Na poti (Octave Mirbeau)
| Na poti Octave Mirbeau |
| |||||||||||||
Dva dimnikarčka. Noč se vlega, zlokobna in bleda, zagrinja polja kot znojni prt. Mala dimnikarja nastavljata ušesa in poslušata šumenje.
Njun mojster je nekega večera nagloma umrl, v pijanosti je zaspal na robu jarka.
Njuna mala črna lica, njuni kapi, pokriti s sajami, sta razljutili ljudi in vzbudili nezaupanje: »Ne, ne ... Le pojta ... Pri nas za tatiče nimamo prostora!« In ko sta se branila, jima je neka ženska, debela in vsa rdeča, zagrozila, da naščuva pse nanju ...
Prvi dimnikar: Še vedno ne vidiš hiše?
Drugi dimnikar: Ne ..., nobene hiše ne vidim.
Prvi dimnikar: In mesto, kaj je še daleč, ali še veš, mesto?
Drugi dimnikar: Katero mesto? ... Mest ni več ... Samo to črno nebo je še in ta zlobni mesec ...
Prvi dimnikar: Zakaj ne srečava nobenega voza? ... Če bi prišel voz ... poklicala bi.
Drugi dimnikar: Saj veš, da se vozovi ne ustavljajo ... Preveč jih zebe ... Čuj!
Prvi dimnikar: Ničesar ne slišim, ničesar ... Slišim divje race, ki lete v zraku, nad nama ... slišim veter ... in moje srce, ki zbija; in čudno šumenje v ušesih! ...
Drugi dimnikar: Čuj ..., čuj spet ...
Prvi dimnikar: Ničesar ni, ničesar.
Drugi dimnikar: Moj Bog! ... Moj Bog!
Prvi dimnikar: Stopiva malo naprej ... Morda zagledava kako hišo ...
Drugi dimnikar: Da, včasih so ob poti koče cestarjev ...
Prvi dimnikar: Včasih so tudi kamnolomi ... Le pojdiva dalje! ... Včasih so tudi kamnolomi ...
Drugi dimnikar: Da, toda včasih so tudi živali v kamnolomih.
Prvi dimnikar: Pa kaj to? ... Midva se živali ne bojiva ... Živali niso hudobne, živali ... Niso zlobne kakor ljudje! ... pojdiva malo naprej ...
Drugi dimnikar: Jaz ne morem ... Preveč sem utrujen ... Jaz ne morem več stopati ... Kakor da imam tu notri nekaj, kar me ovira pri hoji.
Prvi dimnikar: Pojdiva dalje, vseeno … Glej ... do onega drevesa ... za tem bregom, čisto blizu ... Tam bova varna pred vetrom ...
Drugi dimnikar: Postoj! ... Ampak kaj mi je? Nič več ne čutim svojih nog.
Prvi dimnikar: Pojdiva, vseeno ... (Vlečeta se do drevesa in počeneta v jarku, tesno pritisnjena drug k drugemu.) Glej, tu je prijetnejše ...
Drugi dimnikar: Da, zdi se mi, da je prijetnejše ...
Prvi dimnikar: Nič več ne čutim vetra! Le še tesneje se privij k meni ...
Drugi dimnikar: Da, zdi sc mi, da je prijetnejše ... Morda bo jutri lepo vreme, kaj?
Prvi dimnikar: Da, jutri bo toplo ... In midva se bova mogla vrniti domov. Le še bližje se pritisni k meni ...
Drugi dimnikar: Domov, kje je to, ali je daleč? ... To je zelo daleč od tu, kajne? ... Dolgo časa bi potrebovala do tja, kaj praviš?
Prvi dimnikar: Da ..., toda če je gorko, kaj to nama mar?
Drugi dimnikar: Zakaj ni tu nobenih gora, kot pri nas? .... Planjave, široke planjave, samo planjave. Jaz tega ne maram ... Kar jokati se mi hoče ... Povej, zakaj ni nobenih gora?
Prvi dimnikar: Ne vem ... Morda zato, ker je to hudobna dežela.
(Molk.)
Drugi dimnikar: Zakaj je umrl najin mojster? ... Ne bi bil smel umreti ... Še bi imel rajše, da naju tepe ...
Prvi dimnikar: Res je ... Ni nama dajal mnogo jesti ... Ampak manj sva bila lačna ...
Drugi dimnikar: Ne bi bil smel umreti ...
Prvi dimnikar: Ne vem, kaj mi je ... Kakor, da so mi noge zamrle ...
Drugi dimnikar: Meni tudi, kakor da so mi roke odrevenele ...
Prvi dimnikar: Nič več ne morem pregibati rok.
Drugi dimnikar: Mislim, da nimam več svojih nog ... Zdi se mi, da mi je nekdo odnesel noge.
Prvi dimnikar: Nič več ne vem, kje mi stoji glava ... Nič več ne čutim svoje glave ... Zaspan sem ...
Drugi dimnikar: Tudi meni se hoče spati ... In nič več mi ni mraz ...
Prvi dimnikar: Nič več nisem lačen …
Drugi dimnikar (čisto slabotno): Ničesar več ne vidim ...
Prvi dimnikar (z ugaslim glasom): Ničesar več ne slišim ... Pač ... slišim zvon ... Zvon, ki poje, zelo daleč ... Tudi godbo, ki igra nekje zelo daleč ...
Molk. Noč beži. In mesec obliva s svojo svetlobo oba mala dimnikarčka, ki se držita drug drugega, tesno objela, roko v roki.
Drugo jutro, ko se začne svitati, se prikaže na poti cestar, ki tira pred seboj voziček, poln peska ...
Cestar: Šmenta! ... Kakšen mraz! Kako je cesta gladka! Treba bo, da še nasujem peska! ... Kaj pa je to? ... (V jarku zapazi oba dimnikarčka.) Saj res! lepa reč to! ... to sta pa dimnikarja. To mora biti človek blazen, da spi kar na tleh, ob takem vremenu ... Dimnikarji! ... ti imajo vraga v sebi! ... Hej, vidva tam doli! (Potrese ju.) Glej, glej! ... Otrpla sta in trda kakor bukova korenika ... Hej! vidva! ... Glej, glej! Čisto mrzla sta, prav tako kakor dve ledeni sveči! Hej, vidva tam! ... A, tako! ... Lepa reč to! ... Ne ganeta se ... Mislim, da sta mrtva ... (Otipava ju, obrne ju, oba zmrzla.) Saj res, mrtva sta ... Zlodjeva dimnikarja, saj res! Človek mora biti zares blazen, da spi kar na tleh, pa v takem mrazu ... Ah, čisto mrtva sta! Kaj pa storim zdaj? ... Treba je, da grem obvestit orožnike ...
Izgine na cestnem ovinku ...