Na obali
Na obáli: Novela Marica Bartol |
psevdonim Márica
|
Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. • dno |
I.
urediKaj boš roko dajal,
Kaj boš slovo jemal;
Čuj, mrzel veter piše
In temna je že noč.
Solnce jesensko je zagrnjeno s temnimi oblaki, katere podi mrzel veter po nebu; ves svet se vidi takó žalosten, kakor bi ne bilo več upa, da prisije solnčna svetloba.
Po strmih nerodnih stopnicah, ki držé s prijaznega Proseka v lepi Miramare, hiti gospodska déklica. Vidi se ji, da ji je pot dobro znan, zakaj niti jedenkrat se ne spotakne na zdaj višjih, zdaj nižjih, zdaj širokih, zdaj ozkih stopnicah. Lice ji žari, in iz lepih modrih očij ji iskra ogenj.
Veter ji je vrgel raz glavo debeli kiti, kateri je imela pripeti okrog glave, kakor ondotne kmetice, da jo bičata zdaj po hrbtu, zdaj po rami, ko hiti nizdolu.
Ali vsega tega ne vidi in ne čuti.
Konča nelepi pot, prekorači železno cesto in že je na vrtu.
Stopa po lepem drevoredu vedno hitro, zavija zdaj na desno, zdaj na levo stran in postane naposled na poti, ki ima na levi in desni strani dolgo vrsto samih kamelij. Tako stoji nekoliko trenutkov, potem se obrne proti bližnjemu ovinku, odkoder je čula moške korake.
Skoro potem se izza zelenega ovinka prikaže mladenič, ki brzo koraka proti nji.
»Bog te živi, Jelica!« pozdravi jo s prisiljeno-veselim glasom, »bilo ti je vender mogoče priti; bal sem se, da te ne bode.«
»O ne, Ivan«, odvrne Jelica, »ali misliš, da bi te bila prosila, ko ne bi vedela, da mi bode mogoče govoriti s tabo? Vedela sem, da mora oče v Reko, in res je šel že davi in se vrne šele jutri.«
Takó govoreč gresta drže se za roke k bližnji klopici, na katero sedeta.
Oba sta razmišljena; tare ju neka skrb, da ne more nobeden pričeti govorice.
»Tako strašen dan je danes,« pravi vender Jelica, »zdi se, kakor bi se bližal konec sveta.«
»Za naju pa še posebno strašen,« odvrne Ivan in stisne krepkeje nje roko, kakor bi se bal, da mu déklica ne uide.
Dekle ga plaho pogleda in se še bolj ustraši, ko vidi, kakó je bled in kako mu je tožen pogled.
»Dolgo se ne bodeva videla, Jelica,« reče ji z bridkim glasom, toda z nasmehom na ustih, da bi je ne prestrašil preveč.
»Iti moram od tod, ker tvoj oče tako hoče, in jaz pojdem, zaradi tebe pojdem, da te bodem mogel tem prej imenovati svojo.«
»Ako odideš iz Trsta, tedaj bodi prepričan, da me ne bodeš imel zlepa,« pravi Jelica z odločnim glasom. »Vse je trdilo, da si že daleč od tod; le srce mi je pravilo, da ni res, da si še tu! Pisala sem ti, ker sem vedela, da nisi odšel brez pozdrava, in zapovej ti, kdorkoli hoče.«
»Res je, daleč bi že moral biti, ali moral sem še urediti zastarele popirje gospodarju svojemu. Ko bi bil moral oditi prej, naznanil bi ti bil« »Ti si me mislil morda iznenadejati s svojo novico o odpotovanji, toda nisi me, prijatelj dragi! O vsem tem me je dobrohotno že poučil — on! ‚No, čestitam ti‘, dejal mi je namreč z nasmehom, ‚čestitam, da bodeš skoro gospa Svetkova, dasi ne bode tvoj mož tako ljubezniv in mil, kakor si želiš! Ali kaj to? Denar je glavna stvar, in tega ima!‘ — Zahvalila sem ga za čestitanje in Svetkov denar ter rekla, da Svetkova ne bodem nikdar. — ‚Haha, ne bodeš!‘ smijal se je hudobno; ‚videli bodemo; zdaj si ujeta, ptičica moja! Tistega tvojega ljubljenca, ki ti je zbegal možgane, poslali smo čez morje, videla ga ne bodeš več!‘ — Strašno so me zadele te besede na prvi hip, ali ko sem potem sama premišljala, pravilo mi je srce, da ni res, da te še niso odpravili čez morje. In zdaj si še tu, Ivan, in ne smeš odpotovati, ali vsaj ne brez mene. Ako me res ljubiš, Ivan, ne puščaj me same; ostani tu, ali vzemi me s sabo!«
»Ne, Jelica, jaz ne smem ostati tukaj,« pravi mladenič, »sicer so izgubljena tri dolga naporna leta, kakor tudi lepa bodočnost moja. Ti tudi ne moreš z menoj; saj veš; da je gospodar moj, četudi meni jako naklonjen, venderle zmerom prijatelj očetu tvojemu. Jaz grem, ti ostaneš, Jelica; ali vrnem se skoro, tako mi je obljubil gospodar. In ko se vrnem, tedaj, Jelica, prične se nama najsrečnejše življenje, in nihče naju ne loči več.«
»Zdi se mi, dragi moj, da premalo poznaš tega moža, katerega moram imenovati očeta, in bojim se, da me ne najdeš žive, ko se vrneš! Ali pa, kar je vsekakor slabše, najdeš me v rokah onega, katerega ni imenovati ne morem. Oni trije so to premislili dokaj dobro, ne boj se, Ivan.«
Ivan jo tolaži, da vidi vse prečrno in da ne bode tako hudo, zakaj za leto dnij bode že zopet pri nji.
Slika ji potem lepo prihodnjost tam v prijazni hišici ob morji, in posreči se mu, da jo potolaži nekoliko. Toda odpraviti ji ne more raz obraz onih žalostnih potez, katere ga senčijo.
Veter jame silneje pihati; mrak se bliža in naznanja temno neprijetno noč.
Jelica vstane, dasi ji Ivan prigovarja, naj še ostane.
Dvigne se torej še on, objame jo in strastno pritisne nase. Tako stojita nekoliko časa in izkušata resnico, da
»Srcé na srce, glavo h glavi,
To bolečine vse ozdravi.«
Stopata potem drug poleg druzega po prelepem parku proti železnici in odtod po stopnicah proti Proseku.
Večkrat postaneta, dozdeva se jima, da čujeta nekoga; toda le veter šumi po drevji in spodaj buči morje ter se razljučeno zaganja ob bregove. Tu in tam zalaja v dalji pes, oglasi se pozna žuželka, in zopet šumi le veter in buče samo valovi.
Spehana po strmem poti, postaneta na vrhu, sedeta poleg studenca na veliko skalo in počivata. Kolikokrat sta že hodila tod, ali kako različni so bili ti potje!
Nocoj sta oba tožna, kakor je tudi žalostna priroda.
Ker se je že popolnoma zmračilo, poslovita se. Bilo je, kakor bi se ločila za veke.
II.
urediKaj sloniš ti, lepa žena,
Bledih lic, solznih očij,
Sama v žalost vsa vtopljena,
Ko ves svet se veseli?
- Stritar.
Bilo je pred tremi leti. Poletno solnce je stalo visoko na nebu. V zraku niso letale ptice, vsaka si je rajši poiskala zavetja pred solncem v grmu, ali med zelenim listjem košatega drevja. Metulji pa so se vender gugali v soparnem zraku od cvetice do cvetice.
Nekoliko prej, nego prideš po tržaškem póti na Prosek, vidiš srednje veliko poslopje. Zidano je ukusno; jako umetno obdelani vrt pred njim pa kaže, da gospodar umeje, kaj je lepo. Okolo posestva je vse mirno; videti je, kakor bi tu ne stanoval nihče. Nikjer ni slišati glasu, nikjer videti človeka.
Semkaj po voznem poti tržaškem, prav tam, kjer se cesta močno zavija, stopa mož, gospodski oblečen, toda ves bel od silnega cestnega prahu. Človek bi mu na prvi pogled prisodil osemindvajset let. Zunanjost njegova je prijetna, njega resni obraz in njegove oči kažejo, da je mladenič že izkušen mož. V desnici nosi potno palico, z levico pa si privzdiguje velik slamnik, da bi si hladil vročo glavo. Na desni rami preko prsij in hrbtu do levega boka ima pas, ki nosi kositarjevo škatljo, iz katere so videti korenike raznih rastlin. Ko je že blizu omenjene hiše, hipoma postane in stopi h kraju ceste.
Pod cesto, pošev nizdolu proti morju, prostira se gozd; tla so porastena z mehko travo. Dober lučaj pod cesto sedi mlada deklica. Glavo ima naslonjeno na deblo in ihti. Jedno roko drži pod čelom, z drugo pa puli travo.
Oprezno stopi mladi naš potnik s ceste v gozd in vedno oprezneje in tise stopa proti deklici. Nekoliko korakov za njo postane. V obraz ji ne more videti, ker ga opira na drevo, ali ta njena glavica! Na pol razpleteni, obili temni lasje ji sezajo čez hrbet do tal. V nje naróčaji je mnogo izruvane trave in med njo tudi marsikatera nežna cvetica. Bela nje ročica pa še vedno kruto trga življenje ubogim rastlinam.
Zamaknjen v to deklico, ki je videti toli nesrečna, ne misli naš potnik na svrho potovanja, ne na bližnji póludanski čas; nem zre pred seboj to gozdno Vilo. Zdajci mu pade iz roke precej debela palica, na katero je popolnoma pozabil, in v tem trenutku bolj čuti nego vidi žareč srdit pogled mlade deldice, katero je vzdramil ropot.
Modre oči so objokane, obraz je ves rdeč. Kakor ukopan stoji ubogi naš znanec. Ali hitro se zave, stopi bliže k nji, ki ga gleda toli sovražno, sname klobuk in pravi še precej srčno:
»Oprostite, gospodičina, da vas motim. Poslan sem v ta kraj; toda tujec sem in zaman sem iskal človeka, da bi ga vprašal, ali sem na pravem ali na krivem poti. Sreča mi je potem pokazala vas v tem gozdiči; ali ker sem videl, da imate svoje misli, nisem se vas upal motiti. Nerodnost moja vas je vzdramila, in zdaj vas prav lepo prosim, povejte mi, ali sem na pravem poti do Petroviča, posestnika v tem kraji?« Med njegovim govorom je gineval srd raz njen obraz, in oči so izgubljale svetli plamen, kateri jih je prešinjal prej; na vse njeno obličje je legla le čarobna tožnost.
»K Petroviču ste namenjeni? No, to je moj — moj oče,« dejala je s tresočim glasom, »in naša hiša je tu-le blizu ob cesti. Nekoliko prej je odšel tu gori na bližnje posestvo, ali skoro se vrne k obedu ; sedite tu-le in počakajte ga, ako morate govoriti ž njim.«
»Prav rad vzprejmem vabilo vaše, gospodičina, tem bolj, ker sem se res utrudil in spotil iz Trsta do sem.«
Ko séde poleg nje, molčita oba.
On otepa s palico svojo po nedolžni travi, ona pa si z robcem briše obraz, da bi z njega izbrisala sled solza.
Sedaj upre on svoj pogled vanjo, čudeč se nji lepoti, in ona ga tudi pogleda, kakor bi hotela vprašati, česa išče na nje obrazu.
Nepremično mu zre v oči, in tako se gledata, kakor za stavo. Vsakdanji razgovor se vname med njima, in polagoma izgine z obraza vsa žalost. Namesto nje se prikaže nedolžna zadovoljnost, in na nje rožnih ustnih zaigra čaroben nasmeh.
»Gabrijela!« zakliče nekdo s ceste; »Gabrijela, kje tičiš zopet?«
»Oh, tu je on,« vzdihne deklica, plane kvišku, in obraz ji hipoma obsenči prejšnja žalost.
»Izvolite,« dejala je, »oče je tu ali Petrovič, katerega iščete.«
Pred hišno verando je sedel Petrovič, mož petdesetih let, kateri pa je bil videti mnogo mlajši. Zroč pravilne poteze obraza njegovega, njega lepe črne oči — ne glede na splošni izraz njegovega obličja, rekli bi po pravici: lep mož.
Rad se je navzlic letom svojim še vedno ponašal z lepoto svojo in ako je le mogel, snel je klobuk, da je pokazal najlepše ogljeno-črne lase, zvite v kolobarčke in skrbno razčesane. Rad se je smijal, da je lehko pokazal dve vrsti belih zob. Njegova rast bi ne dala mnogo opravka tudi strogemu kritiku, zakaj dasi je bil nekoliko majhen, nosil se je samosvestno in veličastno.
Ko se mu približata onadva, pogleda ju, nasmehne se ironično, in njega toli lepe oči gledajo kar najzoperneje.
Malomarno odzdravi mladeniču; ne mene se za njega navzočnost, reče deklici oblastno:
»Glej, da bode ob jedni uri obed, ukazi napreči in napravi mi, česar je treba za dva dni!«
Ne da bi najmenj odgovorila očetu svojemu, deklica znova pogleda znanca svojega in odide.
»Kakó postaja, kakor bi ne znala, da je čas kosila! Seveda, tam doli v senci gostega drevja je lepše, nego kaj pomagati v kuhinji,« mrmra Petrovič sam zase in si prižiga smodko, kakor da je sam. Ko naposled venderle obrne pogled v tujca, stopi ta bliže in pravi kratko toda odločno:
»Jaz sem Ivan Ribar, knjigovodja firme Adamič v Trstu. Poslal me je Adamič sam s tem-le listom, na katerega mu morate takoj odgovoriti.«
»Ha, vraga!« pravi Petrovič, nejevoljno beroč prejeto pismo, »v Indijo, v Indijo pa ne! In že ta teden z Lloydovim parnikom! Recite mu — ne, sam pojdem k njemu, takoj danes. — Sédite, da si odpočijete, v tem se jaz odpravim in potem se skupaj popeljeva v mesto.«
Rekši odide v hišo.
Strmel je Ribar zaradi takšnega vedenja, še bolj pa zaradi velikega razločka, katerega ni bilo težko spoznati med očetom in hčerjo.
»Če je kje pregovor neresničen, da jabolko ne pade daleč od drevesa, gotovo je tu,« mislil si je mladenič.
V tem pride iz hiše Gabrijela in prosi oproščenja, da ga je pustila samega, ko je oče odšel; toda morala je izpolniti očetove ukaze.
Nato postavi predenj steklenico rmenega prosekovca in sede poleg njega.
Pogovor kroži spočetka o navadnih vsakdanjih stvareh; potem ji on pravi, da se čudi lepi okolici in Trstu, pove, da je tujec, šele mesec dnij v teh krajih.
Gabrijela ga je verno poslušala, kažoč, da jo pogovor zanima; tudi govorila je, ali človek bi mislil, da ima pred sabo zrelo, izkušeno ženo, ne pa sedemnajstletne deklice. Nezadovoljnost, nezaupanje, na drugi strani pa odločnost si mogel brati z nje obraza, iz njenih besed.
Čimdalje pazneje je poslušala Ribarjevo pripovedovanje in zrla milo s tožnim smehom na njega resni moški obraz.
Neprijetno jo je dirnil očetov prihod, in tudi mlademu gostu se je videlo, da se nerad loči mlade družice svoje. Ali zbežala je v hišo, predno se je zavedel.
»Dosti prahu po cesti,« méni gospodar, ogledujé gosta svojega in napolnivši mu na pol izpraznjeni kozarec.
Ugledavši škatljo z rastlinami, vpraša Petrovič:
»Ha, kaj pa ste tam-le nabrali?«
»Nekaj rastlin,« pravi Ribar, »katerih še nimam v svoji zbirki in katere so mi še neznane.«
»Haha, torej botanik, prirodoslovec, potem pride še filozof, kaj ne?« smeje se Petrovič malomarno, ironično, pri čemer pa kaže lepe svoje zobé.
»Nič tega, kar menite, gospod,« reče Ribar ravnodušno, kakor da ni razumel zbadljivih besed. »Le nekoliko ljubezni do prirode, nekoliko vedoželjnosti, kaj rase tod, česar pri nas ni, in obratno; največ pa sem te rastline nabral zato, da se mi je jednolični in dolgi pot zdel lepši in krajši.«
»No, takó je pametno,« odvrne Petrovič. »Čemu bi si človek glavo belil s takimi stvarmi; rajši bi gledal, kakó bi bolje živel in kako obogatel. Mi smo tega mnenja in vi menda tudi, saj ste se posvetili trgovini, in to je pametno, haha,« smijal se je prisiljeno.
»Kakor kdo sodi,« odgovori mladenič, kije takoj spoznal, koga ima pred sabo in ni želel nadaljevati tega pogovora.
Toda Petrovič ni mislil takó.
Oblastno, zadovoljno in ponosno pravi: »Ko bi jaz ne sodil takó, bilo bi zdaj marsikaj drugače. Skrbel sem mnogo, to moram reči. Bil sem prav takov knjigovodja, kakor ste sedaj vi, ali pameten sem bil vedno, in vse, kar vidite okrog sebe, vse je sad mojega truda, moje premetenosti. Pametnemu je treba človeku biti in znati, znati je treba, hahaha!« smijal se je veselo in si zadovoljno mel roke.
»Hej, Gabrijela, ali bode že kaj?« klical je z globokim basom svojim proti hiši; »meni se mudi!«
Takoj na ta klic njegov priteče deklica in vpraša, kje naj pripravi, ali v hiši ali zunaj?
»Kaj bi se človek notri potil, obedovali bodemo tu. Mladi naš prijatelj, kateri je navajen zatohlega mesta, zadovoljnejši bode tukaj,« odgovori Petrovič, pogleduje, zdaj Ribarja, zdaj hčer.
Za nekaj časa sede vsi trije pri okrogli mizi v zeleni hladnici. Največ je govoril Petrovič, dočim sta mlada njegova druga zvečine molčala.
Ribar se ni hotel spuščati v pogovor, zakaj moral bi po svojem prepričanji pobijati do malega vsa njegova načela. Ali to bi ne izdalo ničesar in bi ne bilo spodobno prvokratnemu gostu.
Gabrijela je molčala, ker je oče ni nagovarjal, in bilo ji je ugodneje tako. Sploh je Ribar lehko opazil, da ta nežna, neizkušena, blaga deklica ni ustvarjena za tega očeta in on ne zanjo. Dasi je govoril z Gabrijelo le to, kar je zahtevala vljudnost, vender sta se umela dobro; pogledovala sta se molče, in tako skupno pobijala očetovo besedovanje. Njiju oči so se ujele večkrat, in Ribarjeve so vedno izražale resnično pomilovanje. Ko je po obedu Petrovič odšel po svoje stvari, stala je Gabrijela žalostna, in ko jo je on gledal tako pomiluje, užalilo jo je tem bolj, in v njenih lepih, tožnih, modrih očeh je igrala solza. Pri odhodu sta se iskreno pozdravila, kakor bi bila že stara znanca. Gabrijela je stala na vozni cesti in gledala proti Trstu še dolgo potem, ko se je voz skril njenim pogledom.
III.
urediDeklica glavó poveša,
Vene obraz prej cvetóč,
Nekaj nje srce pogreša,
Solz ji potok lije vroč.
- Gregorčič.
V gozdu pod proseško cesto je sedevala dan za dnevom Gabrijela. Oprta na prav tisto drevo, kjer jo je Ribar zalotil jokajočo, sedevala je zdaj z majhnim delom, zdaj s knjigo v roki.
Toda največkrat je počivalo vse to ; deklica je sedela tu z rokami na prsih prekrižanimi in strmela v daljo. Vsako jutro je vstala z novim upom, vsak večer legla žalostna in pobita.
Od dné, ko je nekoliko časa prebila z Ribarjem, bila je druga; vzbudilo se je v nje srci ono neizrecno čustvo, ona sladka tožnost, ki se zove ljubezen.
In česa si mlado srce ne slika tedaj! Misli zdaj čiste, jasne kakor modro nebo poletne noči, zdaj črne, obupne, kakor preteči oblaki, vstajajo v zbegani duši ...
V gozdu sedeč, upala je Gabrijela dan na dan, da bode srce zvabilo sem tudi njega, ki ji je uničil sladki mir.
Uboga Gabrijela! Mesec dnij je že minilo od ónega dne, in nisi se odrekla milemu upu, da ga zopet vidiš, da vtopiš tožni svoj pogled v njega tolažne oči!
Solnce se že pomika proti zatonu; skoro se potopi v neizmerno morje.
Na svojem navadnem prostoru sedi Gabrijela že dobro dolgo.
Odloči se, da gré domóv, kar se domisli citer svojih, ki leže pozabljene poleg nje v travi. Žalostna reče:
»Uboge citre! Nekdaj ste mi bile jedina tolažba, srce je bilo mirno in zadovoljno, ko sem ubirala te strune, in zdaj? Tolažiti me ne morete, nimate več nekdanje moči!«
Takó misleč, jame ubirati strune, kar se začuje klic:
»Gabrijela, gospodičina Gabrijela, dober večer!«
Déklica se vzdrami, ozre se in ugleda nekaj korakov za sabo Ribarja, kakor ónega dné, ko je jokala toli bridko. Veselega obraza stopi mladenič k nji.
Gabrijela vsa zardela mu reče za pozdrav:
»Prav sedaj sem mislila na vas«.
»Takó?« odvrne mladenič; »vi mislite tudi name?«
»O da, prav mnogo; na koga naj bi mislila? Nikogar nimam, ki bi bil vreden, da se ž njim bavijo moje misli,« odgovori deklica veselo, odkritosrčno in tako da duška bolestnemu čustvu svojemu.
Ribar séde k nji v travo in ji gleda naravnost v obraz.
»Zakaj pa vas ni bilo toli dolgo?« vpraša Gabrijela, kakor bi ji bil obljubil, da pride.
»Ali sevéda, saj niste vedeli, da sem vas vsak dan pričakovala tu, kako sem nespametna! Tako žalostna sem bila, ali zdaj me veseli, da ste le tukaj.«
Začuden je Ribar poslušal izpóved mlade déklice, katera izvestno sama ni vedela, kaj mu razkriva; ali vse te dni se je že toliko bavila ž njim, da se ji sedaj zdi že star znanec.
»Malokdaj utegnem, gospodičina, in do sem je od mesta jako daleč, vrhu tega — no, vse bi bil premagal, ko bi bil védel, da me pričakujete.«
Molčala sta nekoliko trenutkov in zrla tja na morje, katero je solnce poljubljalo s poslednjimi žarki svojimi.
»Gospodičina!« povzame Ribar; »videti ste bili zadnjič tako tožni; rad bi vas bil tolažil. Ali mislite, da zaslužujem zaupanje vaše?«
Déklica ga samó pogleda, toda ta nje pogled mu pove mnogo več nego besede.
»Našli ste me jokajočo,« reče deklica, »in jokala nisem zastonj. Nikogar nimam, da bi me imel rad, da bi me tolažil, branil, zagovarjal pred njim — pred očetom! Toda ne, saj ni moj oče, ne; to mi pravi glas prirodni; saj oče ne more tako ravnati z otrokom svojim! In njega zvesta hišina Katra se je nekdaj zarekla in mi v srdu svojem razodela, da ni moj oče. Toda hitro se je skesala, ko sem jo pogledala začudena. — In kakó bi neki bil? — Otroška leta, ki so vsakomur najljubša, najsrečnejša leta, bila so meni trnjeva; mučil me je, ne da bi me pretepal, nego kar je hujše, preziral, zaničeval in sovražil me je. In v čem bi se bila pregrešila, nedolžno dete? Spominjam se, da se je stara naša hišina večkrat jokala, ko me je spravljala v postelj. Tedaj sem imela vender njo, da me je ljubila, ali umrla je, bila je takó stara, ali toli dobra Marija moja! Matere, o kateri mi je pravila, da je bila pravi angelj, nisem poznala in — očeta tudi ne, saj to ni in ni moj oče!«
Takó je govorila deklica s povešeno glavo, zardela se je in ustavila, ko se je ozrla v Ribarja.
Ko Ribar zapazi, da se sramuje izpovedi svoje, reče ji ljubeznivo:
»Le nadaljujte, gospodičina, srce vam bode ložje, in name se smete zanašati, da vam bodem vedno na pomoč!«
Za nekoliko časa povzame deklica iznova:
»Ko mi je bilo osem let, umrje mi jedina duša, ki me je ljubila, umrje mi Marija, in leto pozneje me odvede Petrovič v samostan. Kakó sem se veselila! V tem pripravljanji, v tem pričakovanji sem bila vesela, pozabila vso nesrečo svojo. Ostala sem v samostanu do štirinajstega leta, in v vsem tem času ga ni bilo k meni, v vseh teh letih nisem videla nikogar razven součenk, samostanskih sestra in izpovednika svojega. Redno in točno je pošiljal zame denar, ali meni ni pisal, le redkokdaj me je pozdravil po načelnici. Kako mi je bilo težko, ko so klicali to ali ono deklico, češ, da je prišel oče, prišla mati! Mene ni klical nihče! In vender so mi bila ta leta najsrečnejša, najlepša, in rada bi bila vedno ostala v samostanu. Ali on je vedel, da mi je tam dobro, da sem si pridobila blagih src, ki so me pomilovala; tega mi ni privoščil. ‚Kar je potrebnega, znaš,‘ dejal je; ‚zdaj od tod!‘ — Potegnil me je iz mirnega, srečnega kraja v pravi pekel — v hišo svojo. Tu je bilo še slabše nego prej. Našla sem žensko (zval jo je Katro), ki se je povsod in v vsem ujemala z očetom, ki je ravnala z mano kakor on, ako ne še huje.«
Ustavi se uboga deklica in globoko vzdihne. Videč, da jo Ribar takó milo gleda z velikimi svojimi očmi, zardi se in se obrne od njega.
»Ali se kesate, Gabrijela, da ste bili odkritosrčni?« vpraša jo mladenič. Ko mu ne odgovori, nadaljuje:
»Gabrijela, od ónega dne, ko sem vas videl, ko sem vas mislil nesrečno, od onega dne živite v srci mojem. Odkritosrčno povem: izprva sem mislil, da ste napravili name le prijeten vtisek in vzbudili v srci mojem pomilovanje, katero se bode sčasoma dalo odpraviti, ali dan za dnevom sem čimdalje bolj hrepenel po vas. Hotel sem se upirati, ali zaman. Gabrijela! Ljubiti vas hočem, moram vas ljubiti za vse: za očeta, mater, za brate in sestre — ljubiti na veke! Glejte, tudi jaz sem sirota, in pogrešal sem vedno ljubezni. Toda od dne, ko sem ugledal vas, od tedaj je drugače«.
Zopet se ujamejo njiju oči, in v njenih igrajo solze veselja. Jelica mu poda roko in reče:
»Samó sirota, ki ima toli dobro srce kakor vi, umeje nesrečo mojo. Od dne, ko sem vas prvič videla, bilo ni trenutka, da ne bi bila mislila na vas.«
»Gabrijela!«
»Imenujte me Jerico ali Jelo; tako me je zvala mati in moja dobra Marija, jedini bitji, ki sta me ljubili.«
Mrak je že legel na zemljo, in skozi goste veje košatega drevesa je poslal mesec prve svoje poljube na deklico in mladeniča.
Vstala sta; Ivan je prijel Jelico za roko in ji milo proseče zrl v obraz, nagnil se k nji in ji pritisnil na rdeči ustni gorak poljub, šepetaje: »Jutri, Jelica, ob solnčnem zatonu tukaj!«
IV.
uredi Poput vode časovi teku,
Ljubite dok vam je čas, dok još
Mlade vam godine služe Ljubite! — — —
- Badalič.
Kakor se začne otroku nova dôba, ko pusti igrače, veselo skakanje in brezskrbno življenje ter gre v šolo, kjer je omejena sloboda njega, takó je pomembna v življenji dôba, ko se v srci prično vzbujati óna sladka mila čustva, zdaj žalostna, zdaj vesela, ko začne v človeku kliti ljubezen.
Jela se je čutila v tem času srečno, kakor še nikdar. Prej vedno žalostna in resna, bila je zdaj nenavadno vesela, ko je našla srce, ki jo umeje in ljubi.
Kadar je bil Petrovič z dóma, tedaj je srečna Jela pozabila njega in zlobe njegove; v hiši, kjer je bilo navadno vse mrtvo, razlegala se je radostna pesem iz dekliškega grla.
Kadar sta se mogla videti z Ivanom, pozabila sta vse: preteklost in prihodnjost ter živela le sedanjosti; pozabila ljudij in njih zlobnih src, živela zgolj ljubezni svoji.
Takó jima je v tej sreči minilo poldrugo leto, ali toliko, da sta se zavedala tega časa. Jela se je sedaj malo menila za očetovo preziranje in zaničevanje njegovo; vse je pozabljala v hipih, katere je prebila pri svojem Ivanu.
Ali kakor se poleti pripode oblaki na jasno nebó, tako se je na mlada znanca naša pripodila usodna nevihta.
Nekega dné, ko sta popolnoma mislila, da je Petrovič v Piranu, kamor je odpotoval že rano zjutraj, sedela sta v gozdiči pod cesto.
Ivan naprosi Jelo, naj bi mu zacitrala.
Jameta torej ugibati, kaj naj bi igrala.
»Le kaj prav prisrčnega, Jela!« reče Ivan, ki je dozdaj pripovedoval o dijaških letih svojih.
»Pripravi se, dragi moj, da te ne zbega moja toli žalostna pesem,« dé Jela, »srce ti bode pokalo! Pazi, Ivan!«
Rekši se nasmeje in zapoje šaljivo pesem, ki se glasi dôkaj poredno iz njenih ust. Bila je v tem trenutku toli lepa, v tem razposajenem veselji takó ljuba, da se Ivanu še nikdar ni zdela tako. Pritisnil jo je nase in s poljubom zadušil zvonki nje smeh.
Kakor strela z jasnega neba ju zadene glasni satanski smeh Petrovičev.
»Haha! Dobro srečo, golobičica ljuba! Zakaj nisi k meni privedla golobčka svojega, k meni, očetu, da bi ga vzprejel v naročaj — ljubeznivega sina!«
Jelica je stala najprej bleda kakor zid, ali skoro se je osrčila in stopila k Ivanu, ki je že stal njenemu očetu nasproti.
»Ha, vi ste, gospod Ribar! Ali vas je Adamič k meni poslal, in ali ste zgrešili pot in v gozdu našli hčerko mojo namesto mene? Priporočiti vas moram prijatelju Adamiču, naj vas ne pošilja prepogostoma, da se ne izgubite!«
»Gospod Petrovič! Midva se ljubiva«.
»Haha, ljubica vaša?« kriči Petrovič. »Da se ljubita! Mene nje mati ni ljubila, in vender sva bila združena, haha! Le potolažite se; nji je že odločen drug ženin. Ako ga ne bode ljubila, in ji bode dolg čas, bode pa štela denar, res, denar, gospod Ribar!«
Ivan hoče odgovoriti še nekaj, ali Jela ga ustavi s pogledom, ki znači, da hoče govoriti sama.
Ribar se torej lahno prikloni Petroviču, poda Jelici roko in gré.
Prišedši na cesto, ugleda poleg Petrovičevega voza mladega gospoda. Spomnil se je Petrovičevih besed, da je Jeli namenjen že drug ženin. Ne mene se za onega, gré Ivan svojim potem.
V.
urediAh! nije ljudski život drugo
Neg smučeno jedno more,
Neg plov jedna, koju dugo
Biju vali kano gore.
- Gundulić.
Pogubljena je bila znancema našima srečna dôba. Videvala se nista več, tolažila sta se samó po listih, katere je dobra soseda pridno odnašala in prinašala.
Mož, o katerem je Ribar takoj slutil, da je odločeni ženin, prihajal je pogostoma k Petrovičevim.
Bil je Svetek, trgovec s sadjem v Trstu.
Jelici je bil neizrecno zopern, ker je bil do cela drugačen od Ivana. Prevzetnost, vedno ponašanje z bogastvom, lakomnost — ta svojstva so se jasno kazala iz vsega vedenja njegovega. Da sta se s Petrovičem ujemala, moralo je v njem biti trdo hudobno srce.
Jela se je hotela umikati, ko je prihajal Svetek, ali Petrovič ji je prepovedal jedenkrat za vselej. Morala je torej sedeti ž njima in poslušati njiju pogovore o trgovini, o dobičku in izgubi, o tisočih tega, o stotakih onega trgovca. Ali vse to je morala poslušati, ko je v nji vse gorelo, ko je v nji bilo nesebično nedolžno srce, ne hrepeneče po bogastvu — uboga Jela!
Sebičnemu Svetku je Jela ugajala, in ne da bi se kaj brigal za nje ljubezen, vprašal je samo očeta zanjo. Petrovič mu je zagotovil, da mora biti njega volja i volja Jelina.
Živela sta torej mirno in brez skrbi, sklenivši, da bodeta silno pazila na Jelo in počakala, da se izjoče. »Potem pa je tvoja, Svetek«, dejal je Petrovič oblastno.
Jelica je vedela, kaj pomenjajo Svetkovi pogosti prihodi; Ribar pa jo je tolažil, da bode skoro žena njegova. Dobil je namreč nekaj dote po materi in upal, da se združi s svojim gospodarjem Adamičem, ko se urede opravki.
Adamič mu je sicer res obljubil takó, ali nanj je vplival Petrovič, kateri je stvar tako zasukal, da je imel Ribarjev gospodar vedno kaj urejati. Vrhu tega naj bi Ribar odpotoval in se na potovanji pomudil leto dnij; v tem času pa bi se poročila Svetek in Jela.
Svetek si je blizu Petrovičevega doma kupil majhno hišo z vrtom; »za poletje«, tako je dejal, ali glavni namen je bil, da bi lože pazil na Jelo.
Bili so za deklico hudi časi. Ivana je videla le redkokdaj; tolažila se je samó z listi njegovimi. Smela ni nikamor, zakaj če ni bilo očeta doma, prežal je nanjo Svetek; naključje namreč ni nikdar naneslo, da bi bila oba zajedno po opravkih. Uboga Jela je torej trpela in molčala — komu naj bi tožila!
Pela ni več; nje citre so počivale, bila je zopet resna, molčeča kakor prej, razven v trenutkih, ko je dobivala Ivanove liste.
V tem času pa je Ribar delal na vso moč, da bi bil skoro samostojen, in bi se čim prej uresničila najžarnejša želja srca njegovega.
Siromak! Na zlôbna srca pa ni mislil neizkušeni mladenič! Zdajci mu pride povelje, da mora v Indijo, in tako smo ga torej videli v Miramaru, ko se je poslavljal od Jelice svoje.
Ali usoda je vsi stvari dala drug tir!
Nekega dne prisopiha Svetek ves vznemirjen k Petroviču. Zakleneta se v sobo in se razgovarjata dokaj dolgo.
Po važnih opravilih bi moral Svetek takoj odpotovati na Grško, in glej, drugega dne pove Adamič Ribarju, da ne odpotuje sedaj, ampak pozneje. Sklenili so pa, da odpotuje Ivan tedaj, ko se Svetek vrne, da ne bi bil na poti Svetkovi poroki z Jelo, katera se bode morala udati.
Svetek bi, ko se vrne, vedno stanoval blizu Petroviča, da se mu bode dekle privadilo, da ji bode vedno pred očmi, in da bode tako lože pozabila »prvo neumnost svojo«; Ribar pa naj bi se mudil leto dnij na potovanji. »In v tem času združimo tebe, Svetek, z nežno mojo golobičico«, smijal se je Petrovič.
VI.
uredi»In einer Stund’ stosst
Gott leicht alles um.«
- Kohanovski.
Ribarju torej ni bilo odpotovati. Naznanil je to novico hitro Jelici in ji priporočil, naj porabi priliko, da se snideta, ko odpotuje Svetek.
Zjutraj zarano sta se odpeljala Petrovič in Svetek v Trst in hitela po opravkih, ne misleč na drugo, nego na izredni dobiček.
Skoro popoludne se torej Ivan napoti proti Petrovičevim.
Prekoračila sta z Jelico gozd in prišla na pot, ki drži v Miramare. Tu se jima je zdelo varneje.
Koliko sta si imela povedati, saj zadnjič nista mogla govoriti, ker ju je težilo slovó! Pozabila sta vse zlo, ki je ločilo ono srečno dobo poldrugega leta od dobe sedanje; poznala nista več zaprek, domišljala se nista brezsrčnega očeta, ne lakomnega Svetka. Nič jima ni bilo do sveta, sama sta si bila vse!
Zatopljena v svoj pogovor nista videla, da se je jesensko solnce skrilo, da so se na nebó privlekli črni oblaki, in da je morje strahovito v bučalo. Šele ko jamejo z vetrom padati težke kaplje, spogledata se. Jela se hitro zave in reče:
»Tu doli je hiša starega ribiča, tja pojdiva. Govorila sem nekolikokrat ž njim, in vedno se je zanimal zame.«
Ribičeva koča je bila še daleč, toda bila je jedina na tem poti do Miramara.
Dasi sta znanca naša pospešila korak, bila sta vender vsa premočena.
Blisek je švignil za bliskom, grom zabobnel za gromom, in dež je lil čimdalje bolj. Morje se je močno zaganjalo ob breg, metalo valove po vsi cesti in močilo tudi Ribarja in družico njegovo.
Jelica se je od strahu oklenila Ivana in pri vsakem blisku zakrila obraz ob njega ramo.
Napósled prideta venderle do zaželene kočice.
Vse je zaprto.
Ribar potrka na dokaj trhla vrata — nihče mu ne odgovori. Potrka močneje, in sedaj vpraša nekdo v koči:
»Kdo je?«
Namesto Ribarja se oglasi Jelica:
»Jelica Petrovičeva.«
Précej se odpró vrata, in Jelica stopi z Ribarjem v kočo. Nekako zatohel je zrak, ker je na jedino okno pritisnjena deska, da brani dežju v kočo. Na majhni mizi gori svetilka; pri mizi je jedini stol. V kotu je ognjišče in na njem nekaj loncev in skled; v nasprotnem kotu stoji ribičeva postelja, pogrnjena s čedno, belo rjuho.
»Joj, gospodičina, kakšni ste!« začudi se ribič, ko zapazi pri luči, kako je Jelica mokra.
»In vi tudi«, obrne se k Ribarju.
»Precej zanetim ogenj, da se nekoliko osušita. Samo potrpita nekoliko.«
Naglo, kolikor mu dopuščajo leta, stopi starec k ognjišču, vzame izpod njega nekaj suhljadi, dene vrhu nje dve debelejši poleni, in skoro plapola dobrodejen ogenj na ognjišči.
»Čujte, gospodičina, ako bi ne bili prišli, moral bi jaz do vas, kar bi mi bilo zaradi starih mojih let težavno in sitno.«
»Res, ali imate kaj važnega zame?« vpraša Jelica.
Sedaj pokaže starec na mizo, kjer leži poleg luči zvezek popirjev, in pravi:
»Čudijo se ljudje, ob čem živim, ker nikoli ne ribarim; kličejo me za ‚ribiča‘, ker mi ne vedo pravega imena, toda sami vidite, koliko je ribiškega pri meni. Potrpite, naj še nekoliko podtaknem, in takoj vam povem vse. Gospodičina, zahvalite Boga za to uro, le zahvalite ga!«
Spogledata se naša znanca, ker ne umejeta starčevih besed; vender da ve starec kaj več o Jelinih roditeljih, o tem se je Jela prepričala že prej.
Cesto ga je videla, kako se je plazil po gozdu in okrog nje doma. Kadar ga je kdo videl, iskal je suhljadi, ali ko ni bilo nikogar, ogledoval je le in poslušal.
Bil je suh, sklonjen, zarjavelotemnega obraza in popolnoma sivih las. Z obraza pa se mu je brala dobrotnost in poštenost.
Naj je pripovedoval najžalostnejšo ali najveselejšo vest, govoril je vedno počasi, malomarno, kakor da govori o vremeni.
Zunaj še vedno razsaja nevihta, in močan grom stresa zemljo.
Ko je ribič preskrbel za gosta svoja, kar se mu je zdelo potrebno, vzame liste z mize, dene stolico poleg ognjišča, odkašlja se in prične:
»Vedite, gospodičina, da ste Jelica Dolinarjeva in ne Petrovičeva. Berite to pismo, ker imate boljše oči od mene, in zvedeli bodete vse, ker jaz ne pripovedujem kaj spretno.«
Jelica vzame list in jame brati sama zase, toda ribič jo opomni, naj bere glasno, ker je pismo važno tudi za gospoda — »ki je ž njo prišel« — pristavi dobro voljno.
Pismo, ki je obsezalo štiri strani, bilo je pisano hrvaški.
Bile so znancema našima zgolj nerazumne stvari: o neki ladji, o srečnem podjetji, o velikem bogastvu, o prijetnem življenji. Pisano je bilo viharno in strastno. Pretila je strašna osveta nekomu, toda Jelica ni mogla vedeti, kómu, ker ni bilo nobenega imena. Podpisan je bil samo nekov »Gjuro.«
Začudena in nekoliko nejevoljna na osveteželjnega pisca, da Jela pismo nazaj, rekoč, »da jo to jako malo zanima.«
»Čakajte, gospodičina,« meni starec. »Ali to vas bode bolj!« Nato ji da zvezek popirjev z naslovom »Jelica Dolinarjeva.«
»Berite, to vam piše vaš oče.«
»Kaj včste vi o mojem očetu? Ako sploh še živi?« vpraša Jelica malone neverjetno, vender sluteča nekaj veselega.
»Bil sem nekdaj sluga, in če hočete, priča sreči in nesreči njegovi ž njim daleč tam čez mórje; potem je pa mene poslal semkaj, in tu sem odkril veliko hudobnost njega, katerega imenujete očeta. Naznanil sem mu to, in od tedaj ve za vse, tudi za vašo ljubezen, katere je vesel, in ve, kako vas sovraži Petrovič. Skoro pride, da vas reši, da se osveti. Toda berite sami; oče vam bolje piše, nego jaz pripovedujem.«
Jelica sklene brati doma in gre k vratom gledat, ali se je že nevihta polegla.
Odpre duri, ali zdajci se zabliska tako močno, da kričeč odskoči; za bliskom strašno trešči, in dež se vlije iznova.
Mrak je že legel na zemljo, ko se oblaki pretrgajo in se ploha poleže.
Mlada znanca naša iskreno zahvalita starčka za zavetje; on ju spremi do vrat in kliče za njima:
»Da se vidimo srečnejši tam gori v vaši hiši, gospodičina!«
Ker ju čaka še dolg pot, jameta Ivan in Jela hiteti po bližnjicah skozi gozd; Jelica komaj diše od strahu, da bi bil Petrovič doma pred njo.
Ko sta že blizu doma, čujeta živahno razgovarjanje v gozdu ob cesti.
Molče se pogledata, ko jima priteče naproti vsa preplašena žena mladega ribiča, katera jima je nosila liste.
»Moj Bog, mrtev je že, mrtev je, Petrovič!«
»Kaj je, za Boga, kaj govorite?« vzklikne Jelica.
»Vaš oče se je peljal domov o nevihti, in ko je treščilo tako silno, treščilo je v drevó prav blizu voza Petrovičevega. Konja se splašita, začneta begati dalje in dalje, voz se zvrne, Petrovič pade čez zid in sicer toli nesrečno, da zdajci obleži. Ni treba tja, gospodičina, ne; pojdite domóv, ali še bolje, k meni v hišo. Jaz bodem pri njem in moj mož; bodite brez skrbi.«
Jelica je stala kakor okamenela, takó hipoma je prišlo vse to.
Vzprejela je ponudbo dobre žene, povabila Ribarja s sabo, vzela mladi ženi otroka in šla namesto domov, v ribičevo kočo.
VII.
uredi»O sei mein Freund!« so schallt’s vom Heuchelmunde
Dem Falschen, der mit heimlichem Behagen
Den Vortheil uberzahlt von solchem Bunde.
Du traust ihm, und — schon hast du eingeschlagen,
Ein edler Thor! — — — — — — —
- Lenau.
Ko prideta v ribičevo hišico, poišče Jelica najprej luči, spravi zaspanega otroka k počitku, potem pa séde k mizi.
Brati ni mogla, prenemirna je bila; hotela si je nekoliko odpočiti. Ribarja pa je tirala radovednost in želja, da bi vender videl svojo Jelo srečno; zató odpre list. Jelica ga prosi, naj bere glasno; Ivan sluša in prične:
»Preljuba Jela, moja hči!
Ne vem, kakó sem mogel živeti toliko časa brez tebe!
Dolgo nisem vedel, da živiš, mislil sem, da si me tudi ti zapustila in šla za materjo svojo; dolgo nisem vedel, da živiš — dolgih petnajst let! Zapuščen nisem imel nobene duše razven Slaka, starega sluge, kateri j edini mi je ostal zvest.
Pet let je že, kar vem, kakó so me osleparili, kakó so mi ugrabili najdražje imetje, ali vender, zvedel sem tudi, da živiš ti, draga moja Jela!
Od tedaj sem dobro poučen o tebi, poročal mi je zvesto Slak, ki je neznan naseljen blizu tebe.
Vem o jedini tvoji tolažbi, o tvoji ljubezni do blagega mladeniča, kateri ti je že dolgo jedini zaščitnik. Komaj čakam srečnega trenutka, ko vaju bodem mogel blagosloviti in združiti.
Sedaj čuj mojo povest; prepričaj se, da sem res tvoj oče in da nisem mogel doslej priti v domovino.
Bilo ti je šele leto dnij, ko sem se ločil od tebe. Odpotoval sem v jutrove dežele, ali muditi se nisem mislil dolgo.
Težko, kakor bi vedel, da se poslavljam za vselej, ločil sem se od svoje žene, matere tvoje, in ona, kako je jokala! Oklenila se me je okolo vratu in ihtela, in takrat si se vzbudila ti in pričela glasno plakati, kakor bi umela, kaj se godi.
Sedaj mi je jasno, zakaj je tvoja mati takó jokala; takrat sem nje žalost pripisoval samó slovesu.
Imel sem v službi knjigovodjo, zvedenega, lokavega moža. Znal je sladko govoriti, slikati lepo in veselo bodočnost v bogastvu, opisovati tujino v vsem nje blesku — izkratka, vedel se mi je prikupiti. Bil mi ni podložnik, prijatelj mi je bil.
Z materjo tvojo se je vedel uljudno, nekoliko laskavo, kar sem pa pripisoval njegovim letom in izkušnji v družbah.
Tvoja mati, Jela moja, ni ga mogla trpeti. Prosila me je, naj ga ne vabim v hišo — ali imenoval sem jo neuljudno, očital ji, da je negostoljubna, in prvič ravnal proti nje volji — nesrečnik!
Udala se mi je, vzprejemala ga uljudno in prijazno, toda cesto sem jo videval, kakó si je skrivaj otirala solze. Vpraševal sem jo, zakaj joče, toda bila je preponosna, da bi me iznova prosila tega, kar v sem ji odrekel. Šele pozneje sem zvedel, da se je drugače vedel z mojo soprogo, kadar ni bilo mene doma; ali ona je molčala, ker je vedela, kako sem zaslepljen.
Navdušil me je za veliko podjetje, pri katerem bi bilo v nevarnosti do malega vse imetje moje. Dolgo sem se upiral, toda končno sem se udal.
Napravil sem ladjo v jutrove dežele, on naj bi pa v Trstu opravljal trgovske posle. Vzel sem s sabo nekaj mož, ki so se mi kazali udane, toda izdajice so bili vsi razven Slaka.
Imeli smo do cela neprijeten pot po slabem morji, vender smo že hvalili Boga, da nas je otel, ker smo že bili blizu Odese, kjer bi se ustavili za delj časa.
Samó še jedna noč!
Pokoja željan, šel sem počivat, ker se nisem več bal nevarnosti. Noč je bila lepa, nebo jasno, posejano z brezštevilnimi zvezdami, morje mirno, da se je ladja po njem zibala, kakor po olji.
Šel sem na krov, poslal v duhu materi tvoji in tebi srčen pozdrav in šel spat.
Spominjam se, da se mi je bas sanjalo, kako vaju rešujem iz velike nevarnosti, ko me vzbudi Slak, da ladja gori. Hitro grem na krov, ali prepričam se, da ni rešitve. Kličem svoje ljudi, toda bilo ni nikogar; domislim si, da so vsi dobri plavači raz ven mene, in zemlja ni bila daleč.
Plamen me je že dosegel — omedlel sem — vzbudil sem se tam na obali, kraj mene je bil zvesti moj Slak, kateri me je rešil.
Pisal sem o nesreči svoji precej njemu — prijatelju svojemu in prosil hitre pomoči, da se započeto delo nadaljuje, ali pomoči ni bilo.
Pisal sem drugič njemu in soprogi svoji. Za nekoliko tednov dobim pismo od njega in v tem list, katerega sem pisal svoji ženi. V njega listu pa strašno novico, da je moja žena od žalosti umrla, in skoro za njo tudi hči Jela.
Nesramen hudobnik, da bi prej prišel do namena svojega, pravil ji je o moji nesreči in pristavil, da sem tudi jaz poginil v ognji, saj o meni ni duha ni sluha.
Ko sem zvedel, da sem izgubil, kar mi je bilo najdražje na svetu, ko sem vedel, da me v domovini ne čaka zvesto srce, sklenil sem ostati v tujini.
Čemu se vračati domov, mislil sem si, kjer bi me vsak kraj, vsako drevo, vsak kot mučil z minulostjo in me spominjal srečnih dnij!
Ostal sem torej v tujini. Pisal sem nekolikokrat knjigovodji v svojemu, ali odgovoril mi ni. Živel sem brez namena; čemu in za koga naj bi se trudil in mučil? Šele zvesti moj Slak me je moral opomniti, naj se resno poprimem dela.
Pričel sem, vse šiloma — ali vse mi je uspevalo, čudno uspevalo. Tržil sem dalje z vsem svetom, le s Trstom nisem hotel imeti posla. Takó je minilo petnajst let, meni cela večnost.
Neizogibna prilika nanese, da sem moral po trgovini svoji kreniti proti Trstu.
Sam nisem hotel. Dal sem povelje Slaku.
Ladja je bila že pripravljena za odhod, jaz sem stal na luki, dajal še zadnja naročila, ko pride pred mene Slak z neznanim človekom in mi pravi: »Prosi me, naj bi ga vzeli s sabo v Trst, šiloma hoče odpluti z našo ladjo, ali jaz ga nečem, ker ga poznam.«
Ko čuje tujec, da ga pozna, iztrga se mu iz rok in zbeži. Za nekaj trenutkov je odplavala ladja, in jaz sem se hotel vrniti v mesto, kar vidim nekaj korakov od sebe, kako vlečejo mornarji nekoga iz morja. Stopim bliže in spoznam moža, ki je silil v Trst.
Radoveden ga ukažem prenesti v svoje stanovanje. Tresla ga je huda mrzlica, in zdravnik je majal z glavo. Jaz sem pa sedel pri njem in mu stregel. Bledlo se mu je, govoril je čudne, meni nerazumne stvari.
Kako ostrmim, ko čujem svoje ime!
»Užge naj se od zdolaj, kjer spi Dolinar, tako je ukazal Petrovič; mi vsi poskačemo v morje in plavamo do kraja, ladjo z gospodarjem pa prepustimo usodi. Hej, že gori, dobro sem zanetil! Hej, Dolinar, lahko noč! Zvesti Slak, z Bogom!«
Planem kvišku, pozabivši, da imam bolnika pred sabo, stresem ga in zakričim kakor lev:
»Povej, govori, kar si zdaj blebetal, sicer —«
Nesrečnik me samd srepó pogleda, strese se in molči.
Strašen sum me obide; iztežka sem čakal, da se mu zdravje obrne na bolje. Toda starec je pešal od dne do dne. Ko se je nekega dne zavedal, izdal sem se mu, in tedaj mi je povedal strašno novico. Moj knjigovodja Petrovič je podkupil može, da so ladjo zažgali, obetaje jim mnogo denarja. On, kateremu sem stregel, zažgal je ogenj. Ali Petrovič ga je osleparil, in on se je hotel osvetiti. Tedaj sem zvedel, da Petrovič še živi; prisegel sem, de mi mora pred oči.
Naznanim Slaku, kar sem zvedel, in mu naročim, naj o Petroviči pozveduje, kolikor more. Kar mi je odkril, to je neverjetno, satansko.
Soproga moja je neprestano žalovala po meni misleč, da sem mrtev. Petrovič jo je miloval in se hlinil, kar se je dalo, da bi mislila drugače o njem. Ali ni se hotela vtolažiti. Videč, da izlepa ne opravi ničesar, lotil se je sile.
Kazal ji je oporoko s ponarejeno mojo pisavo, katero naj bi bil pisal jaz pred odhodom, v kateri sem vse svoje imetje prepustil zvestemu svojemu prijatelju, če se poroči z mojo ženo in bode skrben varuh nji in tebi, Jelica!
Branila se je dolgo, naposled se je vender udala in se poročila ž njim leto dnij po moji nesreči. Udala se je zaradi tebe, Jela, da ti zagotovi srečno prihodnjost. Uboga žena moja!
Sovražila je svojega moža, ta pa je bil zadovoljen, da jo je imel v svojih rokah. Ali samo leto dnij.
Prisvojil si je mojo hišico na proseški cesti, kjer sva poleti prebila toliko sreče s tvojo materjo, in si jo prezidal v grad, kjer bivaš ti sedaj.
Tebe je pa sovražil, ker si moja hči, ker mu morda budiš vest, ali pa se ti maščuje, ker ga je sovražila tvoja mati.
Vse to mi je storil on, prijatelj Petrovič, katerega si ti imenovala toli dolgo očeta! Vem, da te namerja poročiti s Svetkom, ali ne boj se, to se mu ne posreči.
Mož, katerega imenujeta le ribiča, to je zvesti moj Slak, kateri si je izvolil ubožno kočo tam na obali, da opazuje neznan in neopazovan, kaj se godi.
Jaz sem v teh petih letih prav pridno delal, spravljal vse imetje svoje, katero je bilo tu in tam, uredil vse in zdaj pridem, Jela, da te po dolgem času pritisnem na srce, dete ljube moje Jele!
Gjuro Dolinar.«
Zjasnilo se je popolnoma. Skozi okno ribičeve koče je posvetil ščip.
Ribar odloži prebrani list, prime Jelico za roko in jo molče vede k oknu.
Nema sta zrla v lepo noč, in Jela je naslonila glavo na Ribarjevo ramo.
»Očetu se ne bode treba osvetiti,« šepnila je kakor v sanjah, in Ribar je dejal: »Bolje tako, ostane vsaj neomadeževan!«
VIII.
urediPo morja neskončni vodi
Čolnič meni drag vesla.
Kodar hodi, kodar brodi,
Oh, povsodi
Duša moja ga spremlja;
Kodar brodi, kodar hodi,
Sto prošnja
Iz srca
Zanj pošiljam do neba.
- S. Gregorčič.
Naznanila sta očetu Petrovičevo naglo smrt. Dva dni pozneje dobi Ribar Dolinarjev list s prošnjo, naj se takoj odpelje v Odeso, kjer se snideta, ukreneta nekaj potrebnega in se potem skupaj vrneta v Trst. Težko je bilo ljubimcema slovo, ali tolažila ju je nadeja, da se ločita le za malo časa.
Dan za dnevom je čakala Jela novice o ljubljenci in očetu; dan za dnevom je zrla daleč tja na morje, ali še ne ugleda drage dvojice.
Bila je pri ribičevih. Slak je tudi pustil ubožno svojo kočo, slekel siromaško obleko in iztežka pričakoval Dolinarja.
Nekega jutra dobi Jelica nastopni brzojav:
»Sedaj sva v Pulji, okolo dveh popoldne prideva v Trst.
Dolinar — Ribar.«
Jelica je šla takoj domóv, poklicala ribičeve s sabo, da so vse pripravili za slovesen vzprejem.
Ko sta venderle prišla, ni se mogla Jelica nagledati lepega bradatega moža — očeta svojega, in Ribar ni bil hud, da je češče gledala zarjaveli obraz Dolinarjev, nego njegov; saj je očeta tako dolgo pogrešala — uboga Jela!
Dolinar je takoj prodal posestvo na proseški poti, preselil se čez zimo z Jelo in Slakom v Trst, spomladi pa kupil lepšo vilo na nasprotni strani Trsta.
Tudi tu je bil gozdič prijeten in vabeč.
Skozi gozd so se milo razlegale Jeline citre, katere je s prijetnim altom spremljala, pojóč:
»Tik mene na travico šel je,
In nisem mu rekla nikar;
Za roko me rahlo prijel je,
Braniti ni bilo mi mar.«
Tedaj je prišel Ribar, in nista se več bala, Jela ni več tožila, in vzdramil ju ni iz sladkih sanj Petrovičev zlobni posmeh!