Na pravo pot
| Na pravo pot. Povestica iz časov Marije Terezije. Anonimno |
| |||||||||||||
»Poberi se od mene, kamor hočeš, za tata jaz ne maram, rajše nobenega, kakor tata za moža.«
Tako je zaklicalo prijazno dekle visokemu mladeniču, ki je pred-njo stal, kakor okamenel.
»Le pojdi kamor drago, jaz ne maram več zate. Toliko sramote preživeti, postal si lovski tat, vedno stikaš s puško po gozdovji in ni dolgo, kar so te lovci zasačili, te zaprli; ljudje pa so za menoj s prstom kazali, rekoč: Kje pa bo tvoja poroka s Petrom ali v ječi in kdo bo poročal, ali ne jetničar? Ne, take sramote jaz ne morem prenašati; mislila sem, da si pošten mladenič, zato sem ti obljubila roko! a tatu ne dam svoje poštene, če tudi žuljave roke! Pojdi, kamor moreš, a mene pusti pri miru!«
»Gozd je velik in divjačina je prosta,« mrmrá potrti Peter.
»Tako govor vsi lovski tatovi,« pravi dekle, »a ne boš me premotil s svojimi besedami; ti si pri ljudeh ob svoje dobro ime, in tudi moje bo izgubljeno, ako bi se ne ločila. Z Bogom!«
Po teh besedah je dekle skočilo v hišo in Peter je ostal sam pred pragom.
»Sedaj je vse preč,« govoril je odhajajoč sam pri sebi; »mislil sem, da me moja nevesta privede na pravo pot, a sedaj me je še ona zapustila, sedaj je za-me vse izgubljeno. Zaničuje me vse, s prstom kažejo za menoj, kjer se prikažem; kaj bi še počel med ljudmi; šume naše ogerske so goste in prostorne dovolj, da skrivajo v sebi nesrečnega človeka, ki je izgubil vero v sebe in do ljudi. — Ha, ha! pravi Peter s pikrim smehljajem, tudi jaz lahko škodujem svetu, tudi jaz se znam maščevati nad ljudmi; ha, poskusimo še; kdor zna bolje, široko mu polje. Tam v gostih šumah živi 'črni Janoš' s svojimi ljudmi, ti imajo lepo življenje, ki bi sedaj, ko me je svet pahnil od sebe, ugajalo tudi meni. Le enkrat, rekel mi je 'črni Janoš', poglavar roparjev, boš orudečil svoj nož s človeško krvjo in potem ti bo vse lahko, vse prijetno ... Naj mi le pride sedaj blizo lovec, ki me je izdal in zaprl in ko bi bila tudi dva, pokazal bi jima, kaj da zna učenec črnega Janoša.«
In vedno bolj se je oddaljeval v goste ogerske šume, kamor le redko kedaj stopi človeška noga za drzno divjačino, ki se tukaj zeló prosta sovražnikov veseli svojega življenja.
Nevesta Petrova je v tem hitela na vrt; težko ji je bilo pri srcu; zjokati se je morala, da ji je odleglo; rada je imela Petra in upala je, da jo kmalu pelje pred altar k poroki. Bil je Peter do zadnjega leta prav pošten in priden mladenič, nobeden ni vedel do njega nič slabega in zato tudi stariši naše neveste niso branili Petru, da je ob nedeljah popoludne zahajal k njim v hišo; mislili so si: poštenih in pridnih mladeničev ni dandanes na izbiro. A zadnje leto se je vse spremenilo. Peter je jel zahajati med lovske tatove in ti so ga popolno spridili; opuščati je jel službo božjo, navadil se je pijače, vest mu je oglušela, da ni več razločil med svojim in sosedovim. Zato so stariši hčeri ukazali, da mora Petra odstraniti in hči, ki je bila pobožno in skrbno vzrejena, sprevidela je sama, da bi s takim možem ne mogla biti srečna. Dolgo časa se je torej pripravljala, ko niso njene prošnje nič pomagale, in danes, kakor smo slišali, se mu je naravnost odpovedala; ni sicer tega lahko storila, a ker ji je vest očitala, ker so ji stariši ukazali, bila je pokorna in v molitvi je našla tolažbe srcu, saj ji je bilo v tem trenutku tolažilo posebno potrebno. Lepo si je v duhu slikala prihodnost svojo, a sedaj je vse upanje splavalo po vodi; blagor dekletu, da je v molitvi in v delu našlo potrebno podporo.
Od tedaj so minuli že tedni in meseci; Peter je izginil iz domačega kraja, živa duša ni vedela o njem ničesar povedati Ko bi bila njegova nevesta poznala sedanje njegovo življenje, tedaj bi bila imela še več vzrokov žalovati. Živel je namreč v šumah, kakor ropar; prežil je na popotnike, kradel jim denar, surovo jih je osuval in zagrozil se jim, da jih pri drugi priliki gotovo ubije, ako mu zopet pridejo v roke. Do takrat ni imel še uboja na svoji vesti. Tudi on je bil dobro vzrejen od svojih skrbnih starišev, in nekaj človeških čutil, nekaj usmiljenja nesel je Peter tudi v šumo seboj in se jih ni mogel otresti; sam ni vedel zakaj ne. Ko bi bil vedel, koliko zanj njegovi domači molijo, lažje bi si bil to razlagal.
Bilo je nekega dné pozno zvečer, kakor je pozneje Peter sam pripovedoval, ko je šel Peter po skrivnih potih v goro, kjer je imel svoje ležišče. Bližala se je huda nevihta; vihar je divjal po šumi, lomil drevesom vrhove, in blisk in grom sta pričala, da je nevihta blizo. Peter se je zlobno posmehoval in krepkeje poprijel za orožje. Zvedel je, da so ga včeraj oznanili kot posebno nevarnega hudodolnika in da so dobro plačilo zagotovili tistemu, ki ga gosposki pripelje živega ali mrtvega.
Naenkrat Peter obstane; slišal je med viharjevim tuljenjem trobiti lovski rog; lovci morajo biti blizo, kaj hočejo zvečer in v tej nevihti; gotovo so zašli v šumi in vihar jih je popolno zmotil, sedaj se kličejo. Take misli se vrsté Petru po glavi; zažari se mu oko; krčevito zagrabi za svoj veliki nož in hiti proti kraju, odkodar je slišal trobiti lovski rog. V tem hipu se zabliska in on zagleda šibkega mladega človeka v zeleni lovski obleki, zraven njega pa spremljevalca.
No, ta dva mladeniča mi ne bodeta delala težav tudi če je še tretji kje blizo, ne bo za-me nič hudega; tako govori Peter sam pri sebi in počaka ugodnega trenutka, da jih napade. — Toda, ko se drugič zabliska, zagledata Petra tudi tujca in eden vesel zaupije: »Hoj, hoj, pridite bliže, mi smo se izgubili na lovu. Hvala Bogu, da smo našli tukaj človeka, ki nam bo pokazal pravo pot iz te goščave. Le pridi, prejel boš zato lepo plačilo!«
Molčé je stal junak Peter pred vitkima mladeničema; bojeval se jo v notranjem; angelj varuh in hudobni duh sta so skušala, kdo bo zmagal v Petrovem srcu. »Stori hitro, kar misliš, pravi eden, take priložnosti več ne bo; gospodoma se vidi, da sta imenitna, denarja bo torej dovolj; tepec bi bil, če bi se pri tej priliki ne obogatel; par krepkih sunljajev in slabotneža sta na tleh, nju denar pa je v tvojem žepu.« »Ne Peter, ne stori tega; glej, v pomoč sta te poklicala; reveža sta, ker sta zgrešila pravo pot in ju je v šumi zalotil tako grozen vihar; ne oskruni se s skrvjo nesrečnih popotnikov ...«
S strahom sta ga pogledovala tujca, kedar se je zabliskalo; silno sta se bala velikana; pogled njegov jima ni obetal nič dobrega.
Vendar zmagala je slednjič vest. »Dobro, pravi Peter, jaz grem pred vama, le za menoj in kmalu vaju privedem do pravega pota: toda glejta, da ostaneta zaradi plačila mož-beseda, sicer ... ha, ha! ...«
Groza je sprehajala tujca, ko sta stopala za Petrom, ne vedoč, kam da jih vodi; šla sta za njim, ker si sama nista prav nič vedela pomagati. Dolgo so hodili, med tem je nekoliko pojenjala nevihta in zarja jela je naznanjati jutro.
»Tukaj je glavna cesta, ki vodi v mesto M. Sedaj gospoda ne moreta zaiti. Z Bogom,« pravi Peter in se hoče vrniti.
»Čakaj! Počakaj, da ti plačava tvoj trud,« kličeta ga tujca.
»Kaj plačilo? Jaz ne potrebujem denarja; kar sem vama storil, storil sem zato, ker sta se mi smilila in zato ne zaslužim nobenega plačila.«
»Peter,« zaupije eden lovcev, »počakaj!« — Peter se strese, ko zasliši svoje ime. »Kaj hočete?« pravi.
»Ako nečeš za plačilo denarja, sprejmi saj od naju dober svet. Ti si nama skazal veliko prijaznost, ti si nama rešil naše življenje, ker si nama, ko sva se izgubila v zaraščenem gozdu, pokazal pravo pot; zato pa dovoli, da midva tebe pripeljeva na pravo pot. Vidi se ti, da si divji lovec in ropar in ti tega tudi ne skrivaš; toda sam veš, da prej ali slej te tvoje življenje gotovo pripelje na vislice. Vrni se na pravo pot, bodi zopet pošten človek, kakor si bil gotovo v svojih prejšnjih letih; ravno nama si pokazal, da v tebi še vest ni popolno zamrla. Kaj, ali bi ne bil morda rajši logar, kakor pa lovski tat? Pojdi z nama, in precej dobiš pri nas primerno službo.«
Lovec je govoril resno, Peter ga je plaho gledal. »Z vama iti — ne — to ni mogoče. Na-me so nagrado razpisali, in kdor me dobi živega ali mrtvega, njega bo gosposka obdarovala bogato; ko bi torej jaz šel z vama in obljubil, da hočem biti pošten človek, precej bi pripravili vislice, kjer bi strepetal jaz zavrženi človek.«
»Peter, ne govori mi tako.«
»Ne, z vama ne morem, skoro ne morem drugače; ni ga človeka pod solncem, ki bi verjel, da se bom jaz poboljšal. Da, bila je ena, ki bi ne bila smela verjeti, ki naj bi me ne bila od sebe pahnila, potem mogoče ...«
Nato jima na prigovarjanje pové zgodbo svojega življenja: pové jima o svoji nevesti, ki ga je zaradi njegove nerodnosti zapodila od sebe. »Dva čudeža bi se morala zgoditi, konča Peter, jaz bi moral imeti pri cesarici zagovornika in pa pri svoji nevesti, a nimam nobenega, zato z Bogom!«
»No le počakaj, to se zamore vse zgoditi; jaz bom tebe zagovarjal,« pravi tujec.
»Kdo pa ste vi?« vpraša čudeč se Peter.
»Ne boj se me, nesrečnež. Moje ime je Franc in pri cesarici Mariji Tereziji bom gotovo dognal, da te pomilosti, zato ker si ti danes njenega moža rešil iz velike nevarnosti; tudi nevesto bomo pregovorili.«
Osupel gleda Peter soproga svoje cesarice pred seboj, nič ni mogel govoriti, le besede je jecljal: »Z vami grem, naj bo kar mora biti; tudi če me kaznujete, saj sem kazen zaslužil ...«
Hitro se oglasi lovski rog in okrog Franca Lotrinškega je bilo kmalu polno strežajev in vojakov, ki so vse na okrog iskali zašlih gospodov; veseli so bili, da vidijo zopet svojega gospodarja. »Temu možu, pravi vladar, moramo biti hvaležni, da nam je pokazal pravo pot.« Župan pogleda Petra in ga spozna, a vladarjeva milost ga varuje, da ga ne zgrabi roka pravice. »Kje stanuje nevesta vaša?« vpraša Franc Lotrinški Petra. »Na potu v mesto, šli bomo mimo hiše,« odgovori Peter. Ko so šli mimo hiše, stala je Ana, Petrova nevesta, pri vrtni ograji ter zvedavo gledala, kaj pač pomeni ta trop vojakov. — »Ali je ona?« vpraša vladar Petra. Ta prikima. — Vladar stopi k deklici, ki je že v strahu zagledala Petra ter ji reče: »Glej, Peter je tukaj in se hoče poboljšati, kaj ne, da ga ne boš zavrgla, saj sta se nekdaj rada imela. Govôri Ana, cesar je, ki govori s teboj.« »Za božjo voljo, cesar jeclja Ana in se zgrudi na koleni. O sedaj je vse dobro, vzdihne, sedaj vidim, da nisem zastonj molila noč in dan.« »Da, molitev, dekle, je rešila Petra,« pravi cesar. »Bodita si dobra, jaz vaju ne pozabim.« In ni ju pozabil: Poboljšani Peter je kakor cesarski logar srečno živel s svojo blago ženo Ano.