Na planini (Marija Dolinar)
| Na planini Marija Dolinarjeva |
| |||||||||||||
Zgodaj, zgodaj se je oglasila kukavica v gostem in rosnem hrastičju. Njeni bistri očesci sta zapazili tenek žarek jutranje zore, ki je objela vzhodno obzorje. Jasen pas se je potegnil nad oblaki, zaznaval se je dan.
Na Želarjevini je vstal iz strehe moder dim čisto navpično in se zarezal v belo meglico, ki se je redčila in padala na zemljo. Z vasi se je slišalo klepanje kose.
Bili so dnevi okoli Šempetra in Pavla. Trava je zorela in klasje je cvetelo. Želarjevi so odhajali v senožet, ki je ležala visoko na gorskem hrbtu. Z gospodarjem je šel sin France in hlapec Andrej; pot se je vila med češnjami. Trava jim je šumela pod nogami in rosne kaplje so pršile naokoli, belo cvetje je bilo vse oblito in se je nagibalo proti zemlji.
France je zavriskal, in gora se mu je oglasila.
„Ali vi ne boste?" je prašal očeta.
„Bom pa jutri! Ampak, France, če si tak korenjak, pa glej, da bo danes padla planina."
„Kako mislite, oča?"
„Če pokosimo danes vso planino, pa vama, tebi in Andreju, kupim o svetem Jakobu v Loki vsakemu žametast oprsnik. Pa še tebi povrhu tak kastorec s peresi, kakršnega ima Rožmanov Peter."
France se je nasmejal, hlapec pa je odmajal z glavo: „Kaj bi mislil na to! To je tako, kakor bi rekel: Na, tole smreko prelomi, pa ti dam junca iz hleva! Ako mi obljubite, oča, vso Želarjevino, pa je ne vzamem."
Prišli so po holmu v gozd, in tam pod gostim in temnim listnatim in jelovim drevjem je še sanjal jutranji somrak. Debele, zverižene veje so se iztezale po zraku, objemale so se in oklepale, zaraščen hrast je kot siv, zaljubljen starec ščegetal debeloi košato bukev pod ramami in oba sta opletala poščetinastih plečih raskavega smolnatega borovca, ki je stal srep in tih sredi gozda. V rosnih vrhovih so se oglašali ptički, včasi se je vzdignila z drevesa nad stezo težka ptica in zavihrala z mokrimi perotmi po zraku.
„France, ali ti tudi tako misliš?" je prašal Želar.
Odgovoril ni nikdo, le zamolkle stopinje so zopet odmevale po gozdu, splašila se je veverica na smreki, začudil se je škorec in z veje so se usule kaplje.
„Pomisli, France, to bi bil zal, kar ves bi se izpreminjal! Nov kastorec, žametast in svetel, krivec za trakom, malo postrani bi ga nosil, pa bi ne bilo goršega fanta. In oprsnik iz zelenega žameta, presneto, vsaka bi te rada imela! Tudi tebe, Andrej! Saj sta korenjaka, da nič takih! Trije smo in lahko pokosimo do poldneva! Kaj pa je to! Gor in dol, kakor bi se izprehajali!"
„Jaz sem že za to," je dejal France. „Ti pa tudi, Andrej! In po svetem Jakobu pa pojdemo izbirat dekleta. Samo če bo res ..."
Zakaj ne? Na, da ti bo dosti: Še uro dobiš in srebrno verižico!"
Sin se ni smejal kakor oče; snel je koso z rame in zabliskal ž njo po zraku. Potem ni več govoril in je samo mislil, kako se bo postavil. Rozalka, mlada sosedka, ali bo gledala! Nalašč pojde mimo njenega okna, ko se bo napravljala k maši in tam bo malo postal, s cigaro v ustih, kastorec na glavi, roko v žepu, tako da se bo videla verižica na zelenem oprsniku. „Rozalka, he, slišiš, ali imaš kaj pušeljca zame?" Pogledala bo skozi okno in ostrmela: „Ali je to France, ali ni? —"
Ves je zardel v obraz pri teh mislih, lica so mu gorela in živa želja je kovala v njegovem srcu. Bila je to želja, da bi ugajal lepemu dekletu, da bi Rozalka samega občudovanja pred njim sklepala roke, bilo je to hrepenenje mladega fanta, ki si izbira in išče dekleta in bi bil rad zaljši od vseh.
Gozd je bil zmiraj glasneji in šumneji, dan je prodiral skozi gosto zeleno obočje in včasi je zašumel veter po vejah.
„Oča, o svetem Jakobu, ali ne? In uro in verižico tudi?"
„Tudi."
Prišli so iz gozda in tam se je začenjala planina. Strmo in visoko se je vzpenjala po južni gorski rebri in vrh se je le malo videl iz megle. Razprostirala se je široko, in ni bilo opaziti, kje se končuje, ker je tekla gora v krogu in uprav tam delala ovinek.
Nad zemljo je plavala še kot mleko bela megla in je močila in zalivala planinske rože, ki so zatiskale čase in kelihe. Tuintam se je razprostrl in razklenil cvet in željno srknil vase rosno kapljo.
Ustavili so se in kmalu so zapele kose. France je bil prvi v vrsti, švigalo je ostro orodje. Trava in cvetje se je grudilo pokošeno in za kosci so vstajali visoki redovi.
Drugo vrsto je začel Andrej, ki je takoj zaklical: „E, saj ne bo nič! Poglej, kaka ti je gora! Lani smo kosili dve jutri!"
„Ves teden ne pokosimo, če bi bili vsi Andreji," je opomnil Želar, ki je bil tik za hlapcem. Hladno in sveže je bilo jutro, kose so hrustale in rezale mokro travo.
Gora je bila mirna in tiha, edino škrjanec se je že zaganjal nekje visoko po zraku, in njegova pesem se je razlivala po jutranjem nebu brez konca in kraja. Ni še bilo solnca, porajala se je komaj prva zora na vzhodu, vstajala je iz jutranjega morja za vijoličastimi gozdovi. Tik ob robu je zasijal plamen modrikaste in rdeče luči, oblil je oblake in jih okoval s svetlim sijajem, ki se je bleščal zmerom ognjeviteje. Izza obzorja se je začelo bliskati, švignile so strele in se razletele po nebu. Zasadile so se v sive oblake, ki so se temnili v ozadju kot grudaste gore, obsijane z mrzlo svetlobo. Ozadje je začelo goreti in plameneti; na levo, na desno in naprej se je razlivala žolto in rdeče goreča reka, širji in ogromnejši je bil zlati kolobar. Zmeraj bliskoviteje so bile strele, križale so se in sekale med seboj, ognjeni krog se je večal in rasel in pljuskal in zajemal oblake. Vse je objel in prepregel, za njim so švigali že celi razbremenjeni snopovi in so sijali kot čisto zlato. In že je bilo vse obzorje v plamenu, in so začeli padati na gozd in na planino solnčni žarki.
Tedaj je prišla na planino Rozalka. Pol gore je že bilo v solncu, ki je lilo od vrha v dolino in od vzhodne strani proti jugu. Dekle se je ustavilo pri koscih na domači planini in pogledalo proti Želarjevim. Zaklicala je: „France!"
Ves se je stresel, ko je zaslišal svoje ime in spoznal dekleta po glasu. Pogledal je na ono stran, odkoder je izhajalo solnce. Svetloba mu je padla na oči, da se mu je bleščalo, in tako je skozi trepalnice kot v rdeči zarji videl Rozalko. Stala je sredi planine in tudi njo so objemali jutranji žarki, jasna luč se je razlivala preko nje in vso potopila. Njeno lice se je smejalo in bilo je kot pozlačeno. Bila je v svetlordečem krilu in rožasto ruto je imela preko prsi, zato se je Želarjevemu sinu zazdela enaka beli golobici, ki je priletela in sedla na goro.
„Rozalka!"
„Ali boste res vse pokosili?"
„Preden bo poldne!“
„Ne vem."
Dekle je neverno zmajalo z glavo. Pokošena rosna trava se je lesketala pod njenimi nogami, stala je in gledala proti mlademu koscu, ki je brusil koso. Potem jo je iznova zavihtel. Skoro se je naslonil nanjo, kakor bi jo hotel stisniti k srcu, in jeklena rez je rezala in klastala hitreje po bilkah; zmeraj urneji so bili polkrogi, segali so dalje in dalje in se zajedli v sredo cvetoče planine, ki se je izpreminjala v rosi in solncu kot svilnat prt, pogrnjen okoli gore. Kosa je rezala in sekala travo in rože, in bilo je slišati žvižg in vršanje, in zdelo se je, da že sama sapa, ki je letela pred koso, podira in lomi cvet in bilko. Kosec in njegovo orodje sta se prelila v eno samo gladno in lakomno bitje, ki s strašnim veseljem in željno naslado hodi po gori in z jeklenim zamahom mori rast in življenje.
Bil je že ves oblit z znojem, ki mu je vroč in pekoč lil po čelu in licih. Ni mu bila mar vročina, ki je kipela po njem, in samo ena želja ga je polnila vsega, živela je v njegovem srcu, gorela mu iz oči. Misli so ga oblekle v žamet, in srebrna verižica lepo svetla, v tri stremena, se mu je bleščala preko zelenega oprsnika. In tam gre Rozalka, vsa rdeča in bela, in njene oči se ne morejo odtrgati od njega, njena usta govore in pravijo, da je zal fant, in dekle ga gleda gorko in prisrčno in se mu smeji sladko in vabljivo. In kosa se je bliskala in pela neprestano. Bila je lepa njena pesem o Rozalki in žametnem kastorcu in zelenem oprsniku, glasila se je mamljivo in' se ponavljala neprenehoma. Kosa se je bliskala in pela zopet in zopet o Rozalki, o lepem mladem dekletu in o fantu, ki ima žameten kastorec in srebrno verižico v tri stremena.
Prekosil je do meje, do sosedovega dola, in tam je bila Rozalka in razmetavala redove, rosne in sveže, ki so ostajali za kosci. Postala je in se je nasmejala:
„Ali si priden! Oče in hlapec pa ležita v senci."
„Naj! Čakaj, Rozalka, po svetem Jakobu ..."
Dekle ga je hitelo izpraševati, a ni dobilo odgovora, samo »Počakaj ..."
Zaslišal je, da ga iz doline nekdo kliče, in na robu je zagledal Andreja, ki se je valjal v senci za grmovjem, in zraven njega očeta, napol skritega za lesko. Ležala sta in se krohotala na vse grlo. Francetu se je zbudila jeza in je zavpil:
„Andrej, kosit pojdi! Ali bom sam? Oča, kaj vam pa je?
„E, France, kar nehaj! Saj je zastonj! S kastorcem ne bo nič! Ha-ha-ha! Kdaj boš sam pokosil!"
„Kako ste rekli? Vse bom pokosil, in če se na glavo postavite! Kastorec je moj in ura."
„Ali sem rekel, da ne bo? Po planini skačeta."
Sin ni poslušal.
Solnce je bilo že visoko, peklo in žgalo je neusmiljeno, in planina je bila prazna. Samo en kosec je hodil po Želarjevi senožeti, vsi drugi so se poskrili v globoki senci. S pokošene planjave je vstajala dišava po veli travi in venečih rožah.
Jelar in hlapec sta se raztezala pod lesko. Napol prazna steklenica, iz katere je dišalo žganje, je stala med njima.
„Zares oča, takšnih sanj pa še ne! Veste, sedim takole pri peči v naši hiši, pa ruto sem imel na glavi. Kar prideta mački iz veže. Prva je bila siva z belimi lisami okoli oči, druga pa dimasta. Sivka pride do mene, me pogleda in se nasmeje: „Poglej no, Andrej," mi pravi mačka, „tistale umazana črnulja, ki je vsa zakajena, bi me rada imela. Zmeraj lazi za menoj.“
„Ne laži, Andrej, kdaj je še mačka govorila ?"
„Zares, oča, mačka je govorila z menoj! Kar čisto pametno kot ljudje. Pred menoj je stala in se muzala. Kaj mislite, kaj bi neki pomenile te sanje? Ali bom umrl?"
„E, kar precej boš umrl! Si preneumen!"
Želarju se je zdehalo; zamrmral je nekaj o neumnih sanjah, a nato se je sklonil pokonci in pogledal na planino, kjer je France kosil. Zasmejal se je in začel klicati:
„Hoj, hoj, France!"
„Ali še kosi?" je prašal zaspano hlapec.
„Ti preklicani fant, pa res noče nehati! Saj bo nazadnje še vse pokosil! Kako je že visoko! Hoj, hoj. France!"
Mladi kosec je pogledal v dolino, a roke so zamahovale svojo pot dalje, in kosa je švigala in se bliskala.
„No, le daj! Presneto si korenjak, ampak potem šele! Saj ne bo bolj zalega fanta, ha-ha-ha!"
Med grmovjem se je pokazala Rozalka. Prišla je v naglici in razoglava, njeni svetli lasje so bili premočeni in so se v gostih kodrih oprijemali čela. Svetlo rdeča in nekoliko zarjavela lica so ji sijala, kakor da se smeje solnce na njenem mladem, kipečem obrazu.
„Ali še kosi, oče?" Plaho je bilo njeno vprašanje in kakor v nejevolji so ji drgetale ustnice.
„He, Rozalka, ali ni priden naš fant? Ali ga imaš kaj rada?" D
ekle se je delalo, kakor da je preslišalo te besede.
„Naši so rekli, da ni zdravo kar naprej kositi. Kar pade —"
„Ej, Rozalka, Rozalka, že vidim, da imaš rajša Franceta, kakor mene. Ti deklič ti! Nič se ne boj zanj! O svetem Jakobu ga oblečemo v sam žamet. To bo junak! Vse se bo bliskalo, koder bosta hodila."
Rozalka je gledala na goro proti mlademu koscu, in težko ji je bilo srce. „Dol ga pokličite," je mislila reči, a Želar se ji je zdel tako čuden, in bila je huda nanj. Hotela je iti h koscu in ga prositi, naj neha, ker je tudi brez kastorca najzaljši med vsemi. Napravila je že korak v goro, že je zavila okoli grmovja, a v tistem trenotku se je skesala, ker je zaslišala Andrejev smeh.
„France, pojdi dol, saj je dosti!"
Bilo je, kakor da je ni slišal. Še oči ni dvignil, ni je pogledal in ni obstal.
Za grmovjem se je zopet zarezal hlapec, in dekleta je bilo sram. Tiho je odšla proti vrhu in tam se je spustila v travo in gledela mladega kosca.
Stal je visoko na gori, že blizu vrha. Brusil je koso, bliskajočo se v solncu, in jekleni zvoki so rezali zrak. Ves je gorel v lica, oči so mu bile rdeče in so ga pekle, ker jih je neprestano kalil znoj s čela. V roko se je urezal, ko je brusil hitro in razmišljeno, in kri mu je kapljala od prstov. Zopet se je začela trava zgrinjati trupoma, kosca je navdal bes in jeza in vihtel je srdito ostro jeklo.
Tekla je poldanska ura, vročina je gorela in zrak je drhtel enako plamenu. Rozalka je srečala Metko, ki je prišla iz gozda. Govorili sta, in mlada soseda je menila o Francetu, da bi že lahko nehal.
„Seveda! Saj lahko izgubi zdravje! Potem bo pa imel kastorec."
„Ti, kar k njemu pojdem in mu vzamem koso."
Spodaj ob vznožju sta stala Želarjeva in sosedovi kosci. Gledali so in se niso mogli nastrmeti, zakaj, France je kosil naprej in ni mu bilo mar ostrih žarkov, ki so se usipali od solnca. Rozalka se je tresla samega razburjenja, in bilo ji je, kakor bi krožila v jasnem poldnevu groza po planini. Bil je molk med njimi, tajen in tesen molk, in nekaj neznanega je viselo v zraku.
„Oča, kaj pa je to, da France nič ne brusi?" se je oglasil Andrej.
„Zakaj ne? Saj brusi!"
„Že pol ure ga nisem siišal."
Gledali so kosca na gori, in Metka je rekla: „Saj ne kosi."
„Poglejte, vsa trava vstaja za njim."
„Ha-ha", se je hotel zasmejati Želar, a samo čudno je nakremžil ustnice.
„Seveda ne kosi! Kaj pa je to?"
France je vihtel koso z divjo močjo in hodil po senožeti polagoma semintja. Ko je bil na robu, se je obrnil, a pri tem je klestil s koso po tleh in tolkel po travi. Odbil je rožo, zlomil visoko steblo ali posnel z ostrino šop trave, in videlo se je, da ves trepeče.
„France, kaj pa delaš. Nehaj, saj dobiš vseeno kastorec," je zaklical Želar.
„Ha-ha, France, ali ti nisem pravil?" je vpil hlapec.
„Kaj pa zijaš kot budalo iz hrastja!“ Želar je zakričal nad Andrejem, in njegov obraz je bil ves izpremenjen.
Rozalka je letela po gori proti Francetu, naglo je letela in v roki je vihtela ruto, ki ji je padla z glave. Pri vsaki stopinji ji je zdrsnilo po strmini na gladki, ostri travi, in dekle je zdrčalo navzdol, a naglo je vstalo in zopet hitelo.
„Moj Bog, nehaj, kaj je s teboj!" Skočila je preden, in še večji je bil njen strah. Videla mu je v obraz, ki je bil ves obupan in preplašen, in je strepetala, videla je njegove prste, s katerih je tekla kri.
„Če me imaš rad, nehaj! France, ti boš umrl!"
Zadrhtel je, kot da se ga je dotaknila smrt, in globoko je vzdihnil. Potem se je obrnil k dekletu, izpustil koso in se zavrtel naokoli. Glava mu je padla na tilnik in zgrudil se je brez zavesti Rozalki v naročje.
***
Temno in žalostno je bilo v sobi, kjer je ležal po tistem dnevu mladi fant. Dolge so bile ure, in so tekle enakomerno iz pustega dneva v pusto noč. A zunaj je sijalo solnce in je rajalo veselo življenje, v jasnih žarkih se je kopala planina. A mladi fant ni bil nikoli več zdrav.