Na obisku v stari domovini

2. Beograd

Iz Zagreba smo se vozili proti Beogradu vso noč. V Beograd smo dospeli ob sedmih zjutraj, že pol ure prej nas je sprevodnik opozoril, da se bližamo glavnemumestu Jugoslavije, pa smo začeli skupaj spravljati svojo prtljago in devati v red svojo toaleto, da bomo izgledale kar najlepše in se kot ameriške Slovenke dobro predstavile v Beogradu.

Stojimo pri oknih v vlaku in opazujemo po cestah, ki vodijo v jugoslovansko prestolico vrvenje ljudi, avtomobile. Že od daleč se nam prikažejo veličastne moderne stavbe Beograda. Mesto šteje danes pol milijona prebivalcev.

Komaj se vlak ustavi in stopimo iz vlaka, že nas obkrožijo številni zastopniki države in drugi. Med njimi je bilo veliko število dam, med njimi slovenske in srbske, ki so nas obsipale s cvetjem. Ta prejem je bil nekako sličen onemu v Ljubljani, samo ne tako velik. Tudi ta sprejem nas je prijetno presenetil, kajti toliko ljubeznivosti in prisrčnosti od ljudi, katere smo zdaj prvič videle v življenju, nismo nikdar pričakovale.

Razni predstavniki so nam bili po vrsti predstavljeni. Na čelu pozdravne skupine pa je bil g. Janko Švajgar, ki je nastavljen kot referat pri ministerstvu socialne politike. Njega smo poznali že od prej, ker nas je bil prišel pozdravit na vlak ob prehodu jugoslovanske meje in se peljal z nami do Ljubljane. G. Švajgar je jako ljubezniv mož, postrežljiv in vseskozi gentleman.

Na kolodvoru so nam bili dalje predstavljeni: dr. Gorišek, predsednik slovenskih društev v Beogradu, ga. Matilda Novak, uradnica raznih društev, ga. Olga Bogdanovich roj. Fotič, sestra jugoslovanskega poslanika v Washingtonu. Dalje hčerka srbskega generala in pa ga. Petkovič, poleg več zastopnic in članic srbskega društva 'Kolo' in organizacije Jugoslovanska žena.

Prej kolodvorom nas je čakal bus, ki nas je potegnil do največjega beograjskega hotela "Moskva." Tukaj smo odložili prtljago in se vsedle na bus, da si ogledamo znamenitosti tega krasnega mesta.

Ker nismo imeli preveč časa na razpolago, smo morali hiteti od enega kraja do drugega. Naši spremljevalci in spremljevalke so imele načrt, da ostanemo v mestu vsaj tri dni in so imeli za vsak dan poseben program. Toda njih želji nismo mogli ustreči, ker smo imeli sami načrt, da obiščemo še več krajev po Jugoslaviji in se nismo mogli predolgo zamuditi v enem kraju. Zato smo ogledali le najznamenitejše kraje v Beogradu.

Iz busa so nam pokazali poslaništva Francije, Italije in druge. Seve, najbolj nam je zaigralo srce, ko smo zagledali palačo ameriškega poslaništva. Bus je ustavil, da smo si poslopje malo bolj ogledali, pa tudi iz srca vzkliknili: "Živela Amerika!"

Pri mestnem parku, ki leži tam, kjer se izliva Sava v Donavo, smo izstopili iz busa, da si park ogledamo. Sava je tukaj zelo velika, pa lepo modra in čista. V parku smo se vsedli na kameniti ogromen stol, na katerem je nekoč sedel nemški cesar in kazal z roko proti Beogradu češ, da bo njegov za vedno. Pa ni bil dolgo v njegovi posesti oziroma v posesti Avstrije.

Spomin na zadnjo svetovno vojni dajejo avstrijski in meški topovi, ki jih imajo razpostavljene tukaj na ogled turistom. Potem smo se podali proti krasnemu poslopju, v katerem se nahaja muzej. Bilo pa je to na dan, ko je muzej zaprt za ogled. Toda naši vodniki so izprosili, da so nam muzej odprli, saj vendar ne moremo priti iz Amerike vsak čas. Ogledali smo si silne zanimivosti v muzeju, kjer vise po stenah slike, orožje in druge zgodovinske zanimivosti. V eni izmed številnih sob je postavljen mrtvaški oder, na njem pa soha pokojnega kralja Aleksandra, oblečena v uniformo, ki jo je imel kralj na sebi ob času, ko ga je zadela krogla morilca. Na obleki se še vidi strjena kri, ki jo je prelil kot žrtev za svojo domovino.

Okrog odra so gorele debele sveče in vse je bilo tako živo napravljeno, kot bi bil kralj pravkar umrl. Videli smo avto, v katerem se je vozil kralj iz pristanišča v Marselju, predno ga je zadela krogla atentatorja, še vedno se vidijo sledovi krvi na sedežu avta. Videli smo, kako slabo je bil avto zavarovan. Vse drugače je bil zavarovan avto, v katerem sta se vozila angleški kralj in kraljica lani, ko sta obiskala Pariz. Ko smo vse to opazovali nas je globoko prevzela žalost nad žalostno usodo jugoslovanskega kralja, ki je moral umreti še tako mlad in poln načrtov za bodočnost svoje države. Niti od svoje družine se ni mogel posloviti, ko je moral zapustiti ta svet. Njegov naslednik, sedaj še mladoletni sin, bo skušal nadaljevati delo svojega očeta. Pokazali so nam tudi pismo, katerega je pisal lastnoročno in ki je bilo zadnje pred njegovo smrtjo.

Ko smo stopili iz muzeja, smo si ogledali spomenik, postavljen v počast nepoznanemu vojaku. Videli smo tudi spomenik, postavljen v spomin dnevu, ko so morali Turki zapustiti za vselej Beograd, kar se je vršilo pred kakimi 60 leti. Ogledali smo si tudi silen obrambni zid, za katerim so se Srbi branili pred turškimi napadi. Zid je kakih 60 čevljev širok. S tega kraja so nam pokazali kraljevo palačo, v katerem biva kralj in njegova mati.

Podali smo se zopet na bus in se peljali dalje. Videli smo krasno poslopje, kjer zboruje parlament, videli smo razne hotele, cerkve in prodajalne. Na velikem mestnem trgu smo izstopili, da si te pridajalne nekoliko ogledamo. Zelo so nas zanimale krasne, ročno delane čipke in drugo krasno vezenje. Kar po tleh ob cesti so Srbkinje prodajale te svoje ročne izdelke, poleg lepih cvetlic in druge drobnarije.

Za kosilo smo bili gostje g. Švajgarja, ki je naročil kosilo za nas vse na vrtu lepe restavracije. Tukaj se nam je zelo dopadlo, ker vsi stoli in mize so bile belo barvane, vse bolj po ameriškem načinu.

Zares, Beograd je krasno mesto in Jugoslavija je lahko ponosna na svojo prestolico. Saj se lahko kosa z velikimi mesti kot je Pariz, Dunaj itd., samo da je vse v manjšem obsegu. Je pa vse, kot rečeno, lepo, okusno in moderno.

Za popoldne so nam pa srbske dame predlagale, da si ogledamo Oplenac, to je kraljevo grobnico, kjer počiva kralj Aleksander in drugi člani njegove rodbine. Še poprej smo se pa odzvali povabilu, da si ogledamo poslopje, katerega lastujejo društva srbskih sestra. Tu so nas že pričakovali in nam tudi ponudili fino okrepčilo, napravljeno po srbskem načinu. Po stenah smo videli krasno razstavo ročnih del in zlasti so nas zanimale male "dolike,"vse opravljene v narodnih nošah in menda iz vseh delov sveta. Pa če verjamete al' pa ne, da se nam je najbolj dopadla dolika, ki je bila oblečena v našo gorenjsko narodno nošo. Na sebi je imela nek poseben čar. Vsaj tako se nam je zdelo, ker je predstavljala našo narodno nošo.

Ta razna ročna dela so tudi naprodaj tukaj. Čudile smo se delovnim in naprednim Srbkinjam, ki imajo tako krasno stavbo, ki je njih last. V pritličju imajo celo sobe za otroke ali nekakšen otroški vrtec. V veliki knjigi smo se vsi podpisali, da bo naš obisk za vedno zapisan v tej krasni palači naših jugoslovanskih sester.

(Dalje prihodnjič)

4. Sarajevo

Komaj par ur sladkega spanja v hotelu Moskva, nas že zbudi ob pol petih trkanje na vrata. Prišel nas je budit hišnik, kateremu smo prejšnji večer naročili, da nas pravočasno zbudi. Morali smo ob rani uri na vlak proti Sarajevu. Pred vrati so nas čakali osnaženi čevlji. To je povsod v Evropi v navadi, da se potnikom po hotelih čez noč očisti čevlje. Zvečer, ko gre potnik spat, dene čevlje pred vrata in zjutraj jih dobi tam lepo osnažene. To je kaj pripravno za turiste, da gre zjutraj iz hotela v lepo osnaženih čevljih.

Ker ni hotela nobena biti zadnja, smo na vso moč hitele in skoro vse kmalu smo se zbrale spodaj v restavraciji, kjer so nam servirali zajtrk. Potem pa hitimo na kolodvor. Naš vlak je že čakal, zato si hitro poiščemo naš voz, kjer se bo vsa naša družba vozila skupaj in se spotoma zabavala po mili volji.

Naš vlak je bil nov in moderen, nekak "streamline." To je bilo za nas nekaj novega v Jugoslaviji. Motor za lokomotivo je bil izdelan v Ameriki. Sedeži so bili prevlečeni z baržunasto prevleko, v modri in roza barvi. Prav komodno se je vsaka vsedla, kajti imeli smo dolgo pot pred nami. Kmalu je zadonela na vlaku naša lepa slovenska pesem, potem so se vrstile razne smešnice na račun te ali one sopotnice.

V veselem razpoloženju nam je čas hitro minil in zdelo se nam je, da se vozimo komaj par ur, pa smo bili že v Sarajevu. To je bilo ob štirih popoldne. Na mesto smo imeli slikovit razgled. Rdeče strehe na hišah, visoki minareti pri turških mošejah, hišice, narejene po orientalskem vzorcu. Po ulicah smo videli nekaj žensk, ki so nas posebno zanimale, ker imele so obraze zastrte. Bogve, kaj se je skrivalo pod prevleko: lepo ali grdo lice? Kot Amerikanke nismo še kaj takega videle, zato smo pa to turško nošo toliko bolj z zanimanjem opazovale.

Sarajevo je zelo staro mesto, kjer še vedno prevladuje stari turški modni običaj. Mesto je razdeljeno v dva dela, novi in stari del. Najbolj zanimiv za potnika je stari del mesta, ker tu vidiš toliko zanimivosti, da sešteješ srečnega, da te je pot pripeljala tu sem. Moški v širokih hlačah sedijo kar po tleh in pušijo iz pipe ko za stavo. Ženske v širokih haljah in zastrtimi obrazi. Tu vidiš, kako izdelujejo razne umetnine kar pri odprtem oknu ali vratih. Kot smo zvedeli, začno nositi turška dekleta pajčolan čez obraz ko dosežejo starost šestnajstih let. Baje so zelo lepe ženske. Ko smo stali blizu take zastrte ženske, nas je zelo mikalo, da bi ji odgrnile pajčolan, da bi videle njen obraz. Pa si le nismo upale. Ampak to pa rečem, da nas je firbec zelo mučil, da bi si bile ogledale iz oči v oči, kakšen je turški ženski spol.

Sarajevo šteje okrog 80,000 duš. Mohamedancev je 36,000, Židov 10,000, katoliških Hrvatov 20,000 in pravoslavnih Srbov 14,000. To mesto ima to najnovejšo zgodovino, da je bil tu umorjen avstrijski prestolonaslednik Ferdinand in njegova soproga. To je bil potem tudi vzrok zadnje svetovne vojne, ker morilec je bil Srb in zato je Avstrija napovedala Srbiji vojno. Pokazali so nam mesto, kjer se je bil izvršil dotični atentat na cesarski par.

Videli smo tudi pokopališče, kjer sta pokopana Princip in njegov tovariš, ki sta izvršila napad. Prostor smo videli samo od daleč.

Za časa našega bivanja v Sarajevu smo stanovali v modernem hotelu Evropa. Ko sem prišla s hčerama v sobo, sem jima rekla v angleščini, naj preskrbita kako vazo za cvetlice, ki smo jih prinesle še iz Beograda. Prav takrat se je mudila v sobi sobarica, ki nam pove v naše začudenje v gladki angleščini : "Madame, I shall take care of those flowers for you! " Sobarica nam pove, da je pred leti živela v San Franciscu, Cal., sedaj pa da služi tu že več let. Rada bi šla zopet nazaj v Ameriko, toda ji to ni mogoče, ker ni pravočasno obnavljala ameriškega potnega lista.

Pa ne samo v hotelu, tudi po mestu smo slišale pristno angleščino. Tako smo šle drugi dan z go. Prisland, njeno hčerko gdč. Hermino, gdč. Rogel in z našim vodnikom Jožetom Želetom po trgih z namenom, da kupimo kake spominčke. Tako smo se ustavili v turški prodajalni, kjer so prodajali lepe zapestnice pristnega sarajevskega izdelka. Ko nam mlad Turčin pove ceno, se obrnem jaz do mojih spremljevalk in jim povem v angleščini, da se mi zdi cena pretirana. Pa se oglasi prodajalec v angleščini: "Oh, you are not gyped, this is the cheapest place in town! " Na, pa naj se človek kaj pomeni po svoje, če se more. Vprašale smo ga, kje se je naučil angleščine, pa nam je povedal, da mnogo ljudi govori v tem mestu angleško, ker je to potrebno radi mnogih Amerikancev in Angležev, ki radi pridejo sem, da vidijo ta evropski Orient. In ako hočejo delati ž njimi kupčijo, morajo znati angleško. Res je tako.

Prihodnji dan se odpeljemo vsi izletniki na avtomobilih, da si mesto od vseh strani ogledamo. Ustavimo se pred turško hišo in ker so bila mala okna močno zamrežena, smo vedeli, da je tukaj turški harem. Bile smo radovedne, kako tak harem izgleda, zato gremo v hišo. Po ozkih stopnicah gremo v stanovanje. Hiša je bila zelo snažna, stopnice čisto poribane, pa tudi vse drugo v najlepšem redu. Hišo nam je razkazovala Turkinja v turški noši in tudi obraz je imela zagrnjen s pajčolanom.

Videli smo razne blazine in postelje kar po tleh. Nobenega stola ni bilo videti. Turki namreč ne sede na stoleh, ampak kar na blizini na tleh, in s prekrižanimi nogami.

Peljali smo se dalje in si ogledali turška pokopališča. Nekateri pokopujejo svojce kar za hišo na vrtu, ali pa na posebnem prostoru. Pri vsakem grobu je spominski kamen v obliki turbana. Tisti, ki so že kdaj potovali v njih sveto deželo, v Mekko, imajo posebna odlična znamenja na spomenikih.

Da smo mogli videti mesto v polnem obsegu, nas je vodnik vozil po visoko vzpeti poti. Pokazal nam je promenado, kjer se smejo šetati samo turška dekleta.

Opoldne zaslišimo močan glas z vrha turške mošeje. To je pomenilo, da je turški duhovnik, mujezin, klical trikratni "Allah il Allah!" To kliče trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer ter s tem opominja turške vernike k molitvi. Kakor hitro smo ga zagledali, je ena izmed deklet namerila nanj slikovni aparat, pa je to opazil mujezin in se hitro skril na drugo stran stolpa.

Potem smo se vozili kake pol ure po prašni cesti in dospemo do krasnega vrta Ilidža, kjer je slavno bosansko zdravilišče. Tu izvira gorka voda, mineralna voda. Vsakemu potniku bi se prileglo prebiti tukaj par dni. No, za nas je bilo to nemogoče, ker se nam je mudilo naprej. Kar vedno naprej in naprej, da si v kratkem času kolikor največ mogoče ogledamo.

Ta dan smo imeli kosilo šele ob dveh. Pri kosilu se nam je povedalo, da imamo samo še poldrugo uro do odhoda. Hitro se porazgubimo po mestu, da si nakupimo kaj spominčkov. Kupile smo si tudi rdeče turške čepice, nekatere zase, druge zopet za svoje. Jaz sem kupila tri, pa bi jih bila morala več, ko sem videla doma v Ameriki, kakšno je bilo zanimanje za te turške fese. Vsaka prijateljica mi je rekla, da bi ji bila turška kapa ljubša kot kako drugo darilo. Pa tudi za dobro ceno bi jih bila lahko prodala, če bi jih imela. Kdo bi si bil mislil, da jim bom tako ustregla s tem. No, drugič, kadar bom zopet šla v Sarajevo, jih bom pripeljala s seboj polno ladjo. Sicer pa te kape niso tako drage in bi se izplačalo nabaviti si jih večje število.

Dalje smo kupile razne vrste turških pipic za cigarete. Tudi te so prav lične in po zmerni ceni. Kupile smo svilene rute z franžami, malo šolnčke iz lesa in razno drugo tako drobnarijo smo si nakupile na turškem trgu, ki je podoben čikaškemu "jew town" ali newyorški "bowery." Razlika je samo ta, da v Sarajevu ni ženskih prodajalk, ampak samo moški v širokih hlačah.

Ustavile smo se spotoma tudi v katoliški cerkvi, da smo malo pomolile za srečno pot in ko smo prišle nazaj v hotel, smo morale hiteti, ker avto, ki nas je peljal na postajo, nas je že čakal. Točno ob štirih popoldne smo se odpeljali iz Sarajeva, katerega običaji, ljudje in zanimivosti mi bodo ostali še dolgo v spominu. Tukaj je bilo nekaj popolnoma novega za nas, ki nismo še videli orientalskih mest. Na istem vlaku, kot smo se pripeljali prejšnji dan iz Beograda, smo se zdaj odpeljali doli proti Dubrovniku.

(Dalje prihodnjič)

Po Dalmaciji. — Dubrovnik.

Zopet smo se vozili z jugoslovanskim "streamline" vlakom. To pot proti Dubrovniku, Dalmacija. Pot do tam se je kar nekam vlekla. Pokrajina je bila zelo pusta, samo skalovje, sem in tje kako drevo, sem in tja kaka revna vasica. Premišljevali smo, kako neki ljudje tukaj živijo in s čim se bavijo. Do trga imajo tako daleč, če imajo sploh kaj za na trg. Revščina se pozna vse naokrog. Pogrešali smo tistih lepih zelenih hribov in cerkvic na vrhu, katere ima naša Slovenija tako obilo. Tudi v Ameriki takih hribčkov s cerkvicami tako pogrešamo in to je, kar nas tako vabi v domovino.

Že pred par dnevi, ko smo se vozili proti Sarajevu, smo teh krasot zelo pogrešali. No, kar ima Slovenija, se ne najde nikjer drugje. Ni čuda, da je naša Slovenija toliko opevana po vsem svetu.

Da nam je na vlaku čas prej minil, je začela Nežika Lahova peti "Kukavico," ki je bila takrat zelo popularna v Jugoslaviji in katero smo menda prvič slišali v Ribnici na rojstnem domu ge. Albine Novak in katero so nam Amerikancem zapeli ribniški fantje. Nežiki so se pridružile tudi druge sopotnice: Marie Draz, Alice Železnik, obe iz Clevelanda, Hermina Prisland iz Sheboygana, Evelyn Habjan iz Chicaga in Mayme Rogel, Olga in Mildred Erjavec iz Jolieta. Ej, to je bilo petje, da se reče! Ker je bila do cilja še dolga pot, smo si večerjo naročile na vlaku.

No, končno pa le zagledamo naš cilj, mesto Dubrovnik. Že prej smo zagledale sinje Jadransko morje, po katerem so se zibale barčice in ladje, vse razsvetljene v drobnih lučkah, kar da tako mičen prizor ponoči. Pozdravile so nas oljke, ciprese, smreke, palme in 100 letne rastline "rubber plants."

Ob 11:30 ponoči smo bili v mestu. Ker je Dubrovnik vedno prenapolnjen s tujci, se pač težko dobi sobo v hotelu. Na našo srečo je pa sobe že naprej rezerviral za nas g. Joško Žele, naš spremljevalec, jurist iz Ljubljane, ki nas je pričakal na postaji. Hotel ni bil daleč od kolodvora in kmalu smo bili v grand hotelu Petka.

Ko smo se nekoliko osnažili, smo se kljub pozni uri podali ven na vrt v restavracijo, da se nekoliko okrepčamo. Naj še omenim, da smo zelo zijali, ko smo ob našem prihodu opazili, da ni tekoče vode v sobah. Povedali so nam, da se v Dubrovniku vsak večer voda zapre in sicer od enajstih ponoči do petih zjutraj. To se nam je zelo čudno zdelo, saj mesto leži ob vodi, pa jo primanjkuje. Vodo so nam za toliko časa odprli, da smo se lahko umili, saj smo bili vsi zaprašeni.

Natakar nas vpraša v angleščini, če želimo večerjo. Cene so se nam zdele mnogo višje, kot smo jih dozdaj plačevali. Seve, tukaj prihajajo letoviščniki, večinoma taki, ki lahko plačajo in si privoščijo razvedrilo ob Jadranskem morju.

Drugo jutro ob sedmih smo bili že pokonci. Hoteli smo, da si ogledamo mesto, predno nastopi tista silna vročina okrog poldne. Pozneje smo res spoznali, da nam tako vroče kot tukaj, še ni bilo na našem potovanju.

Kakor Sarajevo, je tudi Dubrovnik razdeljen v dva dela, v stari in novi del. Stari del ima še vedno debeli rimski zid, ki so ga postavili še stari Rimljani. Tudi mnogo poslopij je še videti iz rimskih časov. Na hišice po hribu, ki so vse obdane s cvetjem, je pa krasen pogled. Novi del mesta ima kopališče, krasne restavracije, trgovine, vse obdano z raznim grmičjem in rožami, palmami in cipresami. Tukaj vidiš cvetlice, kakršnih ni nikjer drugje. Tukaj je res pravi zemeljski paradiž.

Dubrovnik se lahko kosa z francosko Rivijero, ali s kakim drugim evropskim letoviščem. Tu vidiš aristokracijo ne le iz Jugoslavije, ampak iz vseh krajev Evrope. Ob morju vidš sedeti razkošno oblečene dame, ki si hlade poletno vročino z drago pijačo, zraven jim pa igra orkester mamljive melodije, da človeka kar praska tam pri srcu, ko si vse to ogleduje.

Najprej smo si ogledali krasno cerkev, ki ima krasno barvane slike. Vsaka izmed njih ima svoj pomen. Dalje smo si ogledali najstarejšo lekarno na svetu, ki je last oo. frančiškanov. Ogledali smo si zadej njih krasni vrt in kapelico. Ogledali smo si muzej, kjer so shranjeni dragoceni predmeti, last nekdanjih gospodarjev Dalmacije.

Naša dekleta so se spomnile, da bi se šle radi kopat v morje. Katera ni imela kopalne obleke s seboj, si jo je kupila, ki jo bo imela za spomin na Dubrovnik. Nekatera teh deklet niso bila vešč plavanju, za te je skrbela ga. Albina Novak, ki je ko riba v vodi. Tudi Mr. Zakrajšek se je izkazal za izbornega plavalnega učitelja.

Zvečer, ko se je nekoliko ohladilo, smo se podali proti rimskemu zidovju, kjer se nahaja star, visok stolp. Nekaj časa smo si stolp ogledovale od daleč, slednjič so se pa skorajžile naše žene in dekleta in so začela druga za drugo lezti navzgor po ozkih stopnicah. Ampak vse pa niso šle gori. Najbolj pogumne so bile: Mrs. Novak, Mrs. Schlosar, Mrs. Kovach ter nekaj deklet. Od moških se tudi nista dala ostrašiti Mr. Zakrajšek in Mr. Šetina in sta jo ubrala gori v stolp. Drugi, ki smo bolj mehki, smo pa od spodaj gori gledali in jim nismo prav nič zavidali, ko so se morali potiti po strmih stopnicah. Kakor so potem povedali, se jim je z stolpa nudil krasen razgled na Dubrovnik.

Potem smo si ogledali še razne druge zanimivosti po mestu, ker drugi dan je bil napovedan naš odhod proti Splitu.

Drugi dan je bila nedelja, pa se podamo ob šestih zjutraj v malo dalmatinsko cerkvijo tam za vogalom. Cerkev je bila natlačeno polna vernega ljudstva. Potem se pa podamo na ladjo Jugoslavija, ki pluje med Dubrovnikom in Splitom. Na tej ladji se je prejšni večer pripeljal v Dubrovnik ministerski predsednik Stojadinovič, kateremu so meščani priredili velike ovacije.

Enakih ladij je tukaj več v prometu, ker je promet velik, tako potniški kot tovorni. Ko smo se ukrcali in si poiskali stole na krovu, že je parnik odrinil od kraja preč in se začel počasi pomikati ob obali proti severu. Kmalu je ostal nepozabni Dubrovnik za nam.

Op. ured. Ali ste, ga. Erjavec, videli na pomolu v Dubrovniku veliko črno lužo? Če je še tam, je to od črnega dalmatinca, ki je bil spravljen v steklenici in v mojem žepu za boljše čase. Pa mi je, neroda nerodna, padel iz žepa in krstil slavno dalmatinsko obal, v mojo veliko žalost in še večjo jezo. To je bilo 17. junija 1920, kar bo ostalo za vse večne čase zapisano v analih mojega grla, ki je tako po naključju prišel ob božjo kapljico. Pozdrav! J. D.

Split

S parnikom "Jugoslavija" smo se vozili od sedmih zjutraj do petih popoldne. Vožnja je bila prijetna. Vedno smo se vozili ob obali, vedno smo imeli pred očmi krasna obrežna mesta. Parnik se je ustavil tu in tam, da je izložil potnike in naložil nove.

Na parniku so bili ljudje vseh narodnosti in iz raznih delov sveta, ki so si prišli ogledat lepoto tega dela Jugoslavije. Seznanila sem se z neko gospo, ki je potovala z možem iz Avstralije. Bila je tudi na Švedskem, in ogledala si je vso Anglijo. Povedala mi je, da se je vozila šest tednov iz Avstralije v Evropo. Jaz sem se čudila tej dolgi vožnji. Zmislila sem se na našo vožnjo iz Amerike, ki traja nekaj manj kot šest dni, pa že vsi nestrpno čakamo, da bomo zagledali suho zemljo. Ona je povedala, da se je bila tako privadila morski vožnji, da se je že skoro čudila suhi zemlji, ko jo je ugledala.

Kakor na vseh večjih parnikih, smo imeli tudi tukaj dvakrat obed, namreč ena skupina enkrat, druga pozneje. Naša skupina si je bila izbrala prvo serviranje (menda nas je morski zrak zlačnil) in imenitno smo bili postreženi.

Pa vse prekmalu je bilo konec krasne vožnje in bližali smo se Splitu. Ko se izkrcamo, nas že obsujejo rani agenti in postreščeki iz raznih hotelov, ki so nas hoteli izvabiti v svoje hotele. Vsak nam je znal na svoj način pripovedovati in poveličevati udobnosti svojega hotela. Končno smo se odločili za hotel Ambasador. To je skoro novo poslopje, zgrajeno predlani in po najnovejšem sistemu. Hotel stoji tik ob morju, kjer imajo izletniki vedno pred očmi sinje Jadransko morje in zro na ladje, ki prihajajo in odhajajo.

Vse sobe so bile opremljene z novim pohištvom, s kopalnicami, s telefoni, sprejemnimi sobami, z velikimi dvoranami, z spenjačami in mnogimi drugimi ugodnostmi. Vse to je na razpolago turistom. Najbolj razvajeni potniki so dobili svojo udobnost. Poleg tega je bil ravnatelj še Slovenec, doma iz Maribora, ki nam je bil v vseh slučajih na razpolago in se izkazal kot pravega gentlemana. Skrbel je za nas in gledal, da smo imeli dovolj zabave v Splitu. Tudi za zabavo naših mladih deklet je skrbel, jih vedel na plese v razkošnih dvoranah in skrbel, da smo imeli hrano po naših željah.

Ker smo dobili res tako fino postrežbo, smo se odločili, da bomo ostali dlje časa tukaj. Dekleta so se šle vsak dan kopat v morje in obiskale so tudi toplice Bačnice. Ves čas našega bivanja v Splitu je bila ena sama velika zabava, in vedno kaj novega za našo mladino.

Takoj drugi dan po prihodu smo si šle ogledat Split, ki je v gotovi meri zelo sličen Dubrovniku. Ima zares lepo promenado, obkroženo z palmami, cipresami in drugim zelenjem. Vendar pa tukaj ni toliko prometa kot je v Dubrovniku. Cene v hotelih in drugod so pa mnogo zmernejše, da si človek lahko privošči nekoliko več dni oddiha.

Po sprehodu po mestu smo videle staro rimsko zidovje, palače iz rimske dobe, kipe, pripeljane iz Egipta. Vse te stvari so nas zelo zanimale. Dozdaj smo bile vajene gledati razne velike in sijajne katedrale, tukaj smo pa videle najmanjšo katoliško cerkev na vetu. Je zidana kot vsaka druga cerkev, toda v zelo majhni obliki.

Čas nam je hitro tekel in morali smo delati načrt za nadaljno potovanje. Razen Mrs. Prisland, Hermine Prisland, Evelyn Fabian in Alice Zeleznik, smo se po treh dneh odpravili, da obiščemo še Plitvička jezera. Prvo omenjene so pa ostale čez noč še v Splitu in drugi dan so se odpeljale z ladjo v Italijo, da obiščejo Rim, Benetke, Florenco itd. Drugi smo se odpeljali pa že zvečer z vlakom. Tudi jaz sem obiskala ta laška mesta enkrat pozneje, zato jih bom ob priliki opisala.

Torej tukaj se je ločila naša skupina, ki je potovala dozdaj vedno skupaj. Pred odhodom iz Splita smo videli proti večeru krasno belo ladjo, ki je priplula v pristan in prinesla angleškega vojvodo Kent in njegovo ženo Marino. Ta dva vedno prebijeta svoje poletne počitnice tukaj. Marina je bivša grška princeza in se je vojvoda Kent seznanil ž njo na Bledu.

Mrs. Prisland in ostale so nas spremile do vlaka. Pa je bila smola in za nas ni bilo prostora na vlaku. Pa nič hudega, pripeli so še en vagon, pa smo se odpeljali.

Kmalu smo imeli Split za seboj in za nami so ostale naše mile sopotnice. No, na jok nam sicer ni šlo, vseeno nam pa tudi ni bilo, da se je naša družba razdelila, ki je bila dotlej vedno skupaj.

Dasi je bila polnoč, pa niso nobeni oči lezle skupaj, ker smo imele pred očmi še vedno lepe spomine na Split. Saj so bili v Splitu vsi tako prijazni z nami in nam stregli na vse načine. Hotelski rvanatelj nam je naročal, naj gotovo še pridemo. Dekletom je šel pa po glavi ples, kjer so imele veselo zabavo, čudile so se, da tako daleč od Amerike pa plešejo ravno tako in godba tukaj igra prave ameriške komade. Dekleta kar verjeti niso mogla, da bodo v Jugoslaviji plesala plese po ameriških melodijah. To nam pa kaže, da se vse modernizira, tako tudi naša stara domovina.

Prihodnjič vam bom pa opisala naš izlet na hrvatska Plitvička jezera.

8. Št. Vid nad Ljubljano

Minulo bode že kmalo eno leto, od kar sem se udeležila izleta v staro domovino ter dosedaj nisem niti jaz niti druga dopisovalka kaj pisala o Šent Vidu. Ker pa večkrat prejmem kako pismo z vprašanjem kako se mi je dopadlo v Šent Vidu, bom danes o tem nekoliko opisovala ter ob enem obujala razne spomine na mojo pokojno mamo, ki je bila vzrok, in kateri se imam zahvaliti, da sem se tudi jaz podala čez morje. Ko še ni bil proglašen izlet v staro domovino, sem prejela pismo od gl. predsednice Mrs. Prisland, ako se pridružim izletu tudi jaz, nakar me je mama takoj začela navduševati naj se priglasim in ob enem pripomnila da kot glavni uradnici se mi spodobi skoraj v dolžnost, se odzvati povabilu. Rekla mi je še mama, naj zagotovo vzamem hčerke s sabo, da bodo videle kako ljudje žive onkraj morja, in ona da ostane doma z mojo tamalo hčerko, da jo bode že pazila in bodem jaz tem lažje bolj brez skrbi potovala. Na njeno prigovarjanje sem se konečno odločila ter odgovorila gl. predsednici, naj tudi moje ime prišteje k potnicam in nadalje še tri druge člane naše družine. Nato mi je mama še naročala kje in katere se naj obišče, katere naj pozdravim, itd. toda usoda je hotela, da mama ni dočakala dneva ko bi imeli mi odpotovati, kajti komaj dva tedna po tem pogovoru, se je mama že preselila tako nemudoma v večnost... toda med tem časom so minili teden za tednom, in skoraj je bil tu čas, ko se je bilo treba posloviti od doma. Čim bližje je prihajal dan slovesa, tem težje mi je bilo pri srcu, kajti misel na mojo malo hčerko, katera ne bo imela stare mame, da pazi na njo, dalje na soproga; na bolnega strica, in na številne drUge dolžnosti, vse to mi je kalilo veselje. Imela sem mešana čutstva, na eni strani željo in hrepenenje, še enkrat videti domovino, in one lepe kraje, ki jih pisatelji tako opisujejo in opevajo, in na drugi strani skrb za dom... Tolažila sem se, da imajo tudi druge potnice enake skrbi in dolžnosti, in sem bila kar nekako vesela, da je že enkrat dan odhoda prišel. Poslovili smo se od doma dne 19. junija, ter se podali z avtom v Chicago v spremstvu naših članic Mrs. Anna Rogel, njene hčerke Mary ter Mr. Marko Kozoman, vsi iz Jolieta, ki so se z menoj vred udeležili se izleta. Prišedši v Chicago so nas že čakali moji sorodniki Mr. Louis Šetina z družino in drugi prijatelji. V zadnjem trenutku smo si še enkrat podali roke, še eno zadnjo naročilo, še en pozdrav za svojce v domovini, in morali smo že hiteti v vagon, kamor so našo prtljago že odali. Pogledam iz okna in vidim kako moja mala hčerka, milo in obupno steguje svoje male ročice proti meni, in me prosi "mama ne proč" mama ne proč"... dobro za nas, da se je vlak v tistem trenutku začel pomikati naprej, kajti vest se mi je že začela oglašati ali delam prav, da pustim tako malo hčerko v takem obupu? Toda imeli smo dobro družbo na vlaku, ki so imeli vsi skoraj enake poslovilne trenutke, vendar so me vsi tolažili, in kmalo smo bili vsi v boljši volji, za katero zabavo nam je dobro skrbel Mr. Marko Kozoman, sopotnik iz Jolieta, in katerega pot je bila obiskati mater v Dalmaciji. Kateri izmed naših številnih sopotnikov se ga ne spominja?

Prišli v New York dva dni predno je parnik odplul kajti želeli smo videti, mesto od kraj a do kraja, in se zanimati za razne newyorške čudeže.

Našo pot po morju ne bom opisovala, kajti bilo je že večkrat poročano, in bi bilo brez pomena ponavljati. Vendar ko stopimo na evropska tla, smo bili Bogu hvaležni, da smo prišli zdravi in srečni čez morje, na kar se podamo drugi dan, ko si ogledamo Paris, proti domu.

Če ravno je vlak drvel hitro naprej, vse prepočasi so se mi vlekle postaja za postajo, mesto za mestom, je vse prepočasi izginjalo. Konečno smo prišli čez jugoslovanko mejo, na Jesenice nato v Kranj, Škofjo Loko, Medvode, in približevali smo se Šent Vidu. Tukaj vstopim k oknu in opozorim moje hčerke, da vidijo mojo rojstno hišo, ki je stala tik ob kolodvoru, "pri Restavraciji" ter ji zakličem. "Pozdravljena mi hišica očetova, pozdravljeni ti mili moj dom." Od daleč sem zagledala pokopališče, Šent Vidsko cerkev ter sem se spomnila na številne moje sorodnike, ki tu počivajo in kateri bi me danes tako radi pozdravili. Še nekaj minut in že zagledamo ljubljansko postajo. Tukaj je bilo toliko ljudstva, da bi človek moral vprašati od kod vsi ti pridejo, izgledalo je kot da je vsa Ljubljana na postaji. Se še ni vlak do cela ustavil, že so mi segali v roke, jaz sem že od daleč opazila moje sorodnike, kateri so mi podajali že od daleč roke in cvetlice. Komaj izstopim iz vlaka mi vsi krati zakličejo "Pozdravljena nam Pepca zopet med nami." Toda moj odzdrav jim je bil. "Pozdravljena mi mila domovina, zopet te po 11. letih vidim. Zopet se nahajam po dolgih 11. letih na tvojih tleh." Toda v istem trenutku so doživeli moji sorodniki veliko presenečenje, kajti mislili so, da pridem sama jaz z izletom, toda kako so strmeli, ko jim predstavim moje dve hčerki, in pa ata (katerega so takoj spoznali) kajti kadar sem jim naznanila moj prihod sem jim omenila da pridem sama, radi tega je bilo presenečenje tem večje, da so videli še nadaljne tri člane naše družine. Občudovanja ni bilo konca ne kraja, vsak se je čudil, da so moje hčerke tako zrastle po 11. letih od kar so jih nazadnje videli, seveda če vrjamete ali ne, meni so rekli da sem vedno enaka, (ne vem ali bi to štela k poklonu ali kaj?) Ker je bil sprejem pripravljen v počast S. Ž. Z. smo se morali za isti dan posloviti, toda s pripombo, da pridemo in jih obiščemo takoj poslednji dan. G. Anton Kralj, moj sorodnik, pri katerem sem imela moj začasni dom v Ljubljani, je uredil za našo prtljago, nakar se poslovimo od vseh izletnic po naši malici na kolodvoru ter se podamo proti domu. Ko se malo spočijemo in vse potrebno uredimo, na mojo željo spremi nas g. Kralj (tajnik pri Zadružni Zvezi v Ljubljani) po okolici, da vidim ako je vse še tako kakor je bilo takrat pred 11. leti. Najprvo sem želela videti cerkev sv. Nikolaja, katera je samo nekaj minut proč od našega doma, in v kateri škofuje nadškof Rozman. Šli smo dalje po mestu na "Rotovž," na trojemostje, na trg, v frančiškansko cerkev, v Zvezdo, v Tivoli park itd. Takoj naslednji dan v soboto se napotimo v cerkev sv. Nikolaja k sveti maši, in tu je bila daritev z libero ter slovesna črna peta sveta maša. Ker je bilo večje število cerkvenih dostojanstvenikov ter je imel mašo sam škof Rožman, se mi je začelo v glavi svitati, za katerega bi se ta maša darovala. Na misel mi je prišlo, da je mogoče obletnica za nadškofom Jegličem, in ko še opazim župana dr. Adlešiča in go. banico Natlačen ter še druge oblastne zastopnike je bil moj sum potrjen. Dobro se mi je videlo, da sem imela priliko biti pri taki slavni črni maši za pok. škofom Jegličem.

Prišedši domov so me že čakali sorodniki in sicer Anica Pavlinič iz Zagorja in pa teta mojega soproga iz Šent Vida pri Stični. Vsaka je hotela vedeti kedaj pridejo na vrsto, da jih obiščemo.

Isti dan popoldne smo šli na pokopališče pri Sv. Križu, kjer sta pokopani moja teta Ivanka Kralj ter njena hčerka Ivica Kralj, kateri sta še obe bili zdravi in veseli ob našem zadnjem obisku, toda sedaj jih že več let krija črna zemlja.

Isto popoldne smo obiskali mojega bratranca ter soproga Franc Lisjakove ter sestrično Franico Junc in soproga, vse stanujoče v Štefanji vasi, ki je tik pri Ljubljani ali tik pri Mostah Čudila sem se krasnim izbirkam cvetlic in drugim sadnim drevesom, katera ima moj bratranec na svojem vrtu. Takega vrta kot ga ima on se pač tako lahko ne dobi. Človek mora imeti pravo veselje, da oskrbuje svoj vrt, da je kot en paradiž.

Kmalo nam je čas minul in morali smo domov, da smo šli zarana drugi dan v Šent Vid v moj rojstni kraj. Zelo pripravno pot imajo sedaj do Šent Vida kajti sedaj vozi tramvaj vsakih 10 minut, kar pa pred 11 leti tega ni bilo, in se še dobro spominjam kako smo takrat se vozili s starim avto busom, ki nas je metal enkrat na to stran enkrat na drugo. Seveda mnogo taki vožnji je pripomogla tako slaba cesta, kar pa je sedaj vse gladko tlakovana kakor vsaka ameriška cesta in je pravi "highway" med Ljubljano ob Št. Vidu do Jesenic in še dalje. Ko smo se tako vozili s tramvajem našo prvo pot v Šent Vid ter našo prvo nedeljo od kar smo v domovini, smo se čudili kako je ta stran Ljubljane zrastla, hiša zraven hiše, kakor gobe ob dežju, vse tako naseljeno, in vse tako moderno preurejeno, da je v resnici občudovanja vredno. Tak vtis naredi Šent Vid kakor pravo predmestje Ljubljane. Ko smo izstopili iz tramvaja, nam pride naproti moja teta, soproga mojega strica Franc Šetina, katera je v kljub svojim 82. letom še čvrsta, če ravno take ženice so že toliko prestale na tem svetu, ter na spremi teta v cerkev. Tukaj pred oltarjem Sv. Vida, sem se zahvalila Bogu za tako srečno pot ter ob enem so se mi solze ulile kajti spomnila sem se na mamo, kako srečna bi bila tudi ona, ako bi mogla z nami vred tu pred oltarjem svetega Vida še enkrat klečati, da bi še enkrat vstopila v hišo božjo, kamor je ona v mladih letih pohajala, da bi še enkrat zamogla zapeti iz kora, kjer je pela 12 let pod organistom Žirovnikom, kot prva pevka.

Vsako malenkost sem si v cerkvi ogledala, videla sem krstni kamen, pri katerem sem bila krščena, isti kamen pri katerem je bila krščena moja mama in ata in vsi moji predniki. Videla sem v duhu vse doživljaje življenja moje mame ter vzdihnila kako srečna bi bila danes tukaj v rojstni vasi ako bi bila še mama živa. Po maši smo šli na pokopališče, kamor so nas tudi spremili farani, kateri so izvedeli, da smo prišli iz Amerike ter pozdravili naše mrtve sorodnike. Videli smo nove grobove sorodnikov, kateri so bili še vsi zdravi pred 11. leti, toda danes jih ni bilo, da bi nam segli v roko. Tu smo videli mnogo znancev, med njimi tudi grob in spominik pok. Frank Sakserja iz New Yorka ki je bil lastnik "Glas Naroda" in kateri je šel svoja zadnja leta življenja preživeti v Šent Vid. Pred šolo, katera je velika in moderna zgradba, so nas ustavili farani in znanci iz davnih dni ter spraševali po tem in onem v Ameriki in ako je njih hčer ali njih sin tudi prišel iz Amerike in kako se imajo in zakaj jih ni. Takih vprašanj smo bili najbolj žalostni, kajti radi bi jih spravili v veselje in jim naznanili prihod njih dragega, kar pa seveda ni bilo mogoče. Šli smo dalje po lepi cesti po Šent Vidu, v spremstvu sestrične Anice Pavlinič iz Zagorja, katera je tu ostala za naš sprejem in teta Marija Šetina, ter Viktorjem ter se ob potu tu in tam ustavljali in spraševali, kdo tu sedaj živi in čigava je ta nova hiša. Šli smo moje mamine rojstni hiše, katera danes več ne stoji temveč le prostor in še tega sedaj lastuje župnija. To omenjam ker mnogi čitatelji iz Šent Vida se bodo spominjale hiše pri "Klajb." Naša pot je bila do Gunclje in tu smo videli dve cesti, ena ki vodi k moji rojstni hiši in dalje proti Šmarni Gori. Kdo nas je videl in kje smo se ustavljali? Vsak je le spraševal po mami, na eno stran mi je bilo to v žalost na drugi v ponos, kajti razvidela sem kako zelo popularna je morala biti moja mama v svojih lastih.

(Dalje prihodnjič)

8. Št. Vid nad Ljubljano

Konečno pridemo do hiše moje tete Marije Šetina, katera je tudi rojstna hiša mojega bratranca iz Chicage, Mr. Louis Šetina.

Tu smo bili prav imenitno postreženi. Isto nedeljo smo obiskali tudi sestrične Beletove, nato Erjavčeve na Brodu, ter mojo rojstno hišo, katero sedaj lastuje ga. Bernik, udova po pok. možu Jožefu Berniku.

Za časa našega bivanja v domovini smo Šent Vid večkrat obiskali, obiskali smo tudi razne prijatelje nato tudi č. g. dekana Zabreta, dalje škofijske zavode, na Brodu, pri Kristini Erjavec in družini, dalje pri Alojziji Čebularjevi (nekdanji Clevelandčanki) ter sestri ga. Vokač. Čudila sem se gospej Čebularjevi, da se je tako privadila v domovini med tem ko je imela v Ameriki tak lep dom, toda grunt ji je srce privezal doma. Mnogim čitateljem bo gotovo še v spominu ta gospa, pod domače Erženova Lojza. Obiskali smo večkrat tudi g. Gostinčar in soprogo Fani, (prejšnega ministra), katera nam je vsaki pot izročala nebroj pozdravov za sorodnico Helen Tomažic v Garfield Heights, dalje pri Brestovi Johani, sorodnici Mrs. Mary Skalar iz Ely, Minn., Baharjevi Franci, pri Zaletelovih in nešteto drugih Šent Vidčanov. Ustavili smo se tudi v Dravljah, kjer smo obiskali razne znance in sicer pri materi Mrs. Zorman, in Mrs. Zaverl iz Cicero, III. in Ely, Minn. V Zapužah pri Pavli Borštnar, sestri pok. naše šolske Olge. Dan za dnevom smo se ustavili tu in tam, pri Novakovih, pri Kajzerju, bratu naše čes. šolske sestre Perpetue, ter pri mnogo drugih, katerih imena bi vzelo vse preveč prostora. Bili smo pri žegnanju v Dravljah ter pri sklepu velike pohištvene razstave, katera je bila zaključena s slavnostjo v vrtu s plesom in bazarjem, kateri gost je bil ta dan budi minister dr. Korošec.

Razstavo pohištva in drugih domačih pridelkov imajo v Šent Vidu vsako leto od avgusta do sept. v prostorni šoli. Vstopnina na to razstavo je zelo malenkostna. Na razstavo prihajajo ljudje ne samo iz okolice temveč od daleč, celo izven Jugoslavije, namreč iz Nemčije, iz Italije, Ogrske in Češke. Tu se vidi velika izbira pohištva, ki pride v modo leto za letom. Tudi mi smo se udeležili te lepe razstave, pohištva raznih obrtnikov, vsi čakajoč kupcev. Ko smo šli iz sobo v sobo, vsak obrtnik je imel svojo izložbo, sem konečno prišla do sobe, kjer je imel izložbo moj bratranec iz Guncelj Viktor Šetina. Takoj sem opazila, da ima on pohištvo izdelano bolj po ameriškem načinu, zlasti spalnica je bila krasna, in sem takoj pripomnila, da gotovo dobi kake vzorce od brata Louisa iz Chicage. Vesela sem bila, da se je tako zanimal za ameriško modo. Šli smo zopet v drugo sobo in tu našli izložbo g. Franc Erjavec, soproga moje sestrične Kristine iz Broda. Imel je krasno obednico. Ker je glavni zaslužek Šent Vidčanov izdelovanje pohištva in pa mizarska obrt, je to splošno znano daleč na okoli ter pridejo kupci iz vseh delov Evrope, Šent Vidska mizarska in pohištvena obrt je ravno tako daleč znana po Evropi kakor na primer ribniška suha roba...

Šent Vidska mizarska in pohištvena obrt se je začela šele v letu 1840, katero je začel še pok. Lovrenc Koman. Delavnico je imel pri Krovcu v Vižmarjih. Imel je število vajencev, kateri so ne naučili te obrti in nato začeli na svoje. Tako so podedovali fantje, rod za rodom, to obrt, in vsi še danes obstajajo, kar je glavni vzrok, da Šent Vid tako raste ter je napreden in slaven.

V Šent Vidu imajo tudi zvonarno, kjer ulivajo zvonove. Imajo tudi več žganjarn, kjer izdelujejo žganje in katere so last Franca Zaletela in brata Ivana, katerih vsak lastuje svojo tvrdko. v Zg. Šiški ima pa žganjarno g. Zajc nekdanji Amerikanec iz New Yorka. Dalje imajo mnogo gostiln, ostali se bavijo s kmetijo. Dalje imajo tudi svoj kino, 'moving picture show," last g. Cerarja, ki je poročil pred nekaj leti Anico Zavašnikovo ko se je mudila na obisku v domovini z očetom Mr. Mike Zavašnikom, iz Clevelanda. Čitatelji iz Clevelanda se jo gotovo spominjajo. Ustanovila se je v Šent Vidu, kjer ima lep dom, ter lastuje lep moderni urejen kino. Vsem Šent Vidčanom pa naznanja, da se Ana prav dobro počuti v domovini in jo prav nič ne mika nazaj. V Šent Vidu imajo tudi svojega kamnoseka v osebi Karol Novaka, ki izdeluje spomenike za Šent Vidsko pokopališče in za okolico.

Tu v Šent Vidu imajo krasni ljudski dom, ter Blaž Potočnikovo čitalnico. Pok. Blaž Potočnik je bil pred leti večletni blagi in globoko spoštovani župnik te fare. Mnogokrat mi pride v spomin, ko je še moj pok. stric pravil moji mami, kako je bilo takrat, ko je bil on strežnik pri sv. maši za g. Potočnika in nato zvonil. Blaž Potočnikova čitalnica je bila ustanovljena po njem v letu 1866. Za njim je prišel za župnika Gregorij Malovrh, ki je mene krstil.

V Šent Vidu imajo dva zavoda in sicer Zavod Svetega Stanislava, katerega je ustanovil še pok. nadškof Jeglič. V tem semenišču vzgajajo fante za duhovski stan. Ekonom tega semenišča je Aloizij Markež, kateri je še dobro vsem znan ko je spremljeval v letu 1926 po Ameriki še tedanjega škofa Jegliča. Dalje tam poučuje g. Franc Trdan, g. Florijančič in mnogo drugih. Semenišče je zelo velika zgradba kakor tudi krasni vrt in polje. Ni čuda torej, da nas je tolikokrat noga zanesla pod prijazno streho semenišča Sv. Stanislava, kjer nam je tolikokrat vedel praviti prav po ribniško pravljice prof. Trdan. Na drugem koncu Dravelj je še en zavod, ki je sicer bolj novo poslopje, reda “Knokleharjev”, ki tudi fante vzgajajo za misijonarsko delo. Imajo tudi svoj list v Šent Vidu, znan pod imenom “Zvon” kateri mesečno prinaša cerkvene in Šent Vidske novice. Urednika sta dekan Zabret in kaplan ter ga izaaja župni urad.

Iz mojega opisovanja je razvidno, da Šent Vid ni nikaka mala vas, temveč zelo napredujoča fara kakršne jo ni daleč na okoli. Šent Vid je bil sicer že pred 500 leti ter ima mnogo vasi pod svojo fare, in sicer Dravlje, Koseze, Staneče, Glince, Brod, Gunclje, Medno, Vižmarje, Zapuže, Podgoro, Trata, Dolnice, Turško čelo, Čepije, Podutik, Kamne Gorice, Šiško, Poljane, itd. in tudi podružnica Dravlje, kjer imajo Sv. Roka za patrona, in vsako leto priroma neštevilno mnogo ljudi, na dan 16. augusta. Dalje ima podružnica Sv. Antona na Glinci, podružnica Sv. Marjete v Kosezah ter Sv. Jakoba v Stanežicah. Ko smo potovali po rojstnem kraju in okolici se mi je najbolj dopadlo tisto znamenje ob potih, tisti lepi križi, in druge svete podobe, ki tako dušo privežejo na domovino.

Sedaj je vse bolj komodno, za kmetije, in druge naprave, vse drugače kot pred leti, ko je še živela v domovini moja mama, ki mi je tolikrat pravila kako je morala trpeti, ko je hodila peš, iz Šent Vida v Ljubljano z vozičkom napolnjenim z zelenjavo, dalje ko je hodila dnevno v tobačno fabriko v Ljubljani, leta in leta, v slabem ali dobrem vremenu.

Časi se spreminjajo, ostanejo nam le neizbrisljivi spomini. Ko sem bila pri tem ali onem znancu je bilo navadno vprašanje ako bi se mogli privaditi zopet šegam in navadam v domovini, nakar sem jim odgovorila, zelo se mi dopade domovina, razen Ljubljane ter Bleda, bi se najlažje ustanovila v Šent Vidu, od vseh mest v Sloveniji kar sem videla, toda hvaležna sem usodi, da sem Amerikanka, in mi je usojeno ostati tu, kjer imam prostost govora, gibanje in vse kar napravi Ameriko prosto deželo. Videla sem iz njih obrazov, da vkljub vsej lepoti, katera nudi domovina, bi tudi oni želeli biti z menoj, kjer se jim ni treba bati dnevno vojne nevarnosti in enakega. Temu mi bodo gotovo pritrdilo veliko število mojih rojakinj doma iz Šent Vida in okolice, in katerih največje število iz moje vasi biva v Clevelandu, in kjer smo živeli tudi mi štiri leta pred več leti ob prihodu v ameriško domovino, takrat ko je bila moja pok. mama še tako vesela in polna življenja.