasto podobo, nepremakljivo deklico.

Graščak mora ponoviti prvo vprašanje.

„O, gorje mi, jaz vas ne umejem, gospod, in vi ste brez uma. Kaj vam hoče uboga deklica, ki je zadovoljna in hvaležna vaše velike dobrote, katero delite siroti. Kaj več, mislim, je nemogoče, nedostojno,“ vzdihne posled Gizela in zakrije v beli robec obraz, da ne vidi graščak dveh svetlih solz, ki se jej otrneti pri tej priči v očesu in razlijeti po snegobelem licu.

„Tako, Gizela, to je vaš odgovor ? O, tega nijsem zaslužil, pomislite, ali se ne kesate še nekdaj denašnjega dne, ko je prepozno!“

Ko se ozre zopet deklica po graščaku, je uže izginil. Le šum njegove stopinje se čuje iz daljave. In ako bi kdo sodil po zunanjosti, rekel bi bil, te stopinje nijso veselega, srečnega, zadovoljnega človeka.

„O, ljubi Bog, da sem morala doživeti denašnjega dne,“ vzdihuje potem Gizela in še hujše se jej vsipljejo solze po obrazu. „Vendar v svesti sem si, da mu jaz nijsem dala povoda h kakim mislim, to je moja edina tolažba.“

„In kako naj se branim sirota brez staršev, brez prijatelja, izročena milosti graščakovej, kako naj se bojujem, slaba ženska, se strastjo mogočnega gospoda.“

Beseda jej utihne zdajci na ustnicah, život se jej zgane, kajti stoprv zdaj zapazi, da se je ulegla tiha noč na zemljo, da skovika v bližnjej goščavi nočna tica, leta netopir nad njeno glavo in skozi gosto smrekovo vejevje sveti bleda luna.

IX.

Druzega po polu dne je sedela Grobljiska Katrina pod senčnatim hrastom pred lovsko hišo, k ki je stala sredi gošče od gradu kake pol ure oddaljena.

Ker Katrina nij imela znancev in prijajteljev, in grajski lovec, ki je izostajal cele dneve iz doma, se tudi nij pečal ž njo, je naravno, da je starka posedala sama po gozdu, sem ter tje korakela ob palici v grad, ali v bližnje selo h kakemu bolniku, kajti slovela je zaradi zdravilnih svetov in zdravil, katere je pripravljala sama iz gozdnih zelišč.

Edina zvesta Katrinina spremljevalka je bila debela zamazana knjiga, katero je vedno nosila pod pazduho, v znamenje, da jej je jako priljubljena. Ljudstvo pa, krivoverno in neomikano, je pripisovalo ravno tej knjigi Katrinino vednost v toliko stvareh, kajti govorica, da ima starka čarovne bukve, s katerimi vse vgane in razsodi, je bila vsakdanja in je segala na daleč okrog.

Tudi isto po polu dne je sedela Katrina s knjigo v naročji in z velikimi naočniki na nosu pred lovsko kočo in zrla pred se, kakor da bi bila brala. A denes jej branje nij ugajalo, kajti več potov je povzdignila sivo glavo, a jo zopet pustila omahniti na prsi. Dolgo časa je bilo mirno vse okrog. Le perje se je skrivnostno gibalo po drevji, samotni ptič je priletel in sedel na hrast, kake tri pota potrkalna njegovo deblo, a ko je opazil čudno podobo pod soboj, strahoma zopet odletel. Sem ter tja pa je popihal od pogorja prijeten veter, si poigral z vršiči zelenih smrek in sivimi razpuščeuimi lasmi sloneče starko in donašal glas iz daljave, šumenje izpod stopinj bližajočega se človeka.

In v resnici, nekaj trenotkov pozneje prikazal se je izza drevja tujec, zamišljen in temnega obraza, bil je naš znanec, pridigar Konrad Krivec.

Starka se predrami, povzdigne oči, sname očale raz nos, zapre knjigo in pravi: „Gospod, vi ste zgrešili pravo pot, kajti stara Katrina ne sprejema gospodskih obiskovanj, njo je življenje minolo.“

„Uže leta in leta nijsem bil v zadregi zaradi pota, kajti steze peljajo po vsem svetu in jaz nijsem vprašal, grem li na desno ali na levo, a denes sem bil namenjen v kraj, ki ne more biti daleč od tod,“ pravi prišlec in meri čudeč se starko.

„Kaj hočete, govorite naravnost,“ povzame zopet Katrina. „V grad Grobljiski ste bili namenjeni, kajti le tja zahaja gospoda, a po nesreči ste prišli v druščino starke, ki vam je slaba druščina jeli-te?“ Pri teh besedah se Katrina glasno zasmeje in ploska s koščenima rokama, kakor da bi se veselila nenavadnega obiskovanja.

„Ne šali se z menoj, ženska, brez uzroka, in če bi utegnile biti resnične tvoje besede, pokaži mi pot iz te goščave, kajti jaz bi rad govoril nemudoma z graščakom,“ pravi resneje prišlec.

„Ne hitite, voda ne gori in graščak vam ne otide, kajti zadnji čas, kar ima prijetno druščino v gradu, tiči vedno doma.“

„Druščino, prijetno druščino,“ ponavlja duhoven.

„Kar je umrl ranjki gospodar, oče sedanjega, je kake dve zimi, eno leto, kar se je vrnil ta sin iz tujega, kdo zna od kod, in prevzel lastnino,“ odvrne starka čudeč se radovednim vprašanjem prišleca.

„Ranjki je umrl, in ta se je stoprav vrnil,“ ponavlja poluglasno duhoven in pristavi potem: „Kako kličejo bližnjega graščaka?“

„Kako,“ pravi starka. „To je lehko odgovoriti. Mi mu pravimo graščak, pri krstu pa so mu dali ime: Jurij.“

„Jurij,“ ponavlja duhoven in strmi pred se. Posled pa, kakor da bi se premislil svojega prejšnjega pota, sede poleg starke in podpre glavo v belej roki.

Starka ne more umeti te nagle spremembe torej pristavi radovedno:

„Na imenu, mislim, nij nič ležeče. Če vas je ono iznenadilo, ali če hočete iskati prenočišča v gradu, povem vam, da ga ne najdete, ako nijste osobno znani, kajti graščak živi le sebi in se ne peča s tujci.“

„Tega vas nijsem vprašal,“ odvrne duhoven. „A, če uže veste toliko, povejte mi, kdo je ista osoba, o katerej ste omenili prej, da stanuje v slednjem času v gradu?“

„Kdo, to je veliko vprašanje, lažje stavljeno nego odgovorjeno. Le toliko vam povem, da je mlada, lepa deklica, sirota brez roditeljev, katerej je graščakova dobrotljivost vse, kar ima na tem svetu.“

„Sirota brez staršev,“ ponavlja duhoven, kakor da bi ne mogel umeti na tanko te besede.

„Da sirota, kakoršnih je mnogo, ako verjamejo preveč ljudem, katerim je možka beseda nesveta, žensko srce igrača,“ odvrne pol šaljivo pol resno starka in vpre svoje čulno ognjene oči v tovariša, kakor da bi hotela reči: kdo zna, ako si ti kaj bolji v velikanskem številu tacih.

Duhoven se zgane pri teh besedah, zbledi še bolj v lice in nekaj trenotkov molči.

Da bi si pomagal morda iz zadrege, pobere knjigo, katera je zdrsnila starki iz naročja na tla, in pogleda napis in pod njim zapazi ime: Gizela.

Kakor da bi bil zgrabil za strupenega gada, spusti knjigo zopet iz rok, zbledi kakor zid, pomakne pokrivalo globočje na čelo in divja kakor brez uma dalje in izgine v gostem gozdu.

Katrina zre dolgo časa nepremakljivega očesa za njim, miga s koščeno brado, giblje z ustnicama, se križa s suho roko in mrmra: „Bog mu daj pravi um, kajti gotovo je tudi izmej istih, ki so se izneverili, katerim so peklo svete knjige, kot je ta, katerim je strupeno, kar jih spominja njihove prejšnje sreče, ko je družila še vse ena vez ljubezni in prijateljstva.“

Drugo jutro je korakala Katrina s palico v roki in staro knjigo pod pazduho ob gozdnej stezi proti gradu. Več potov je postala, povzdignila oči, kakor da bi hotela premeriti visočino neba ali visokost solnca, mrmrala nerazumljive besede s soboj in zopet pospešila stopinje.

Grajski stareji hlapec, ki je od grada za svojim gospodom jezdil na lov, obrnil se je več potov, opazivši v daljavi starko, in pristavil potem bolj skrivnostno: „Sama copernica mora biti ta Katrina, kajti vselej ve, kedaj nij graščaka doma in tedaj ima z mlado gospo sam vrag vedi kake spletke in pomenke.“

Gizela je sedela ravno na klopici pred grajskim vodnjakom, zajemala z belo roko vodo iz velicega hrastovega vedra, in prilivala cveticam, ki so bile razstavljene v lepej vrsti okrog nje, ko prisopiha stara Katrina na dvorišče.

Gizela je v svojej razmišljenosti ne zapazi prej, da se vsede starka na klop v njeno obližje in podpre na svojo palico roke in nanje nasloni suho, koščeno brado.

„Kako, da ste denes tako zgodaj uže na nogah, Katrina?“ ogovori Gizela starko, nerazumeč, kaj jo je pripeljalo v grad v tej nenavadnej uri.

Starka nekoliko časa molči, potem pa pristavi:

„Ko pride človek v leta, mu nij nič zgodaj, vse le pozno, kajti življenje mu nij nič več nerazumljiva uganjka, temuč vrsta dolgih nejasnih dnij, katere veže le up, da jih nij mnogo več.“

„Kako govorite denes, Katrina?“ pravi nekoliko zarudevši Gizela, sede poleg starke in se ozre pazljivo v slonečo starko.

„Mladini, dekle čuj me, je mnogo nerazumljivo in se jej zjasni še le, ko je uže prepozno,“ odvrne še resneje starka in vzame knjigo izpod pazduhe, ter vpraša:

„Deklica, ali poznaš to branje?“

Gizela poseže radovedno po knjigi, se ozre vanjo in pravi:

„Katrina, to je moja knjiga, katero ste si izposodili, ter mi je bila vedno draga, kajti spomin mi je od nekoga, katerega nij več mej živimi.“

„Tako,“ odvrne starka in vpre v deklico svoje oči in pristavi: „Ali bi ne smela vedeti, ime onega, ki ti je podaril ta spomin, ki ti je tako neprecenljiv.“

Gizela zarudi še bolj v lice, povesi glavo in stoprav na drugo starkino vprašanje odgovori:

„Kaj bi vam pomagalo, vi ga ne poznate in ga nijste poznali, in tudi jaz bi bila srečnejša denes, ako bi ga ne bila videla nikdar.“

„Ne sodi dekle, predenj nijsi prepričana, kajti povem ti, da jaz poznam onega človeka in ti pravim, da živi in ne daleč od tebe.“

„Gorje!“ vsklikne zdajci Gizela. „Katrina, vi sanjate, to nij mogoče, njega nij, — on me je davnaj pozabil.“

„Ne sanjaj nepotrebnih sanj, Gizela, odgovori starej Katrini odkritosrčno, kdo je isti človek, kajti ona ve več, kakor prištevaš ti njenej starosti.“

Nepopisljivo gorje in žalost se razlije pri teh besedah v neizkušeno mlado srce dekličino in ta starka, ta Katrina se jej ne dozdeva več oslabela ženica, navadna, vsakdanja oseba. Ne, ne, kaj več, kaj vzvišenega mora biti ona kajti to nje modro, strmeče oko, to bledo lice, te nežne roke, pričajo jasno o tem.

Ginena nepričakovane starkine spremembe omahne deklica, razprostre bele roke in objame starko Katrino, strmečo Katrino, kakor da bi bila ona edino tolažilo njeno na vsem širokem svetu.

„Tako je prav, stara Katrina in mlada Gizela skupaj. To se ubira,“ pravi starka, nagne svojo sivo glavo in poljubi, morda nevedoma bledo, tresočo se deklico na čelo.

Tihota nastane po tem. Le voda žubori iz polnega, vedra na kamenita tla in vesele mušice plešejo svoj urni ples v solnčnih žarkih in šume svoj skrivnostni nerazumljiv glas, kdo ve, ako ne glas ljubezni ali — glas vesoljnega gorja.

Črez nekoliko časa se predrami Gizela v starkinem naročji, povzdigne solzno lice in jame tako-le pripovedovati:

„Rojena sem v glavnem deželnem mestu, na katero se komaj spominjam, kajti zgodaj, tega ne pomnim, prišla sem v tujo hišo. Starišev nijsem poznala nikdar in tudi izvedeti nijsem mogla ničesar o njih.“

„Stoprav odrastla otročjim letom, umrje moj rednik, blag mož, in jaz moram z nekim duhovnom iz domovja v tuje veliko mesto. Kakor se človek navadi vsega, tako sem se tudi jaz te spremembe, kajti to so bili moji najlepši dnevi, kar sem jih doživela kedaj. V hišo mojega reditelja je prihajal semtertja mladenič, ki se je rodil v ravno tej deželi, ki je pravil tako lepo o svojem daljnem domu, o blazem rodu, ki biva tu, o ljubezni pomagati mu iz tmine, v katerej izdihuje, vsplameniti mu luč svobode. — Iz začetka ga je vabila k nam roditeljeva druščina, njegova učenost, kajti čula sem, da slovi njegovo ime na daleč okrog. O, ko bi bilo ostalo vse tako! A jaz sem izpoznala kmalu, da tujec rajši z menoj govori, kot se svojim učenikom, kakor ga je imenoval, da hodi v takem času, kedar ve, da sem doma jaz, da mi pogleduje globočje v oko, kakor je navada. Da, ko bi bilo zadostovalo to! Kmalo sem jela tudi jaz misliti pogosto nanj, šteti dolge ure, kedar pride, bati se urnih trenutkov, kedar otide. O, celo v sanje se mi jame vpletati njegova lepa, resna podoba. Tako sem ga jela ljubiti, nevedoč kedaj, jela vanj staviti vse svoje upe, ne vedoč zakaj in kaj bode iz tega.“

„Srečne ure sem preživela ž njim, ne meneč se za resne, opominjajoče rediteljeve besede, ko mi je govoril: „Dekle, varuj se one bolezni, ki se, kakor senca prikrade v srce, ki gloje, trka in pika notri, potem tolikokrat brez upa, dokler razpoči slab človaški čut. No, zagledamo se nenadoma sredi prevare, goljufije, sredi nesrečne, brezupno bolezni.“

„Jaz sem poslušala starca, kakor posluša dete svojo, strahovite povesti pripovedujočo, mater. Nekoliko časa molči, ne more razumeti tolikega gorja, a kmalu potem zgrabi zopet za igrače, in pozabi matere in povesti. Tako tudi jaz.“

„A kmalu potem se mnogo spremeni v našej hiši.“

„Moj rednik oboli smrtno. Ko mu je bilo najhujše, pokliče me k svojej postelji, položi svojo bledo, mrzlo desnico v mojo in pravi: „dekle, moje življenje je baje pri konci. Ako te moram zapustiti, vrni se po mojej smrti v domovino, k mojemu prijatelju graščaku. On bode skrbel za te, kakor sem jaz, dokler mi je bilo moč. O, zapomni si tudi, če si kedaj nesrečna, da je tega kriv tvoj rednik — oznanovalec nove vere, katerega je preganjalo prokletstvo vse žive dni.“

Pri teh besedah zakrije Gizela obraz, po katerem se jej vlijo v curkih solze in ne more govoriti dalje.

Stoprv, ko se zopet ozre in zapazi solzno starkino oko, nadaljuje:

„Nekoliko potem me pokliče zopet rednik k sebi in pravi: „Ne misli, da mi je tuje, da je obrnil moj mladi znanec oko na te, in da si mu ti prijaznejša, kot mi je ljubo. Spomni se prejšnjih besedij, da preganja prokletstvo vsacega renegata, mene in — tudi njega, kajti tudi on je oznanovalec nove vere.“ — „Zavest me zapusti pri teh besedah. Zgrudim se na zemljo. Ko se zavem, divja vročinska bolezen po mojem životu, nikogar ne poznam več in ko zopet nekoliko ozdravim, odpotujem s tujim gospodom, ki mi veli, naj sledim svojemu redniku, ki je mej tem ozdravil in zapustil mesto, v domovje. Tako sem prišla le sem, v to zidovje, tako živim tu. Mojega rednika sem videla kmalu potem pri graščaku, a on me nehče poznati več, ogiblje se me, sramuje se morda zapuščene sirote.“

„In, Konrad, tvojega imena nijsem čula več do denašujega dne — iz ust uboge samotne starke.“

Potem zopet prevzame tuga pripovedujočo deklico, in kakor dete svojej materi se oklene sive starke okolo vratu.

Ko se zopet predrami, zapazi, da je sama, da je izginila starka in ž njo njena knjiga, njen edini spomin nanj, katerega je štela uže mej mrtve.

X.

Poletna nedelja je lep prijeten dan vsakemu, ponosnemu meščanu ali ubogemu, počitka pričaknjočemu kmetovalcu. Tako je bilo nekdaj, tako je in bode tudi ostalo, dokler bode stal svet in se čestil sedmi dan tedna, dan molitve, dan počivanja : nedelja.

Pri fari, h katerej se je prištevala grobljiska graščina in nekaj raztresenih manjših in večjih vasij po pogorji in dolini, praznovalo se je isto nedeljo cerkveno blagoslovljenje.

Uže ves teden poprej se je gibalo mnogo pridnih rok vaških gospodinj in pripravljalo kaj posebnoga za ta vesel dan, mladih veselih deklic, dovršujočih novo pisano obleko za blagoslovljenje, ko bodo šle tja na goro k svetemu opravilu in — bolj od daleč za njimi — ta in oni mladeneč, kateri bode občudoval njihovo lepoto. — Tudi farni cerkvenik, sivolas mož, je imel ves teden poprej opravka polne roke, da, preveč za njegovo sivo glavo.

Koliko je bilo treba osnažiti po cerkvi, po oltarjih, koliko zunaj svetišča. In kako bi bilo drugače? Gospod župnik so oznanili uže nedeljo prej na prižnici, da bode pridigoval pri blagoslevljenji tuj, mlad duhoven iz dalnje dežele.

Tudi grajska Gizela je čula o novem pridigarju, tudi ona se je veselila v duhu cerkvenega blagoslovljenja, onega veselega časa, ki jo je spominjal — prve mladosti. In prišla je nedelja.

Zvonovi so zvonili, in gruče veselih ljudij so hitele od daleč in blizo v cerkev na goro k blagoslovljenji.

Tamkaj od zatemnelega gradu pa se je dvignil prah, konjsko kopito je odmevalo na daleč okrog in izza gostega drevja se je prikazala kočija in v njej Gizela — poleg molčečega graščaka.

In zopet so zapeli zvonovi, in na prižnico je stopil mlad duhoven. Vse je zrlo, vse strmelo, ko je začel govoriti svoj lepo ubrani govor.

Gizela pa je slonela, kakor zamaknena, v prvem sedežu, poleg nje graščak in tam v kotu stisnena — stara Katrina.

Govornik je vedno bolj rudil v lice, vedno bolj plemenil v besedi. — Po cerkvi pa se je pričelo tajno šepetanje, čudeči se glasovi, strmeči pogledi. — Gizela je slonela, bleda kot zid, nepremakljiva, kot tla pod njenimi koleni, graščaku pa je žarilo veselja lice in njegova glava je pritrjevala pridigarjevim besedam.

In, čuj, šepetanje je vedno glasneje, podobno od dalje se bližajočemu gromenju, znamenje hudournega viharja. Pridigar govori vedno gorečnejšo in biča z ostrimi besedami — mnogotere verske nauke. A, glej, zdajci se dvignejo krepke moške pesti, kakor grom vdarijo neštevilni glasovi: „Krivoverec je, proč ž njim, vrzite ga s prižnice, iz svetega kraja!“

V tem trenutku zaječi sem raz prvega sedeža obupljiv, boječ glas. In ta glas je bil Gizelin — in Gizela je ležala na obrazu na trdih kamenitih tleh v nezavesti.

Ko je grozilni hrup vedno večji, ko uže obstopijo krepki možaki prižnico, maščevat se nad brezbožnim pridigarjem, sejalcem nove Lutrove vere, izgine duhoven za malimi vratmi in uteče gotovej pogubi.

Strašen nemir, nepopisljiva zmešnjava nastane. Vse je razjarjeno, vse se huduje, vse žuga, vse bledi jeze in hiti v divjem hrupu iz cerkve.

Tamkaj na prvem sedežu pa sloni bleda Gizela. Stara Katrina jo drži v svojih rokah in graščak maje z glavo, zre pol čudeč in pol pomilujoč svojo tovarišico in ne more umeti njene spremembe.

Kmalu potem se vsede zopet Gizela poleg graščaka v kočijo, in Katrina, ki jo spremlja, jej zašepeče pri odhodu skrivnostno besede v uho:

„Ali si ga izpoznala? Tudi stara, od vsega sveta zapuščena Katrina, ga pozna. — To je nekdanji Konrad.“

Mej potjo se je trudil zastonj graščak izvedeti kaj natančnejega o nenadnem osupnenji Gizelinem, o starej Katrini, katero je videl denes prvič v ožjej zvezi z Gizelo.

Gizela je odgovarjala ves čas s kratkimi izogibljivimi besedami, trdila, da je oslabela le veliko vročine, da ne ve ničesar o stavljenih vprašanjih. Graščak se je prepričal na rudečici njenega obraza, da nij vse gola resnica, kar govori Gizela, da razjeda skrivna bolest njeno mlado srce.

In potem je naslonil svojo otožno glavo v roki, zrl mrtvo pred se in bil še bolj nesrečen kot poprej. Graščak je imel mnogo srca, več, kot bi mu ga bil prisodil kdo. Ljubil je ubogo deklico iz vse svojo duše. A denes se je prepričal uže v drugo, da se ubijajo vse njegove nade nad njeno nerazumljivo mrzloto, — in nesrečen je bil, nezadovoljen sam s soboj, — pomilovanja vreden.

XI.

Drugi dan je sijalo solnce svetlo na to črno zemljo, kakor po navadi, vaščani so se razšli po opravilih na polje in v gozd.

Mnogi so zmajevali z glavami in ne mogli razumeti nenadne slabosti grajske Gizele, drugi so dejali: gospoda je slaba in molitve nenavajena. Tretji pa so vgibali o mladem krivoverskem pridigarji in obžalovali, da so nijso mogli maščevati nad njim. In teh tretjih je bilo največje število.

Edina grajska Katrina se nij prištevala niti k prvim, niti drugim, niti tretjim, edino njej je bilo jasno vse, ona je pomilovala iz srca ubogo deklico, katere žalost nij bila videzna, temuč skrivna, duševna.

In stara ženica je imela srce, pravo srce, kakoršno imajo le redki ljudje, in kateri ga imajo, nijso najsrečnejši.

In ker je imela stara Katrina pravo srce korakala je drugo jutro, ko je bilo solnce stoprav za moža visoko, v grad.

Mnogo potov pa je postala, potegnila s koščeno roko po razmrščenih, sivih laseh, ki so se jej vsipali po bledom licu in tilniku, ter mrmrala nerazumljive besede s soboj. Konec tacega govorjenja je bila vselej grozitev, hudenje nad nekim človekom, ki je kriv vsega tega, ki je kri v njene skrivne nesreče, kriv gorja komaj odrasle deklice.

Ko bi bil videl kdo tako govorečo, žugajočo starko vpalega lica, krčevitih pestij, divjega mokrega pogleda, pritrdil bi bil v resnici, da je Katrina blazna, obrnil bi se bil v stran in ognil odljudne ženske. Vsaj svet sodi le po zunanje. Vesel obraz mu je znamenje veselja, nekaj papirnatega denarja vir sreče, togo spremenjeno lice priča blaznosti. In kako bi bilo drugače, v notranjost ne vidi ali videti neče. Zunanjost, nič druzega kot zunanjost, to je večno nepremakljiv, večno nov krog, okolo katerega se suče kakor zemlja krog solnca, sodba in vrednost neke velikanske družbe, katerej pravimo: svetovna družina.

Nekoliko potem sta korakali po ravno istej poti dve ženski. Prva je bila vračajoča se Katrina, druga grajska Gizela.

„Kaj mi imaš povedati tako važnega, Katrina, da me vabiš v oddaljeno svoje stanovanje, vsaj govoriva lehko povsod in mene bodo pogrešali v gradu, če izostanem tako dolgo od doma,“ pravi skrbeče Gizela svojej tovarišici in vpre svoje zvedavo oko v njen resen, zamišljen obraz.

„O, da ti je grad ljubši kot Katrinina koča, graščak prijetnejši kot stara prijateljica, tega sem prepričana davnej. A, glej, da se ne kesaš nekedaj tega, ko bode uže prepozno.“

Te besede je govorila starka s posebnim naglasom in so ozrla tako ostro v Gizelo, da je morala poslednja nehoteč povesiti oči in je bila v neprijetnej zadregi.

„Kaj hoče to govorjenje Katrina?“ povaine zopet Gizela. „Govori jasno, jaz te ne umem in ne straši me s takimi skrivnostnimi govori!“

„Kako bi bilo to mogoče, vsaj si ga videla včeraj svojega ljubčeka, kako lepo je pridigoval, kako so ga ljudje hvalili. O, deklica, ki ima tacega ljubimca, ne more biti nesrečna.“

„Gorje mi!“ vsklikne zdajci Gizela. „To strašno ime, ta spomin, ta sprememba jo uže dovolj, ne domišljaj me še ti onega časa, ko sem zidala vso svoje upe, zlate gradove na ime, ki se zove: Konrad.“

Izgovorivši te besede še bolj zbledi, nogi jej omahujeti.

„Molči, molči ljubo moje dete in ne zameri starej Katrini, ki ima pravo srce za te, ter obljubi mi, da greš v moje stanovanje, kajti ondi izveš mnogo, kar ti razjasni obraz in morda umiri razburjene prsi,“ pogovarja starka Gizelo potem in pospešuje svoje zaostale korake. Tako se približate samskej koči.

Ko slonite potem nekoliko časa v malej, a čedno opravljenej sobici v živem pogovoru, odpro se nenadoma duri — in pridigar Konrad vstopi.

Gizela vzklikne pri tem pogledu, zakrije obraz v roki in rudečica in bledica jo spreminja.

Prišlec zašepeče nekaj besedij starki v uho in ona zapusti sobo.

„Gizela, ali me ne poznaš, ali me nečeš poznati!“ vzklikne potem mladenič, omahne na koleni pred deklico, ter jo strastno objame.

„Gorje, kaj je to?“ kliče osupnena deklica, ter se izkuša izviti iz mučnega objetja.

„Tako, Gizela, ti nijsi več nekdanje dete, ti ne ljubiš več človeka, ki ti je daroval vse, svoje življenje, svoj dom, vse, vse,“ pravi mladenič.

„Izpred očij, nesrečnež, izpred očij, ki si omamil neizkušeno dekle, obetal jej zlate gradove — in izdal posled njo — in svojo vero,“ kriči obupno Gizela in vije z belima rokama.

„Strašno, to je preveč, tega nijsem zaslužil! Mar nijsi vedela, da sem pridigar, da sem iz ljubezni do tebe postal krivoverec, da te le tako morem imenovati svojo Gizelo, svoje vse.“

„Ne, to nij mogoče, tega nijsi govoril nikdar. Ti si le igral z ljubeznijo nesrečne zapuščene deklice, ki nema druzega na vsem širnem svetu — kot vest, da je ohranila pravo vero svojih roditeljev, katerih nij poznala nikdar.“

„Prevara, goljufija, laž, vse to,“ vsklikne zdajci z obupnim glasom mladenič, in se spne junaško pred ihtečo deklico.

V tem trenotku strahoma prileti Katrina, ki je čula zadnje duhovnikove besede. In neka čudna misel, nek spomin se jej izbudi črez dolgo zopet v prsih.

Stoprav zdaj se ozre natančneje v duhovnika in ta glas, ta obraz, te besede, vse, on je, on mora biti, nekdanji obiskovalec njene hčeri — nekdanji Konrad.

„Konrad, ali je mogoče, ali si ti, ali si pozabil nekdanje svoje znanke, pozabil vero, pozabil priseg?“ vsklikne starka in omahne čudenja na trdo klop.

Mladenič se ozre, in kakor da bi ga vsekala kača, odskoči pri tem pogledu. Tu nezvesta ljubica, tu nekdanja imenitna znanka iz glavnega mesta. O, to je preveč, to je strašna izprememba.“

Ko se Katrina zopet predrami, opazi, da je odšel duhovnik, da leži Gizela na obrazu na tleh, da se ne gane. Strahoma plane torej kvišku ter dvigne kakor zid bledo deklico. Črez nekoliko odpre Gizela svoje lepe oči, opazuje starko, opazuje vse, kar je okrog nje, kakor da bi iskala nekoga, kakor bi se bala zagledati nekoga.

„Oj pusti ga, pusti, ubogo dekle, vreden nij tebe, vreden nij tvoje ljubezni! Ko si ti izdihovala po njem, pozabil te je davno, klical se sejanjem nove vere prokletstvo na te, nedolžnega otroka,“ tolaži Katrina strmečo deklico in črez nekoliko časa nadaljuje:

„Nikdar nijsem mislila, da bode zašel tako daleč. Glej, poznam ga iz otročjih let. Pred desetimi leti je prišel v hišo mojega očeta, tedaj ko sem bila jaz še v lepih, akoravno ne v najmlajših letih, ko sem imela še poln obraz, žive oči, ko so še moški frfrali s prilizljivimi besedami krog mene. O, le strmi in čudi se, ubogo dekle. Ti ne verjameš tega, a stara Katrina je bila tudi nekdaj mlada, stanovala nij v gozdnej koči, ogibali se je nijso ljudje in tedaj je spoznala tvojega Konrada, tvojo nesrečo in še nekoga dražega, svojo lastno nesrečo, kateri je kriv tvoje in moje ob enem.“

Gizela se zgane pri teh besedah, hoteč se izviti iz starkinega naročja, kajti njen govor tako temen, tako resen, dozdeva se jej pripovedovanje blazne ženske, ki ne ve, kaj pravi, ki vidi s svojimi omračenimi očmi svet v drugej luči.

„O molči, molči, Katrina in ne delaj svoje Gizele še bolj nesrečne kot je in ne slepi s svojo preživo domišljijo, s temnimi podobami svoje žalostne sedanjosti,“ pravi z mehkim glasom deklica.

Katrina se zopet zamakne v tiho mišljenje. Kakor kamenita podoba sedi poleg Gizele, po gled vprt pred se in v tem pogledu je bilo izraženo tolikanje, toliko gorje, da ga ne more popisati slabo pisateljevo pero, pero brez čutila, brez poznanja veselih in zalih dnij, katerim se pravi: človeška osoda.

XII.

Vrnimo se zopet za nekaj časa v samotno krčmo na pogorju in poslušajmo kaj govore ondi pivci, priprosti možakarji iz naroda, kaj vgibljejo, kako sodijo to in ono.

Tisto po polu dne je sedil zopet krčmar stražar v svojej lesenej koči pri hrastovej mizi z muhalnikom v koščenej roki in širokim pokrivalom na sivej glavi in je odganjal dolzega časa muhe raz nekaj praznih kupic, ki so čakale veselih gostov, sem ter tja nekoliko porobantil bolj iz stare navade kakor iz kacega važnega uzroka in mrmral pol razumljive besede sam s soboj.

Čez nekoliko nij stražar več govoril sam s soboj, nij zijal čmerikavega obraza po praznej mizi, temuč točil vesel, da malo kedaj tako, svojim trem gostom rudeče vino in njegov muhalnik je švigal toliko pogumnejše čez omizje.

Najimenitnejši pivec, to se uže razume, bil je naš znanec Štefan, bolj zaradi tega, ker je stanoval v imenitnem gradu in imel vedno opraviti z gospodo, kot zaradi svoje možatosti in pičnosti v plačevanji pijače. Vsaj vemo, da je ostal en pot molčeč nekaj meric na dolgu in da ga je krčmar zaradi tega gledal bolj po strani, a opominjati si ga nij upal, češ, ker je grajski, naj pa bode.

Poleg grajskega Štefana sedela sta še dva kmeta iz bližnje vasi, v zadnjem času tudi dovolj pridna obiskovalca stražarjeve krčme in posebno zgovorna, kadar je bilo potreba pripovedovati o novicah in znamenitejših dogodbah od daleč in blizo.

„Kaj je uže novega Štefan? Ti uže veš, ker hodiš vedno krog gospode in stanuješ v gradu. Zini, zini kakovo!“ povzame zdajci krčmar besedo, popravi širokokrajnato pokrivalo bolj na levo uho, nasloni sivo glavo v koščeno pest, z desnico pa nalije, kakor za odškodbo pričakovanih novic, polno kupo vina.

„Vsaj je res, Štefan, ti si pravi mož, moder mož, reci, reci kakovo!“ pritrkujeta ostala gosta krčmarju. Štefanu se kar veselja in ponosa, da ga tako časte pivski tovariši, ali pa prepričanja, da bode denes zopet zastonj pil, če ne hrani jezika, zasvetite oči pri teh besedah in pol kupe vina izgine, kakor v podporo boljšej govorici, v enem požiru.

„Kaj bodete možakarji, kaj prida se ne čuje dan denes, ko je vse zmedeno in zburjeno,“ povzame posled Štefan. „Če ste bili zadnjo nedeljo pri blagoslovljenji na pogorju, videli ste sami dovolj, kako predrzni so uže ti krivoverski sejalci in kako pogubno sejejo svoje peklensko seme.“

„Da, Štefan, govori, govori! Jaz sem uže nekaj čul. A k opravilu nijsem šel, noge mi več ne služijo tako kot nekedaj,“ se vtakne radoveden krčmar v besedo in moleduje nadaljave.

„Povej, povej, če veš kaj natančnejega!“ pritakneta tudi ostala gosta.

„No, kaj neki, da je tisti tujec, ki je pil pred nekaj dnevi tu v našej druščini, krivoverec in da je pridigoval pri blagoslovljenji o svojej zmotnjavi, vam je znano. Da bi ga bili ubili kmetje, ko bi ne bil utekel njihovim pestem, tudi. A, da je omedlela strahu naša gospica, ali Bog vedi zakaj, ravno tedaj, vam je baje tuje.“

„Aha, to je tista mlada gospa, ki bode nekdaj še graščakinja, vsaj pravijo, da sta z graščakom nekako bolj znana, kakor postavim mi tukaj, vsaj me razumete,“ pritakne stareji izmej kmetskih pivcev in se glasno zakrohoče in zija, kaj bodo odgovorili tovariši temu.

„Vsaj je res, Štefan, ali meniš, da je to mogoče in kdo ve, od kod je ona, in kakove vere,“ pristavi krčmar in razlije, vtopljen v to govorico, s svojim ne ravno belim srajčnim rokavom tretjino vina iz svoje kupe.

„Dan denes je mogoče vse, to me zapomnite, možakarji,“ pravi nekako ponosen Štefan, videč, da ima denes vse svoje tovariše, kar se tiče radovednosti, pod palcem.

„Jaz vam povem,“ nadaljuje potem, podprši svojo brado v pest, „da ta naša Gizela, ali kako jo uže kličejo, kdo razumi ta gospodska imena, nij prav navadna ženska.“

„Kaj, „Mežela“ jej pravijo? No, to pa nij prav lepo ime, to je prav kmetsko in nobeno,“ odvrne potem mlajši izmej pivcev, kateremu je stopalo vžito vino v možjane in se zanimljivo krohote, ponavljaje svoje slabo razumljeno ime.

„Molči, molči, kaj ti veš,“ zavrne ga urno krčmar, jezeč se, da moti pripovedovalca tako važnih rečij v besedi.

„Pa ti govori, ki vse veš in znaš, jaz bom pa molčal,“ pravi potem nekoliko razžaljen prejšnji, še kaka dva pota bolj pisano pogleda izpod pokrivala in potem zopet pozabi vsega.

„Ta ženska nij kar si bodi,“ ongavi dalje Štefan, ko se pomiri zopet druščina. „Vedno je sama, druščine se ogiblje, le ta nora Katrina, ta jej godi in s to beseduje čestokrat cele ure. Sam hudiman ve, kaj imate skupaj. Prej nijsem verjel, da bi bila ta starka čarovnica, a zdaj vem, da je, sicer bi ne mogla mamiti tako mlade deklice.“

„Kaj meniš, da nijsta z graščakom tako malo bolj znana, vsaj me umeš, Štefan, to tako mej nami ostane, ne da bi dejal, da opravljam ljudi,“ pritakne radoveden kmet na desni in se ozre v nasproti sedečega krčmarja, češ, kaj bode neki on rekel, ali bode prikimal, ali kali.

„Vsaj pravim, razumite me, kar se peča deklina s Katrino, menim, da se je spremenila vsa. In kako bi bilo tudi drugače, mladost in starost, mlade in stare misli, te se ne strinjajo, ena se mora razliti v drugo, to je naravno, in ta Katrina je bila vedno čudna ženska.“

„Kaj praviš, kdo je neki ta babnica, ki osobenkuje v tistoj koči, Štefan?“ vpraša zdajci krčmar in pristavi: „Kaj ne, možakarji, še eno merico, to se ve?“

Ko stoje zopet polne kupice na mizi nadaljuje Štefan:

„To žensko, sam hudiman jo poznaj. Eni menijo, da nij blazna, drugi da, eni trdijo, da se je naselila iz mesta, ker jej je njen mož zapravil vse premoženje, zopet drugi, da je toj grajski, o katerej je govorica, v rodu, in graščaku in kdo ve, komu še.“

„In pa tistemu beraču, mavharju Krokarju,“ pristavi vinjen mlajši pivec. „Kolikokrat sem ga videl priti iz njene koče, in njo za njim, in vedno sta se prepirala v nekem tujem jeziku, da, ko bi bil mogel le umeti, kaj lepo bi bilo to.“

„Vsaj je res, Krokar je čuden človek,“ povzame krčmar besedo.

„Uže mnogo časa ga nij videti tod, in denarja mu ne zmanjka. Čiste zlate so videli pri njem.“

„Prav imate, Krokar nij berač, kot so drugi, zakaj pa k tistemu staremu župniku na Pogorji zahaja, ki ne more videti živega človeka, in je sam čmeren kot hudičevo olje. Tist neumen star Urban, župnijski sluga, mi je pripovedoval na te-la lastna ušesa, kako da je potem duhoven klical za njim, naj molči, molči, samo molči, nič druzega.“

„Prav imaš, jaz tudi mislim tako,“ se oglasita urno krčmarjev in starejšega pivca glas. Mlajši pa poskuša, prikimovaje z zaspano glavo, neko precej robato pesen. In ko mu ne gre prav po volji še kaka dva pota zakriči, jezeč se nad Katrino, nad beračem, nad smejočimi se tovariši in nad vsem svetom, ter zadremlje lep, sladek spanec, spanec, katerega spe le otroci, zaljubljenci in pa veseli vinski bratci.

Nekoliko pozneje je v krčmi zopet vse tiho. Krčmar je dremal ob omizji in premišljeval mnoge reči, sam nij vedel ravno kaj, in leščerba je brlela vedno z večjim otrinkom ter ugasnila posled.

Po samotuej stezi, skozi bukov gozd, pa sta stopala dva človeka, zdaj v urnejših, zdaj v počasnejih korakih, kakor je dopuščala le polovična mesečina svečava in pa njene, hoje trudne, noge in pijače razgreti glavi.

Pot ju pelje v obližje koče, kjer je stanovala grajska Katrina. Kar zapazita, akoravno je bilo uže pozno v noč, luč brleti ondi, približata se, pol radovedno, kaj dela starka tako pozno pri luči.

Prišedša h koči, pogleda stareji izmej njiju skozi malo oknice v sobo. A kako zazija in se zgane, koleno mu zdrsi z lesenega trama, kamor je bilo vprto, videč v sobi, poleg postelje, slonečo starko divjega obraza, sklenenih rok, objokanih očij.

Na postelji pa leži bleda, gospodska deklica in se ne gane. Mlad človek stoji pri njej, zre jej nepremakljivo v obraz, zmajuje z glavo in dirja posled, kakor blazen, po sobi.

In kaj je to? To je oni duhovnik, sejalec nove vere, katerega so hoteli vreči zadnjo nedeljo s prižnice, ki je izginil nenadoma mej ljudstvom.

Strah in groza spreleti gledalca. Stara Katrina, krivoversk duhoven, kdo ve, če ne mrtva deklica, kako se to strinja, kako se to druži v na pol razdrtej gozdnej koči. Kakor da bi se zbal svoje lastne sence in podobe, ki mu plava pred očmi, potegne zijalec pokrivalo nižje na čelo, migne svoj omu vinjenemu tovarišu in ubere pot pod noge, kolikor ga morejo nesti trudne, težke noge.

Tovariš videvši svojega prijatelja bežati, plane kvišku, vdere za njim in kriči: „Čakaj čakaj, kam te ženo coprnice in sam peklenšček v noč?“

Šum se čuje v kočo. Duhovnik se ozre skozi okno in čuje moške korake. Misleč, da se bližajo kmetje, ki ga preganjajo, plane na prosto in hiti ne vedoč za bežečima. Prva opazita v nepopisljivem strahu temno, preganjajočo podobo za seboj in potem še hujše bežita.

A kmalu mlajšega zapuste moči, spodtakne se nad koreninami, ki rasto črez pot, in pade na obraz, meneč, da je uže v oblasti samega peklenščeka, ki ga preganja.

Opazivši duhovnik bežeča pred soboj, zavije na drugo stran, in kmalu je vse tiho. Le luna sije jasneje raz neba in iz samotne koče brli še pozno leščerba, na postelji pa izdihuje mlada deklica: „Oj, kam je šel, zapustil me je, prelomil je najsvetejšo prisego, preganjajo ga, umoriti ga hote, ker je krivoverec, ker ljubi mene, najnesrečnejšo žensko na svetu.“

XIII.

Bilo je po polu dne nekaj tednov pozneje. Po kolovoznej, ne ravno najlepšej cesti, ki je peljala od Grobljiškega grada proti fari, kjer je stanoval župnik Montinus, jezdil je možak na iskrenem vrancu, ki je srdito grizel bogato okovano uzdo in kresal z jeklenimi kopiti iskre po kamenji.

Le sem ter tja je s precejšnjo silo podržaval jezdec ognjenega konja, jahal počasneje, kakor da bi potreboval več miru za svoje misli, ki mu vidno razgrevajo čelo in vtiskujejo resno podobo v njegovo lice.

„Montinus me kliče, govoriti ima z menoj, pravi jezdec, ki je bil graščak Grobljiški, sam pri sebi.

„In kaj mi ima povedati, kaj morem jaz pomoči njemu, ki je nezadovoljen sam s soboj, le gloje še na spominu boljše minolosti.“

„Da, ko sem jezdil pred enim letom prvič v samotno župnijo, pozdravit novega soseda, ko mi je pravil s solzami v očeh o siroti, katere edina pomoč je on, ko mi jo je priporočal v varno zavetje, nijsem mislil, da eno samo leto učini toliko spremina.

„Tedaj še nijsem poznal Gizele, nijsem verjel, da se plemenita kri strinja z beraško, vitežko počutje s priprosto deklico, ki mesto da bi bila vesela te nenaravnosti, nema sluha mojim čutilom, mojej ljubezni. Koliko potov sem se trudil raztolmačiti to, a nij mi bilo mogoče. Kdo ve če mi se ne razjasni denes ta velikanska uganka.

Tako govoreč spodbode zopet iskrenega vranca, stisne tesneje vajeti v reke in dirja kakor blisk po samotnem pogorji in temna senca njegovega života dirja zvesto poleg njega.

Kmalu potem zavije z glavne ceste v stransko in črez nekoliko obstoji pred starodavno župnijo.

Sluga Urban se prikaže pri tej priči mej vratmi in naznani župniku prišleca. Cmerikavega obraza, bledega lica leži župnik na postelji, ko vstopi graščak, ter se približa svojemu bolnemu znancu.

„Posebna čast, katero mi dajete, gospod graščak,“ pravi s slabim glasom župnik in poda prišlecu svojo koščeno roko.

Graščak strmi zavzet tega nenadnega prizora in odgovarja nekaj besedij, ki se glase kakor poklon, katerega je vajen svet v enacih situvacijah.

„Lepo, prav lepo je, da me obiščete,“ pravi zopet župnik, ko sede graščak k njegovej postelji.

„To je moja dolžnost, dolžnost, ki veže prijatelja s prijateljem,“ odvrne graščak.

„Da, da, prijatelja, lepo ime, in vi ga zaslužite. Pokazali ste mi to uže v prvem času najinega znanja,“ šepeče bolnik.

„Ne domišljajte me tega, to je malenkost, o katerej bi niti ne govoril, ko bi me ne stala ravno ta prijateljska vez tolikanj, da, vse — ker izgubil sem v njej najdražjo stvar — svoj mir.“

Bolnik se zgane pri teh besedah. Mrzel pot mu oblije bledo čelo, kajti dobro mu je znano, kam merijo te besede, globoko občutene, resno izgovorjene.

„Jaz ne vem, kako sodite najino prijateljstvo, gospod graščak, ako govorite tako,“ povzame župnik, hoteč zakriti svoj nemir.

„Nekdaj nijsem govoril tako, nekdaj sem sodil drugače svet, cenil bolje svoje moči in tedaj sem bil srečen. A zdajci sem se prepričal, da se povračuje prijaznost z mračnostjo, ljubezen s hladnostjo in da je moško srce navezano s pogubilno močjo na sicer slabo, nežno stvar, ki se imenuje ženska. Malokedaj je osrečilo to nagnenje koga, a neizmerno potov razdružilo je najboljše moči, pokopalo življenja radost, dela slast, uničilo kakor blisek višjim namerom posvečen pogum, — in te trdim jaz iz lastnega prepričanja.“

„Kako je to, vi se motite prijatelj,“ povzame zopet bolnik. „Spoštovani ste, lepa prihodnjost se prostira pred vami, življenje se vam smeje. Kako se strinjnjo vaše misli z vašo zunanjostjo?“

„Da, res je bilo nekdaj tako, prijatelj, a razrušilo se je vse,“ odgovarja graščak in vpre svoje oko v bolnikovo, kakor da bi hotel brati v tem pogledu vso skrivnost, ki še vedno leži mej starim duhovnom in brezsrčno deklico.

„Torej je kriva — Gizela, zapuščena, uboga Gizela vaše nesreče,“ pravi potem hitro čudeč se bolnik, stisne gorkeje graščakovo roko v svojo desnico z nekakim nepopisljivim posmehom na ustnicah, v katerem je bilo težko brati, ali je posmeh veselja ali skrivne ironije in pomilovanja svojega prijatelja.

Graščak zarudi pri tej priči, kakor da bi si bil bolnikov igrajoči posmeh štel v razžaljenje in — molči.

A bolnik so zopet zgane, spremeni veseli obraz in pravi:

„Mladost nema razuma, ona živi le tja v en dan, nepomisleča na jutri in pozneje. In Gizela je mlada, neizkušena, torej odpustite jej. Še nekaj trenotkov in skleneti se dve očesi, kateri ste jo čuvali vse dni, akoravno je vedela komaj zanje. — In potem je sama, — sama na vsem širnem svetu. O, ko bi vedela ona, kar ve bolnik, ki leži tu pred vami, oklenila bi se vas z obema rokama, blagrovala vaše ime, in ako je zmožna kletve, preklinjala bi človeka, — katerega nij zvala nikdar očeta, ker ga nij poznala in ga ne pozna. Če vam je še drago moje prijateljstvo, če so vam svete zadnje besede umirajočega, prosim vas, ne zapustite sirote tudi potem, ko mene več ne bode. Vam jo izročim, vi jej bodite, kar jej nij mogel biti preganjan duhoven in prepričan sem, da vas bo ljubila, posvetila vam svoje življenje.“

Zadnje besede premagajo bolnika. Roka se mu trese, lice zopet zbledi in, da bi zakril svojo žalost, obrne obraz v nasprotno stran in obriše skrivaj dve svetli solzi, ki mu zabliščiti v mrklem očesu.

Precej dolgo je vse tiho.

Potem so nagne graščak proti bolniku in mu šepne na uho: „Ali poznate pridigarja, katerega so šiloma pregnali kmetje nedavno iz cerkve, ali nij znanec Gizelin?“

Bolnik se zgane, zopet zarudi v bledo lice in pogleda z belim, nemirnim očesom graščaka, kakor da bi ne mogel razumeti tega vprašanja. In zopet obrne obraz v steno, sam pri sebi pa pravi: „Konrad, nesrečni Konrad — to je prokletstvo, ki spremlja resnico in njene čestilce.“

Graščak mora ponavljati prvo vprašanje.

Stoprav zdaj povzame bolnik: „Pridigar, preganjani pridigar, Gizelin znanec, ali je mogoče, ali se ne motite, ali — zadnje besede mu umro na ustnicah, le krčevite pesti, mračen obraz, nagubančeno čelo pričuje, da nijso prijetne, da mu razjedajo prsi, a molčati mora, — nesti jih mora s soboj v grob.

Graščak so prepriča pri tem, da odeva neko skrivnostno zagrinjalo zadeve mej Gizelo in sejalcem nove vere.

Črez nekoliko povzame zopet bolnik, videč vtopljenega graščaka pred soboj:

„Gotovo ste se prepričali, iz kakovega uzroka sem želel govoriti denes z vami.“

Po majhenem odmoru pa zopet nadaljuje:

„Pa, veselil sem se tega trenotka, pričakujoč najlepših novic in poročil o zapuščenej siroti, a motil sem se. Vendar up imam še, da se česte zadnje besede človeka na robu življenja, da se razmerje mej Gizelo in vami spremeni v najlepšo vez, da ste jej voditelj v prihodnje. To je moja oporoka, vse kar morem zapustiti njej, ki ne ve, kaj je imela v meni, koliko sem mislil in se trudil za njo vse dni.“

Graščaka osupnejo slovesno izgovorjene zadnje besede bolnikove, na pol otemneli up mu zopet zablešči. In ta up je združen v enem imenu, v enej osobi, ki se imenuje sicer uboga sirota, a je njemu mogočna, vzvišena osoba — grajska Gizela.

„Vi me poznate le površno, le to, kar ste videli na svoje oči, čuli na lastna ušesa od mene,“ povzame zopet bolnik. „A nehvaležno bi bilo, ko bi imel skrivnosti proti vam.“

Pri teh besedah poseže bolnik pod zglavje in poda graščaku nekaj zapečatenega pisanja, ter reče:

„Vzemite, to je moje življenje, življenje in zapuščina deklice, katero pravite, da ljubite. A ne berite prej tega, zaverim vas pri vašej česti — predno ne čujete, da prijatelja Montina nij več.“

„Potem pokažite pismo tudi Gizeli, izve naj vse, in to jej vlije ljubezen in spoštovanje do vas, spomin in odpuščenje meni.“

Zadnje besede vznemirijo slabotnega bolnika. Kašelj ga posili in nekaka omotica ga vrže nazaj na blazino.

Ko vidi graščak, da je bolnik v nezavesti, pokliče slugo, stisne še enkrat mrzlo roko bolniku, in zapusti sobo s prepričanjem, da je govoril zadnjikrat s skrivnostnim, nesrečnim prijateljem.

XIV.

Pravijo, da je človek podoben vinskej trti. Kamor jo vsadiš, so privadi počasi, jame raztegovati svoje mladike, utrjevati mlade korenine in ako rodi morda tudi skromnejši sad kot v materinej zemlji, vendar — ostane, kar je bila — vinska trta.

In ko pribuči silen vihar na zatemnelem nebu, ko pada vdar na vdar iz pogubonosnih oblakov in ubogi kmetovalec vije obupno z rokami in pokopuje vse svoje nade, katere je gojil toliko dnij, spozna vendar čez nekaj časa, da se je motil, da mu je nevihta pustila krepka debla, ki, ko posije zopet gorko solnce, poženo nove mladike, nov cvet, nov sad, novo življenje — na razvalinah.

Prva zavest, da je izgubljena vera in up na človeka, kateremu je podarila neizkušeno srce, vrgla je Gizelo na bolniško posteljo.

A tolažilno besede stare Katrino, od katere se v zadnjem času nij vrnila več v grad, — da, še več, Konradova druščina v samotnej hiši, njegovo pomilovalno oko, v katerem je bila naslikana prejšnja ljubezen, izbudila jo je zopet v življenje.

In ko sta sedela tako v poletnih večjerih pod širokovejatim mogočnim hrastom, s pogledom obrnenim nazaj v minule jasne dni, je bilo vse pozabljeno. Tedaj pa jo moral pripovedovati tovariš zgodovino onega časa, ko sta bila ločena, ko je izvedel star oskrbnik o njenej ljubezni.

In to pripovedovanje, kako goreče je bilo. Kako je trdil mladenič, da je imel vedno najsvetejše namene, da jej je zakrival le zato svoj stan, da bi jej utrdil do onega časa, ko jej more podati k zvezi roko, v nepoznanji novoverstva, večjo ljubezen.

Gizela je poslušala zamaknena tovariša njeno bledo lice je jelo zopet polagoma rudeti, njeno srce zopet ljubiti, ljubiti mladeniča, katerega je mislila izgubljenega za vselej.

Tu v takih trenutkih mu je ovila svoje bele roke okolo vratu, naslonila glavo na prsi in boječe-skrbno zašepetala: „Oj, dragi Konrad, in kaj nama ostane o najinej ljubezni, ako nosiš to črno haljo, znamenje krivoverca, ako zaničuješ vero, v katerej sva izrejena, katere ne morem, ne smem zapustiti?“ Tiha žalost prevzame deklico, roke pa še strastneje objemo mladeniča, kakor da bi ga hotela prikleniti na veke nase, kakor bi ga prosila: „O, ne zapusti deklice, in vrni se v naročje one vere, v katerej te je izrodila mati.“

Strašen boj se vname toliko potov v mladeničevih prsih, boj možate prisege, z največjim navdušenjem spolnovanih novih dolžnostij in boj, še hujši boj ljubezni do deklice, ki ga ljubi tako čisto, tako nepopisljivo.

Skrij se, bleda luna, zavij se v temne oblake in ne zri v to revno grudo, ki so imenuje zemlja, v te slabotne, od najmanjšega vetra zibajoče se črve, ki se zovejo ljudje, obdarovani s prosto voljo, z mogočno dušo, kajti tu prelamlja možak, ki je prisegal zvestobo domovini, svojemu poklicu, najsvetejše prisege.

In v resnici, oni večer je pretrgal Konrad vezi, ki so ga vezale na novo verstvo, sklenil je začeti drugo življenje, podati se k svojemu očetu, prositi ga odpuščenja, da, pripeljati s soboj blago deklico, da ju blagoslovi, da jo sprejme za svojega novega otroka.

O nameni, koliko vas je storjenih, prisege, koliko priseženih, novih potov, koliko odmerjenih, a zopet koliko izpolnenih, koliko nepremakljivih, koliko potovanih!

In ti, v veselji se taleča deklica, v sreči se zibajoči mladenič, vživaj te lepe, najlepše trenutke, ki ti sijo še v obljubah, v zidanji zlatih gradov, vsaj kdo ve, če ti ostane posled kaj druzega, kot temne razvaline na posek, na oblake zidanih poslopij, zibajoči grobi pokopanih nadej in upov.

Po zadnjih dogodbah je jela gosposka zopet ostreje postopati za krivoverci in sejalci nove vere, kajti glas, da posebno po Notranjskem nevstrašeno sejejo peklensko seme, se je raznesel kot blisk po okolici in na daleč okrog do glavnega mesta.

Ko se prepriča naš mladi znanec, da mu žuga nevarnost, izpoznal je, da je najboljše, ako se, kar najhitreje mogoče, odtegne javnemu življenju.

Neko jutro potem je stopal po samotnej cesti proti bližnjemu trgu človek, kateremu se je brala globoka zamišljenost na obrazu in povsod.

Bolj ko se je bližal zidovju, bolj so se mu mračile oči. Več potov je postal, potegnil z roko po resnem čelu, kakor da bi si bil hotel zbrisati neko neprijetno misel iz glave, govoril nerazumljive besede sam s soboj in zopet hitreje dalje korakal.

In ta potnik je mladi pridigar. Ljubezen do Gizele, prepričanje, da se podirajo njegove najlepše nadeje, daje izginilo veselje in sreča od njega, kar se je vdal zapeljivim likom, ga silijo vrniti se zopet skesanim srcem v očetovo hišo, sprijazniti se sè sivolasim starcem, začeti novo življenje.

Stari Cestar je sedel isti dan zopet, kakor mu je bila navada, sam v zgornjej sobi. Na obrazu se mu je bralo, da je stoprv ozdravel nevarne bolezni, katera je sledila zadnjim dogodbam. Težko in s krvavečim srcem se je vdal v svojo osodo, iztrgal iz prsij zadnji čut, zadnji spomin na človeka, ki mu je uničil zadnje veselje, zadnjo vez, ki veže starega očeta z njegovim otrokom. Kako dolgo je premišljeval, kako se obotavljal, izreči odločilno besedo, izbrisati iz poslednjega poročila svojega otroka, a zadnja dogodba, sramota, katero je učinil sin poštenej hiši, primorala sta ga v nepremakljivo dejanje.

Starec se zgane zdajci in povzdigne obraz, na katerem so globoko utisnene solze prečutih nočij in zagleda pred soboj — prokletega sina.

Zamolkel glas se izvije pri tem pogledu iz starčevih prsij, kakor pred strupenim gadom se obrne v stran in si zakrije obraz.

„Gorje mi, gorje, trojno gorje, umoriti očetovo srce, in potem se šaliti z njim, iskati čutil, katera so poteptana v nečesti in strupu,“ vsklikne starec potem in hoče zapustiti sobo.

V tem trenutku zbledi zopet prej žareče sinovo lice.

„Oče, še enkrat kličem, ne izdajajte lastnega sina brezupu, dovolj je, če ste nesrečni sami, preveč je za oba,“ kriči zdajci z obupnim, zamolklim glasom Konrad in omahne na stol.

„Prepozno je, prepozno! Izgovoril sem zadnjo besedo, oddal vse, pozabil tebe, pozabil sebe in si ohranil le strašno temo, spomin, da proklinja vsa dežela mojega sinu.“

„Pekel in nebesa, kaj je to? Starec, lažeš, reci, da lažeš! Ti nijsi pozabil svojega Konrada — nijsi umoril z njim tudi nedolžnega otroka — njegove Gizele,“ vsklikne sin, vije z rokama, hoče objeti še enkrat očeta, a poslednji ga pahne, morda nevedoma, od sebe.

„Prepozno je, prepozno, praviš starec, prepozno pomagati, odpustiti lastnemu sinu. A, povem ti, da nij prepozno zavreči spokorne misli, da je še čas povzdigniti glas zaničevanja, osramotenja vsega, kar žije v tvojej veri, ki se zove vera ljubezni. In tvoj sin pa kaže stoprv zdaj zatiranemu ljudstvu pot iz temote in duševnega tlačenja,“ pravi posled resno in mirno mladenič in zgine za vratmi.

XV.

Misleci in modrijaki pravijo, da nij hujšega nego misel, da smo goljufali in goljufamo samega sebe, da se nam podirajo sklepi in nadeje, za katere smo se trudili tolikanj let, in da smo si v tem krivi sami v največjej meri. In to je naravno. Kajti, koliko potov spoznamo, da smo si sami največji sovražniki, da si kopljemo sami grob, jamo svojim visokoletečim, toliko obetajočim mislim. In gorje onemu, ki zagleda v samem sebi pogubo, ki zre in primerja ter vidi, da nij vrnitve, da mu tudi poboljšanje no koristi več. V takem položaju se izgubi toliko značajev, toliko mož, ki bi bili sicer kinč svojemu imenu in svojim, in v takej razmeri je bil mladi pridigar.

Poklic, kateremu služi z največjim navdušenjem, mu vzame nepozabljivo deklico, vrnitev v njega prejšnje življenje mu zabrani oče, ki ga proklinja, ki ga je izbrisal iz svojega zadnjega poročila.

Na desno, na levo, spredaj in zadaj puščava, kjer mu ne blešči druzega, kot morilen spomin, strašen spomin, da si je kriv tega sam, čisto sam.

Naravno je, da mu zledeni zopet srce, da se vleže strupeno zaničevanje vsega, kar mu je bilo nekdaj sveto in drugo, kakor gad v njegove prsi —

In Gizela, nekdunja Gizela dozdeva se mu sama neizprosljiva orjakinja, kaznovalka njegova. Vsaj tudi ona misli, kakor njegov oče, kakor vse, ki ga izdaja in preganja — ne ljubi ga, ne more ga ljubiti, vsaj prava ljubezen ne računi, ne sodi, ne tehta in primerja, — temuč pije z vsacim dihljajem srečo, kakor bučela med iz trnjevega in cvetličinega cveta.

Tako je mislil, tako govoril pridigar oni zadnji večer, ko je sedel z Gizelo plah in skrivaje se, kakor ropar, pred belim dnevom in lastno senco. Vsaj proganjanje svetloba in svobode se je pričelo vedno huje. Vse sile so se napele, oprostiti deželo in ljudstvo novoverstva.

Gizela je slonela tiha in bleda kakor mramor poleg njega in zatrjevala, da hoče deliti največjo gorje z njim, le svojega prepričanja, svoje vere, edinega premoženja, ki ga ima, ne more zatajiti.

ln tako se ločita, brez poslova, brez misli, da sta sedela nocoj, kdo ve, če ne zadnjikrat skupaj, pokopala ono sladko — ljubezen, ki je imela le trnje za nju, katerej se stavijo nepremakljive zapreke.

Pač pomenljiv, žalostno-slovesen trenotek, ko se na migljej raztopi, kakor kaplja vržena v sinje morje — nadeja, up, pol našega življenja, najlepši, najevetnejši njegov del — čas prve, najsvetejše ljubezni.

Kakor brez življenja, kakor senčna po doba je posedala odslej Gizela.

Stara Katrina je sicer tolažila ubogo deklico, kolikor jej je bilo mogoče. A starka je bila potrebna tolažbe sama.

Tako mine nekaj dnij.

Necega po polu dne, ko sedi Gizela z zaprto knjigo v naročji pod senčnatim hramom, zašumi stopinja v njenem obližji in pred njo stoji starec vpognenoga života, ter jej položi roko na ramo.

Deklica se zgane, zarudi v bledi obraz, kajti druščina berača Krokarja jej je nenavadna, njegova oseba jej je bila vedno nekako skrivnostna, in sama nij vedela zakaj.

„Ti si bleda, Gizela, in v zadregi,“ ogovori prišlec deklico.

Gizela povesi obraz in ne more odgovoriti.

„Krokar je star kot zemlja in ti je nadležen,“ nadaljuje berač. „A, ko bi vedela, da so ljudje na svetu, ki bi ti morali biti več kot berač, ki stoji pred teboj, in ti vendar nijso, ljubila bi berača in sovražila ljudi, ki nemajo toliko čuta, kot ga ima brezumna žival.“

„Kaj je to, kaj govorite tako nerazumljivo, Krokar, vsaj veste, da nij v mojej moči pomagati vam v revščini,“ pravi boječe Gizela in hoče editi v nasprotno stran.

„Molči, molči, dekle! Berač ne potrebuje pomoči niti od tebe niti od druzih, njega je življenje minolo. Pomoči si potrebna najbolje ti, ker te zatajujejo in se te sramujejo oni, ki so ti dali življenje.“

Gizela se še bolj zgane pri teh besedah in otide, pomilujoča starca, o katerem misli, da mu je revščina in starost omračila možjane. Krokar se pa obrne proti hiši, kjer najde na pragu čepečo sključeno Katrino. Starka zarudi, videča pred soboj človeka, ki se je je ogibal leta in leta.

„Kaj si prišel, kaj hočeš tu?“ ogovori resno prišleca in ga pogleda pol zaničljivo pol usmiljeno s svojim temnim očesom.

„Čemu to vprašanje? Kaj mari ne smem priti, kaj nij sovraštva dovelj zaradi edinega otroka, ki je uže prestal, kar mu je bilo naloženega na tem svetu?“ pravi nekako nemiren berač.

„Edin otrok, kdo pravi to, da edin?“ povzame nevoljno starka in zre strmeče pred se.

„Mati je preskrbljena, kaj pa bode z otrokom, ne vprašaš ni ti, ni on, ki ima kamen v prsih, a ne človeškega srca.“

„Res je to, verjamem ti, vidim sam,“ odgovori berač.

„Res je,“ ponavlja žena. „In še pridigarja je bilo potreba? Da, ko bi ne bila poznala njega, vse bi še bilo lehko dobro.“

„Konrada?“ vsklikne berač, potegne z desnico po mračnem čelu, kakor da bi odkril s tem neko skrivnost, ki je pokrivala do sedaj razmerje mej njegovim znancem, Gizelo in starim, čmemim župnikom na Pogorju. Starka prikima in podpre suho brado v koščeno perišče, ter sedi nepremakljivo. Zdajci pristopi berač k njej, ter jej zašepeče nekaj skrivnostnega na uho.

„Lažeš?“ vsklikne pri tej priči starka, plane kvišku, stiska pesti, škriplje z zobmi in belo pogleduje.

„Tako je,“ ponavlja berač. „Jaz pridem od ondi tu, trudil sem se in prigovarjal, naj ne pozabi otroka, a pomagalo nij baje ničesar.“

„To je preveč,“ kriči starka. „A čakaj me, jaz grem tja, jaz slaba starka pred njegove oči, katerih sem dejala, ne bodem prosila nikdar pomoči, a zdaj sem prisiljena.“

„In ako nij človek, ako nema človeških čutil, prelomim obljubo, strašno prisego, katero je izvil iz mojih prsij in — svet naj izve, kdo je on, kdo stara Katrina, — kdo zapuščena sirota.“

Tako vgiblje starka, jezeč in preteč. — Ko se ozre potem po tovarišu, je uže izginil v daljavi.

XVI.

V pogorskej župniji je bilo zadnje dni dolgočasno, da še nikdar ne tako. — Župnik se je bojeval z zadnjimi svojimi močmi za ono stvar, katera mu je bila prej nevšečna in nestrpljiva — za življenje. In ko se približa oni trenutek, čuti se samota še bolje kot poprej, prepriča se vsak, koliko ima prijateljev. Župnik poslednjih nij imel razun bližnjega graščaka, torej je bilo samotno in tiho na pustej župniji. Tudi sluga Urban je čutil to spremembo.

Nij čuda torej, da sluga zazija radovednosti, ko zagleda druzega dne grajsko Katrino, ki se bliža župniji.

Nikedar nij videl rad čudne starke, in rajše se je je ognil, kot da bi jo moral srečati na potu.

Tako premišljuje sluga in prevdarja, ko se približa Katrina mračnega obraza in vpraša po župniku.

„Kaj hočeš?“ oglasi se slaboten in čmeren glas bolnikov, ko stopi ženska v sobo.

Katrina nekoliko pomolči in vpre svoj pogled v starčev bled obraz in pravi potem:

„Čudno, včasi nijsem bila vajena tacega vprašanja, včasi, se ve da, tega je uže mnogo let, nijsi tudi ti umel tacega ogovora, a tedaj je živel še nekdo, ki nij učakal denašnjega dne.“

„Molči, ne ponavljaj reči, ki me peko kot živo oglje,“ vzdahne starec in obrne svoj pogled v zid, kjer je visela na platno slikana podoba ženske, katera je morala biti lepa, jako lepa.

„To te peče in skeli? O, da bi te peklo še bolj, bolelo, kakor boli mater, katere edin up in srečo si uničil in jo podiš zdaj s trdimi besedami od praga.“

„Ne govori o tem, to je minulo, davnaj minulo,“ pravi bolnik glasno, kolikor mu pripušča oslabelo telo in strmi mlačno pred se.

„Minulo? Tebe je minulo, ki ne misliš, koga imaš tu na svetu.“

„Ne skrbi za njo, ona je mlada in živi lehko, če hoče,“ odgovori še ostreje bolnik.

„Kdo pa bode skrbel, ako ne jaz?“ vsklikne zdajci razjarjena ženska in se razkorači pred bolnikom.

„Ali skrbiš morda ti, ker se je sramuješ, ker je poznati nečeš, ker imaš kamen v prsih mesto srca,“ nadaljuje Katrina. „Da, ko bi ne bilo mene, njene stare matere, njene varuhinje, zmedlela bi uže bila gotovo, kakor njena prava mati. O, pozabil si, kaj si obetal nekdaj njenej materi in kaj si jej izpolnil.“

„Ko sva se ubijala jaz in njen oče, dobro ga še poznaš, a sramuješ se njegovega sedanjega stanu noč in dan, ko sva izdala vse za tvoje šolanje, za srečo edinega otroka, popustil si nas, drvil, kakor brezumna živina za tistimi sleparji, krivoverci, in postal sam njihov največji podpornik, koliko so pomagale najine, koliko njene prošnje? Od tedaj je bilo uničeno njeno življenje.“

„In koliko prošenj je bilo treba, da si vzel k sebi zapuščenega otroka. O, ko bi se ne bilo zgodilo to, bilo bi še.“

„A, ne dovolj, da si uničil mater, uničilo se je dete pri tebi, zaplelo v nesrečno ljubezen.“

„Molči, gorje ti, dovolj je!“ zaječi zdajci bolnik in spreminja bledo barvo svojega lica. Posled pravi: „Vse, kar imain, je njeno, samo ne greni mi zadnjih trenutkov!“ Pri tej priči poseže bolnik pod svoje blazine, ter poda ženski pismo, rekoč: „Ako nečeš verjeti umirajočemu, pojdi s tem pismom k graščaku, on je porok mojej besedi!“

Potem omahne starec nazaj na blazine, poda starki desnico in vzdihne: „Gizela, nesrečna Gizela, odpusti nesrečnemu očetu!“

Strah prešine starko potem. Bolnikova roka je mrzla, kajti župnik — ne živi več.

Stari duhoven je imel lep pogreb, kakoršnega uže davnaj nij bilo v okolici. Akoravno nij imenoval v življenji mnogo prijateljev, zbrala se je pri njegovem pogrebu velika množica iz radovednosti in lepe starodavne navade.

Naravno je bilo, da so se pri tej priložnosti ponovile in premlevale vse prejšnje govorice o skrivnostnem življenji župnikovem. K temu pa je dajalo najboljši povod, ker je slonil bolj od daleč za pokopališčnim zidom tedaj tudi berač Krokar, katerega uže dolgo nij bilo videti v tem kraji.

Vsega tega nij moglo umeti radovedno ljudstvo, torej je ugibalo različne reči. Eden je rekel, z beračem je bil v rodu in ta gleda le od daleč njegov pogreb. Drugi je pritaknil ta Katrina ga je tudi poznala, vsaj pravijo, da je bila nekdaj gospodska in imenitna. In o čem je živela, če ne o njem, vsaj beračila nij nikdar; in tretji je dejal: ta Gizela mu je jako podobna.

Tisti večer po pogrebu se je ugibalo pri kupi vina v bližnjej krčmi še mnogo enacega o dobrih in slabih lastnostih ranjcega; in tako se sodi in ugiblje še dan denes pri enacih priložnostih. Čas se menja, v korenini pa so njega napake vedno iste.

XVII.

Zopet je bilo v krčmi poleg ceste, ki je peljala črez pogorje mimo posestvu Grobljiske graščine, zbranih nekaj kmetskih pivcev. A od toga je minolo mnogo let in mnogo se je spremenilo od začetka naše povesti.

Za veliko hrastovo mizo v lesenej koči je sedel krčmar s širokokrajnim pokrivalom, bolj na levo uho pomaknenim in z muhavnikom v desnici, s katerim je pridno odganjal nadležne muhe od pijače svojih pivcev. Le semtertja, kedar se je preveč vtopil in zapletel v razgovor s tovariši, ki so sedeli zbrani okrog njega, tedaj je počivala njegova desnica ter nij gibala muhavnika — in muhe so imele svobodna sprehajališča, na desno in levo, na vse strani.

Omeniti moramo takoj s početka, da krčmar s širokim pokrivalom in z mihavnikom v roki nij bil nekdanji stražar, naš znanec, in njegovi pivci ne stari obiskovalci samotne krčme. In ti, ljubi Bog, kako tudi neki? Leta minejo in se umikajo, človeštvo dela prostor potomcem in krčmar stražar je prepustil svojo krčmo prijatelju in našemu znancu, hlapcu Štefanu iz grada.

Poslednji je gospodaril torej na pogorju, točil slabo vino, katero je pa vedno hvalil, govoril s svojimi obiskovalci o boljših nekdanjih časih, o katerih ne verjamemo, da bi bili bolj prida, vgibal in razdiral, kako da bi se zboljšala sedanjost in drugo enake reči. Takova je navada v družbi postarelih ljudij, kateri imajo mnogo let in dobrih, še več pa slabih, izkušenj v spominu. In krčmar Štefan je imel denes glavno besedo sredi svojih očancev in je bil precej vtopljen v svoje pripovedovanje, kajti njegovi tovariši, v večini mlajši po letih, so hudo pritiskali, naj kakovo zine in pove iz prejšnje dobe, vsaj on je služil mnogo let v gradu pri gospodi in čul in videl marsikaj, kar oni samotni kmetje ne vedo in ne umejo.

„Koliko let je uže od tedaj, Štefan, vsaj veš, ko so ubili kmetje tistega pridigarja Lutrove vere, Konrada, ali kako so ga uže klicali?“ vpraša zdajci eden izmej mlajših pivcev in postavi prazno kupo na mizo ter se popraska z žulavo desnico za desnim ušesom, kakor da bi ga jezilo, da ta njegova butica nič ne ve in ne zapomni.

„Koliko, vprašaš ti, Martin,“ tako je bilo ime vprašajočemu, „da je od tedaj, kar so splačali zadnjega Lutrovca v našem kraj? Tega ravno ne vem, a zračuni se lehko, dobro mi je še v spominu, ko se je raznesla ta novica,“ odgovarja krčmar in pogleda nekako ponosno po pivcih, češ, jaz še kaj vem, jaz, kaj bodete vi, ki komaj znate, koliko let imate na plečih.

„Odkar je umrl tisti župnik na pogorju, o katerem se nij slišalo tudi nič prida,“ nadaljuje pripovedovalec, „je kakih dvajset let. Dobro še vem, kakov pogreb je imel. Vse je vrelo skupaj in se trlo, akoravno se je govorilo, da je v svojej mladosti tudi gorel za tisto neumno vero. In od tedaj se je tudi mnogo spremenilo v gradu. Tista Katrina, neumna reva, je kmalu potem umrla, čez eno leto smo imeli ženitovanje v gradu. Ta graščakinja, ki še zdaj gospoduje ondi, omožila se je z ranjcim graščakom, Bog jim daj dobro, prijazen in usmiljenega srca so bili. Iz vsega tega posnemam in razvidim, da je od tistega časa najmanje kakih dva in dvajset let.“

„Dva in dvajset let, toliko uže?“ ponavljajo gosti in zmajujejo z glavami, kakor da bi ne mogli razumeti, kako urno se vrti čas.

„Povej, povej, Štefan, ker uže ravno govorimo o tem, kako je uže bilo, da je vzel ranjci graščak to ženo, vsaj pravijo, da nij bila grajska, celo revna in zapuščena?“ vpraša zdajci drug pivec v nekoliko raztrganem slamniku nad svojo kuštravo, najmlajšo glavo izmej vseh pivcev.

„Kako, da je bilo, praviš? To je lehko povedati,“ meni krčmar in izpije pol kupe vina, ko mu ga ponudi prejšnji, kakor zaplačilo za njegovo pripovedovanje.

„Nekdanja Gizela, sedanja graščakinja, je prišla uže v mladih letih v grad. Nihče nij vedel od kod, razun graščaka. In šepetalo se je tedaj, da jo je pripeljal soboj oni župnik, o katerem je bila govorica prej, da, govorilo se je celo, se ve da, da to mej nami ostane, možje, da je bila njegova nezakonska hči.“

„Res je, res, tako je bilo,“ zine vmes pripovedovalcev sosed, kakor da bi hotel pokazati, da tudi kaj ve in pomni.

„Molči zdaj in pusti govoriti Štefana. On ve, ki je bil v gradu tedaj,“ dobi zadnji v plačilo za svojo predrznost od vseh tovarišev. — „Pa naj on govori, če vse ve in zna, jaz bom pa molčal,“ pravi jezeč se poslednji, nekoliko razžaljen, da mu ne puste govoriti in izlije, kakor za odškodovanje, kar je zgubil na česti, polno kupo vina v se.

„Ne prepirajmo se in počakajmo, vsak nekaj ve, vsak, vsi pa vse,“ nadaljuje Štefan, boječ se, da bi kakov prepir mej tovariši ne škodoval njemu — bolje rečeno njegovemu trštvu za kakov groš, ako bi izgubil namreč kakega drazega gosta.

„Jaz pravim, tista Gizela je postala gospa. Vsaj, če tudi nij bila morda bolje krvi kakor je -naša, to nič ne de, bila je lepa kakor roža, in zaradi tega se je prikupila graščaku, in se mu je.“

„A ta ljubezen se nij osnovala tako urno kakor je pri nas navada. Jaz dobro vem, koliko se je trudil graščak, kajti dejali so, da jej je tisti pridigar Konrad, o katerem smo pravili prej, zmedel glavo in jo omamil. V resnici, za nekaj časa je zapustila grad, ter stanovala pri starej Katrini, in tja je zahajal tudi pridigar.“

„A gospodska mu je bila vedno za petami, preganjala ga je povsod in tako razbila njegovo ljubezen, kajti tisti Lutrovci se sicer smejo tudi ženiti, akoravno so duhovni. Tako se je oklenila deklica, zapuščena posled od vsega, zopet graščaka in postala graščakinja.“

„Aha,“ zazija zdajci mlajši pivec, ki se je najbolje zanimal za to, „ta jo je pa zadela, ta. Ne rečem, da bi ne bila dobra gospa, vse jo ima rado, a vendar, to je mnogo, mnogo.“

„Kaj pa meniš o tistem beraču, Krokar so mu rekli, Štefan, ti si večkrat z njim pil na en račun, ravno v tej krčmi. Kam je neki prešel, kar izginil je na en pot.“ vpraša zopet eden starejših pivcev krčmarja, ter vpre vanj svoj radoveden pogled.

„Tisti Krokar, praviš, ki je imel v zadnjem času toliko denarjev?“ odgovarja Štefan.

„Tišti, tisti, ki je zahajal tudi k pogorskemu župniku,“ pritakne prvi.

„No, kar se njega tiče, mislim, da se mu zadnje dni nij godilo slabo, vsaj so dejali, da mu je župnik zapisal precej premoženja. In tudi v grad je zahajal k graščakinji in ljudje so si šepetali, da je v rodu ž njo ali kali.“

„Tako je moralo biti, in nič drugače,“ pritrdi prvi. „Vsaj pravim, kdor je z gospodo v rodu, mu ne gre nikdar slabo, če je tudi berač.“

„In pa stara Katrina, ki tudi nij imela nič,“ pritakne tretji. „Pa poglejte, kako lep križ ima na pokopališči. Kdo ga jej je postavil, če ne grajski, sama si ga nij prislužila.“

„Ne opravljajmo in ne sodimo, možakarji, kar ne vemo dobro. Kar smo govorili tu, mej nami ostani,“ povzame zdajci zopet krčmar besedo, hoteč napeljati govor na druge reči.

Tako razdiralo in ugibljejo možakarji na samotnem pogorju, dokler se preobrne govor in modrujejo o vremenu, o letini, o vinu, k jim sega vedno bolj in bolj v možjane in pozabijo krivoverstvo, minolost in vse.