Na ogled za srnicami

Na ogled za srnicami
James Debevec
Izdano: Ameriška domovina 41/202–204, 208, 213–214 (1938).
Viri: dLib 202, 203, 204, 208, 213, 214.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

"Kaj pa je, Tone?" sprašujemo vsi v eni sapi.

"Počakajte, da pridem k sebi," reče Tone in si briše potno čelo.

Ko pride nekoliko k sebi, začne:

"To je pa čudno, da kamor grem in koder hodim, če ni prva živa stvar, ki jo zagledam – medved."

"Kaj, medveda si videl?" se začudimo.

"Medveda? Če jih ni bilo deset, ni bil noben," zopet povzame Tone. "Ravno sem strgal z robide maline, ko naenkrat vidim nedaleč od sebe neko črno stvar, ki smuče maline. Pogledam natančneje in skoro bi bil padel na tla, tako sem se prestrašil, ko sem videl še več tiste črne zverine. Prav natanko sem videl dva stara in tri mladiče. Takrat sem se pa samo dobro ozrl, od katere strani sem prišel, potem sem pa začel iti počasi ritensko, dobro pazeč, da ne bi napravil kakega šuma, da bi me žival ne zagledala. Sprva sem šel počasi, ko sem pa prišel na vrh rebri, odkoder sem videl našo kočo, sem jo ucvrl, kar se je dalo."

"Pa na pomagajo si vpil, Tone, da smo mislili, da te kdo živega iz kože devlje," pripomni Mandel.

"Če sem kaj rekel, tega pa ne vem. Samo to vem, da se mi je zelo mudilo."

"Počakaj, Tone," se zdaj oglasi gazda Marolt, "saj nisi videl medvede."

"Kogaaa, da nisem videl medvede, če sem jih pa tako dobro videl, kot tebe zdajle."

"Tone, zmotil si se," nadaljuje Marolt. "Tisto niso bili medvedje, ampak družina zamorcev, ki je šla nabirat maline. Saj sem jih sam videl, ko so šli malo pred teboj v gozd."

"Da so bili nigri ..." počasi poprime Baraga.

"Aha, nigri, pet jih je bilo," reče Vinc.

"Potem sem zastonj tako tekel in smrtni pot potil," vzdihne Tone. "Naj jih poštajna pocitra, kjer so. Vidite, polno kastrolo malin bi bil lahko nabral, da me niso medvedje ..."

"Nigri," popravi Šepic.

"Pa naj bodo nigri, rečem pa, da črni so bili kot biks in oči so se jim svetile kot živo oglje."

"Pa je ostalo kaj malin v kastroli, ko si tako bežal?" vpraša Jazbec.

"Na, tu poglej, kakih sedem jih je, pa naj jih sne kdor hoče, jaz jih ne bom. Dajte mi hitro en kozarček 'njega,' da spravim strah iz kosti."

Baraga je spil tri zaporedoma, da je vjel tolažbo, ki ga je bila čisto zapustila, ko je podil za seboj navidezno medvedjo družino, šele, ko je tretjega nesel čez "čisto stran" v odprtino pod nos, je bila roka nekako v normalnem stanju. Tudi globoko se je oddahnil. Ni si pa mogel pomagati, da se ne bi nehote včasih ozrl proti oni strani, odkoder je nosil maline.

Tedaj tudi zagledam Lampeta, ki hodi s "pašetom" na koncu verande, kjer stopica okrog in nekaj meri. Gledam ga nekaj časa in si že mislim, da namerava kupiti ta hotel, ali pa misli naložiti vknjižbo nanj. Ker je Lampe od takega "foha," sem si tudi mislil, da je opazil pri stavbi kaj narobe in da bo predlagal kako popravo.

"Ali je kaj narobe, Čarli, pri konstrukciji, ali pa misliš prizidati še en oddelek hotelskih sob, da bo za Barbertončane, ki ne bodo kam imeli položiti svojih glav, če se nas bo toliko Clevelandčanov zaletelo na lov pozimi?" ga vprašam.

"Imaš nekaj prav," odvrne Čarli. "Tukaj merim, kako bi se dala postaviti zasilna norišnica za tiste ljudi, ki ponoči ljudem gmaha ne dajo in mirne ljudi spravljajo iz ravnotežja. Po mojem mnenju bi postavili nekako gajbico, dva čevlja na kvadrat in šest čevljev visoko in kadar bo kdo preveč siten, pa ga bomo semkaj zaprli, da se mu bo glava shladila in kri umirila. Kadar bo zopet priden, ga bomo pa zopet spustili med ljudi."

"Pa pri tem kaj cikaš na kako gotovo osebo izmed naše visoko cenjene družbe?"

"Ne bom rekel nič jasnega, ampak gajbica bo na razpolago vsakemu, ki bo mislil, da je ta koča občinska gmajna, ali pribežališče norcev."

"Dobro, Čarli, bomo pa Maroltu naročili, naj postavi do 28. novembra tisti bržon, da bo hotel kompleten."

Torej, zopet fina izboljšava za lovske izletnike.

"Fantje, če bomo rinili v gozd, je treba iti takoj, da bomo do opoldne nazaj," priganja Marolt.

"Kam pa greste?" vpraša Baraga, ki je bil takrat, ko smo se menili o izprehodu po gozdu, v dirki z medvedi.

"Bomo šli malo po našem gozdu, da bomo videli, če je od lani kaj zrasel," mu pojasni Vinc.

"Kar pojdite, midva s Clarkom se bova pa peljala na Mišičeve farme, kjer sem lani lovil," reče Baraga. "Iz Cerknice sta doma, torej moja rojaka in se šika, da jih grem pozdravit, saj ni daleč."

"Pa glejta, da bosta do kosila doma," jima zabiča Marolt.

"Eh, na naju ni treba čakati, saj vem, da nama bodo tam postregli, kar se da."

No, pa nas gre samo sedem na pohod po gozdu, Baraga in Clark se odpeljeta v svojo stran. Na mojo ramo je obesil Marolt karabinko, da bo kaka stvar pri roki, če pride kaj nespodobnega pred oči. Zaradi previdnosti je nosil naboje Mlakar, da bi se moralo tako najprej sklicati svetovno konferenco, predno bi se odločili za streljanje.

Kmalu pridemo na odprt prostor, kjer se vleče od juga proti severu precej široka, a nizka globel, nekako koritu podobno. Tukaj smo se ustavili in Marolt nam je razložil, da je tukaj najkrasnejše čakališče za srnjake. Gonjači jih poženejo od spodnje strani, tukaj naokrog se postavijo lovci, ki imajo z obronka razgled čez vso dolino. Kar tam smo sklenili, da bomo napravili pri prihodnjem lovu tukaj prvi pogon.

Marolt nam je zabičal, naj ne govorimo preglasno, ker bomo morda videli kako žival, ki je zdaj prav krotka drugače, če ji človek ne pride ravno z vriskanjem nasproti. Po tleh smo videli sveže sledi srn in srnjakov, ki so se danes zjutraj, ali pa sinoči tod otepali muh. Kar težko nam je bilo pri srcu, ko smo gledali te sledove in premišljevali zraven, da se bo divjad še štiri mesece debelila, predno bomo po cesarski postavi upravičeni do pečenke.

"Pojdimo pogledat še tisti kraj, kjer sva lani z Lekšanom iz Barbertona zasipavala srnjake v globeli in to brez vsake škode za to ali ono stranko," nas povabi Mlakar.

Gremo po položni rebri in kmalu smo na skali, pod katero se je pričela globel, ki je zdaj poraščena z gostim grmovjem. Prav do konca doline se je videlo in če bi gonjači podili divjad proti nam, nam ne bi mogla uteči. Pa Lekšanu in Mlakarju je.

"Tukaj na tej skali je stal Lekšan, tamle na oni strani pa jaz," razlaga Mlakar, ki se mu je še zdaj glas nekoliko tresel, ko se je spomnil lanskega dogodljaja.

"V grmovju sva zagledala srnjakov in srn ko listja in trave."

"Koliko?" poprime Jazbec, ki je vedno zelo natančen pri računih.

"Zdelo se nama je, da so zbrani tukaj vsi srnjaki iz vse Pennsylvanije, tako je gomazelo v grmovju. Sonce je lepo sijalo in tako sva razločno videla rogovje, ki se je bliskalo zdaj skozi to, zdaj skozi ono odprtino. Sam ne vem, kaj je čredo ustavilo, da ni hotela iz grmovja. Bala sva se, da jo ubere žival nazaj, ali pa na desno čez reber, zato sva oba z Lekšanom odprla ogenj in pri Verdunu je bila prava otročarija proti temu, kar se je slišalo tukaj. Kar tje v grmovje sva merila, nekaj bo že prijelo."

Vsak izmed naju je imel kakih šest nabojev v puški, rezerve pa nič. Saj šest nabojev v puški zadostuje za čaka lovca, ki sta gotova vsakega strela. Jaz sem bil nekoliko bolj nagel ko Lekšan in moja baterija je prej utihnila, še dvakrat je Lekšan ustrelil za menoj. Potem je bilo pa vse tiho na fronti. Par minut zatem se pa prikaže iz grmovja vsa čreda, najprej kakih osem srn, sicer sem jaz mislil, da jih je 185, za njimi pa štirje starešine s prekrasnim rogovjem.

"'O, križana gora, Lekšan, streljaj!' zavpijem nad tovarišem, 'jaz nimam nobenega naboja več!'"

"S čim naj pa streljam," odvrne v onemogli ihti Lekšan, "tudi jaz nimam nobenega naboja."

"O, Marička, ti nama pomagaj" vzdihnem in ker nisem vedel, kaj bi počel, sem zagrabil za onole drevo in ga začel tresti, kot medvd lesniko. To mi je toliko odleglo, da sem bil zopet normalen in sem lahko gledal okrog sebe. Tako sem videl vso častitljivo družino srn, ki je šla prav polagoma kakih dvajset korakov pod nami in potem počasi zavila čez hrib in adijo kranjska dežela za njimi.

"Ozrl sem se proti Lekšanu, ki je bil podoben božji martri, tako je bil prepaden in bled. Kot ukopan je stal na mestu. Nobene ni rekel, dasi sem razločno videl, da so se mu ustnice premikale. Pa bi prisegel, da ni molil."

"Saj res," se zdaj oglasi Mandel, "tukaj je še luknja v skali, kjer je Lekšan stal."

"Najbrže mu je bilo od srčnih slabosti tako vroče, da se je kar kamen topil pod njegovimi nogami," pripomni Šepic.

"Da, da, tistega dneva ne bova z Lekšanom najbrže nikdar pozabila," meni Mlakar.

"Prav vam je," doda Lampe, "zakaj ste pa taki jagri, da ne vozite s seboj municijskega voza, ki bi vozil patrone in provijant. Če bomo prišli letošnjo zimo sem na lov, bomo enega najeli, da bo vozil za nami v karjoli patrone in brašno. Jazbec bi bil pripraven za to, ki je hiter in tudi sape nima težke."

"Ti bom že dal Jazbec," je bil hud Ferdo, "prej sem ustrelil srnjaka ko ti, čeprav je bil še mladoleten in ga nisem smel pobrati."

"No, če boste dobro plačali, bom pa jaz vozil, če bo služba kaj nesla," se prijazno ponudi Jim Šepic.

"Torej jaz nominiran Jima za uradnega prevažalca municije, ki spada v njegov antverh že itak," reče Ferdo. Soglasno sprejeto in z velikim navdušenjem odobravano.

"Veste kaj, fantje," se je oglasil Mandel, "kaj pa, če bi se obrnili v Washington ter pojasnili predsedniku velike težkoče, ki jih imamo lovci na takelem pohodu. Morda nam bi pa on poslal nekaj cesarskih delavcev, ki bi bili za marketenderje in bi vozili za nami municijo in provijant. Saj nazadnje se gre tukaj za javni blagor vse dežele."

"Ali bi mi rad odjedel kruh?" protestira Jim, ki je imel lepo pozicijo oficielnega prevažalca municije že v žepu in s tem tudi vse pravice v kempi. On se je bil namreč že prej zarekel, da bo šel z nami na lov, ampak naj si zapomnimo, da on puške ne bo nosil, niti ne bo vzel lovskega dovoljenja.

"Ej, no, če se že tako ženeš za to službo, jo pa imej," odvrne Krist. "Ampak že naprej ti povem, da se boš moral paziti, da te ne bo kdo zamenjal za srnjaka."

"Imaš tudi nekaj prav," modro potrdi Ferdo. "Najboljše bo, da bo Jim obesil na samokolnico kak zvonec od lokomotive, da ga bomo spoznali za rojaka. Saj jih pozna dosti pri NYC, pa naj mu eden sname kak zvonec."

"Fantje," se vtakne vmes Marolt, "počakajmo s tem do lova, ki je še daleč pred nami. Zdajle bomo šli še gori do skrajne severne meje mojega posestva, da vam pokažem, kje sem zasadil smreke in borovce."

"Fantje," se vtakne vmes Marolt, "počakajmo s tem do lova, ki je še daleč pred nami. Zdajle bomo šli še gori do skrajne severne meje mojega posestva, da vam pokažem, kje sem zasadil smreke in borovce."

"Vidiš onole smreko na oni strani, tam konec globeli?" se obrne Mlakar do mene, "tam se je pa Lekšanu srnjak zaletel v njegovo kroglo. Midva z Mandelnom sva stala bolj spodaj in Barbertončani imajo že tako srečo, da vse k njim leti. Tako se je bil tudi tisti srnjak zmotil in je šel za pet čevljev previsoko in se nama izmuznil."

"To že sam vem, da se morajo Barbertončani na vso moč opletati, da se ubranijo srnjakov," odvrnem. "No, letos bo drugače, ko bomo Clevelandčani v premoči, če bodo hoteli kaj peljati domov, bodo morali kupiti kakega teleta. Imam že ves načrt narejen, kako jih bomo uplahtali, samo tiho bodi, dokler jih ne zvabimo sem."

Še enkrat sem pogledal doli po globeli in si izbral prostor, kjer bom 28. novembra drgetal v sladkem pričakovanju na dober plen. Potem sem še vzdihnil k sv. Hubertu, ki je zaščitnik vseh lovcev, tukaj in v starem kraju, naj lepo pase žival do zime, potem mu bomo pa že mi to skrb odvzeli.

Počasi smo lezli po rebri in kmalu prišli na prostor, kjer je Marolt zasadil smreke in borovce. Povedal nam je, da jih je na svojih 200 akrih zasadil 12,000, ki jih je brezplačno dobil od vlade Zedinjenih držav. Prav majhne so še, komaj da so par col visoke. Pri vsaki smrekci je zasajen količek, da se od daleč ve, kje je zasajena smrekica, da se je ne pohodi. Videli smo, da so se skoro vse prijele. Pohvalili smo ga in mu želeli, da bi dočakal, da bi še on ta les sekal, ko bodo velika drevesa čez kakih 30 let. Takrat bo teh 200 akrov vrednih na tisoče dolarjev, danes bi pa prodal za par tisoč več, kot ga je stala hiša, ki je veljala kakih $2,500. Nam se je zdelo, da je hiša preveč razkošna za v gozd, kjer je vsaka koliba dobra, škoda, da ni bližje, da bi si naš strelski klub tukaj napravil strelišče.

Ko smo prišli v severozapadni kot Maroltovega zemljišča, smo šli po severni črti proti vzhodu. Odraslega drevja smo videli prav malo. Torej je treba čakati na te vsajene smrekice, da bodo napravile gozd.

Pot je bila še dokaj lepa in vsepolno smo videli sledi od srn. Enkrat spotoma sem se pa prav pošteno prestrašil in prijel puško, da se obranim morebitnega napada od te ali one strani. Po ropotu sem računal, da lomastijo proti nam najmanj trije srnjaki, ali pa vsaj dva medveda. Ravno sem mislil zaklicati Mlakarju, naj priteče z municijo, ko vidim našega Ferdota, kako se je pobiral s tal in nekaj pripovedoval širnemu svetu v prekrasnem štajerskem jeziku, pa tako naglo, da nisem ničesar razumel. Čutilo se je pa, da je to njegovo dokazovanje močno po žveplu dišalo in da tisti izrazi so bolj za zasebna ušesa, ne pa za javnost.

Ferdo je bil pri sprednji straži in tako ni kazalo, da bi ga vprašal, ka je je pobral. Morda bi tudi ne bilo priporočljivo, ker je človek v takem položaju precej siten in nataknjen.

"Če se le ni zavalil, neroda, po mojih smrekcah," je skrbno pripomnil Marolt.

"Težko, da bi katero zgrešil, ker zavzame precej prostora, kadar se položi po tej ljubi materi zemlji," pripomnim.

Ko je zadnja straža prišla do tistega prostora, smo videli, da je bilo res nekaj smrekic prizadetih, ampak so se že vse lepo zravnale, ko se je odstranila teža ž njih. Naglo sem pobral tri debele kamne, jih zložil na kup, v sredo zasadil močan kol in povedal Maroltu, naj bo to spomenik poznanemu junaku, ki je tukaj prvič padel kot žrtev svoje nerodnosti, a vendar za blagor naroda. Če ne bi bil padel on, bi bil pa kdo drugi.

Malo manj kot eno miljo je široko Maroltovo posestvo in ker smo hodili počasi, nas je precej vzelo. Sprehod je bil pa sila prijeten in blagodejen našim kostem in tudi črevesju, ki se je malo razgibalo po celonočnem sedenju za mizo.

Ko smo prišli na vzhodno mejo in se obrnili doli proti jugu, smo prišli do glavne ceste, ki preseče Maroltovo lastnino ravno čez sredo. Na vso moč nas je vabil, da bi šli še na skrajni južni konec, pa sva rekla z Mandelnom, da imava za danes dovolj. Naši tovariši so se nam že davno izgubili izpred oči in so bili zdajle najbrže že pri vodnjaku, kjer so čakale gotove steklenice na odrešitev. Nevarnost je bila, silno velika nevarnost, da bomo prikrajšani na zalogi, če se ne podvizamo domov.

Ko pridemo na cesto, jo uberemo proti naši vili, do katere je bilo še par milj. Spotoma nam je Marolt še pokazal, da meji njegovo posestvo na državno, ki seže bogve koliko tisoč milj doli proti jugu. Pokazal nam je tudi jezove, kjer se zbira voda in katere je država napravila, da je voda pri rokah v slučaju gozdnega požara. Na vsakih toliko milj je tak vodni rezervar. Gori pri poti je pa napis, kje da se voda nahaja. Če v gozdu izbruhne požar, prihite s cevmi in motornimi brizgalnami, napeljejo v te vodne nabiralnike cevi in gasijo. Torej jako praktično in vse hvale vredno. Eno takih vodnih kotanj smo si šli tudi pogledat. Par sto korakov pod cesto se nahaja. Mal studenček so zajezili v globeli in tako se je zbralo precej vode, ki bi zadostovala za pogasitev požara v tej okolici. Voda je bila temna in nisem mogel presoditi, kako je globoka.

Nedaleč od Maroltove gozdne koče je tudi vladno CCC taborišče, kjer mladi fantje popravljajo ceste, delajo nove in zasajajo drevesa. Od tukaj ni daleč do Titusville, kjer smo bili parkrat z Gašperjem Korčetom na srnjake in medvede, kakor sem že neko pisal.

Prišli smo kmalu do našega hotela in našli tovariše pri hvaležnem opravilu, kako so se odihavali nad hladnim pivom. Akrabolt se je prileglo zdaj, ko smo se malo sprehodili po gozdu.

"Zdaj ga pa bomo!" sem ginljivo vzdihnil in prešerno odmašil steklenico pive.

"Aha, ga boste, pa bolj počasi!" pridene Jim, ki je kobaril na verandni ograji, da nisem mogel vedeti, ali bo padel ven, ali notri.

"Prosim, bodi toliko gentlemana in malo bolj jasno zini, da bom vedel tvoje hudobne misli in namigavanja."

"Samo še par steklenic ga je v zaboju."

"Harduš! Tukaj bo pa nekaj narobe!" zastočem in začnem naglo klicati skupaj ljudi, da stopimo v bojno posvetovanje. Res so prileteli fantje od vseh strani in v eni minuti in pol je bilo predlagano, potrjeno in sprejeto, da drvita Mlakar in Mandel z mojim motovilom doli v Sheffield po novo zalogo. Predlog je še visel v zraku, ko sta že obračala avto čez grvine in korenine in ko smo jima še zažugali, naj ne pozabita, da bo v dveh minutah šest odličnih rojakov od žeje umiralo, sta se odpeljala.

Da smo izbrali ravno ta dva, je bil vzrok ta, ker ju za nobeno drugo božjo stvar pod tem soncem nismo mogli porabiti. Kosilo bo skuhal Marolt, drva bo prinesel in ogenj napravil Lampe, posodo pomil tudi Lampe, mizo napravil tudi Lampe, kruh narezal in stole prinesel tudi Lampe, torej čemu bi ju potrebovali. Se reče, res da smo bili še v rezervi, Jim, Ferdo in jaz, ampak mi trije smo imeli v načrtu velevažno opravilo, da jih zdajle malo vržemo v treh, ker je tako lepo justro in tak lep mir. Če bo med delom utegnil, lahko prime včasih tudi Lampe, ampak ni sile, ker mi trije se najbolj poznamo in tudi najbolj drug drugemu ne zaupamo.

Ukažemo torej Lampetu, ki je res tako pripraven za vsako stvar, da ne kaže drugega učiti, naj nam prinese mizo ven na verando, ker je to zelo pripravno, da bomo lahko pljuvali po gozdu in ne na tla v sobi, kar se ne spodobi. Tudi radi cigaretnih ostankov je bolj pripravno zunaj, dokler si ne bo umislil Marolt modernih pepelnikov.

Marolt je prinesel na verando krompir, da ga bo lupil. Taka reč se res najbolj spodobi opravljati pri sprednjih vratih, da se človek pokaže. Pri zadnjih vratih bi ga namreč nihče ne videl in se takoo njegovo požrtvovanje ne bi moglo ceniti do vseh višin.

Predno je bila miza pripravljena, mi je padlo v glavo, da bi gospodarja Marolta opozoril na gotove nedostatke pri njegovem hotelu. Lahko bi se dalo namreč mnogo izboljšati.

"Vinc," sem rekel, "kako pa, da imaš vse tako ilovnato in prazno okrog hiše? Kaj bi te vzelo, če bi malo izravnal, da bi šel človek lahko pet korakov naravnost, ne da bi se mu zdelo, da pleza na Triglav?"

"Saj bi, pa čakam, da se bo trava sama zarasla. Če povsod rase, zakaj bi tukajle ne," se odreže Vinc.

"Modro misliš in pametno sklepaš. Naj bo torej po tvojem. Ampak, veš, lepo bi bilo, če bi nasadil okrog hiše kake rože. Če nimaš sam roke za to, pa bi se obrnil na mojega prijatelja Franka Leskovica na Hubbard Rd., Madison, Ohio. Če mu namigneš, pa ti bo nasadil rož tukaj, da se hiša še ven videla ne bo."

"Aha, sem že nekaj slišal, da se tisti rojak na rože razume. Pa če misliš, da smo tukaj brez rož, pa buli tjele na tisto jaso in si malo oglej moj vrt."

Ozrem se v označeno smer in res vidim nekaj pisanega. Grem tja in tam vidim visok parobek, na parobku pa bukov štor, v sredi votel, v katerem je bila zemlja in v zemlji nekaj lepih ciklam, ki so rdele čez rob.

"Glej ga no, saj nisi napek, Vine," sem ga pohvalil, ko sem prišel nazaj. "Ampak vseeno, rože okrog hiše bi pa le paradirale."

"Bi ne bile dolgo, če bi hodili takile pasažirji,'ki se vedno naslanjajo okrog vogalov in ne gledajo, kam stopijo. Naj le bodo korenine in pa druga ropotija, da bolj naravno izgleda."

"Saj res, naravno pa že izgleda. Posebno tistile studenček, ki se steka v globoko kotanjo in ki ni ograjen, izgleda precej naravno. Pa tudi tisti bi izgledal precej naravno, ki bo pomotoma stopil notri."

"Well, jaz še nisem padel notri, drugi se pa pazite," je modroval Vinc.

Niso napačne besede našega gazda.

Ko sta Jim in Ferdo iskala karte, Čarli pa mizo, sem se zazrl v lepo nedeljsko jutro. Rahla sapica je komaj vidno šušljala v listju dreves. Vse tako tiho in svečano. Samo še potrkavanje menišovskih zvonov je manjkalo, pa bi mislil, da je velika nedelja zjutraj.

"Saj res, Vinc, veš, kaj sem opazil, da tukaj nisem slišal še nobenega ptiča, da bi katero rekel, še celo kavka se ni oglasila," se zopet obrnem do gazde.

"Aha, ptic pa ni tukaj. Sam ne vem, zakaj ne, najbrže je premrzlo zanje. Tudi muh je prav malo in komarjev pa sploh ne."

Čudno! Ves čas sem nekaj pogrešal in vse se mi je zdelo nekam tako tiho, da sem se kar oziral okrog in iskal vzroka tej tihoti. In prav žvrgolenje ptic je bilo, ki mi je manjkalo v ušesih. Še povsod, kjer sem bil v kakem gozdu, so se poigravale po vejah drobne ptice, te ali one vrste in veselo prepevale svoje melodije. Tukaj je pa menda previsoko zanje.

No, zdaj je bilo pa že vse pripravljeno, da udarimo naš ljubi marjaš. Že smo sedeli okrog mize in se kregali, kdo bo začel deliti, ko se sem s ceste počasi približuje avto. Naš gospodar pogleda, opazuje avto par trenutkov, potem pa resignirano, a dovolj jasno izjavi:

"Glej jih, pretete fajfe, so me že izvohale. Naš poštar je in eden od mestne uprave. Nekje sta morala izvedeti, da sem danes tukaj in ker vesta, da ne grem nikol sem brez pijače, sta jo jadrno ubrala za mano. Fantje, ne izdajte se, da imate kaj več pijače, ju bom že jaz držal v šahu."

Stopila sta na verando in se nam predstavila. Poštar je kakih 70 let star, sila prijazen možiček, drobne postave, suhljat, pa živahen kot fant pri 25 letih. Njegov tovariš je bil bolj mlad, pa tudi zelo golanten.

No, že zaradi slovesa našega naroda, ki je poznan, da rad postreže, če ima, sem rekel Jimu, naj jima da nekaj pijače. Hvaležno sta spila in kakor jima je skočila slivovka po grlu, sem sodil, da sta oba volila za odpravo 18. amendmenta.

Ko vidita karte na mizi, vprašata, kaj bomo igrali. Povedali smo jima, da neko tako igro, ki bi je ne razumela, če bi jima tolmačili od zdaj pa do božiča in še potem ne. V vseh Zedinjenih državah je menda samo en Irec, ki zna marjaš in to je naš okrajni pravdnik Cullitan. Ta je pa izjema in še tega smo učili dobrih pet let, predno je mogel reči gladko in brez napake: durhmarš s pik asom.

Pa sta prijazna Amerikanca predlagala, naj bi igrali vsi skupaj ameriški poker, ki je precej nedolžna igra, če se jo igra za mal denar. Vinc nam je po slovensko rekel, naj se pazimo, če ne znamo dobro igrati, ker sta v tem mojstra. Potolažila sva ga z Jimom, da ne bosta ta dva po današnji igri nikdar več igrala z našim narodom, tako ju bomo nabrisali.

In smo ju. Ko smo po kosilu nehali, sta nam precej pomagala za gasolin in druge naše stroške.

Lepo smo igrali in dosti zabave smo imeli. Kmalu zatem sta prišla Mandel in Mlakar nazaj in ker sta Amerikanca videla, kako sta naša rojaka nosila pivo iz avto, nismo mogli drugače, da smo tudi ž njima delili. Vsaj nekaj časa. Ne dolgo potem pa, ko sem jaz zahteval oziroma lepo prosil za steklenico pive, bi bil skoro s stola padel, ko mi javi Lampe, da smo že vse spili. Bolj ko sem dopovedoval, da se moti, bolj mi je dokazoval, in sicer na ves glas, da ni niti kapljice več pri hiši.

"Na, 160 milj od doma grem, Johano in družino samo doma pustim, delo na vrtu pustim, avto martram po teh hribih in vse samo zato, da sem zdaj lahko žejen," sem se javno pritoževal.

Vinc mi pa pomežikne in povabi zadej za hišo. Opravičim se pri družbi in grem po drugi strani in zadej za hišo prideva skupaj.

"Nikar se ne jokaj, saj imamo pijače, da jo bomo komaj spili. Ampak rekli smo, da je ni več, da sta oni dve fajfi slišali, ker sicer bi jo sama vso spiia. Vi še ne poznate teh ljudi. Pri njih teče, kot bi v morje zlival. V kleti je, kadar boš žejen, pa si pomagaj."

To je pa že druga beseda, o ja, takist pa že, takist! V kleti sem se malo nacedil in šel zopet nazaj k družbi. Kmalu je vsa naša družba zvedela o tej veliki skrivnosti in tako se je zgodilo, da je vsakih par minut kdo od naše družbe vstal in se opravičil za par minut. Vsak je prišel nazaj, da mu je obraz kar žarel samega blaženstva in srčnega pokoja. Samo Amerikanca sta sline požirala in tožila, da bi bila kaj s seboj pripeljala, če bi vedela, da nimamo mi nič.

V naših shrambah za jedila, katere sicer nazivljemo želodce, je bilo že davno odzvonilo poldne, ko nas dregne v nos neoporočeno jasni vonj po klobasah in kislem zelju. Ne verjamam, če ima kaka roža tako lep vonj, niti Leskovčeve na Hubbard Rd. ne, kot je blaženi vonj kranjskih klobasic in kislega zelja, zlasti še, kadar je človek lačen.

Kar videl sem, kako so fantom pri mizi nosovi podrgetavali in lovili po zraku klobasne zefirje, ki spravijo človeka v opojno omamico, iz katere ga ne zdrami drugega kot na mizo prinešena fakta in prispodobe.

Zdaj pa ne bo dolgo, ko bomo mlatili, menim sam pri sebi. Ura je bila že daleč čez poldne in čudil sem se, da vzame priprava navadnega kosila naše najemnike toliko časa. Saj imam vendar izkušnje v tem. Kaj nisem bil lastnoročno za oficielnega kuharja, ko je bila šla naša Johana na božjo pot v Rim? In kaj nisem postavil na mizo v petih minutah kompletnega kosila, pa toliko, da je bila navadna pravdanska miza premajhna? Tukaj se pa Lampe in Marolt že vse dopoldne kunštvata tam okrog štedilnika.

Takrat mi je prišel na misel pameten nasvet Toneta Vatovca, ki je ponujal Travnovo Ančko za kuharico nam lovcem. Le zakaj ga nisem ubogal! Zdaj bi bili že večerjali, če bi bila Ančka v kuhinji. Tone bi bil pa pripraven, da bi nosil na mizo. Ker je dolg in pretegnjen, bi stal kar v kuhinji in deval jedi iz štedilnika na mizo v jedilni sobi, ne da bi se mu bilo treba enkrat prestopiti. Za jesenski lov se bo treba o tem natančneje pogovorniti in spremeniti kuhinjski štab. Morda bi tudi ne bilo napačno, če bi najeli nekaj kuharic, ki znajo skuhati tako imenitne bankete, pa še jedila zastonj naberejo okrog trgovcev. Take bi najeli in bi prišli jako poceni skozi.

Končno je pa le počil glas po tihem gozdu, ki je prišel iz Lampetovih ust: "Marš jest! Kdor bo zadnji, ne bo dobil nič!"

Takrat je pa nastala taka gnječa pri vratih, ki vodijo iz verande v jedilno sobo, da bi jih bili par skoro pohodili. Marolt je napravil napako, ker ni prej odprl tudi oken, da bi jih bilo nekaj tam planilo k mizi. Tukaj se je videlo, kako nevarno je oklicati vabilo k menaži tako nenadoma in javno. Po mojem mnenju bi bilo boljše, če bi tak prijazen nasvet kuhar povedal vsakemu posebej na uho, da bi se potem lahko zvrstili med vrati.

Kakor je bilo dolgo pripravljanje za obed, smo pričakovali, da bo najmanj devet riht, kot pri županu v Ljubljani, pa je stal pred vsakim krožnik zelja, na vrhu sta pa sramežljivo trepetali dve klobasici. Na sredi mize je bila pa skleda kuhanega krompirja, brez overalls.

"Kaj je to vse?" vpraša Jim, ki obrajta jed.

"O ne, ni vse!" ga potolaži Čarli.

"Kaj pa bo še?" ves radosten vprašam jaz.

"Pečen krompir imamo za dezert, ki bo mesto sladoleda."

"Poceni bomo prišli skozi," omeni Jim.

"Pa se mi je prav tako zdelo, kot bi slišal v peči vse dopoldne neko cvrčanje," pohlevno omeni Jazbec. "In ves čas sem si predstavljal na odru lepo pečeno kokoško."

"I nekaj takega menda bo že, če ne bo drugače, ampak tisto bo pa za malco," pojasni Marolt.

"To je pa že drugačno potrkavanje," reče zdaj ves blažen Jim in krepko zasadi zobe v kranjsko rihto.

Tudi drugim je zdaj odleglo in na vso ihto smo udarili po menaži. Klobasice je bil napravil Ferdo in smo jih bili prinesli s seboj. Fine so bile, kar se da. K mizi smo bili povabili tudi oba Amerikanca, ki se jima je videlo, da dajeta priznanje kranjski košti, kajti spretno sta segala v skledo in dajala kredit slovenskemu proizvodu mesenih klobas.

Ko smo bili gotovi, je Lampe stavil na cenjeno občinstvo prijazno vprašanje, kdo da bo pomival črepinje. Da bi jih videli, visoko spoštovane pasažirje, kako je imel zdaj vsak važen posel in potrebo. Tako je ostalo to delo zopet Lampetu, kar je vzel sicer z velikim godrnjanjem na znanje, ampak delo je pa le izvršil. če bi ga ne, nas bi najbrže nepomite črepinje čakale do zime, ko pridemo na lov, razen če bi se Vinc splašil in se toliko ponižal, da bi posodo pomil, kar se pa ne ve.

Globoko in visoko potolaženi smo se zopet spravili na verando, kjer smo se naslanjali in pretezali nekaj časa. Kmalu zatem se pa pripeljeta Baraga in Clark, ki sta bila videti jako zadovoljnih obrazov. Ko jima škodoželjno povemo, da smo vse snedli in da bosta morala biti ob svojem, se pa odrežeta, da sta imela fino kosilo pri Mišičevih na farmi, ki sami niso vedeli, kako bi jima postregli. Še celo kisel stročji fižol sta jedla, polno skledo, česar mi nismo imeli.

Fanta sta se nam zdela nekam skrivnostnega obnašanja. Tam pri svojem avtomobilu sta stala in si nekaj dopovedovala. Postali smo pozorni in se začeli izpraševati, če nista morda odkrila kje v gozdu kako zlato majno. No, pa se je zvedelo, da sta prinesla s seboj debelo stegno od srne, ki bo pečenka in pol, seve za njiju, kot sta se jasno izrazila. Ne vem, kje sta stegno snela. Ali so ga jima dali Mišičevi, ali pa srnina stegna tam po smrekah visijo in jima je eno padlo na glavo. No, nazadnje je vseeno, samo da je.

Ker sta se jasno in odločno izjavila, da bo srnin steak samo za gotove ljudi in to brez sodelovanja nas ostalih izletnikov, mi je padla v glavo misel, kako bi tisto stegno premenilo svoje gospodarje in našlo pot v čisto druge želodce, kot prvotno namenjeno. Kmalu sem imel načrt izgotovljen in ga razložil fantom skrivaj, da ne bi Baraga in Clark kaj predčasno o tem zvedela.

Domov grede smo se nameravali ustaviti v Madisonu pri Mlakarju. Takrat bo gotovo že tema. Ko nas bo Jože motil s kako osvežujočo stvarjo, bom šel jaz do Clarkovega avta, tam izmaknil tisto stegno in na njegovem mestu pustil kako poleno, ki bi imelo približno tako obliko. Načrt je bil imeniten in kakor je Bog v nebesih, gotovo ne bi bila Clark in Baraga tistega stegna kusala, da ni padla Clarku nesrečna misel v glavo, da je pri Mlakarjevih stegno prinesel v hišo, da se pobaha ž njim pri Mrs. Mlakar in ga potem ves čas tako nežno pestoval, kot jaz našega bebička, kadar se ne morem drugače izmazati Johani. Zvesto smo spremljali z očmi Clarka in čakali, če bo nesel "dete" nazaj na avto. Pa ga ni, dokler nismo šli vsi skupaj domov. Tako so nam ostale le sline, ona dva sta se pa mastila in pri tem absolutno pozabila na svoje soprijatelje, kar jima naj na duši gori. Ko sem oni dan o tem Francetu Clarku pripovedoval, se je veselo zarežal in rekel, da se mu je nekaj takega sanjalo in mu je vest narekovala, naj se stegna drži, da ne bo kaj napek.

Ura je šla že na tretjo popoldne in čas našega odhoda je prišel. Strašno kislo bi se bili držali, da nas ni začel tolažiti Marolt, ki nas je povabil v klet in tam trgal na kose dve pitani in lepo rumeni pečeni kokoši, kar nam je nekoliko olajšalo bridko ločitev. Pregledali smo še, če bi v kakem zaboju ostalo še kaka steklenica po neprevidnosti in ko smo vse to delo natančno in temeljito opravili, smo se odpeljali. Hotelu, ki je z nami potrpežljivo prestajal 16 ur, smo navdušeno zaklicali: na veselo svidenje koncem novembra, in naših počitnic je bilo konec. Dva poldneva in eno noč smo bili po svetu in lepo je bilo.

Zadrveli smo proti beautiful Ohio in vsak nas je najmanj stokrat rekel, da bi ne bilo napačno, če bi mogli ostati vsaj še par dni. Toda naš vsakdanji kruhek se ne prideluje po pennsylvanskih šumah, zato smo ugriznili v trdo usodo, ki nas tepe in ne pusti, da bi živeli samo na Maroltovem letovišču. Vsi smo bili zelo zadovoljni z izletom in smo se sešteli, koliko nas bo šlo na lov novembra. Če ne štejemo Barbertončanov, nas bo za dva poda in pol. Takrat, pa če Bog da, se bo zopet kaj napisalo, če se vam take stvari ljubi brati.

Bog te živi, Vine in priporoi se sv. Florjanu, da ne bi zgorel tvoj hotel gori v gozdu, pa se vidimo čez tri mesece. Takrat boš pa še naprej povedal o svojih doživljajih v vojski in druge take stvari.

P. S. — Jim je pozabil rekelc v tvojem hotelu, Vinc. Če tebi ne paše, naj počaka do lova. Če ti je pa prav, piši in ti bo poslal še hlače in lajbelc, ker gre vse troje skupaj.

Še en P. S. — Vinc Lekšan iz Barbertona mi je naročil, naj bi Ti kako namignil, da bi napravil do zime dva zapečka pri peči. Na vsako stran enega, saj veš, kako so jih imeli v starem kraju. Za mero pa kar Mlakarja poglej v mislih, pa bo zapeček vsakemu prav. Dobro bi bilo tudi, če bi si nabavil kakega zajca, da bi si sezuvali škornje. Tudi tukaj vzameš mero po Mlakarjevi nogi. Zajca napravi bolj iz mehkega lesa, da ne bo toliko škode, če se komu zarine v glavo. Kot veš, je zajec jako pripravno orodje za mirovne konference. Pa kaj srnic privadi za tisti becirk, da bo kaj ajmohta.