Na obisku pri svetlem soncu
| ← Sosedi | Lonček, kuhaj Na obisku pri svetlem soncu Slovaška pravljica |
Leteča ladja → |
| |||||||||||||||
NA OBISKU PRI SVETLEM SONCU
Nekoč je velik, teman oblak zakril nebo. Sonce se tri dni ni pokazalo in piščančki na dvorišču so čivkali:
»Kam je šlo sonce? Kam se je skrilo? Kdaj se bo vrnilo in svetilo? Šli ga bomo poiskat!«
»Le kako ga boste našli, revčki,« je zakokodakala koklja. »Saj ne veste, kje sonce živi!«
»Seveda ne vemo,« so čivkali piščančki, »a boma že srečali koga, ki nam bo povedal.«
Koklja je pospremila svoje piščančke na cesto. Vsakemu je dala vrečico in torbico, v vrečice je nasula prosena zrna, v torbice pa makova zrna.
Piščančki so odšli. Hodili so in hodili in so zagledali na vrtu zelnato glavo, na njej pa je sedel velik polž. Polž je nosil na hrbtu pisano polžjo hišico. Piščančki so se ustavili in ga vprašali:
»Polžek, polžek, ali veš, kje živi sončece?«
»Ne vem, a tamle na plotu sedi sraka, mogoče bo ona vedela.«
sraka ni čakala, da bi piščančki pridrobili k njej, sama jim je prifrčala naproti.
»Piščančki, kam pa greste, kam jo mahate čisto sami?«
Piščančki so začivkali:
»Sonce se je skrilo, že tri dni ga ni na nebu. Gremo ga iskat!«
»Tudi jaz grem z vami, tudi jaz grem sonce iskat!«
»Ali veš, teta sraka, kje sončece živi?«
»Ne vem, kje sončece živi. Mogoče bi vedel zajec? Tu v soseščini za živo mejo čepi,« je zavreščala sraka.
Ko je boter zajec videl, da prihajajo gostje, si je poravnal kapo, zavihal brčice in na široko odprl vrata.
»Boter zajček, boter zajček,« so zaščebetali piščančki in je vprašala sraka, » ali veš, kje živi sončece? Iščemo ga!«
»Ne vem, ne vem, toda moja soseda račka, ta bi nemara vedela. Tamle ob potoku v ločju živi.«
Boter zajec je šel prvi, za njim pa piščančki in prišli so k potoku, kjer je stal račkin dom, privezan na čolniček.
»Ej, soseda račka, si doma ali nisi?«
»Doma sem, doma,« je zagagala račka, »ne morem se posušiti, ko pa že tretji dan ni sonca na nebu.«
»Saj mi gremo sonce iskat,« so ji čivkali piščančki, sta se oglasila sraka in zajec. »Ali veš, kje sonce živi?«
»Ne, ne vem, a tamle pod bukvijo živi ježek. On pa ve, kje sonce živi,« je rekla račka.
Bukev je rasla na drugi strani potoka in vsi so se spravili v čolniček in se prepeljali skozi ločje na drugi breg, da bi poiskali ježka. Ježek je sedel pod bukvijo in dremal.
»Seveda vem, kje sončece živi. Za bukvijo zeleno je velika gora, nad goro velik oblak, nad oblakom je srebrna luna, z lune pa lahko soncu kar roko podaš.«
Tako jim je povedal ježek, nato je vzel palico, kapo si je pomaknil na čelo in je šel prvi, da bo pokazal pot do sonca.
Hodili so in hodili in prišli na sleme visoke gore in so zagledali temen oblak. Ujel se je za gorski vrh in zdaj je tam gori poležaval. Na oblak so zlezli piščančki, sraka, zajec, račka in jež, oprijeli so se ga in poletel naravnost k luni. Ko je luna zagledala, da prihajajo gostje, je koj razsvetlila svoj srebrni krajec.
»Luna, srebrna luna,« so začivkali piščančki, v en glas so rekli sraka, zajec, račka in jež, »pokaži nam, kje živi sončece. Že tri dni ga ni bilo na nebu, tako nam je dolgčas po njem.«
Luna jih je pospremila prav do vrat sončevega doma, a v domu je bilo temno. Sončece je zaspalo in ni hotelo več sijati.
Tedaj je sraka zavreščala, piščančki so začivkali, račka je zagagala, zajec je zaploskal z dolgima ušesoma, jež pa je s paličko tolkel po tleh:
»Sončece, sončece, zbudi se, razsvetli se, posveti nam!«
»Kdo pa kriči pod okencem?« je vprašalo sonce. »Kdo mi ne da spati?«
»To smo mi: piščančki, sraka, zajček, račka in jež. Prišli smo te budit, saj je že jutro.«
»Oh, oh,« je zastokalo sončece. »Le kako naj se povzpnemna nebo? Tri dni me je pokrival teman oblak, tri dni me je skrival. Kako naj zdaj na nebu zasijem?«
Ko je zajec to slišal, je natočil v vedro čiste vode in z njo je račka umila sonce. Sraka je z brisačo sonce brisala, jež ga je s krtačo oribal, piščančki so pobrali vse smeti in zlato sonce je zaplavalo na nebo. Po vsem svetu se je razsvetlilo in vse se je ogrelo.
Tudi koklja se je prišla pogret na sonce. Prišla je, zakokodakala in priklicala k sebi vse piščančke.
Piščančki po dvorišču drobencljajo, zrnja iščejo in se na soncu grejejo.
Slovaška pravljica