Na pragu (Ivan Sergejevič Turgenjev)

Na pragu Ivan Sergejevič Turgenjev

Izdano:	Kres, 2/1 (1923), 13–14
Viri:	dLib 1
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vidim ogromno stavbo. V sprednji steni so ozka vrata, odprta na stežaj; za vratmi mračna megla.

Pred visokim pragom stoji devica ... ruska mladenka. Mraz diha ta nepregledna megla in z ledenečim tokom vred prihaja iz globine počasen, votel glas:

»O ti, ki želiš prestopiti ta prag, veš li, kaj te čaka?!«

»Vem,« odgovori devica.

»Mraz, glad, sovraštvo, posmehovanje, zaničevanje, žalitev, ječa, bolezen, celò smrt.«

»Vem.«

»Popolno odtujenje, osamljenost.«

»Vem ... Sem pripravljena. Pripravljena sem prenesti vse trpljenje, vse udarce.«

»Ne samo od sovražnikov, ampak tudi od sorodnikov in prijateljev?«

»Da ... tudi od njih.«

»Dobro. Pripravljena si na žrtev?«

»Da.«

»Na neizrazno žrtev? Pogineš — in nikdo, nikdo ne bo niti vedel, čegav spomin počastiti.«

»Meni ni treba ne zahvale, ne sočutja. Meni ni treba imena.«

»Si pripravljena ... na zločin?«

Devica je sklonila glavo.

»Tudi na zločin sem pripravljena.«

Glas ni takoj obnovil svojih vprašanj.

»Veš li,« je spregovoril končno, »da moreš zadvomiti o tem, čemur zdaj veruješ, da moreš priti do prepričanja, da si se varala in zastonj uničila svoje mlado življenje?«

»Vem tudi to. In kljub temu hočem vstopiti.«

»Vstopi!«

Devica je prekoračila prag — in težka zavesa je padla za njo.

»Neumnica!« je siknil nekdo v ozadju.

»Svetnica!« je spregovorilo od nekod v odgovor.