Pesem deklet, ki žanjejo žito,
gre preko polj
in ž njo gre topla tišina, zarij duhteča;
komaj da slutiš jih, žita zoreča
drhte v to pesem.
Še škrjančka glas je popila,
solnčnega kresa vsa gosta in sita,
nebes modrina.
Sredi slike se klanjajo v žitu dekleta žanjice.
Klasovi, vsi zlati in težki in trudno šumeči,
padajo, kot da poljubljajo jih
na rjave komolce.
Vmes se osipljejo maka cvetovi, rdeče žareči,
— enega si zataknilo dekle je za nedrije
in pije zdaj polrazgaljenih deviških grudi
topli in mehki opoj in mu je vseeno, da mre —
in zopet plavice, kakor v oltarju pas Marije Device,
nanje pa stopajo bose,
sveže rose v solncu bleščeče se, bele noge
dekleta žanjice.
Koliko barv!
In v ta glasni, plamteči pokoj gre pesem dekleta,
pesem dekleta, ki žanje žito,
zdrava in rjava in močna in sočna.
Vse, kar je bilo dnu src hrepenečih kdaj skrito,
vse je v ta praznik visoki postalo očito.
Moja mladost gre s to pesmijo
in je vsa vroča in sveta.
