Pozdravljam, solnčna te ravan,
Ki pred menoj si razprosterta!
Ti lepa si ko sèn krasan,
Podoba rajskega si verta!
Kedo bi pač se ne zavzel
O čaroviti tej lepoti?
Kako naj duše čut vesel
O čudu tem se ne poloti?
In vendar, rajska ti ravan,
Ko na-te potnik se oziram,
Moj duh teman je in mračan,
In solze iz oči otiram.
Naš bil nekdaj je ves ta raj,
Očetom našim domovina;
Tuj narod tod se širi zdaj;
Naš raj je tujcev zdaj lastnina.
Dobi se včasi pergamen:
Nanj pesmi krasne, modre reke
Napisal bil je mož učen,
O vredne, da žive na veke!
A list je tujcu v last prišel,
On stara slova je izbrisal,
Ker njih modrosti ni umel,
Ter čerte svoje je narisal.
Tak list prostran si ti, ravan!
Naš ded tu pisal svoja dela,
Naš govor je donel čez plan,
Tu pesem naša je živela.
A zdaj zatrt je tod naš glas,
In tuji krog doné glasovi;
Tuj trg in grad, tuj ves je kras,
Oh, naši so samo — grobovi!
Zatorej, solnčna ti ravan,
Ko na-te moj pogled se vpira,
Teman mi duh je in mračan,
In srce tuge mi umira.
