Na robu prepada

Na robu prepada. Povest Miroslav Malovrh

Številki 461 in 463 vsebujeta enako besedilo. Objavljeno pod kratico F. R.

Izdano:	Slovenski narod, 43/390–473 Ljubljana, 1910.
Viri:	dLib 390, 392, 394, 395, 397, 399, 401, 403, 405, 407, 408, 410, 412, 414, 416, 418, 420, 421, 423, 425, 427, 429, 431, 433, 434, 436, 438, 440, 441, 443, 446, 448, 450, 452, 454, 456, 458, 459, 461, 465, 467, 469, 471, 473
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Sredi kraškega sveta je stala bela enonadstropna hiša z nizko streho in zeleno pobarvanimi veternicami na oknih, takoimenovana kampanja. Hišo je obdajala iz kamnov zložena ograja, ki je objemala tudi obširni, za hišo ležeči vinograd. Samotno je stala ta hiša kraj velike ceste, kajti najbližje sosedne hiše so bile oddaljene dober streljaj.

Bilo je v jeseni. Trgatev v vinogradih je bila že končana in s trsja in drevja je popadlo že vse uvelo listje, tako da se je bolje kakor kdaj spoznavala beda kraškega sveta.

V samotni hiši je sedela pri oknu mlada gospa in gledala na kamenito planjavo, ki se je kakor valovito morje razprostirala pred njenimi pogledi. že ves dan je rosilo, popoldne pa se je ulil dež in lilo je brez prestanka.

Kako neumno, da sta v takem vremenu šla na lov, je mlada gospa v samotni sobi govorila sama s seboj. Vsa premočena bosta, saj nimata kje vedriti in lahko si še kdo nakoplje bolezen, kakršno imam jaz.

Gospa je bila bleda in upadla, a njene ustne so žarele in na njenih licih so cvetelc smrtne rože. Pokašljevala je vsak čas, zdaj in zdaj tako močno, da je stiskala roke na prsi, kakor bi jo hotelo zadušiti.

Mrači se že in še jih ni, je zopet govorila gospa. Saj tople sobe naj dobita, ko prideta domu.

Gospa je pozvonila in na to znamenje je prihitelo v sobo kmetsko dekle.

Marijanica, je rekla gospa, zakuriti bo treba, drugače mi gospod in gospodična še obolita.

Dekle se je nasmehnilo. To zdravo, jedrnato dekle ni poznalo strahu pred prehlajenjem, a videlo je pred sabo mlado gospo in zato ni iz reklo, kar je imelo na jeziku.

»Bom pa zakurila,« je odgovorila služkinja in odšla iz sobe.

Gospa je zopet sedla k oknu in gledala v deževje. Vajena je bila samote in ljubila jo je vse bolj, čim huje se je razvijala njena bolezen.

Čez dolgo časa sta se v daljavi prikazali dve osebi, ki sta hiteli skozi dež in čez kamenje proti samotni hiši. Bolna gospa se je polglasno zasmejala, ko ju je zagledala.

Kako morata biti premočena. Prav do kože. A vendar se mi zdi, da sta vesela. Ah, da, Če je človek zdrav ... Zopet je pozvonila, naglo in mrzlično.

Si li zakurila, Marijanica!

Da, gospa! Pri gospodu in pri gospodični. Prav toplo je že v sobah.

Iz veže se je slišalo glasno smejanje in cepetanje nog.

Mokro to stresata s sebe, je rekla gospa. Pojdi Marijanica, morda te potrebujeta.

Še predno je služkinja odšla, so se odprla vrata in na pragu se je prikazalo cvetoče dekle s puško na rami.

O Mila, ko bi ti vedela, kako sva mokra! Kar teče od naju, tako da ne morem nikomor, a čim se preoblečem, pridem doli in ti vse povem. Nebeško ti je bilo!

Nebeško ti je bilo! je smeje se ponavljala gospa Svetlinova, a njena prijateljica je že ni več slišala, ker je bila odhitela v svojo sobo.

Gospa Svetlinova je zopet sedla na svoj stol.

Nebeško je bilo, je rekla. O, kje so tisti časi, ko sem bila tudi jaz tako vesela in brezskrbna, ko sem se tudi jaz veselila z veselimi. Ali se še kdaj vrnejo?

Mračne so bile misli, ki so gospe Svetlinovi rojile po glavi. Vedno in vedno je ugibala, če še kdaj ozdravi ali nikdar več. Obupno se je oklepala obetanj zdravnikov, da se ji zdravje polagoma že povrne, a čutila je, da je to upanje prazno in da bo njeni bolezni konec šele tedaj, ko jo poljubi smrt.

Štiri leta je bilo tega, kar se je Olga, hči boga tega tržaškega trgovca, poročila z možem, ki v zakon ni prinesel ni drugega, kakor lepo oficirsko uniformo. A Olga je premagala vse nasprotovanje svojega očeta in je tri mesece potem, ko se je seznanila s Svetlinom, stopila ž njim pred altar.

Olga je svojega moža ljubila s strastjo, kakršne je zmožna le vročekrvna hči latinskega plemena. Da, zdravniki, ki so občevali v njeni hiši, so celo sodili, da izvira ta njena strast iz bolezni, ki jo je podedovala po svoji umrli materi in ki je dve le ti po poroki izbruhnila tudi pri nji.

Olga ni imela otrok in jih ni po grešala. Večkrat si je rekla, da bi otroci samo kalili njeno srečo. Ljubila je samo svojega moža, izključno njega in nikogar drugega na svetu. V tej ljubezni do moža je utonilo celo naravno nagnenje hčere do očeta.

Pri vsem tem pa je bila Olga dovolj razumna in uvidevna, da ni zahtevala od svojega moža medenotedenske zaljubljenosti. Zaupala mu je popolnoma in verjela mu je, da jo ljubi. Ta vera je postala neomejena, ko je Svetlin odložil svojo šaržo. Storil je to na njeno željo, da bi mogel v njeni bolezni biti vedno pri nji. Storil je to, dasi je ljubil svoj poklic. Olga je vedela, kolika žrtev je to zanj in bila mu je hvaležna za ta največji dokaz njegove ljubezni.

Da bi se iznebila svojih otožnih misli, je gospa Olga naglo vstala. Zavila se je v toplo ogrinjačo in je šla iz sobe. Hotela je iti v sobo svoje prijateljice, da v pogovoru ž njo, ki je bila vedno vesela, prežene svoje smrtne slutnje. Šele zdaj se je za vedla, da se Svetlin prav za prav izredno dolgo preoblači.

Prišedši mimo moževe sobe, je potrkala na vrata. A nihče se ni odzval. Pogledala je v sobo in videla, da je prazna.

S tihimi koraki je šla proti sobi, v kateri je prebivala njena prijateljica, Elvira Kosenova. Olga in Elvira sta bili prijateljici izza otroških let. Elvira je bila sirota, Olgin oče pa je bil njen varuh. Že kot šolarici sta se vzljubili in presrčno razmerje, ki je vladalo med njima, se tudi po Olgini poroki ni izpremenilo.

Elvira je bila lepa, a njeno premoženje je bilo tako majhno, da je zadostovalo komaj za silo. Pri tem je bila ponosna in samosvoja, kar je oplašilo marsikaterega občudovalca njene lepote, ki se ji je bil približal s poštenimi nameni. Olga ji je dostikrat prigovarjala, naj vendar misli na bodočnost, češ, če boš odbijala najboljše snubce, ostaneš še brez moža, a Elvira je bila takim in enakim prigovarjanjem popolnoma nepristopna.

Rajši postanem stara devica, kakor da bi vzela moža, ki mojemu srcu ne ugaja — to je bila zadnja beseda, ki jo je izrekla pri takih pomenkih.

To naziranje je obudilo v Olgi mnenje, da Elvira nima daru za zakonski stan in da ni zmožna resnične in globoke ljubezni. In kar smilila se ji je, če je pomislila, kako neskončno srečno je njo samo naredila njena ljubezen do Svetlina.

Počasi je šla gospa Olga po hodniku proti vratom Elvirine sobe. Od daleč je videla, da so vrata samo priprta, kajti v sobi je gorela luč, katere svit je skozi odprtino padal na hodnik. A ko je hotela vrata odpreti, ji je roka omahnila. Iz Elvirine sobe je bila zaslišala glas svojega moža.

Iz sobe se je slišalo šušljanje, pritajen smeh se je zaslišal zdaj in zdaj in vmes tudi kaka beseda, mehka in nežna.

Olga se je naslonila ob zid. Prijemala se ga je z obema rokama, kakor bi se bala, da jo zapuste vse moči in da se ne bo mogla vzdržati na nogah. A volja njena je premagala njeno telesno slabost. Hotela je vedeti, kaj se govori v sobi in kaj se godi. Zbrala je vse svoje sile in se primaknila k odprtini pri vratih.

Zdaj je natačno razločevala glas svojega moža in Elvirin glas. Nagnila se je in pogledala skozi ključavnico v sobo. Videla je šele na pol opravljeno Elviro ležati na zofi in poleg nje je klečal Svetlin, ter poljubljal njene dolge razpletene lase.

Pojdi že vendar, je rekla Elvira Svetlinu. Še pogrešali naju bodo ...

Dokler mi ne daš še enega poljuba, ne grem!

Dovolj si jih že dobil, je zopet rekla Elvira, a dvignila se je vendar z zofe in pri jela Svetlina z obema rokama za glavo, ter ga po ljubila, tako vroče, da je prisluškujoča Olga zatrepetala.

Pojdi zdaj, zadnji čas je že, da se oblečem.

Ali smem priti ponoči!

Ne!

Pridem vendar!

Ne bom ti odprla.

Bom pa vlomil.

Oba sta se smejala. Ta veseli, srečni in brezskrbni smeh je Olgo pretresel morda še bolj, kakor so jo pretresle besede, ki jih je slišala.

Odmaknila se je od vrat. Opirajoč se z eno roko ob zid, se je na prstih plazila po hodniku in stopila v svojo veliko sobo. Še toliko moči je imela, da je zaprla vrata za seboj, potem pa se je pri vratih sesedla. Ko je služkinja Marijanica čez nekaj časa stopila v sobo, je našla Olgo na tleh pri vratih.

O, gospa, kaj se vam je zgodilo? je zaklicalo prestrašeno dekle.

Olga je bila ves čas pri popolni zavesti. Samo tako slaba in brez moči je bila, da se ni mogla vzdržati na nogah in da ni mogla vstati. Marijanica jo je dvignila in jo peljala do stola ob oknu.

Ali naj vas spravim v posteljo?

Ni treba, je rekla Olga mirno, kakor je govorila ponavadi. Nenadno me je prevzela slabost, da sem padla, a zdaj mi je že bolje.

Dovolite, da grem poklicat gospoda?

Ni treba, Marijanica. Čemu bi ga vznemirjala. Pomagati mi tako ne more. Le pripravi večerjo, kakor ponavadi in če pride Lizika domov, pa jo pošlji sem.

Lizika je bila Olgina sestra. Stara je bila komaj šestnajst let. Bila je vedno pri Olgi in je le vsako popoldne šla v bližnjo vas k ondotnemu učitelju, pri katerem se je vežbala v igranju na gosli.

Lizika je bila pravkar prišla do mov. Smeje se je pripovedovala sestri, kako grozen dežnik je dobila na posodo, da je mogla domov in veselo je pripovedovala svoje prenedolžne doživljaje, ter še zapazila ni, da jo Olga ne posluša.

Ko je Marijanica naznanila, da je večerja pripravljena, je Lizika peljala Olgo v jedilnico. V istem trenotku sta prišla tudi Svetlin in Elvira.

Svetlin je ljubeznivo pozdravil Olgo in jo poljubil na ustna. Mirno se je dala poljubiti, a čutila je, da svojega moža več ne ljubi in da je iz njenega srca odtekla vsa tista velika, neskončna strastna ljubezen, ki jo je do tega dneva čutila do njega in da je ugasnil tisti velikanski plamen, ki je do te ure gorel v njeni duši.

Tudi Elvira je poljubila Olgo, površno in naglo in ni zapazila, kako je Olga pod tem poljubom zadrhtela in stiskala pesti in kakšen ogenj je hipoina zažarel v njenih očeh.

Svetlin in Elvira sta kar obeneni začela pripovedovati o svojih lovskih doživljajih. Lizika se kar ni mogla nasmejati šaljivim besedam, s katerimi sta popisovala različne svoje nezgode in tudi Olga se je znala premagovati toliko, da se je, četudi malo, udeleževala teh pogovorov. Pri tem je pazno motrila Svetlina in Elviro in se na tihem čudila, da znata tako spretno prikrivati svoje razmerje. Z nobeno gesto, z nobeno besedo in z nobenim pogledom se nista izdala. Občevala sta neprisiljeno, kakor dva dobra prijatelja in posvečevala Olgi najnežnejšo pozornost.

Po večerji je Svetlin spremil svojo ženo v njeno spalnico. Tako je storil vsak večer in kramljal z ženo o rodbinskih rečeh časih še celo uro.

Torej, Olga, ali si se že odločila? Kje hočeš prezimiti? Na Lošinju? ali v Dubrovniku, ali bi raje šla na Južno Francosko. Zima je pred vratmi!

Najraje bi ostala tu, je odgovorila Olga. Tu? Na Krasu? Burja bo divjala okrog hiše in dež bo lil. Zadnji čas je, da greva v drug kraj.

Saj nekaj tednov bi še rada tukaj ostala, je dejala Olga. Tudi se bojim, da bi mi bilo dolgčas, če bi Elvire ne bilo pri meni.

Povzdigujoče je Olga uprla po glede v Svetlina. A ta se ni zganil. Malomarno je menil:

Nekaj mesecev bi že tudi prestala brez Elvire, saj bi bilo druge družbe do volj in saj v takih krajih ni take samote in zapuščenosti, kakor tu.

Svetlin je vstal in se poslovil od Olge.

Lahko noč in sladko spi!

Ti tudi, je rekla Olga trdo in se obrnila od Svetlina.

Trajalo je dolgo časa, predno se je Olga, sama v svoji sobi, toliko pomirila, da je mogla razmišljati o svojem položaju. V dveh treh urah tega dneva je občutila in pretrpela vse bridkosti, ki jih more doživeti ženska.

V moji lastni hiši, par korakov od mene me varata, so šepetale njene ustne. Moj zakonski mož, ki sem ga tako neskončno ljubila in ki mi je tolikrat prisegal, da me ljubi čez vse, me vara sramotno, me vara z mojo najboljšo prijateljico. Kdo ve, koliko časa to že traja. Kdo ve, če ni ta grešna ljubezen vzrok, da je Elvira doslej odbila še vsakega snubca. Kdo ve, če me moj mož ni vzel samo zaradi denarja, vedoč, da mi ni sojeno dolgo živeti ...

Take in enake misli so blodile Olgi po glavi in so ji razburjali živce, dokler se niso vse te misli zlile v eno samo vročo in strastno željo, v željo po maščevanju.

Olga se je zdaj zavedala, da je njena življenjska sreča izgubljena. Z Ijubeznijo svojega moža je izgubila vse, kar je imela zanjo kaj vrednosti na svetu. Življenje, ki se ga je doslej oklepala z vsemi močmi, ji je bilo ljubo in drago le zaradi ljubezenske sreče in ni imelo zdaj nobenega drugega pomena več, kakor da ji omogoči maščevanje.

Najprej je mislila na samomor. Ta misel ji je bila prijetna. V trenotku bi bilo vsega konec, nehala bi njena bolezen, nehale bi strašne duševne muke, ki jih zdaj trpi, utonila bi v mirni neskončnosti. Smrti se ni bala nič. Toliko manj, ker je ves čas svoje bolezni računala s tem, da so njeni dnovi šteti in da bodo kmalu izčrpane moči njenega slabotnega telesa.

Ah, kako sem bedasta, je naenkrat vzkliknila. Če si končam življenje, izkažem Svetlinu in Elviri samo uslugo. Če ležem v grob, je odstranjena zadnja ovira, ki ju še loči in uglajena bi jima bila pot do združitve in do popolne sreče. Nič ve bi jima ne bilo treba lagati, nič več bi se jima ne bilo treba hliniti in se skrivati. Srečna bi lahko bila pred vsem svetom ...

Še dolgo je Olga razpletala te misli. Pri tem se je v njeno dušo vse bolj zajedala želja po maščevanju.

O ne! Jaz vama ne pomagam do sreče, ampak ju vama hočem razdreti in uničiti. Umrla bi rada, smehljaje bi šla v smrt, a gotovost hočem imeti, da tudi vidva ne bodeta srečna.

V hiši je že davno vse leglo k počitku. Vladal je tak mir, da se je slišal vsak najmanjši šum. Olga se je zavila v veliko in toplo ogrinjačo, postavila stol poleg vrat in ugasnila luč. V temi je previdno odprla vrata in se vsedla na stol. Ni ji bilo mar, da je iz sobe uhajala toplota in iz hodnika prihajal v sobo mrzli jesenski zrak.

Mirno in nepremično je sedela pri vratih in pazila, kdaj se odpro vrata Svetinove spalnice. Hotela se je prepričati, če pojde Svetlin ponoči k Elviri in če mu bo Elvira odprla, hotela je natančno vedeti, kako daleč se je že razvilo razmerje med Svetlinom in med Elviro.

Ni bilo treba dolgo čakati. Še predno je ura polno bila, je Olga zaslišala rahel šum na hodniku. Komaj slišno so se odprla in zaprla vrata. Svetlin se je v temi plazil proti koncu hodnika, kjer je bila Elvirina soba. Dasi je stopal s skrajno previdnostjo, je vendar Olga slišala vsak njegov korak. Zdaj je z največjo rahlostjo potrkal in nekaj trenotkov pozneje se je slišalo, kako je vrata za seboj zaklenil.

Olga se je zganila. Njena prva misel je bila, da bi pohitela v Elvirino sobo. A to misel je hitro opustila, saj bi ji ne bilo nič pomagano, če bi Svetlin in Elvira vedela, da njiju razmerje ni za Olgo nobena tajnost več.

Masčevanje! Samo po maščevanju je Olga hrepenela. Po takem maščevanju, da bi Svetlin iu Elvira trpela enake muke, kakor jih trpi zdaj ona.

Kaj, ko bi ustrelila Elviro in Svetilna? Če bi v trenotku naj večjega ljubezenskega uživanja stopila pred njiju in jima izpihnila luč življenja, ter uničila vso srečo in vse nade!

Olgi je ta načrt ugajal. Vedela je, da ima Svetlin na svoji ponočni omarici vedno nabit revolver in da bi se ga lahko polastila. Živo si je predstavljala, kako bi potrkala na Elvirina vrata in zahtevala, da se ji odpre, kako bi z revolverjem v roki stopila v sobo, kako bi Svetlinu in Olgi očitala storjeno prevaro, vse njiju laži in vse njiju hinavstvo, ter naposled dvignila revolver in ustrelila, najprej njega in potem njo ...

A kmalu ji tudi to ni zadostovalo. Rekla si je, da smrt v trenotku največjega blaženstva ne more biti grenka in rekla si je, da bi bilo nje no masčevanje le nepopolno in polovičarsko, če bi je izvršila na tak način. Olga je tudi spoznala, da bi s takim umorom le vsemu svetu razkri la svojo nesrečo in samo sebe pahnila v ječo.

Ne, živita naj, a trpeti morata vse življenje, prav do zadnje ure. Še ko bom že davno v grobu trohnela, bo moj duh stal med njima in jima zapiral pot do združenja, pot do sreče, ter jima grenil vsak trenotek do zadnje ure.

S tem sklepom je zapustila Olga svoje opazovalšče. Užgala je luč in zaprla ter zaklenila vrata. Naj bi Svetlin in Elvira še to noč uživala ljubezensko srečo nemotena, v mnenju, da za njiju razmerje nihče ne ve, dan plačila ne izostane. S to mislijo je Legla Olga v posteljo, prav kakor bi ji nič več mar ne bilo, kaj se godi nekaj korakov od njene spalnice.

II.

Na koncu vasi sredi malega vrta je stala revna koča, najubožnejše prebivališče daleč naokoli. Mati Valjavka, ki je gospodinjila v tej koči, je v svojem življenju doživela mnogo zlo. Uboštvo jo je vedno trlo. Mnogo let je vstajala ob dveh zjutraj in nosila kruh in mleko v Trst. Dan na dan je premerila to več ur dolgo cesto, a dasi je štedila, kolikor je mogla, je vendar komaj zmagovala toliko, da je preživljala rodovino.

Prišla je v vas huda bolezen in na en dan ji je ugrabila troje otrok. Ko ji je potem umrl še mož ter jo pustil skoro brez sredstev z malim sinkom samim, tedaj je mati Valjavka nehala hoditi v Trst in nehala hoditi v cerkev. Izgubila je vero v nebeško pravičnost in postala trda gospodinja, ki je pač delala ves ljubi dan, ki pa razen svojega sina ni ljubila nikogar na svetu. Da bi se laglje preživljala, je jemala na stanovanje vsakovrstne ljudi, ki jih drugod niso nikjer marali. To ji je pač škodovalo na dobrem imenu, ali mati Valjavka se za to ni menila. Njena edina skrb je bila, pridobiti toliko, da bo njen sin Matevž mogel živeti in si v življenju pomagati naprej.

Tako je živela mnogo let. Z ljudmi je občevala le toliko, kolikor je bilo največ potrebno, bila je malobesedna in neprijazna, in sama je priznavala, da obdaja njeno srce trd led.

Pa je prišel dan, ko so je ta led raztajal.

Ko je bil Matevž petnajst let star, so ga nekega dne prinesli krvavega domu. Tuja kočija ga je podrla in ga povozila in mu zlomila obe roki. Tedaj je po dolgih letih zadrhtela mati Valjavka, se vrgla pred posteljo svojega otroka na tla in tako strašno, tako obupno jokala, da so radovedneži kar bežali od hiše.

Poklicani ranocelnik je dečka preiskal, zmajeval z glavo in končno materi Valjavki naznanil, da bo treba dečku odrezati obe roki.

Takrat je mati Valjavka položila svojo trdo roko ranocelniku na ramo in s strašno odločnostjo je rekla: Ne! Rajši naj umrje, kakor da bi živel pasje življenje kot ubožec brez rok.

Med tem pogovorom je prišla skozi vas gospa Olga. Vračajoč se z izprehoda, je čula o nesreči, ki se je primerila in slišala rjovenju smrtnoranjene živali podobno jokanje matere Valjavke. Stopila je v kočo. Umela je, da bi Valjavka raje pustila svojega otroka umreti, kakor pa mu odrezati roki, umela je vse neskončno gorje te ubožne ženske in njeno srce ji je velevalo, da ji mora dati tolažbo, kakršno pač more.

Prosim vas, je rekla ranocelniku, brzojavite v Trst primariju dr. Santiju, naj se na moje stroške nemudoma pripelje sem. Naj velja kar hoče. Morda bo le pomagal.

Mati Valjavka je stala pred gospo Olgo, požirala debelo, a izpregovoriti ni mogla nobene besede. Samo gledala jo je, gledala s takimi očmi, kakršnih gospa Olga še nikdar ni videla. A ko je odšla, je imela zavest, da je storila dobro delo in si pridobila vdano srce.

Tržaški zdravnik se je pripeljal še tisti dan. Ko je preiskoval dečka, je stala mati Valjavka poleg njega. Mirno in nepremično je stala in nobene besede ni rekla, šele ko je zdravnik končal svoje delo, se je oglasila: Gospod, je rekla, rajši naj umrje, kakor da bi mu odrezali roki.

Ne bojte se žena, je odgovoril zdravnik. Vašemu fantu ostaneta roki. Ni jih treba odrezati, ozdravil bo tudi tako.

Čez osem tednov je bil Matevž zdrav in čil in krepak. Mati Valjavka mu je oblekla praznično obleko ter ga skrbno naučila, kako se bo zahvalil gospe Olgi. Tisočpetsto goldinarjev je veljal tržaški zdravnik, je bila povedala Marjanica, in po tej svoti je mati Valjavka cenila dobroto, ki ji jo je izkazala gospa Olga.

Drže dečka za roko, je stopila pred svojo dobrotnico. Ko je pogledala gospe Olgi v oči, ni spravila nobene besede čez ustne. Molče je stala nekaj trenotkov pred njo, potem pa naenkrat padla pred njo na koleni in ji poljubila rob krila.

To je bila njena zahvala, a Olga jo je znala ceniti po njeni pravi vrednosti.

Od tega dne je prišla mati Valjavka le še malokdaj v dotiko z gospo Olgo. A njene misli so bile mnogokrat v kampanji in so blagrovale mlado gospo. Tudi v cerkev je mati Valjavka zopet hodila, a prosila in molila je samo za gospo Olgo. Od poslov je vedno natančno izvedela, kaj se godi v kampanji in ko je pozneje začela gospa Olga bolehati, je mati Valjavka peš romala na Sveto Goro in tam molila, naj bog njeno življenje vzame in povrne zdravje gospe Olgi.

Zdaj je gospa Olga bolehala že tretje leto, vse huje in huje in mati Valjavka je prejokala in premolila zanjo mnogo noči.

Bilo je ravno opoldne in mati Valjavka je delila pri njej stanujočima dvema delavcema kosilo, ko je prišla mlada delavka Jula domov.

Hišna Marjanica je rekla, da bi prišli danes h gospe Olgi, je rekla Jula materi Valjavki.

Jaz — h gospe Olgi! se je začudila Valjavka, To ni mogoče.

Pa je vendar tako. Marijanica me je dohitela in mi naročila naj vam to povem.

Jula je bila stara komaj kakih sedemnajst let. Bila je sirota in služila po hišah ali pa kot delavka. Radi jo niso nikjer imeli, ker je bila slabotna in tudi nezanesljiva. Tudi so ji očitali, da ni dosti prida in da se rada vlači s fanti.

Mati Valjavka je napolnila Juli krožnik in se potem začela pripravljati za obisk pri gospe Olgi. Jula pa se je molče vsedla na prostorno ognjišče, sredi katerega je nad ognjem visel kotel, in počasi uživala svoje skromno kosilo, upirajoč zdaj in zdaj svoje velike, jasne oči, vabljivo in izzivajoče, v Matevža.

Ko se je mati Valjavka opravila za obisk, je novi stopila pred Julo:

Ali si pa tudi prav razumela? Ali me res kliče gospa Olga?

Če ste vi mati Valjavka, potem kliče gospa vas, saj drugo Valjavke v celi fari ni, je zbadljivo odgovorila Jula.

Mene kliče, je z veselim začudenjem govorila Valjavka, kakor bi se pomenkovala sama s seboj. Prvič me kliče! Kaj mi neki hoče?

Zmajujoč z glavo, vsa zatopljena v misel, kaj naj pomeni poziv gospe Olge, je mati Valjavka brez pozdrava odšla iz hiše in pohitela proti kampanji, oddaljeni kake pol ure. Mati Valjavka je hitela kolikor je mogla, da bi čim prej dospela v kampanjo. Spotoma je neprestano ugibala, kaj je neki vzrok, da želi gospa Olga ž njo govoriti. Njena presrčna želja je bila, da bi gospa Olga od nje zahtevala kaj prav posebnega, kako izredno žrtev, samo da bi ji mogla dokazati svojo hvaležnost.

Marijanica jo je peljala v veliko svetlo sobo, v kateri se je navadno umivala gospa Olga. Ko je mati Va ljavka zagledala svojo dobrotnico, bledo in upadlo in slabotno, so ji stopile solze v oči.

Oh, moja dobra gospa, kako vas je bolezen vzela, je vzkliknila mati Valjavka v svoji kmečki prostodušnosti. V tistem hipu ji je bilo že žal teh besedi in hitela je, da jih popravi.

Pa nič se ne bojte, gospa; ko bo zopet solnce posijalo, pa se bodete hitro popravili, o, le meni verjemite, solnce ima čudodelno moč.

Zame ni nobene pomoči več, ljuba mati Valjavka, je vzdihnila Olga. Jetika je bolezen, za katero ni nobenih kapljic. Še dve, tri leta utegnem živeti ... to se pravi, če se nič vmes ne zgodi ... toda, sedite mati, sedite, kajti pogovoriti se imam z vami o resni stvari.

Olga je primaknila stol, ki si ga je mati Valjavka najprej nezaupno ogledovala, potem pa se vendar nanj vsedla.

Mati, je rekla Olga, ljudje govore, da me imate radi in da bi mi tudi kako prijaznost izkazali, če bi vas prosila.

Valjavka je sklenila roki in proseče pogledala Olgo.

Ne govorite tako, gospa! Kar ste vi meni dobrega storili, se ne da po vrniti in kar jaz za vas čutim, se ne da povedati. V vodo in v ogenj za vas, če je prav ali če ni prav ...

Hvala vam za te besede, jo je prekinila Olga. Vaša zvesta udanost mi je znana. Vi ste pa tudi edino človeško bitje na svetu, ki mu zaupam in zato sem se do vas obrnila.

Goepa Olga je vzela iz omare masivno šatnljo, okovano z bronastimi okraski.

Mati, je rekla Valjavka, vi ste edino bitje na svetu, kateremu verjamem, da me ljubi. Zato prosim vas, izkažite mi dobroto. Kar vas prosim, je za vas malenkost, zame pa je velikega pomena.

Ukažite gospa — jaz storim vse, kar ukažete.

Ne ukazujem, nego le prosim. Vzemite to škatljo, mati. A prisezite mi pri sreči svojega sina, da nikomur ne bodete povedali, da sem vam dala shraniti to škatljo in prisezite mi, da jo bodete tako skrili, da je ne bo nihče našel. Prisezite, da te škatlje ne bodete odprli, da je ne bodete nikomur pokazali in tudi če bi vas sodnija vprašala, ne boste izdali tajnosti, ki jo veva samo midve.

Mati Valjavika je vstala, slovesno je dvignila roko in rekla:

Prisegam! Naj bo moj sin vse življenje nesrečen in pogubljen, če bi ne izpolnila te prisege.

Hvala vam, mati, je rekla Olga in žarek veselja je za trenotek razsvetlil njen obraz. Saj sem vedela, da je vaše srce zvesto in da vam smem popolnoma zaupati.

Izročila je Valjavki škatljo in Valjavka jo je takoj skrila pod svojim predpasnikom.

Tri leta morate držati svojo prisego, mati, je nadaljevala Olga, a ta čas jo morate varovati, pa naj se zgodi karkoli.

Pa če bi mi z razbeljenimi kleščami trgali meso z života, ne izvedo od mene nobene besede, je s srdito odločnostjo izjavila Valjavka in stiskala škatljo k sebi, kakor da bi se moralo koj na mestu zanjo vojskovati na življenje in smrt.

Zadovoljno je to poslušala Olga in gladila stari ženi raskavo roko.

Čez tri leta nesite to škatljo na sodnijo in takrat povejte, kar vam bom zdaj zaupala.

Olga se je bližje primaknila Valjavki in in ji šepetaje pripovedovala:

Vi si ne morete misliti, kaj se godi v tej hiši. Vsi mislite, da sem reva, ker sem bolna in bom morala kmalu umreti. A to še ni najhuje. Vi vsi tudi mislite, da sem sicer srečna žena, morda najsrečnejša. A to je strašna zmota. Mati Valjavka, Vam bodi zaupano.

Moj mož me vara z mojo naj boljšo prijateljico, ki mi je bila več kakor rodna sestra, z Elviro. Ljubita se že davno. Najbrž me je moj mož sploh samo vzel zaradi mojega denarja, sedaj pa čaka težko in vse bolj nestrpljivo na mojo smrt. Saj je moja smrt potrebna, da bi se moj mož in Elvira mogla poročiti. In da bi to čakanje ne bilo predolgo, pa pospešujeta moje hiranje in umiranje s strupom.

Gospa, gospa, je vsa plaha zaječala Valjavka — to vendar ni mogoče ...

Da, mati, mogoče je in resnično, je dejala Olga. Dobro čutim, da imam že strup v sebi. Ali sta mi ga dala z jedjo ali z zdravili, kdo to ve? Saj veste, mati, da jetični ljudje počasi in brez bolečin mrjo. Tudi jaz bi lahko še nekaj časa živela, ko bi ne imela že strupa v sebi, ki mi provzroča hude bolečine. Morda bom živela samo še nekaj dni. Če se bosta moj mož in Elvira kmalu po moji smrti poročila, bo to pač potrdilo tega, kar sem vam zdaj zaupala.

Valjavka je obupno stiskala škatljo k sebi in debele solze so ji tekle po uvelem licu. Olgino razkritje jo je tako pretreslo, da že ni več mogla trezno misliti, nego je samo ječala.

Torej mi obljubite, mati Valjavka, da bodete vse tako storili. kakor sem vam rekla in da najine tajnosti ne boste nikomur na svetu izdali? je vprašala Olga.

Nikomur, nikomur, je ihtela Valjavka. Vse izpolnim, do pičice vse, oh — gospa, gospa ...

Kje boste pa skrili to škatljo, ki sem jo vam zaupala? jo je vprašala Olga. Ali imate kak prostor, kjer bi bila tako skrita, da bi je nihče ne našel.

V svoji kleti, pod kadjo za zelje, jo bom zakopala, je odgovorila Valjavka. Kad stoji že leta in leta na istem prostoru in razen mene itak ne pride nihče v klet.

Torej je tam popolnoma varna in je ne more nihče najti?

Nihče, gospa, nihče; saj tudi ne bom nikogar puščala v klet. Kar le sama bom hodila in ključ bom vedno imela skrit.

Olga je vstala in je vzela iz omare krasen, dragocen prstan. Vzemite ta prstan, mati, je rekla Valjavka, vzemite ga za spomin na me in za dokaz, da znam ceniti vašo dobroto.

O, gospa — tega ne — vi ste mi izkazali že tako dobroto, da bi je ne mogla poplačati, če bi dala svoje življenje za vas.

Jaz vas prosim, mati Valjavka, vzemite ta prstan za spomin, je ženi prigovarjala Olga. Vi ste edino bitje na svetu, ki bo po meni žalovalo, edino, ki bo name mislilo. In glejte, mati, če bi vas sin kdaj prišel v nesrečo, si bo s tem prstanom lahko pomagal.

S tresočo roko je vzela Valjavka prstan, v katerem se je bliskal dragocen kamen.

Zdaj pa z bogom, ljuba mati Valjavka. Trudna sem in potrebna miru in počitka. In če bi se kaj potrebovala, kaj ne, da smem spet po vas poslati.

O, gospa, se je razjokala Valjavka, samo ukažite — vsak vaš ukaz izpolnim ...

Segli sta si v roki in Valjavka je ihte odšla. Drže škatljo pod predpasnikom, zavito v veliko ogrinjačo, je krenila na stransko stezo, da bi je nihče ne srečal in da bi nihče ne vprašal, kaj nese. Skrivajoč se za kamenitimi ograjami vinogradov, je napravila velik ovinek okrog vasi in potem hitro smuknila v svojo kočo, kajti blizu hiše je stala Jula, vsa rdeča v obrazu od jesenskega mraza in gledala na sosedovo dvorišče, kjer se je Matevž pomenkoval z domačim sinom.

Ej, mati, kaj ste že nazaj, je zaklicala Jula, ravno ko je Valjavka zapirala vrata za seboj.

Valjavka se ni odzvala. Prav nevšečno ji je bilo, da jo je videla Jula. Uganila je takoj, da pride Jula za njo v hišo. Zato je planila v svojo sobo in je hitro skrila škatljo v svojo posteljo. Trenotek pozneje je bila že Jula v hiši.

Pa ste se dolgo mudili pri gospe, je dejala Jula in se vsedla na ognjišče ter vrgla na žerjavico nekaj suhljadi, da si ogreje roke. Kako je pa kaj z bolno gospo?

Slabo prav slabo, je čmerno odgovorila Valjavka in se počasi razpravljala. Bojim se, da bo kmalu zopet mrtvaški zvonec.

Jula je s svojimi mačjimi očmi od strani motrila Valjavko, kakor da se ji zdi kaj sumljivo.

Kaj pa je gospa hotela od vas, da vas je klicala, je čez nekaj časa potuhnjeno vprašala Jula, in ker ni do bila odgovora, je ujedljivo rekla: Mislim, da mora biti kaj posebnega, saj drugače take gospe ne kličejo revnih kmečkih žensk.

Gospa misli, da bo kmalu umrla in se je hotela od mene posloviti, ker ve, kako sem ji hvaležna in vdana, je rekla Valjavka in naglo odnesla praznično obleko v svojo spalnico.

Jula se je porogljivo nasmehnila in vrgla hudoben pogled za starko.

Baba neumna, je šepetala, mar misliš, da ti verjamem?

Gorkota iz plamena je Juli dobro storila. Mela si je roke, se zibala in se na tihem smejala.

Nekaj je baba seboj prinesla« pod predpasnikom, je govorila sama s seboj, a neče, da bi jaz to vedela.

Julo je trpinčila radovednost. Sovražila je gospo Olgo, kakor je sovražila vso vas razen Valjavkinega Matevža, kakor vsakega človeka, ki je imel prijetnejše življenje, kakor ona. Vse vedenje stare Valjavke ji je bilo skrajno sumljivo in odločena je bila, da izve, kaj je Valjavka prinesla iz kampanje, naj velja kar hoče.

Ni se ganila z ognjišča. Valjavka je na različne načine poskušala, da bi jo vsaj za nekaj časa spravila iz hiše, a ni se ji posrečilo. Jula je zatrjevala, da jo tako zebe, da niti čez cesto v prodajalno ne more. Naposled se je Valjavka odločila, da spravi škatljo drugi dan v klet.

Proti večeru je Valjavka za trenotek zapustila kuhinjo. V tistem hipu je Jula planila z ognjišča in pohitela v Valjavkino sobo. Na prvi pogled je videla, da postelja ni v redu. Naglo jo je začela preiskovati in kmalu so njeni trdi prsti začutili nekaj trdega.

V istem trenotku je pa tudi videla, da se Valjavka vrača in stekla je zopet nazaj na ognjišče.

Od tega trenotka ni imela Jula nič več miru. Za ves svet bi bila rada vedela, kaj je tista trda stvar, ki jo je Valjavka skrila v svojo posteljo in jo tako čuva, da se komaj še iz hiše upa. Rekla si je, da mora biti to nekaj posebnega, nekaj iz redno važnega, drugače bi se Valjavka ne vedla tako skrivnostno.

Julino radovednost je podvigala posebno še ta okolnost, da je Valjavka to trdo, sedaj v postelji skrito stvar prinesla iz kampanje gospe Olge. Jula ni imela nikdar prijazne besede za prebivalce te kampanje, najbolj pa je sovražila Elviro. Kadar jo je videla, jo je grdo gledala. Časih je tudi o njej kaj rada slabo govorila, zlasti vpričo Matevža, kajti instinktivno je slutila, da goji Matevž v svojem srcu do krasne gospodične v kampanji ravno ono čustva, ki bi jih bila Jula tako rada zase pridobila. Jula je ljubila Matevža, hrepenela je po njeni, se mu nastavljala in ponujala, a Matevž ni imel zanjo nikdar prijaznega pogleda in nikdar prijazne besede.

Kakor on mene prezira, tako prezira Elvira njega. Tako se je Jula tolažila. A njenega sovraštva do Elvire ni ni zmanjševalo, da je smel ubogi kmečki fant Matevž samo v mislih povzdigovati svoje oči do krasne gospodične.

Jula ni mislila na to, da bi jo Matevž vzel. Še mar ji ni bilo tega. Hotela je samo, da bi jo rad imel in jo vzel za svojo ljubico, vsaj za nekaj časa. A tudi tega ni mogla doseči. A odrekla se mu vendar ni. Bolj ko jo je Matevž preziral, bolj se mu je vsiljevala, a vedno tako, da mati Valjavka ni ničesar opazila.

Jula je bila sirota. Stanovala je že dlje časa pri Valjavki, ki jo je prenašala, ker je Jula rada prijela za vsako delo in ker se ji je od vsega sveta prezirano dekle smililo. Ko bi bila Valjavka slutila, da je Jula zaljubljena v Matevža, da zaradi te ljubezni prenaša vse nadloge in sitnosti življenja v hiši stare Valjavke, bi bila dekle že davno pognala čez prag.

Do večera je Jula prišla do sklepa, kako izve, kaj je stara Valjavka prinesla iz kampanje in kaj skriva v svoji postelji. Jula je vedela za vsak kotiček v hiši in vedela je tudi, kje skriva Valjavka ključ do velike, z železom okovane skrinje, v kateri je hranila, kar je imela denarja in sploh kaj vrednih stvari. Ključ do te skrinje je visel za sveto podobo, ki je bila nad posteljo stare Valjavke. Jula ni dvomila, da bo Valjavka iz kampanje prinešeno stvar shranila v tej skrinji, le to jo je skrbelo, če ostane ta stvar pri hiši, ali če jo je Valjavka prevzela samo, da jo kam nese ali kaki drugi osebi izroči.

Po večerji si je Matevž užgal pipo in je zapustil hišo. Storil je tako vsak večer. Valjavka je menila, da hodi na pogovore z vaškimi fanti. a Jula je vedela, da Matevžu ni dosti za fantovsko družbo in vedela je tudi, kam hodi vsak večer. Zalezovala ga je že dostikrat in vedela je, da hodi najraje do kampanje gospe Olge in da sedeč na kameniti ograji bližnjega vinograda gleda na okno gospodične Elvire, kakor bi pričakoval, da mu odpre in ga pokliče.

Z jeznim, vso njeno Ijubosumnost razodevajočim pogledom, je Jula spremila odhajajočega Matevža do vrat. Rada bi mu bila sledila tudi ta večer, saj je bilo zanjo pravo zadočenje in resnična tolažba, če ga je videla vzdihovati pod oknom lepe in zavidane Elvire. A ostala je, da bi Valjavka ne mogla nesti iz hiše tiste trde stvari, ki jo je skrivala v svoji postelji.

Večer je minil, kakor vsi večeri v hiši stare Valjavke. Ti ljudje, ki so stanovali pod eno streho, si niso imeli ničesar povedati. Topo so gledali v plamen, ki je gorel na ognjišču. Delavca sta se odpravila spat v kamro, Jula, ki je spala v kuhinji, pa je ostala na ognjišču tudi ko se je bila že Valjavka umaknila v svojo sobo. Ni ji bilo za spanje. Dokler ni prišel Matevž domov, ni šla nikoli spat. A zdaj, ko je bila Valjavka v svoji spalnici, se je Juli zahotelo svežega zraka. Saj se vse popoldne ni ganila iz hiše.

Previdno se je splazila do vrat in jih tiho odprla. Bila je lepa mrzla jesenska noč. V vaši je bilo le redkokje še videti kako luč. Vse je že spalo in celo v krčmi je gorela luč samo še v kuhinji.

Jula je bila preverjena, da Valjavka, kakor običajno že trdno spi. Zato je brezskrbno šla čez dvorišče in potem zavila na stransko pot, ki je vodila proti samotno ležeči kampanji gospe Olge.

Kmalu je v daljavi zagledala razsvetljena okna. Tedaj je zapustila pot in se plazila za vinogradi do mesta, s katerega je že večkrat opazovala Matevža.

Tudi danes je sedel na ograji in nepremično zri na razsvetljeno okno. Jula ga je natančno videla, kajti noč je bila jasna.

Že dve uri sedi zdaj tu in se ne gane in gleda samo na okno, je siknila Jula. Kako jo mora rad imeti. In ona ga ne pogleda. Še za tujega psa na cesti se bolj zanima, kakor za tega človeka, ki bi si zanjo dal srce izrezati iz telesa.

Jula je kmalu zapazila, da je na razsvetljenem oknu zdaj videti senco in spoznala je, da je to človeška senca. V prvem hipu je mislila, da Elvira vendarle kaj ve o Matevžu in da ga hodi z okna gledat, vsaj za zabavo, da bi se smejala njegovi zaljubljenosti, a kmalu si je rekla, da je to vendar nemogoče in da se senca prikazuje le slučajno na oknu.

Ko je luč v sobi ugasnila je Matevž vstal. Jula je slišala, da je globoko vzdihnil.

Le trpi, saj tudi jaz trpim, je rekla sama pri sebi in se skrila, a ko je Matevž odšel po veliki cesti proti vasi, je zopet ubrala bližnjico za vinogradi in tekla domov. Ko je Matevž vstopil v hišo, je Jula že zopet sedela na ognjišču, kakor da se od tod sploh ni premaknila.

Pozno prihajaš, je menila Jula. ko je Matevž vrata zaklepal. Kje si pa hodil?

Po cesti, je slabovoljno odgovoril Matevž.

Kaj te senca na oknu gospodične Elvire tako mika, da jo kar več ur lahko gledaš?

Jula navadno ni dražila Matevža, dasi je imela nabrušen jezik. Ta večer pa je bila posebno razdražena in ni mogla brzdati svoje zlobnosti.

Matevž, ki je že mislil stopiti v kamro, kjer je bila njegova postelja, je stopil k ognjišču in je s trdo roko prijel Julo za ramo.

Ti, Jula, to ti pa rečem, gospodično Elviro mi pusti v miru, drugače ti izderem tvoj strupeni jezik.

Hu, kako si pa hud. Zakaj neki? Saj nisem nič takega rekla, da bi kar kosti drobil. No, in če se ti gospodična Elvira dopade, kaj pa je na tem, saj se najbrž tudi še marsikomu drugemu.

Julina porogljivost je Matevža jezila, a bil je premalo okreten, da bi jo mogel zavrniti. Obrnil je Juli hrbet in molče odšel v kamro.

Zdaj je tudi Jula legla spat. A spala je nemirno in se takoj prebudila, ko je zaslišala rahel šum.

Bila je še tema, ko je Valjavka prišla zjutraj iz svoje sobe. Jula jo je opazovala izpod odeje. Stara Valjavka je bila zavita v svojo ogrinjačo, znamenje, da gre v cerkev. Jula se je zganila. Komaj je Valjavka hišna vrata za seboj zaprla, je Jula že skočila iz postelje in planila v starkino sobo. Najprej je odprla skrinjo, a v nji so bile iste stvari, kakor vedno. Preiskala je vso posteljo, vso omaro, vsak kotiček, a nikjer ni bilo tiste stvari, ki jo je starka prinesla prejšnji dan iz kampanje.

Čez noč ta stvar ni izginila — gotovo jo je Valjavka zdaj kam odnesla.

III.

Gospa Olga je sedela sama v svoji sobi. Svetlin se je bil po nujnem opravku odpeljal v Trst, Elvire pa Olga ni pustila k sebi pod pretvezo, da se slabo počuti, da jo boli glava in da je potrebna popolnega miru. Elviri se je to prvi primerilo. Bila je zelo užaljena, ker je živela v domišljiji, da Olga ničesar ne ve o njenem nedovoljenem razmerju s Svetlinom, A tolažila se je z mislijo, da je Olga gotovo bližje smrti, kakor misli sam zdravnik, in da jo bo Olga že dala poklicat, če ji postane dolgočasno.

Elvira se je umaknila v sobo, kjer je stal klavir in si je kratila čas z igranjem. Zvoki klavirja so se slišali v Olgino sobo. Pazno je Olga nekaj časa poslušala to igranje, po tem je trpek usmev legel na njene obledele ustne.

Komaj se je moj mož za en sam dan odpeljal, že se ji tako po njem toži, da svira same zaljubljene, hrepenenja polne skladbe. Še nekaj ur ne more preživeti brez njega.

Ko je prinesla Marijanica kavo v sobo, je tako mimogrede rekla:

Ali je danes gospodična Elvira pridna. Ves mesec ni toliko na klavir igrala, kakor danes.

Olgo je to presenetilo. Celo posli so zapazili, da je to sviranje nekaj posebnega.

Elvira je danes res pridna, je pritrdila Olga in naglo stopivši k Marijanici, vprašala: Ali ti ugajajo te skladbe, ali ti segajo ti glasovi do srca?

Marijanica se je nasmehnila, veselo in srečno.

Tako mehke, tako ljubke so te skladbe — prav pogrevajo človeka.

Da, da, mehke in ljubke so — zaljubljene in hrepeneče, je dejala Olga, potem pa prijela dekle za obe roki in ostro vprašala:

Ali pa tudi kaj slutiš, zakaj gospodična Elvira ravno take skladbe igra?

Marijanica je zadrhtela in pod ostrim pogledom gospe Olge zardela do las.

O, gospa, kako naj jaz to vem ... nič ne vem ...

Marijanična zadrega je Olgi povedala dovolj. A ni se zadovoljila s tem spoznanjem, hotela je imeti jasno in določno pripoznanje.

Zakaj lažeš, dekle? je osorno za vpila. Ali ti nisem bila vedno dobra in hvaležna gospodinja? Ti pa si izdajalka ... o, sram te bodi ...

Nikar, gospa, prosim, nikar me ne obsojajte ... Pri spovedi so mi gospod rekli, naj molčim, dokler ne bom vprašana ...

Olga je sedla na svoj stol. Resno je gledala Marijanici v obraz.

Ti torej vse veš. A molčala si, ker te nisem ničesar vprašala. Ti pa tudi veš, da bom kmalu umrla ...

Marijanica je zajokala na glas.

O, gospa, nikoli nisem na to mislila. Ko sem prvi zapazila, da se nekaj plete med gospodom in gospodično ...

Kdaj si to zapazila? Ali je tega že dolgo?

Že ve mesecev! A jaz nisem nikomur ni omenila, nikomur pod božjim solncem, samo jokala sem. Ko je pa tudi kuharica začela slutiti, kaj se godi, sem pri spovedi vprašala, če naj vam vse razodenem. Gospod pa so mi rekli, da posli niso poklicani soditi svoje gospodarje in da posel ne sme gospodarja pri gospodinji tožiti. A rekli so mi tudi, da ne smem lagati, če bi bila vprašana.

Olga je Marijanico pogladila po licu.

Pošteno dekle si, Marijanica. Ravnala si prav. Sedaj pa, ko si vprašana, ne smeš več molčati. Sedi sem k meni in povej mi po pravici vse, kar veš. Kar si videla in kar si slišala. Saj veš, da ne bom ve dolgo živela.

Marijanica je sedla poleg Olge in je začela po vrsti pripovedovati, kar je vedela. Saj mnogo ni bilo. Gospod in gospodična sta se časih skrivnostno pomenkovala in se časih poljubila, in gospod so večkrat ponoči šli v sobo gospodične Elvire in se tam dolgo mudili.

To je bilo vse, kar je Marijanica vedela, a Olgi je bilo to dovolj.

Ti bi na to tudi prisegla, kaj ne Marijanica, je vprašala Olga in Marijanica je odločno potrdila, čudeč se, da je kaj takega sploh mogoče vprašati.

Med tem zasliševanjem in pripovedovanjem je utihnil klavir, a Olga je to šele zapazila, ko je Marijanica že odhajala.

Še nekaj, Marjanica, je zaklicala Olga. Poglej, kje je gospodična Elvira in kaj dela.

Marijanica se je vrnila čez tre notek in je povedala, da je Elvira ravnokar šla na izprehod in povedala kuharici, da se vrne čez eno uro.

Zdaj je Olga odslovila Marijanico z naročilom, naj je ne moti vsaj dve uri, češ, da je razburjena in slaba in da potrebuje počitka. Marijanici se je zdelo to zelo sumljivo in odšla je toliko raje, ker je njo samo razgovor z Olgo hudo razburil.

Olga je nekaj časa pri vratih prisluškovala, a ko se je prepričala, da ni nikogar na hodniku, se je tiho splazila iz sobe. Na koncu hodnika je odklenila vrata v sobo, v katero je tudi Svetlin le malokdaj prišel. V tej sobi je hranil Svetlin svoje puške in lovsko orodje, tu se je kratkočasil z napražanjem ustreljenih ptičev in veveric in tu je hranil vsakovrstno orodje.

Soba ni bila nikdar zakurjena in mrzlo je bilo v njej tako, da je Olga vsa trepetala. A ni ji bilo mar prehlajenja. Naravnost je šla k veliki leseni omari, ki je stala ob zidu in vzklik veselja se je izvil iz njenih prsi, ko je videla, da tiči ključ do omare v ključavnici. Koliko dni je morala iskati, predno je našla ključ do sobe, a vedno je bila v strahu, da najde omaro zaklenjeno, da je njene oslabele moči ne bodo mogle s silo odpreti. Zdaj pa je ključ tičal v omari!

Naglo jo je Olga odprla. Duh po vsakovrstnih ingredijencijah ji je udaril v obraz. Stiskajoč robec k ustnam, je naglo pregledovala omaro. Na vrhni polici je stala vrsta steklenic. Na eni je bila mrtvaška glava.

Olga je postavila stol in vzela steklenico z mrtvaško glavo. Z drobnimi črkami je bilo na etiketi pod mrtvaško glavo zapisano »arzenik«. Z mirno roko je Olga odprla steklenico in natresla na košček papirja večjo množino strupa; z mirno roko je zopet zamašila steklenico, jo postavila na polico, kjer je prej stala in potem zaprla omaro.

Šele zdaj se je ozrla po sobi, a posebnega ni nič našla ter se hitro zopet splazila v svojo spalnico. Prišla je tja, ne da bi jo bil kdo zapazil.

V topli sobi jo je zazeblo. Čutila je, da se je na hladnem hodniku prehladila. A kaj ji je bilo zdaj na tem. Njeni računi so bili sklenjeni.

Skrila je strup, ki ga je bila pri nesla s seboj in legla na zofo. Še enkrat je v mislih preživela vse svoje življenje, ki se je začelo tako lepo in vso srečo obetajoče in ki se naj konča tako zgodaj in tako žalostno. Vsak dan, da vsaka ura njene sreče ji je stopila pred oči, pa tudi vsak dan in vsaka ura njene nesreče.

Napad kašlja je pretresel njeno slabotno telo. Krčevito je stiskala robec k ustam — ko je odlegel kašelj, je videla, da je bil robec ves krvav.

Nisem mislila, da je že tako daleč z menoj, si je rekla. Na eno ali celo dve leti življenja sem še računala ...

Poznala je svojo bolezen in je vedela, kaj pomeni izbruhana kri. Saj je celo leto stregla svoji materi, ko je za teto boleznijo umirala.

Ostala je na zofi do večera. Čakala je, da se vrne Svetlin. Zdaj in zdaj je pozvonila Marijanici in jo vprašala, če se je že Elvira vrnila, a vselej je bil odgovor, da Elvire še ni domov.

Končno je Marijanica povedala, da so videli Elviro iti na kolodvor.

Gotovo je šla čakat mojega moža, je s prisiljenim smehom rekla, morda me hoče zatožiti ... Pa pripravi jima vendar čaj ... Premrazena bodeta in dobro jima bo storil. Tudi meni ga potem prinesi.

Skoro ob istem času, ko je Svetlin odprl hišna vrata, je Marijanica nesla Olgi naročeni čaj.

Gospod so prišli, je povedala Marijanica. Sami so prišli.

Elvire ni še domu?

Ne, gospa!

Gotovo je zaostala, da bi ljudje ne govorili preveč, ali pa ji je moj previdni mož tako naročil. Le dobro zapri hišna vrata, da se Elvira ne bo mogla neopažena vtihotapiti v hišo. Jaz bi le rada vedela, kdaj pride in od kod pride.

Ko je bila Olga zopet sama, si je pripravila čaj in vsula vanj strup.

Ravno dovolj ga bo, sodim, da ga je toliko, da me bo kmalu konec, saj sem itak slaba in zrela za smrt.

Ko je vzela škodelico v roko, se ji je roka tako tresla, da zastrupljenega čaja ni mogla izpiti. Postavila je škodelico zopet na mizo.

Kako sem vendar slaba in boječa, se je sama karala. Natančno vem, da bom umrla, da tudi v najboljšem slučaju ne bom več dolgo živela. In še kakšno življenje bi to bilo! Telesno in duševno trpljenje. Jetika mi razjeda telo, ljubosumnost mi razjeda dušo. Ali je tako življenje vredno, da je prenašam? Ali ni bolje, hitro umreti, kakor kdo ve še koliko časa trpeti?

Vstala je, vzela škodelico in jo na en požirek izpraznila. Samo mala luža je ostala na dnu skodelice.

Končano je, je rekla Olga. Bila je vsa bleda in njene oči so imeli izraz blaznosti. Končano in maščevano!

Legla je zopet na zofo, se odela do vratu in se ni ganila.

Ko se je bil Svetlin preoblekel, je prišel v sobo svoje žene. Na prstih se je bližal njenemu ležišču in se nagnil nad njo, Olga je mižala, kakor bi spala.

Dober večer Olga, je šepetal Svetlin. Ali spiš, duša moja?

Olga ni odgovorila in se ni premaknila.

Spi, je rekel zopet Svetlin tiho. Naj bi ji spanec olajšal trpljenje.

Sedel je na stol, ki je stal blizu zofe in gledal na Olgo, kakor bi čakal, da se prebudi. Vse njegovo vedenje je kazalo, da je popolnoma pripravljen na smrt svoje žene, a da jo iskreno pomiluje, četudi ljubi že dolgo časa drugo.

Olga se ves čas ni ganila, dasi so jo začele obhajati slabosti. Premagovala je te slabost in se delala, kakor da spi. Naposled je Svetlin vendar odšel.

Kmalu za njim je vstopila v sobo Marijanica.

Grospodična Elvira se je vrnila; zamudila se je pri postajenačelniku.

Dobro, je dihnila Olga, ki je že čutila učinkovanje zaužitega strupa.

Večerja je tudi že pripravljena; gospod in gospodična sta že v sobi.

Jaz ne bom nič večerjala, je odgovorila Olga. Pusti me zdaj in pridi pozneje.

Marijanica je vrgla dolg pogled na Olgo in zmajuje z glavo, je zapustila sobo.

Strašno je slaba ... še nikoli je nisem take videla ..., pa ne da bi bila že smrt v hiši?

Dekle se je pri ti misli streslo in groze je kar bežalo v kuhinjo.

Običajno je Olga legla ob desetih v posteljo. Marijanica jo je vselej razpravila in ji počesala lase. Še pred to uro pa je bolestno kričanje privabilo Marijanico v sobo. Zagledala je Olgo, zvijajočo se v strašnih krčih na zofi in vsa iz uma začela klicati na pomoč.

Vsa hiša je letela skupaj, vse se je treslo groze, vsi so mislili, da je za Olgo prišla zadnja ura.

Svetlin je poslal takoj po zdravnika in po župnika. Slednji je kmalu prišel. Sedel je poleg Olge k postelji. Poslal vse iz sobe in začel Olgo pozivljati, naj se izpove. A odgovora ni dobil. Sodeč, da nastopi smrt vsak hip, je ukrenil kar je bilo potrebno, da bi Olgi podelil zadnjo popotnico, a tudi to ni bilo mogoče. Omejil se je na to, da je tolažil Svetlina z običajnimi besedami, katerih Svetlin niti poslušal ni in je potem odšel.

Zdravnik se je pripeljal prav naglo. Poklican je bil pa le v zadregi in rad tudi ni prišel, kajti odkar je pri Valjavkinem sinu pokazal, da v zdravniški vedi ni posebno podkovan, se je rad ogibal meščanskih hiš vobče in zlasti Olge.

Čudil se je, da ima Olga krče in kakor bi se hotel opravičiti, je Svetlinu rekel: »Veste, jaz sem še mož stare šole in mogoče je, da se motim, ali zdi se mi, da ti krči nišo posledica bolezni, ki jo ima gospa.

Ne? je strmel Svetlin. Kaj pa naj bo vzrok?

Tega sam ne vem, je menil zdravnik. Zdravil sem že mnogo ljudi za to boleznijo, mnogo ljudi sem že videl umirati za jetiko, ali še nobenega, ki bi imel take krče.

Vse resnejši je postajal zdravnikov obraz in plaho so begali njegovi pogledi od enega do drugega.

Morda je gospa kaj takega užila, kar je provzročilo te krče, je končno dejal zdravnik in poznalo se mu je, kako težko je te besede spravil iz sebe.

Mogoče je to že, a verjetno ne, je dejal Svetlin. Saj si lahko mislite, da čuvamo z največjo skrbnostjo nad njo. Sicer pa mene ni bilo ves dan doma; bil sem v Trstu. Najbolje bo, če pokličemo služkinjo.

Marijanica je povedala zdravniku, kaj je Olga vžila. Dopoldne je pila mleko, opoldne je zavžila juho, popoldne malo kave in zvečer čaj.

Popoldne je bila gospa še prav dobra, je menila Marijanica, in se je dolgo z menoj pogovarjala. Kvečjemu, če ji je škodoval čaj, ki ga je maloprej pila. A tudi to ni mogoče, saj sta tudi gospod in gospodična pila isti čaj, pa jima ni nič.

Na mizi je stala še posoda. — Zdravnik je pogledal skodelico, jo vzel v roke in jo stresel, ter skrbno ogledoval na dnu ležečo lužico čaja. Zopet je njegov plahi pogled preletel vso družbo, a rekel ni ničesar.

Čaj je bil prav lahak, se je novič oglasila Marijanica, delamo ga nalašč takega, da bi gospe ne pregnal spanja.

Stari zdravnik je zmajeval z glavo. Še enkrat je njegov pogled preletel vse navzoče in jih premotril ostro in opazujoče, a vsem se je bralo na obrazih, da imajo mirno vest.

Je pač konec, a hud konec, je komaj slišno dejal zdravnik Svetlinu. Jaz ne vem nobene pomoči. Brzojavil sem pa vašemu hišnemu zdravniku v Trst, naj pride takoj, morda bo on pomagal.

Čim se je zdravnik umaknil od postelje je planila Elvira k njej. Obupno ihteč je padla pred zofo na kolena in poljubljala Olgi čelo in roke.

Oh, Olga, uboga moja Olga, ti ne veš, kako mi je hudo ... Kdaj je prišel ta napad?

Olga se je zganila. Odprla je oči, pogledala Elviro in Svetlina in razločno in glasno rekla:

Ko sem izpila čaj, mi je postalo slabo.

Pošteno je zopet zamižala in se ni ganila.

Zdravnik jo je še enkrat preiskal, potem je pozval Svetlina na stran.

Ni pomoči in upanja tudi ni nič. Ko pride zdravnik iz Trsta, bo že mrtva.

Tudi zdravnik je potem še rekel Svetlinu nekaj tolažilnih in sožalnih besed in nato odšel s pretvezo, da ima še v vaši težko bolnega pacijenta.

Svetlin se je vrnil v sobo in poslal Marijanico in Elviro ven.

Posloviti se moram od svoje žene ... Ljubila me je iz vsega srca ...

Elvira se ni ustavljala. Uvidela je, da mora Svetlin biti pri svoji ženi do zadnjega diha.

Svetlin se je vsedel na rob zofe, na kateri je ležala Elvira. Eno roko ji je položil okrog glave, drugo je položil na njeno tako mrliško belo roko.

Moja žena, ljuba, draga žena, ji je rekel ginjen, jaz sem pri tebi, jaz, tvoj mož, ki te ljubi iz vsega srca ...

Olga se je zganila. Odprla je oči, dvignila opirajoč se ob komolec in s hripavim glasom zaklicala:

Hinavec ... lažnjivec ... sram te bodi ...

Po teh besedah je padla, kakor brez zavesti nazaj na blazine.

Svetlin je bil odskočil od zofe, ko mu je Olga zagnala v obraz to strašno očitanje. Sredi sobe je stal ves zelen v obrazu in šibila so se mu kolena. Potreboval je dolgo časa, predno se je pomiril vsaj toliko, da je mogel trezno misliti.

Ona torej vse ve, je govoril sam pri sebi. Kako je to neki doznala? Kako sva jaz in Elvira pazila na svojo tajnost, kako sva skrbela, da bi je nihče ne izvedel, samo, da bi Olgi mirno potekli zadnji dnevi njenega življenja, samo da bi bila srečna do zadnje ure. Hinavec ... lažnjivec mi je rekla. O, kolikrat sem mislil pretrgati vez, ki me nanjo veže, kolikrat sem si rekel, da pa nisem dolžan vztrajati pri nji do zadnjega, a Elvira je zahtevala, da moram ostati ... Hinavec in lažnjivec sem bil ..., da, res je, a hlinil sem se in lagal iz usmiljenja ...

Olgo so novič napadli krči. Še hujši, kakor poprej. Kričala je in govorila besede, ki jih Svetlin ni razumel. A pokleknil je poleg Olge, jo dvignil in stisnil k sebi in ji govoril mehke, ljubezni polne besede v tolažbo in v slovo.

Še enkrat je Olga odprla ugaša joče oči.

Odpusti! je dihnila z zadnjimi silami in sklonila glavo. Bila je mrtva.

Odpusti! Svetlin niti dobro ni razumel te besede, kaj še, da bi bil pojmil njen pomen in sluti!, da je izraz prepozno došlega spoznanja o grozni krivici, ki mu jo je namenila, sedaj mrtva njegova žena.

Svetlin se je s poljubom poslovil od mrtve žene in potem obvestil po Marijanici vso hišo, da je Olga izdihnila. Vsi posli so hiteli skupaj in ko je v vaši zapel mrtvaški zvonec, so vzlic pozni uri prihiteli ljudje v kampanjo. V sobi okrog umrle Olge so klečale, jokale in molile do pozne noči, ko se je pred hišo ustavil voz in sta iz njega stopila tržaški zdravnik in Olgin oče.

Samo Elvira se ni prikazala. Kakor iz uma je begala po svoji sobi in klela svojo nesrečno ljubezen, vsled katere je postala izdajalka svoje edine prijateljice.

Zdravnik se ni dolgo mudil v kampanji. Videč, da je Olga mrtva, se je vrnil še ponoči v Trst.

Odločeno je bilo, da pokopljejo Olgo na vaškem pokopališču. Ljubila je kršni Kras in mnogokrat izrekla, da bi naj raje počivala tu, takorekoč v senci domačih gora in na pragu solnčne dežele.

Olgin oče, prileten, častitljiv gospod, obritega obraza, je prevzel preskrbljenje vsega, kar je bilo potrebno in je naslednji dan tudi vse v red spravil. Ljudje so hodili Olgo kropit in se čudili, da je krsta že zaprta, a misleč, da je to pa gosposki običaj, nišo nič vpraševali.

Stara Valjavka je bila edina ženska, ki ji to ni ugajalo. In ko je, odhajaje domov, naletela na Marijanico, jo je poklicala na stran in jo izpraševala o zadnjih urah umrle gospe in tudi zakaj da so krsto že zaprli.

Marijanica je vedela, kako udana je bila stara Valjavka umrli gospe in zato ji je rada povedala vse, kar je vedela.

Krsto pa so zaprli, ker pravijo, da je to potrebno zaradi bolezni, na kateri je gospa umrla, je končala Marijanica. Saj pa gospa tudi čudno izgleda. Po celem životu so se ji na pravile lise.

Kaj pa gospod, ali je hudo potrt? je vprašala Valjavka.

No, nekaj potrt je že, je zbadljivo odgovorila Marijanica, pa ne ta ko, kakor se dela.

Dekle — nikar tako ne govori, jo je ostro posvarila Valjavka. Človek ne sme biti krivičen in se v svoji sodbi ne sme prenagliti.

Ah, kaj se bom prenaglila, je zaničljivo vzkliknila Marijanica. Kar sem sama videla, tega mi ne bo nihče utajil. Sicer pa ve tudi že kuharica in drugi posli, da gospod že davno ni več maral umrle gospe in da je imel drugo rad.

Dekle, je strašno resnobno zaklicala Valjavka in s svojimi koščenimi prsti prijela Marijanico trdo za roko. Pomisli, kaj govoriš!

Saj sem vam že rekla, da to, kar sem sama videla, je svojeglavno odgovorila Marijanica. Videla sem, kako sta se gospod in gospodična objemala in poljubovala, videla sem, kako se je gospod ponoči plazil v sobo gospodične Elvire in videla sem še marsikaj drugega.

A molči o tem, molči vsaj zdaj je prosila Valjavka. Saj vem, da si imela gospo rada. Zato molči, prosim te, dekle, molči.

Marijanica je pač obljubila, da bo molčala, a njena obljuba ni bila ne premišljena, ne zanesljiva; obljubila je tjavendan, ne misleč, da bo svojo obljubo že čez nekaj trenotkov pozabila.

Z velikimi skrbmi v srcu in z groznim strahom v duši se je Valjavka odpravila domov. Trepetala je po vsem životu in se opotekala.

Mati Valjavka, kaj vam pa je, ali vam je slabo? je vprašal mož, ki jo je srečal. Saj še hoditi ne morete.

Valjavka pa tega vprašanja niti slišala ni. Le dvoje je begalo po njenih mislili, da tudi že posli vedo o Svetlinovem razmerju z Elviro in da so se na truplu umrle gospe pri kazalelise. Valjavka je vedela, da se prikazujejo lise na truplu, ki je bilo zastrupljeno z mišnico.

Pri ograji svoje koče je Valjavko stresla mrzlica. Tako se je pripogibala, kakor mlado drevo v burji, je pozneje pripovedovala Jula. Starka se je tresla in je končno omagala in padla na tla.

Jula jo je nesla v posteljo, poslala po Matevža in hitro skuhala kmečko zdravilo za vse bolezni, lipov čaj. Valjavka je drhtela pod odejo, stiskala zobe in težko dihala, kakor da je prišla njena zadnja ura. Jula pa je ostala hladnokrvna.

Če ji je sojeno, da umrje, bo umrla in ji ne more padar pomagati; če pa ji ni sojeno, bo ozdravila tudi brez padarja, je rekla Jula Matevžu, ko je ta poslal po zdravnika. Sploh pa mislim, da jo je samo žalost po gospe Olgi tako pretresla.

Zdravnik je kmalu opravil. Za pisal je nekaj kapljic, priporočal, naj Valjavka ostane v postelji in pije čaj, ter zopet odšel.

Teden dni je ležala Valjavka, potem je ozdravljena vstala in šla na pokopališče, ter vzlic burji in mrazu dolgo klečala na svežem grobu gospe Olge.

IV.

Olga Svetlinova je počivala na vaškem pokopališču. Njen oče je bil vse v red spravil, z mirom in s sigurnostjo izkušenega trgovca in se je po tem pripravil, da se vrne v Trst. Pred odhodom je imel še dolg pogovor s svojim zetom Svetlinom o premoženjskih vprašanjih. Olga je bila že pred meseci na željo lastnega očeta napravila oporoko, s katero je kampanjo in vse svoje drugo premoženje zapustila Svetlinu »v izraz hvaležnosti za ljubezen in zvestobo«, ki ji jo je izkazoval. To oporoko je stari gospod izročil Svetlinu in mu dal tudi na razpolaganje v njegovi trgovini naloženi denar. Svetlin je prosil tasta, naj še nadalje oskrbuje premoženje.

In kaj misliš početi, ljubi zet? je končno vprašal stari gospod. Tu v samotni kampanji vendar ne moreš ostati brez družbe in brez dela.

Ne vem, kaj naj storim, je odgovoril Svetlin. Najraje bi šel nazaj k vojakom. Toda moji nekdanji tovariši so že vsi avanzirali v teh letih, kar sem jaz izstopil in težko bi mi sedaj bilo službeno razmerje. Za kak drug poklic pa nisem pripravljen. Nisem se ničesar takega učil, da bi bil zmožen za kak poklic, dasi bi rad delal in bi me delo veselilo.

Stari gospod, ki je vse svoje življenje samo delal in štedil, je bil s tem odgovorom prav zadovoljen.

Samo da si sploh dela želiš, da imaš veselje do dela, pa se bo že kaj našlo, je menil z iskrenim prijateljstvom. Ti si zdaj toliko časa preživel tu v samoti, žrtvujoč se Olgi, da si potreben razvedrila. Vem, kako ti je težko po Olgi. Ves si prepaden in slabo izgledaš. Svetujem ti, napravi kako večje potovanje. Oglej si svet, videl boš, kako se ljudje drugod zabavajo in kako delajo. Mnogo se boš naučil in ko prideš domov, se boš lahko odločil za kak poklic, ki ti bo zadoščenje in veselje.

Svetlin je bil z nasvetom svojega tasta prav zadovoljen in se je rad odločil, da napravi večje potovanje, čim uredi in dožene vse svoje zadeve.

Tudi Olgina sestra Lizika se je ta dan poslovila od Svetlina, kajti imela se je z očetom in Elviro odpeljati še ta večer v Trst. Stari gospod je bil svojo varovanko Elviro povabil, naj pride k njemu in Elvira je to ponudbo sprejela in hitro potem zapustila hišo, češ, da se gre poslovit od učiteljeve družine v vaši. V resnici pa je bežala pred Svetlinom. Videla in umela je, da bi rad ž njo govoril na samem, a hotela se je temu vendar ogniti. Zdelo se ji je, da je to dolžna spominu svoje umrle prijateljice. Šele zdaj je spoznala, da je Olgo grdo varala in bila proti njej skrajno nehvaležna. Rekla si je sicer, da je bila Olga obsojena na smrt, a spoznavala je, da s tem ni opravičeno njeno ljubezensko razmerje do Svetlina. Da bi popravila storjeni greh in prijateljici storjeno izdajstvo, je hotela izruvati iz srca svojo ljubezen do Svetlina, upajoč, da čas še ozdravi to rano. Zato je bežala zdaj pred njim iz hiše in po cesti v vas.

Med tem, ko je stari gospod pripravljal svoje stvari za odhod, je Lizika potegnila Svetlina k oknu in mu z važnim obrazom rekla, da mora ž njim govoriti. Lizika je bila stara kakih sedemnajst let. Bila je razvito, sveže dekle, polno veselja in življenja, a cvet na njenih licih je vendar delal njenemu očetu velike skrbi. Bal se je, da zboli tudi Lizika za tisto boleznijo, za katero sta umrli njegova žena in njegova starejša hči Olga.

Kaj mi imaš važnega povedati? je vprašal Svetlin svojo mlado svakinjo ves raztresen, kajti misli njegove so bile pri Elviri, katere nagli beg iz hiše je bil zapazil in si ga je prav tolmačil.

Nekaj bi te rada prosila ali vprašala, je dejala Lizika. Nekaj važnega. Kaj ne, da si Olgo imel res rad?

Proseče je deklica pogledala Svetlinu v oči.

Gotovo sem imel Olgo rad, ljubil sem jo odkritosrčno, je odgovoril Svetlin.

Če si jo tako ljubil, potem je ne bos pozabil, kaj ne?

Nikdar!

In se ne bos z drugo oženil? Svetlinu je bilo to vprašanje neprijetno.

Ljubo dete, to je stvar, o kateri se na dan pogreba pač ne govori, je nekoliko neprijazno zavrnil Svetlin svojo svakinjo.

Dekle ga je žalostno pogledalo Lizika se je spomnila različnih pogovorov, ki jih je imela s svojo umrlo sestro, katera je računajoč, da boo morala kmalu umreti, večkrat se izrazila, da je njena želja, naj se Svetlin ve ne poroči. Spomnila se je tudi različnih opomenj in mimogrede izrečenih besed Marijanice in kuharice, ki so obudile v njenem srcu sumnjo, da se hoče Svetlin zopet poročiti. Tako si je pa v svoji nedolžnosti tolmačila besede in opomnje, ki jih je slišala in ki so nanjo napravila utisk, da za Svetlina samega ne bo sreča, če se zopet poroči.

Mislim, da bi mi to vendar lahko obljubil, je po kratkem molku zopet povzela Lizika. Zdi se mi, da bi Olga mirneje počivala v svojem grobu, če bi mi ti obljubil, da se ne poročiš novič.

Če tako misliš, potem ti obljubim, da se ve ne poročim, je nekoliko nestrpno izjavil Svetlin. Ali si zdaj zadovoljna?

Namesto odgovora je Lizika Svetlina objela in poljubila. Bila je pomirjena in zadovoljna in ni slutila, da Svetlinu za dano obljubo še mar ni bilo in da je na vse prej mislil, kakor na izpolnitev te obljube.

Elvira je med tem opravila obisk pri učitelju. Stopila je tudi v župnišče in se poslovila od duhovnika. Ker se ji je zdelo, da bi prišla še vedno prezgodaj domov in bi Svetlin gotovo našel priliko, ž njo govoriti na samem, je začela ugibati, kako bi pregnala še to uro, ki ji je preostajala. Tedaj se je spomnila stare Valjavke. Slišala je bila, da je Valjavka, obolela od same žalosti zaradi smrti gospe Olge, kakor je pripovedovala Marijanica.

Staro ženo obiščem, to je menda edino človeško bitje, ki je res hvaležno, je sama pri sebi rekla Elvira in je šla proti koči stare Valjavke.

Matevž je sedel doma na peči, ko je Elvira stopila na dvorišče. Za gledal jo je skozi okno in planil kvišku ves plah, videč, da gre Elvira proti koči. Tudi Jula je zapazila Elviro. A ta obisk jo je v prvem hipu tako presenetil, da je popolnoma pozabila na svoje, iz ljubosumnosti izvirajoče sovraštvo do Elvire, nego hitela odpreti vrata.

Predno odpotujem v Trst, moram pogledati, kako se godi materi Valjavki, je prijazno rekla Elvira, stopivši v hišo.

Jula je peljala Elviro v sobo, kjer je Valjavka še vedno ležala, dasi ji je bilo že bolje.

Stara žena se je obiska kar ustrašila in ni mogla ničesar odgovoriti na Elvirine pozdravne besede.

Elviri je bilo takoj žal, da je obiskala Valjavko. Kako čudno so se ti ljudje vedli. Valjavka je požirala besede, kakor da ji je jezik otrpnil, Matevž je stal na pragu in strmel v Elviro, kakor da je ni se nikdar videl, Jula pa je smukala kakor kača po sobi in sikala, kajti ona je vedela, kaj pomenijo Matevževi pogledi.

Prišla sem, da vidim, kako se vam godi, je rekla Elvira dosti hladneje, kakor je še pred nekaj trenotki mislila govoriti.

Kar mučno ji je bilo, muditi se v koči. Vtisk je imela, da bi jo vsi najraje tepli in grizli.

Ali se vam je že zdravje na bolje obrnilo? je zopet vprašala.

O že, je zagodrnjala Valjavka. Hvala za vprašanje. Mislim, da ni nobene nevarnosti več.

Želim vam, da bi prav kmalu popolnoma ozdravili, je rekla Elvira in želim vam sploh vse dobro. Jaz odpotujem danes v Trst. Morda ne pridem nikoli več sem.

Srečno, je rekla Valjavka, in hvala za obisk.

Elvira je naglo vstala. Nič več ji ni bilo obstanka v tej hiši. Zdelo se ji je, da se zaduši, če ne pride hitro na sveži zrak.

Pa z bogom, mati Valjavka, je še rekla in je naglo, kakor bi bežala, odšla. Jula jo je spremila s hudobnim pogledom, Matevž pa je stopil za Elviro iz hiše in dasi mu ni rekla za slovo nobene besede, je vendar gledal za njo, kakor da hiti pred njim višje bitje. Stal je pred hišo in gledal po beli cesti, ko mu je Elvira izginila že izpred oči.

Jula je, držeč svoji raskavi rdeči roki pod predpasnikom, hodila ne kaj časa molče po sobi gor in dol.

Mati, to je pa bila velika čast za vas, je končno rekla s porogljivim glasom. Kako to diši. Po samih vijolicah. Matevža je menda ta duh kar opijanil Razoglav in v srajci stoji pred hišo vzlic burji in mrazu in gleda za gospodično. Morda je ne bo nikoli več videl. Revež! Prav smili se mi. Kako mu bo hudo. Prav rad jo je gledal.

Molči, molči, je ukazala Valjavka. Lepo je gotovo, da jo tako imenitna gospodična prišla obiskat revno kmečko žensko.

Jula se je namrdnila in stopila k Valjavkini postelji.

Vedve sta bili pač tudi dobro znani, je menila potuhnjeno, sicer bi vas tako visoka gospodična gotovo ne prišla obiskat.

Do današnjega dne nisem z gospodično še nikoli nobene besede spregovorila, je odgovorila Valjavka.

Res? se je čudila Jula. Jaz sem pa mislila, da mora biti med vama kaj posebnega, ker ste oni dan tolikrat »gospodična Elvira« zaklicali.

Valjavka se je ustrašila. Naglo se je dvignila v postelji.

Kdaj sem tako klicala? Nikoli!

Pač! Ono noč, ko vas je mrzlica tako tresla, da smo hoteli že svečo prižgati. Naenkrat ste začeli blesti. Le malo časa se vam je bledlo, a takrat ste kričali in zmešane besede govorili.

Valjavka je bila med tem že premagala svojo osupnjenost in se imela zopet v oblasti.

Ni mogoče! je rekla s hlinjenim začudenjem. Bledlo se mi je, praviš? Glej no! Meni se pa zdi, da sem bila zmerom pri pameti. Kaj sem pa rekla?

Same neumnosti ste govorili, je dejala Jula. Najprej ste govorili o nekem strupu, potem ste upili, da so se pokazale črne lise in na zadnje ste stegovali roke in ste kričali »gospodična Elvira, gospodična Elvira« in ste zraven jokali.

Beži no, ali je res? Z največjo težavo je Valjavka spravila te besede čez ustne. Strah, da je izdala svojo tajnost, jo je tako lomil, da nekaj trenotkov ni mogla trezno misliti. Šele ko je premagala to hipno slabost, je bila v stanu se zopet hliniti in je rekla: Ti, Jula, če pride jutri Neža Strahulja mimo hiše, pokliči jo notri, ta ženska se razume na loterijske številke.

Jula je opazovala z bistrim očesom starko in dasi v sobi ni bilo ravno svetlo, je vendar videla, da je razburjena.

Pa še nekaj ste govorili, je čez trenotek dejala Jula.

Še kaj?

Da, pa jaz vas nisem prav razumela ...

Kaj neki?

Jula je znala lagati, odkar se je naučila govoriti. Lagala je vsemu svetu, ker je živela v mnenju, da ji drugače sploh ni izhajati. Lagala je kot otrok, da se je rešila šibe in palice, lagala je, odkar je morala sama skrbeti za svoj kruh. Tudi zdaj ni čisto ni omahovala.

Nekaj ste govorili, da ste skrili v posteljo, škatljo kali ...

Valjavka tega tudi v blodnem stanju ni zaklicala. Jula je vse dni pri vsaki priliki iskala ono trdo, leseni škatlji podobno stvar, ki jo je otipala v Valjavkini postelji in ki je potem izginila brez sledu. Ni imela miru in hoteč Valjavko speljati na led, se je zdaj zlagala.

Valjavka pa je potegnila odejo do nosa in se potuhnila.

E, kajpak, e, kajpak ... je mrmrala, le Nežo Strahuljo dobodi jutri, da bo blodnje razlagala ...

Čez Julin obraz je šinil usmev, porogljiv in zaničljiv, kakor bi hotela reči, da se ne da zmotiti.

Čudno je le, kaj človek vse govori, če ima mrzlico in se mu blede, je dejala čez nekaj trenotkov. Bog vedi, kaj bi jaz govorila, če bi se mi bledlo.

Zasmejala se je na glas z vso prešernostjo mlade ženske, ki nima nobenih obzirov več.

Najbrž bi vse mi bledlo o kakih fantih, se je krohotala, morda celo o vašem Matevžu, ki menda študira za svetnika, ker nikoli nobene ženske ne pogleda, to se pravi, nobene druge, kakor gospodično Elviro.

Sovražen pogled je vrgla Valjavka na Julo in gorke besede so ji silile na usta. A zadušila je svojo jezo. Zdaj ko je bila bolna je morala potrpeti.

Skuhaj mi čaja, mrazi me, je rekla in potegnila čez glavo odejo. A trepetala je samega razburjenja, ker je verjela, da je v svoji blodnji izdala vsaj nekaj onega, kar naj bi ostalo prikrito vsemu svetu.

V.

Gospod Sancin, Olgin oče, je imel v Trstu lepo, prostorno hišo. V pritličju so bile pisarne in kupčijska skladišča, prvo in drugo nadstropje pa je bilo reservirano za družino. Dokler sta živeli soproga in Olga, je bilo v teh prostorih jako živahno življenje, kajti Sancin je ljubil družabnost in je rad vabil ljudi v svojo hišo.

Sedaj je vladal v teh prostorih dolgčas. Družina se je natančno držala konvencijonalnih predpisov dobre družbe. Žalovanje po Olgi je izključilo vsako zabavo. Vrh tega je bil Sancin vedno v skrbeh za Liziko, vedno se je bal, da mu oboli še ona za tisto strašno boleznijo, ki mu je ugrabila najprej ženo in potem še hčerko.

Vendar je Sancin skrbel, da je imela Lizika, kolikor je pač bilo mogoče, razvedrila. Skrbel je, da je bila vabljena v družine, kjer so imeli hčere enake starosti, vodil jo je sam na izprehode in delal ž njo tudi mala potovanja, obžalujoč pri tem, da se Elvira ni hotela nobene teh priredb udeležiti.

Elvira je stanovala pri Sancinu in je skrbno in marljivo vodila njegovo gospodinjstvo, a sicer je živela sama zase in se ogibala ljudi, kolikor je mogla. Sancin je domneval, da je njena žalost po Olgi tako velika, da se ne more potolažiti, in vzljubil je vsled tega svojo varovanko še bolj. V resnici pa je imela Elvira vse drugačne bolesti in je Olgo že popolnoma pozabila.

Šest mesecev je minilo, odkar je bila Olga pokopana, Svetlin je bil ves ta čas odsoten. Prepotoval je mnogo dežela, videl mnogo mest in se naposled ustavil na Dunaju. Tam je bil med oficirji našel več znancev izza svojih vojaških let in tam je imel tudi najboljšo priliko proučiti, kateremu poklicu naj bi se posvetil. Pisal je Sancinu redno vsak mesec in pošiljal Liziki najlepše razglednice. A tudi Elvira je dobila več pisem od njega, dasi tega Sancin ni vedel. Vsako teh pišem je Elviro razburilo, najbolj seveda zadnje, v katerem je Svetlin naznanil dan svojega povratka v Trst. Ta dan je Elvira dobojevala zadnji boj s svojo ljubeznijo. Koj po Olgini smrti je bila trdno sklenila, da konča svoje ljubezensko razmerje s Svetlinom, a vsako Svetlinovo pismo je ta sklep nekoliko omajalo in končno si je Elvira priznala, da se Svetlinu ne more odpovedati in da svoje ljubezni do njega ne more zatreti.

Z večernim vlakom se je pripeljal Svetlin v Trst. Stari Sancin ga je pričakoval na kolodvoru. Bil je prav vesel zetove vrnitve, kajti upal je, da nastane zdaj v njegovi hiši prijetnejše življenje. Nekako v triumfu ga je pripeljal domov. Lizika je Svetlina objela in poljubila in je bila kar iz sebe veselja, da je naposled vendar prišel, Elvira pa se je Svetlina skoro ustrašila. Komaj da mu je mogla reči nekaj pozdravnih besedi in mu dati roko. Staremu Sancinu se je to čudno zdelo in ni si mogel tolmačiti, kaj naj to pomeni. Rad bi bil vprašal, kako nesporazumljenje vlada med Svetlinom in Elviro, ali odložil je to vprašanje za drugi dan. Pač pa je med večerjo in pozneje, ko je Svetlin veselo in živahno pripovedoval o svojih potovanjih, skrbno pazil na vsako Elvirino kretnjo. Sancin je bil velik trgovec in je sam priznaval, da se ima za vse svoje kupčijske uspehe največ zahvaliti svojemu daru opazovanja in spoznavanja ljudi. Elvira in Svetlin sta se sicer po možnosti premagovala in sta bila prepričana, da njiju skrivnih pogledov in migljajev nihče ne more opaziti, kaj še njih pomen uganiti, a njiju vedenje je bilo vendar tako, da se je v srcu starega Sancina vzbudil nekak sum in da se je na tihem vpraševal, kako skrivnost da neki imata Svetlin in Elvira.

Do poznega večera so sedeli v obednici. A ko so drugi že vsi spali, ni Sancin še vedno našel pokoja, Nejasnosti in negotovosti ni mogel prenašati. Kakor v časih, ko je imel velike kupčijske skrbi, tako je tudi zdaj hodil nemirno po svoji prostorni sobi gor in dol in ko je bil truden, se vsedel za pisalno mizo, ter začel brskati po svojih papirjih. Končno je uprl glavo ob roke in se zamislil.

Šum iz hodnika ga je prebudil. Zdelo se mu je, da je slišal odklepanje, da je zaškripal ključ v ključavnici. Pogledal je na uro in videl, da je že pol treh zjutraj.

Kaj to neki pomeni? se je vprašal. Naenkrat ga je nekaj streslo, kakor da ga je prešinila strašna slutnja. Naglo je stopil k vratom in jih tiho in previdno toliko odprl, da je skozi odprtino videl na hodnik.

Na koncu hodnika so bila odprta vrata in svetloba iz sobe je padala na hodnik. V tej medli sobi je zagledal Sancin Elviro, oblečeno v belo ponočno obleko, in Svetlina. Ravno sta si segla v roko in Elvira je stopila nazaj v svojo sobo.

Starega moža je ta prizor zapekel v srce. Bil je pravičen in razumen mož in zdelo se mu je čisto naravno, da tako mlad vdovec ne živi brez žensk. Bolelo ga je pa, da je Svetlin svojo milo ženo tako hitro in tako temeljito pozabil, da celo v tastovi hiši išče ljubezenskih dozivljajev, a to bolest je še poglobila in poostrila nevolja, da se je v Elviri tako kruto varal. Smatral jo je vedno za vzor krepostnega dekleta, v ogenj bi bil šel zanjo, sedaj jo je pa videl, kako odslavlja ponočnega obiskovalca ...

V trenotku, ko je Elvira zaprla svoja vrata, je Sancin užgal električno luč, ki jo je bil prej ugasnil in na stežaj odprl vrata.

Svetlin je ostrmel. Bil je v tako silni zadregi, da se ni mogel premakniti. Stoje tik Elvirinih vrat je gledal na starega gospoda, kakor bi ne mogel verjeti svojim lastnim očem.

Gospod Svetlin — prosim za kratek pogovor!

Stari Sancin se je imel že zopet popolnoma v oblasti. Miren je bil in hladnokrven, kakor v trenotkih, kadar je sklepal velike kupčije.

Prosim, gospod Svetlin ...

Zapovedujoče se je to glasilo in energična je bila gesta, s katero je pokazal stari gospod, naj Svetlin vstopi.

Kaj želite, gospod Sancin?

Svetlin je vstopil, stari gospod je zaprl vrata.

Sedite, gospod Svetlin.

Zdaj je tudi Svetlin že premagal svojo zmedenost.

Oba sta čutila, da je v teh kratkih trenotkih v njiju srcih umrlo vse, kar ju je doslej vezalo. Zavedala sta se, da sta si postala tujca, ki drug drugemu ne priznavata nobenih drugih pravic, kakor vsakemu tujcu in čutila drug proti drugemu samo tiste dolžnosti, ki jih nalaga dobra vzgoja.

Gospod Svetlin, je stari gospod z dostojanstveno slovesnostjo ogovoril svojega zeta. Želim vam povedati svoje mnenje o tem, kar sem videl in spoznal in vam povedati, kaj iz tega zame sledi.

Poslušam, gospod, se je oglasil Svetlin in prekrižal roki na prsih.

Iz vašega obiska pri moji varovanki v pozni nočni uri, ko nobeno pošteno dekle ne sprejema moških obiskov, izhaja čisto jasno, da imate z Elviro ljubezensko razmerje. Ker jaz v svoji hiši ne dovolim niti svojim poslom takih razmer, je ob sebi umevno, da kaj takega tudi vam in moji varovanki ne dovolim.

Umejem vaše stališče, je dejal Svetlin, a dovolite, da tudi jaz po vem ... Poaneje, ako vam je drago, ga je prekinil stari gospod. Torej: nedovoljena ljubezenska razmerja niso pod mojo streho nikomur dovoljena. A kar je še huje, je to, da ste vi, kot moj zet, pozabili na vse ozire, ki ste jih dolžni ne le moji osebi, nego tudi moji časti. Zapeljali ste mojo varovanko in prepričan sem, da ste jo za peljali že ko je živela vaša žena. Po večmesečni odsotnosti ste se vrnili šele včeraj zvečer, a Elvira vam je še to noč odprla. To pač priča, da sta že davno domenjena, da to ni bil vaš prvi obisk v njeni spalnici. Iz tega pa sledi, da ste vi in Elvira mojo Olgo še za življenja varali. To, go spod, sem vam imel povedati.

Ko je stari gospod vrgel Svetlinu v obraz očitanje, da je Olgo varal, je ta zadrhtel. Za druga očitanja tasta mu ni bilo mar, saj je ljubil Elviro in imel ž njo poštene namene. Ali očitanje, da je Olgo varal, ga je bolelo toliko huje, ker je moral pri znati, da je opravičeno in zasluženo. S tem očitanjem mu je stari gospod vzel orožje iz rok in mu podrl vse načrte za zagovor.

Gospod, jaz ljubim Elviro in jo bom poročil, to je bilo vse, kar je v svoji razburjenosti mogel reci Svetlin.

Na starega gospoda pa ni ta izjava napravila nikakega vtiska. V njegovo srce se je zagrizlo spoznanje, da sta Svetlin in Elvira njegovo Olgo dolgo časa varala in to ga je naredilo neusmiljenega in gluhega za vsako opravičevanje.

Vaši načrti za bodočnost me nič ne zanimajo, je trdo odgovoril stari gospod. Če se hočete poročiti, ali ostati vdovec, to je vaša stvar. Meni je le žal, da sem vam kdaj zaupal svojo hčer in želim si samo, da bi mogel pozabiti, da ste na svetu.

Svetlin je vstal. Krčevito se je njegova roka oprijemala stola in ustnice so se mu tako tresle, da je komaj govoril.

Razumem, gospod, je rekel ponosno. Seveda zapustim še ob tej uri vašo hišo. Samo nekaj besed v pojasnilo naj mi bo dovoljenih. Ljubil sem svojo ženo resnično in vzel sem jo iz ljubezni. Mislim tudi, da je bila srečna. Poročil sem se z njo v mnenju, da je zdrava. Jaz nisem bil na prodaj, gospod Sancin. Imel sem svoj poklic in nevest na izbero. Da sem svojo ženo ljubil, priča že to, da sem na njeno prošnjo popustil celo svoj poklic, v katerem sem bil srečen in zadovoljen. Samo da bi ji podaljšal življenje, samo da bi bila srečna, sem živel z njo v obupni samoti, na kmetih, brez družbe, brez vsega tega, kar nudi življenje mlademu človeku. Dve leti je Olga hirala. Nikoli ji nisem pokazal, kako mučno je to zame bilo. Nasprotno, storil sem vse, da bi bila zadovoljna in srečna. A če se je med tem hiranjem in umiranjem moje žene, v tej zapuščenosti na Krasu vnela v mojem srcu nova ljubezen — kdo more za to? Opravičljivo je to gotovo in razumljivo in ker vsled tega Olga ni bila čisto ni prikrajšana na moji udanosti in pozornosti, pa ne zaslužim vašega očitanja. Sicer sem pa že rekel, da imam glede Elvire poštene namene in jih bom izpolnil. To je vse, kar vam imam povedati.

Jaz sem tudi že vse povedal.

Svetlin je vzel svoj klobuk. Še enkrat sta si zet in tast pogledala v oči, potem sta se drug drugemu ceremonijalno priklonila in Svetlin je odšel iz sobe ter že pol ure pozneje zapustil hišo.

Ko je zjutraj Elvira še ležala v postelji, ji je prinesla hišina pismo, katero je bil že zgodaj prinesel postrešček. Elvira je, spoznavši Svetlinovo pisavo, naglo odprla pismo. Bilo je jako kratko.

»Sancin me je zalotil, ko sem odšel iz tvoje sobe. Imela sva pogovor, vsled katerega sem za vselej zapustil njegovo hišo. Če me ljubiš, zapusti tudi ti njegovo hišo in preseli se k svoji sestričini.«

Dvakrat in trikrat je Elvira prebrala to pismo in še ni verjela svojim očem.

Najprej je mislila, da si je Svetlin dovolil tako zvijačo, kajti njen ponočni pogovor ž njim je bil prav nevesel. Svetlin jo je nagovarjal, naj določi, kdaj se poročita, ona pa ni hotela o tem ničesar slišati, češ, da si sama ne more odpuštiti, da je varala Olgo in da se mora v zadoščenje umrli prijateljici in dobrotnici odpovedati temu, kar bi sicer smatrala za največjo srečo.

Zaman se je Svetlin trudil, da bi omajal ta njen sklep in zapustil jo je bil hudo razžaljen zaradi njene trmoglavosti.

Ne, to ni zvijača, je sama pri sebi rekla Elvira. Take nespodobnosti Svetlin ni zmožen.

To spoznanje jo je vznemirilo. Prebrala je še enkrat pismo in zdaj verjela, kar ji je poročalo.

Elvira je bila navajena jemati ozire na svet, na ljudi in na njih mnenje. Misel, da bi svet utegnil izvedeti, da je imela ljubezensko razmerje s Svetlinom, da je je imela še za življenja njegove žene, ji je bila strašna. Ravno tako grozna ji je bila misel, kaj bi svet govoril, če bi jo Sancin pognal iz svoje hiše.

Ne, sama mu moram naznaniti, da grem od tod, si je rekla. Prostovoljno hočem oditi — kaj storim po tem, na to bom pozneje mislila.

Elvira je starega Sancina imela rada, bila mu je hvaležna za vse, kar ji je storil in zlasti ga je spoštovala zaradi njegovega možatega, korektnega, vedno pravičnega postopanja. Vender ji je bilo sedaj silno težko, stopiti pred njega.

Ko je bila opravljena, je šla po stopnicah za posle na dvorišče. Izbrala je to pot, da bi se ognila Lizike. Z dvorišča je šla v pisarno, kjer je kakor vsak dan stari Sancin že sedel za svojo mizo in odpiral pošto.

Grede po prvi sobi med komptoaristi, se je Elvira znala vladati. Z resno prijaznostjo je odzdravljala komptoaristom, ki so jo na tihem vsi občudovali in ljubili, dasi so prišli z njo malokdaj v dotiko, a ko je vstopila v Sancinovo sobo, so jo zapustile vse moči. Ihte se je vrgla na stol in si z robcem zakrila oči.

Ti nas hočeš zapustiti, kajne? je dejal Sancin z dobrohotno prijaznostjo, da bi Elviri prihranil vsako mučno razlaganje.

Da, je dihnila Elvira.

In kdaj misliš iti?

Še danes.

Nastal je molk. Elvira je tiho jokala, Sancin pa je gledal na svojo mizo. Staremu gospodu je bilo težko pri srcu.

Eno prošnjo še imam, Elvira, je končno rekel. Kaj misliš reci Liziki? Nedolžna je in če bi izvedela resnico, bi to vplivalo nanjo, kakor slana na mlado cvetje.

Rekla bom, da je moja sestrična težko obolela in da me kliče na pomoč.

Dobro, je dejal Sancin in hvala ti.

Elvira je čutila, da je pogovoru konec. Pripravljena je bila na resna očitanja, a stari gospod ji je prizanesel in bila mu je za to hvaležna.

Vstala je s svojega stola, a potem obstala. Ni vedela, kaj bi rekla.

Hvala vam za vse, kar ste mi kdaj storili in ...

Hotela je prositi, naj ji odpusti, a tega ni spravila čez ustne. Ves njen ponos se je temu uprl.

Zdravstvuj Elvira in sreča s teboj!

S temi besedami je vstal stari gospodi od mize in končal pogovor. In Elvira ga je zapustila, ne da bi bila rekla še kako besedo.

Šla je v svojo sobo in je s pomočjo hišine takoj začela spravljati svoje stvari. Zdelo se ji je, kakor da bi ji gorela tla pod nogami. Ni se mogla več videti v tej hiši, ki ji je bila do tega dne kakor varno zavetišče pred vsemi viharji življenja.

Med tem pospravljanjem je pridrvela v sobo Lizika, vsa plaha in razburjena. Izvedela je od poslov, da se Elvira pripravlja za odhod in prihitela je, da to prepreči.

Zakaj hočeš oditi od nas? je s solznimi očmi vprašala Elviro. Papa pravi, da je tvoja sestričina obolela.

Da, Lizika, moja sestričina je bolna in me potrebuje; nikogar nima, da bi se zanjo pobrigal, nikogar, da bi ji postregel.

Elvira je govorila resnico. Imela je namreč bolno, postrežbe potrebno sestričino, ki jo je že mnogokrat prosila, naj pride k nji.

Ah, tvoja sestričina naj gre v bolnico, če je res bolna, se je razljutila Lizika. Ti ji vendar ne moreš pomagati.

Stregla ji bom; nikogar nima, ki bi se zanjo pobrigal.

Saj ima denar, naj si pa koga dobi, je rekla Lizika trdosrčno. Ti vender nisi, da bi bolnikom stregla. Ti si rojena za princezinjo in ne za postrežnico bolni loteristinji.

Elvira se je med solzami nasmehnila. Bilo ji je ugodno, da jo ima Lizika rada.

Sicer pa sploh ne verjamem, da odhajaš zaradi te bolne sestričine, se je razhudila Lizika. O, jaz se ne dam kar tako v zmoto spraviti. Nekaj se je moralo zgoditi. Moj svak je kar ponoči pobegnil iz hiše, zdaj hočeš iti ti, papa pa se grdo drži in ko sem mu rekla, naj te lepo prosi, da še ostaneš, me je razžalil.

Kaj, tvoj dobri papa te je razžalil? je vprašala Elvira in se zasmejala, dasi ji je bilo težo težko pri srcu.

Da, razžalil me je, je z resnobo izjavila Elvira. Spodil me je iz pisarne. In še tako, da sta to slišali obe tipkarici. Obe sta se mi posmehovali; opazila sem to dobro. O, ko bi še jaz imela kako bolno sestričino — koj bi se preselila k njej, saj bo zdaj itak smrtnodolgočasno pri nas.

Pri vsem tem govoričenju je Lizika pa za trenotek pozabila na svojega svaka, ali prišel ji je kmalu zopet na misel in ko je hišina za nekaj časa zapustila sobo, se je Lizika oklenila Elvire in poljubljajoč ji solzne oči jo je izpraševala, zakaj je Svetlin ponoči zapustil hišo.

Portirju je naročil, naj mu pošlje njegovo prtljago v hotel; rekel je, da ga ne bo več nazaj. Ti Elvira gotovo veš, kaj se je zgodilo.

Toda Elvira ni hotela ničesar povedati in je s tem v Lizikinem srcu vzbudila velik sum, kateremu pa ni dala izraza, sum, da misli Svetlin prelomiti svojo obljubo in se zopet poročiti.

Tri mesece po tem, ko je Elvira zapustila hišo, je Lizika izvedela, da je bil njen sum utemeljen in da se je Svetlin poročil z Elviro.

Da bi Lizika prevečne tugovala po Elviri in da bi je ne hodila obiskovat, je stari gospod peljal svojo hčerko naj prej za nekaj časa v Benetke, potem pa jo je nastanil v kampanjo, v kateri je umrla Olga. Kampanja je bila toliko blizu Trsta, da je stari gospod lahko vsak čas šel za svojimi kupčijskimi opravki v Trst in da je zopet lahko vsak čas šel obiskat Liziko, ki je prebivala v kampanji s svojo guvernanto.

Kampanja je bila Svetlinova last. Podedoval jo je bil po Olgi. Toda oni dan, ko je zapustil hišo svoje ga tasta, se je odpovedal tudi dedščini po Olgi. Pisal je Sancinu, da ne mara ničesar tega imeti, kar mu je v svoji oporoki volila Olga. Stari gospod mu je na to na kratko odgovoril, da te odpovedi ne sprejme, ker nima nobene pravice do imetja, s katerim je Olga razpolagala. Naznanil mu je pa ob enem, da bo to imetje po najboljši vesti in vednosti oskrboval, dokler si Svetlin ne premisli ali dokler sodišče ne določi, komu da pripada. Svetlin je vso stvar izročil svojemu odvetniku, ki je obljubil, da jo poskusi kako v red spraviti in se od tistega časa ni več brigal za zapuščino svoje žene. Stari gospod jo je dobro oskrboval in ko je naselil Liziko v kampanji, je v svoji trgovski knjigi na dobro Svetlinu vknjižil primerno vsoto kot najemščino za kampanjo.

Sancin se je skoro več mudil pri Liziki, kakor v Trstu, saj je bil poletni čas, ko kupčija ni cvetela in je iz Trsta pobegnil, kdor je le mogel. Delal je z Liziko izlete po Krasu in po trikrat na teden obiskal grob svoje hčere Olge.

Ob nedeljah je vedno povabil nekaj Lizikinih prijateljic in nekaj znancev, da bi se Liziki preveč ne tožilo po družabnem razvedrilu. Med temi povabljenci mu je bil najljubši mlad sodni uradnik dr. Fran Grebenc, ki je bil vesel in živahen človek, a vender razumen in trezen. Staremu gospodu je dr. Grebenc tako ugajal, da je z nekakim tihim zadovoljstvom opazoval, kako dobro se z Liziko razumeta in kako rada drug z drugim občujeta. Grebenčev oče je bil visok in ugleden uradnik, ki sicer ni imel premoženja, a tako dobre zveze, da je bila njegovemu sinu zagotovljena lepa karijera.

Bila je zopet nedelja. V kampanji je bilo vse polno gostov. Med njimi sta bila tudi dr. Grebenc in njegov oče. Po obedu je družba napravila velik izlet. Lizika, ki je natančno poznala vso pokrajino, je šla naprej in kazala pot. Poleg nje je korakal dr. Grebenc in moral ji je pripovedovati kaj prijetne in zabavne stvari, kajti Lizika je kar žarela veselja in se ves čas smejala, veselo in zadovoljno, kakor še nikdar.

Stari Sancin, ki je korakal zadaj z Grebenčevim očetom, se ni mogel nagledati svoje hčere in njenega spremljevalca in v duhu je ugibal, da bi se čez kaka tri leta lahko vzela in da bi bila lahko jako srečna, tako, da bi on sam pri njiju v popolni sreči končal trudapolne dni svojega življenja.

Po dolgi hoji je družba dospela do vaši, kraj katere je stalo večje poslopje.

Liziki je bilo to poslopje znano. Bila je prejšnja leta že dostikrat tukaj. Poslopje je bilo namreč last Elvirine bolne sestričine, ki je časih rada nekaj tednov preživela na svojem vinogradu in katero so tedaj Olga, Elvira in Lizika pogostoma obiskovale.

Hiša, lična, pritlična stavba, je stala sredi razsežnega vinograda.

Lizika se je ustavila pri vratih ograje in se začudila, da so bila zaprta.

Kaj to neki pomeni? je dejala svojemu spremljevalcu, kateremu je že prej natančno razložila, kolikrat je bila v tej hiši in kaj je vse doživela tu. Vrata so zaprta, ali okna so vsa odprta in vse kaže, da nekdo tu prebiva.

Slučajno je takrat prišla mimo mlada kmečka žena in radovedna Lizika se je koj obrnila do nje.

Ali kdo v tej hiši prebiva? je vprašala. Ali jo je morda lastnica prodala? Kmetica se je nasmejala.

Kdo ve, kaj da je s hišo, je rekla. Mlad, lep gospod se je včeraj pripeljal z mlado lepo gospo in naselila sta se v hiši. Pravijo, da sta se včeraj poročila. Gospod je bil vdovec in je prej s svojo rajnko ženo živel kako uro od tukaj. Čakajte, kako se že piše?

Morda Svetlin? je vsa bleda in preplašena vprašala Lizika.

Da, je že res, Svetlin, da Svetlin se piše, je vzkliknila kmetica. Pa tudi njegovo gospo sem že prej večkrat videla v tej hiši, prihajala je na obisk, ali kako se piše, tega ne vem.

Kakšna pa je? je vprašala Lizika, dasi že ni več dvomila, kdo da je Svetlinova žena.

Lepa je, lepa, je dejala kmetica. Pa tako nekaj posebnega ima, tako se mi zdi, kakor kaka princesinja, ki stanuje v imenitnem gradu in ki se ji vse do zemlje priklanja ...

Kmetica je utihnila in prijela Liziko, ki je vsa bleda in stiskajoč roko na srce omahnila in padla ženi na roke.

Vsa družba je hitela skupaj in prestrašena stala okrog Lizike, ki je med tem že zopet prišla k zavesti.

Kaj ti je, kaj se ti je zgodilo? je vpraševal zbegani Sancin in stiskal hčerko k sebi. Kar brez vzroka te vendar ni naenkrat obšla taka slabost?

Nič mi ni, nič, je odgovarjala Lizika. Saj veš, papa, da me časih napadejo slabosti... Le pojdimo naprej, do postaje itak ni več daleč.

Ne pustim te nikamor, je odločil Sancin. Gospod dr. Grebenc bo gotovo tako prijazen in preskrbi voz, da se peljeva domov. Naši ljubi gostje bodo že oprostili, da jih ne spremiva do kolodvora.

Lizika je sicer nekaj ugovarjala, a ko jo je tudi dr. Grebenc lepo prosil, naj stori tako, kakor želi oče, se je udala in se z očetom peljala domov, dočim so gostje sami nadaljevali pot na kolodvor.

Med vožnjo nista Sancin in Lizika nič govorila. Stari gospod je v silnem strahu za zdravje in življenje edinega še živega svojega otroka, držal Liziko na rokah in samo razmišljeval, kaj da jo je tako razburilo, da se je onesvestila. Kmetica, s katero je Lizika govorila in od katere je izvedela, da se je Svetlin poročil, mu je pa povedala vsebino tega pogovora, a staremu gospodu kar ni šlo v glavo, da bi mogla Svetlinova poroka njegovo hčer v taki meri razburiti.

Prišedši domov, je Liziko navzlic njenim ugovorom poslal v posteljo in tudi brzojavno poklical zdravnika iz Trsta. A zdravnik ni mogel ničesar drugega dognati, kakor da je imela Lizika silen živčni napad ter je odredil, da mora nekaj dni ostati v postelji.

Lizika je več dni trpela velike muke. Ne telesnih muk, marveč duševne. Ko jo je tretji dan oče novič izpraševal, iz kakega vzroka jo je vest o Svetlinovi poroki tako hudo razburila, pa zopet ni hotela dati določnega odgovora. Le eno je vprašala:

Ali se je Svetlin poročil z Elviro?

Da, je odgovoril stari Sancin, in sodim, da mu bo dobra žena.

Zakaj mi nisi povedal, da se hočeta Svetlin in Elvira poročiti? je zopet vprašala Lizika. Ti si to gotovo vedel in si to meni nalašč prikrival. In kaj se je zgodilo, da Elvira in Svetlin meni nista ničesar sporočila o svoji nameri.

Ta vprašanja so spravila starega gospoda v veliko zadrego, ki je postala še večja, ko je začela Lizika poizvedovati, zakaj sta Svetlin in Elvira tako nagloma zapustila Sancinovo hišo. Resnice stari gospod ni hotel povedati, očitne neresnice pa tudi ni mogel izreči.

Nekaj mi prikrivaš, papa, jo očitala staremu gospodu. Med teboj in Svetlinom in Elviro se je moralo nekaj zgoditi. Gotovo si ti že prej vedel, da se hočeta poročiti in si se zaradi tega z njima sprl. O, zakaj mi nisi takrat ničesar povedal — marsikaj bi bilo zdaj drugače.

Stari gospod ni prav imel smisla teh besed. Naposled se mu je zdelo, da poroka Svetlinova z Elviro vendar ni taka stvar, da bi morala Lizika zaradi nje oboleti. O primernem času in v drugih razmerah bi bil on še sam kaj storil, da bi se Svetlin in Elvira vzela. Užaljen je le bil, ker sta imela pod njegovo streho intimno razmerje, ker je domneval, da sta že za življenja njegove hčere Olge tako občevala in jo torej varala in ker Svetlin niti konca običajnega žalovanja po svoji prvi ženi ni počakal, nego se poročil z Elviro, kakor, da se mu kdo ve kako mudi.

Lizika pa je imela vse druge misli. Spominjala se je dneva, ko je Olga umrla. Spominjala se je čudnih besed in namigavanj, ki jih je slišala od poslov. Nič natančnega, celo nič količkaj določenega ni vedela, ali uganila je, da je bilo med Svetlinom in med Elviro nekaj takega, kar so posli obsojali in kar se jim je zdelo nedopustno, grdo in celo sumljivo.

Te ujete besede in opomnje je imela neprestano v mislih, tudi ko je po Olginem pogrebu urejevala njene dragocenosti, njeno obleko in brezštevilna pisma, ki so jih bile polne vse miznice. Pri tem je v miznici našla pisemce, ki je bilo nanjo naslovljeno.

»Ljuba Lizika! Usliši mojo zadnjo prošnjo. Če bi se po moji smrti moj mož poročil z Elviro, prosi očeta, naj da moj grob odpreti. To je prošnja tvoje umirajoče sestre Olge.«

Tako se je glasilo tisto pisemce, o katerem ni Lizika nikdar in nikomur ni omenila, ki pa se ga je s strahom in z grozo domislila, ko je izvedela, da sta se Svetlin in Elvira poročila. Nikomur na svetu ni doslej ničesar omenila o tem skrivnostnem pisemcu in njega še skrivnostnejšem naročilu. Od ure, ko ji je Svetlin obljubil, da se sploh več ne oženi, niti mislila ni na to pismo, tako trdno se je zanašala na Svetlinovo zagotovilo. Sedaj pa je naenkrat, popolnoma nepričakovano izvedela, da se je Svetlin navzlic svoji obljubi poročil in celo z Elviro.

Lizika ni hotela izdati svoje tajnosti očetu, a na njeno živčevje so duševne muke tako vplivale, da se kar ni mogla popraviti.

Tretji dan njene bolezni, ko jo je zdravnik novič preiskal in ji zaukazal največji mir, se je Sancin ravno pripravljal, da se vsaj za nekaj ur odpelje v Trst pogledat v svojo kupčijo, ko se je pred hišo ustavil koleselj in je ž njega stopila mlada dama. Sancin, ki je pogledal skozi okno, se je kar vstrašil in odstopil nekaj korakov.

Kaj ti je, papa? je vprašala Lizika. Kdo pa se je pripeljal?

Elvira!

Ni mogoče!

V tem je že prihitela Marijanica v sobo. Tudi ona je bila očividno razburjena, ko je rekla:

Gospodična Elvira — to se pravi, nova gospa Svetlinova je prišla obiskat gospodično Liziko ...

Naj vstopi, je ukazal stari Sancin in se obenem umaknil v zadnji konec sobe, dočim je guvernanta, ki je sedela poleg Lizikine postelje, naglo zbežala iz sobe.

Elvira je vstopila, počasi in plaho. Zbrala je bila ves svoj pogum, ko je šla na ta obisk, a ko je stopila v sobo, ji je ta pogum upadel. Sancin se je iz svojega kota resno priklonil, a ni zinil nobene besede. Tudi Lizika ni odprla ust.

Slišala sem, da si naenkrat obolela ... Prav žal mi je, Lizika. In rada bi vedela, kako se ti godi ...

Mehke in presrečne so bile te besede, a na Liziko nišo napravile vtiska. Nekako nevoljno je položila svojo roko v Elvirino roko in jo hitro zopet umaknila.

Hvala ti, za tvoje sočutje, je rekla hladno. Zdaj mi je že bolje in upam, da se bom kmalu popolnoma popravila.

S sklonjeno glavo je Elvira stala pred Lizikino posteljo. V sobi je vladal molk; Elviri se je zdelo, da bo ta molk večno trajal. Kesala se je, da je prišla sem; jasno ji je bilo, da jo Sancin in Lizika sovražita, tako hudo, da ji še stola nista ponudila.

To žaljenje je vzbudilo njen ponos. Rekla si je, da naposled vendar ni nič takega storila, da bi jo smela Sancin in Lizika tako prezirati. Rekla si je, da je uslišala Svetlina in se udala svoji ljubezenski strasti šele potem, ko je iz zdravnikovih ust izvedela, da je Olga izgubljena in da ji ni več pomagati. Prav, ko je hotela brez ovinkov povedati svoje mnenje, je zopet izpregovorila Lizika.

Ali hočeš biti tako prijazna in svojemu soprogu nekaj sporočiti? je s trdim glasom vprašala Lizika in po gledala Elviri resno v oči.

Elvira ae je vzravnala in ponosno pogledala na Liziko.

Kaj želiš, da povem svojemu možu?

Reci mu, da je po pogrebu moje sestre meni obljubil, da se več ne poroči in da je prelomil svojo besedo.

Na Elvirino obličje je legel tisti izraz nedosežne visokosti, zaradi katerega so jo ljudje tako radi imenovali princezinjo.

Počakaj otrok, da spoznaš, kaj je življenje, je rekla mirno in prepirljivo. Naravno žalost takega otroka, kakor si ti, potolaži človek, kakor je pač mogoče, ne da bi takim tolažilnim obljubam pripisoval kako resnobo.

Pošten mož se otroku, kadar je moje starosti, ne sme zlagati, je pikro odgovorila Lizika, Tak otrok, ka kor sem jaz, otrok, ki je sedemnajst let star, zna namre že razločevati med ljudmi, ki drže svojo besedo n ki jo prelomijo. Svetlin je prelomil svojo moško obljubo in častno besedo. To je moja sodba o njem.

Mislim, da mu je jako malo ležeče na tem, kako sodbo imaš o njem, je dejala Elvira. Sicer pa smatram, da je moj obisk s tem končan. Lahko mi verjameš, da sem se silno težko odločila, storiti ta korak, ali storila sem ga vendar. Srce me je premagalo. Ker praviš, da boš kmalu zdrava, sem pomirjena in lahko grem. Z bogom!

Z bogom, je odgovorila Lizika.

Komaj so se vrata zaprla za Elviro, je stari Sancin, ki ves čas obiska ni odprl ust, planil k postelji svoje hčere.

Lizika, ti si se zopet razburila, je vzkliknil v veliki skrbi za svojega otroka. Ah, čemu je neki prišla ...

Nisem se razburila, papa, je odgovorila Lizika. In prav všeč mi je, da je Elvira prišla. Ne zaradi tega, da sem ji povedala svoje mnenje, marveč, ker me je njen obisk pripravil do sklepa, da ti povem in razodenem vse, kar mi leži na srcu, česar pa doslej nisem hotela nikomur zaupati.

Stari gospod, ki ga je že Lizikin pogovor z Elviro zelo presenetil, se je silno čudil, da ima njegova hčerka skrivnosli, ki jih doslej ni hotela ni komur zaupati. Slutil je, da mora bi ti stvar jako resna.

Morda bo bolje, da mi to skrivnost jutri razodeneš, je dejal Liziki, boječ se, da bi jo pripovedovanje še huje razburilo. Do jutri se bodo tvoji razdraženi živci že zopet pomirili in mogla mi bos vse, kar ti je na srcu, v miru povedati.

Ne, ne, papa, je ugovarjala Lizika. Zdi se mi, da bi me ta skrivnost zadušila, če bi je tebi ne povedala. Predolgo mi že leži na duši. Sedi semkaj k meni in poslušaj me.

Stari gospod se je vsedel k postelji in prijel svojo hčer za roko.

Če mi obljubiš, da se ne boš razburjala, pa povej, kar ti lezi na srcu.

Lizika je povedala svojo skrivnost. Obširno je pravila, kako se je vstrašila različnih opomenj, ki jih je slišala od poslov, kako je iz različnih besed in namigavanj, ostrih sodb in zabeljenih norčavosti služinčadi pri šla do spoznanja, da se imata Svetlin in Elvira rada in se hočeta po Olgini smrti poročiti in kako je končno našla Olgino skrivnostno pismo.

Sancin je sam vedel, da se je med Svetlinom in med Elviro že za življenja Olge začelo ljubezensko razmerje; v tem oziru je vedel še veliko več, kakor njegova hčerka in vsled tega ga Lizikino pripovedovanje ni presenetilo. Toda o pismu ni vedel ničesar, to pismo ga ni samo presenetilo, nego ga tudi prestrašilo.

Pregledoval je to pismo natančno, kakor bi se hotel prepričati, če je res pisano od roke njegove umrle hčere. Med tem pregledovanjem je za dobil zopet svoje duševno ravnovesje in postal miren, hladen in preudaren, kakor pri sklepanju velikih kupčij.

Prva njegova misel je bila, da je Olga to pismo spisala v trenotku posebne razburjenosti. Vedel je, da je bila Olga v zadnjih mesecih svojega življenja silno razburljiva, da jo je vsaka malenkost razdražila in da je bila v takem stanju kaj darežljiva z očitanji. A ker je Lizika tudi povedala kake besede, opomnje in namigavanja je slišala od poslov, si je moral priznati, da zna imeti Olgino pismo lahko tudi velik pomen.

Kar si mi razkrila, je rekel Liziki, je jako resna stvar, o kateri bom moral trezno in dobro premišljevati. Razumem pa, da ti je ta stvar delala velike skrbi, da ti je kakor kamen ležala na duši in te razburjala tako, da si naposled še zbolela.

Ali boš izpolnil, kar želi Olga v tem pismu? je vprašala Lizika.

Tega še sam ne vem, je odgovoril stari gospod. To je treba temeljito premisliti.

Vem, da boš pravo zadel, je s preprostim, a popolnim zaupanjem rekla Lizika. Ah, papa, ti ne veš, kako lahko mi je zdaj pri srcu ...

Za Liziko je bil ta pogovor z očetom pravo olajšanje. Od trenotka, ko je svojo skrivnost zaupala očetu, ko je imela trdno zavest, da bo njen oče, ki je bil v njenih očeh uprav nezmotljiv, vse tako uredil, da bo najbolje, ni na to stvar sploh nič več mislila. Mirno je bilo njeno spanje, razdraženost živcev se je polegla in zdravje se ji je kar vidno popravljalo. Že čez nekaj dni je zapustila posteljo in tržaški zdravnik je po vestni preiskavi izrekel za starega Sancina najveselejšo sodbo, da je Lizika popolnoma ozdravljena.

To se mora lepo in primerno poslaviti, je srecni oče rekel svoji hčerki. Za nedeljo povabi, kolikor hočeš svojih prijateljic in znancev, naj bo zopet enkrat vesel dan v tej hiši, ki je videla še tako malo veselega.

Bil je v resnici jako vesel dan. Stari gospod je pustil mladino, da se je radovala, kakor se ji je zdelo in hotelo in se ji je šele pozno pridružil, samo da ji dokaže svoje zadovoljstvo z njenim razveseljevanjem.

V družbi je bil tudi dr. Grebenc. Bil je med veselimi najveselejši in Lizika si ni nič domišljevala, ko je iz vsega njegovega vedenja in govorjenja sklepala, da je imel zaradi nje velike skrbi in da se je bal zanjo, dokler je bila bolna, ter da je ravno zaradi tega tako vesel, ker jo vidi zopet zdravo.

Pri vsem tem veselem razpoloženju je pa dr. Grebenc ohranil vso svojo običajno prisotnost duha in opazovalno zmožnost. Dasi se je stari Sancin pošteno trudil, da bi mladi družbi prikril svoje brige, vendar je dr. Grebenc prav kmalu spoznal, da je stari gospod raztresen in da mora imeti resne misli.

Če ima kupčijske brige, je dejal dr. Grebenc sam pri sebi, mi zanje ni mar. A morda ima zaradi Lizika skrbi. Tako čudno jo časih ogleduje. Ali se stari gospod morda boji zanjo in ve, da še ni zdrava?

Tako razmišljevanje je privedlo dr. Grebenca končno do sklepa, da poskusi izvedeti, če ima Sancin skrbi zaradi Lizike ali zaradi drugih stvari. Samo to je zanimalo dr. Grebenca, a v tem oziru je hotel imeti gotovost.

Ni mu bilo težko, zaplesti Sancina v pogovor in ga iz družbe, ki je rajala po vrtu, odpeljati na stran.

Dozdeva se mi, da imate nekako posebno skrb, je dejal dr. Grebenc po daljšem napeljevanju. Ne zamerite mi te opomnje. Nisem indiskreten, ali če imate zaradi zdravja gospodične Lizike te skrbi, mi bodete moje vprašanje pa oprostili, saj veste, da sva z gospodično prav dobra prijatelja.

Ne, Lizika mi ne dela nobenih skrbi več, je razmišljeno odgovoril Sancin. Imam pa res veliko skrb, a ta je čisto rodbinskega značaja ...

Prosim, prosim, gospod Sancin, pa je hitro prekinil dr. Grebenc. Dovolil sem si samo zaradi gospodične Lizike vas vprašati, če imate skrbi zaradi njenega zdravja.

Že je hotel Grebenc zapustiti starega gospoda, ko se je ta naenkrat zganil.

En trenotek, gospod doktor, je zaklical. Šele zdaj mi je prišlo na misel, da ste sodni uradnik. In ker sem prepričan, da ste prijatelj moje družine, da se smem na Vas in tudi na Vašo molčečnost zanašati, Vas prosim v važni stvari za svet.

Sancin in dr. Grebenc sta zapustila družbo in sta šla v hišo. V sobi, kjer je izdihnila Olga, je Sancin svojemu mlademu zaupniku vse povedal, kar je bilo neizogibno potrebno vedeti, da je mogel presoditi Olgino pismo na Liziko.

Čudna je ta želja ... je jako presenečen vzkliknil dr. Grebene, ko je prečital to pismo, to poslednjo željo umrle Olge. Kar tolmačiti si je ne morem. Vse tako je iz pisma posneti, da je morala pokojnica imeti posebne vzroke za kak sum, ki ga je sploh težko izraziti z besedami.

Tudi jaz posnemam to iz tega pisma, je menil Sancin. Bila je sploh nezaupnega značaja in vsaka malenkost jo je razdražila. Lahko, da je to pismo vpisala v trenotku take razburjenosti, ko ni bila zmožna pametnega preudarka. Morda ji je postalo sumljivo, da sta Svetlin in Elvira dobra prijatelja ... pa je že delala kdo ve kake kombinacije.

In kaj nameravate storiti?

Sam ne vem, je dejal Sancin. Že vse te dni razmišljam o stvari, pa ne morem priti do zaključka. Če bi izpolnil to željo moje umrle hčere, bi s tem gotovo obudil sume jako resnega značaja in to proti ljudem, ki jih morda ne nadene niti senca kake krivde. To je glavni vzrok, da se ne morem odločiti.

Ali ste že kaj govorili s tistimi posli, ki so napram gospodični Liziki izrekli nekake opomnje in sume?

Tudi tega še nisem storil, je dejal Sancin. Jaz teh poslov skoro nič ne poznam, izvzemši samo hišino.

Ali je imela pokojna gospa Olga do katerega teh poslov posebno zaupanje?

Ravno do te hišine Marijanice mislim, daje imela največe zaupanje. Ž njo se je dobro razumela in mislim, da bi ta še največ vedela povedati.

Kaj ko bi jo poklicali? Morda bi od nje izvedeli vsaj toliko, da bi se mogli odločiti, ali izpolnite željo umrle gospe Olge ali ne.

Sancin je po svoji navadi stvar nekoliko premislil, potem se je odločil za nasvet dr. Grebenca in poklical Marijanico v sobo.

VI.

Mirno in srečno sta živela Svetlin in Elvira v skromni, a prijazni hiši Elvirine vedno bolne sestričine. Razvedelo se je sicer kmalu po okolici, da je Svetlin prej živel na Sancinovi kampanji in da se je zaradi smrti svoje prve žene jako hitro potolažil, ali ljudje so se s tem lahko sprijaznili, saj so vsi vedeli, kako dolgo je Olga bila bolna za jetiko.

Svetlin in Elvira nista prišla dosti med ljudi. Živela sta največ za se. V vasi sami ni bilo ljudi, s katerimi bi mogla dosti občevati. Njiju edini boljši znanec je bil učitelj, s katerim je Elvira navadno vsak dan po večerji muzicirala.

Ko je bil Svetlin nekega dne odšel v sosedni trg po opravkih pri oblastniji, je napravila Elvira sama večji izprehod in se proti večeru po samotni stezi čez kraško planjavo vračala domov.

Kakor je bila sicer pogumna, bilo ji je vendar jako neprijetno, zapazivši, da ji sledi v primerni razdalji kmečki človek. Ni se ga bala, a neprijetno ji je bilo, da hodi za njo po poti, kjer gotovo nima ničesar iskati, kajti po cesti je imel do vasi dosti bližje. Ustavila se je torej, stopila na bližnji kamen, kakor bi hotela občudovati razgled in čakala, da bi kmečki človek šel mimo nje, tako da bi ga potem mogla imeti pred očmi.

Kmalu je prišel tujec bližje. A njegovi koraki so bili vse počasnejši, čim bolj se je približeval Elviri. Par korakov pred njo je snel klobuk in se ustavil.

Ne vstrašite se me, gospa, je rekel spoštljivo, nisem zločinec in ni se me treba bati.

Elvira ga je ostro pogledala, potem je smehljaje skočila s kamna.

Ah, saj vas poznam, je rekla prijazno. Kaj ne, da ste sin stare Valjavke.

Da, gospa, Matevž Valjavec je moje ime. Torej se me nič ne bojite?

Kaj še! se je zasmejala Elvira. Nasprotno. Vem, da bi me branili, če bi mi pretila kaka nevarnost.

Matevžev obraz je spreletel sijaj zadovoljstva in veselja.

O — pa še kako ... to je bilo vse kar je rekel, a mislil si je, da bi za Elviro z veseljem prelival kri in žrtvoval življenje.

Kam pa ste namenjeni! je vprašala Elvira. Tod ne gre pot do vaše ga doma.

Saj tudi nisem namenjen domu.

Ali greste mar h kakemu dekletu v vas? Matevž je zardel. Zdelo se mu je, da je to vprašanje žaljivo.

Ne hodim nikamor vasovat, je rekel ostro. Samo do ograje vaše hiše sem namenjen.

Kaj! se je začudila Elvira. Kaj pa delate tam?

Na zidu slonim in poslušam, kadar zvečer igrate na klavir in gledam Vas.

Elvira je bila pač srečna soproga ljubljenega moža, a bila je vendar najprej ženska, dovzetna za vsako čaščenje njene osebe. A umela je tudi, da pomenijo Matevževe besede ljubezensko razodetje in spoznala je, da tega ne sme trpeti.

Tako ... tako ... je dejala smehljaje. A veste, ljubi prijatelj, to se ne sme več zgoditi.

Ni vam nečem ... nikoli vas ne nadlegujem ... je jecljal Matevž.

To je že res, a vendar vas prosim, opustite to opazovanje.

Gospa ... ne bodite hudi — do volite mi, da čuvam nad vami ... vsak človek ima sovražnike ...

Ne potrebujem vašega varstva je osorno odgovorila Elvira. Moj mož mi zadostuje kot varuh in branitelj.

Nihče drug nima pravice, vsiljevati se mi kot varuh in branitelj in tudi vam to prepovedujem.

Matevžu je stopila kri v glavo. Srdito je stiskal pesti in pogledi njegovi so imeli moč plamena. Izgubil je vso oblast nad svojimi čustvi. Strast ga je prevzela. Videč, da ima Elvira na prsih cvetočo rožo, je stegnil roko.

Saj to rožo mi dajte za spomin, se je izvilo iz njegovih prsi. Samo za dokaz, da me smatrate za človeka, ne za žival.

Elvira pa ga je z vso silo pahnila od sebe, a rožo ji je vendar ugrabil.

Pustite me v miru, je zaklicala ogorčeno in obrnivši se od njega, je hitela kolikor je mogla proti domu.

Matevž je obstal na mestu. Držeč ugrabljeno cvetlico v rokah je gledal za Elviro, dokler mu ni izginila izpred oči. Potem se je odpravil domov po poti, po kateri je prišel.

Hodil je s težkimi, počasnimi koraki in bila je že davno temna noč, ko je prišel domov. Mati in Jula sta sedeli na ognjišču. živeli sta že toliko časa pod eno streho, da si nista imeli ničesar več povedati; zgodilo se je dostikrat, da sta presedeli na ognjišču po več ur, ne da bi bila katera zinila le besedico.

Kje pa hodiš toliko časa, je na pol karajoč na pol radovedno vzkliknila mati Valjavka. Pa ne da si bil že zopet v krčmi.

Ne, mati, je odgovoril Matevž. Spremil sem gospo Svetlinovo, da bi je kdo na potu v mraku ne nadlegoval.

Kakor lovski pes, kadar zasledi divjačino, tako je dvignila Jula glavo, čuvši Elvirino ime.

Lej, lej, kolika čast, je porogljivo siknila. Milostiva ima torej posebno zaupanje do tebe, da se izroča tvojemu varstvu.

Mora že tako biti, je zaničljivo odgovoril Matevž in sedel za mizo, na katero mu je mati med tem postavila večerjo.

S teboj torej milostiva gospa ni tako ošabna, kakor pravijo, da je z drugimi ljudmi, je nadaljevala Jula. Vsi drugi pravijo, da je visoka, strašno visoka, kakor kaka princezinja.

Napram meni ni taka, je mirno odgovoril Matevž.

Moraš biti pa dobro zapisan pri njej, se je zlobno zasmejala Jula. Le priden bodi. Zadnjič sem slišala, da se je neka resnična grofinja spečala s svojim kočijažem, kdo ve, kaka sreča še tebe čaka.

Matevž je odložil žlico in obšla ga je želja, da bi prijel Julo za vrat in jo treščil ob tla. A premagal je to željo. Vstal je in pustivši komaj načeto večerjo, je šel spat.

Mati Valjavka se v ta prepir njenega sina ni vtikala. Odkar je bila bolna, so jo zapuščale moči. Nič več ni mogla tako delati, kakor prej. Vsako delo jo je utrudilo. Jula pa ji je zvesto pomagala in vse bolj je prehajalo gospodinjstvo v njene roke.

Opravljala je vsa dela dobro in točno tako, kakor je želela mati Valjavka. Delala je ves dan in se ni nikoli pritožila. S to svojo marljivostjo in zvestobo je polagoma premagala nezaupnost in antipatijo, ki jo je Valjavka gojila do nje, pridobila si je celo naklonjenost stare žene, kateri le to ni bilo všcč, da je Jula vedno dražila in zbadala Matevža.

V nedeljo popoldne je sedela Valjavka pred svojo kočo in se je sončila. Poleg nje je ležala na travi Jula in gledala v nebo. Bili sta sami doma, kajti Matevž je bil koj po kosilu odšel v krčmo, kjer je ob nedeljah ostajal do večera.

Po cesti je prišla, gredoč od nauka, stara žena in se ustavila pri Valjavki. Obe sta tožili o slabem zdravju, o slabi letini, o visokih davkih in o težavah življenja ter se zopet razšli. Ta prizor se je ponavljal nedeljo za nedeljo. Jula je ta pogovor že dostikrat slišala, a še nikdar se ji ni zdelo potrebno, da bi bila kaj opomnila. Ta dan pa se je dvignila in presenetila Valjavko s trditvijo, ki je ni bila še nikoli izrekla.

Kaj pravite, mati, da vam noge slabe? je dejala Jula. Jaz pa vam pravim, da imate noge še prav dobre in da ste sploh še zelo zdravi in trdni, samo neko skrivno skrb morate imeti, ki vas tare in lomi.

Kakšno skrb pa naj imam? se je oglasila Valjavka. Prav nobene nimam. Matevž je priden, zdrav in krepak, gospodarstvo je v redu, jaz lahko mirno umrem, kaj naj mi torej dela skrb.

Jula se je zopet vlegla na travo in položila roke nad glavo.

E mati, saj nisem slepa, je menila ravnodušno. Saj mi ni ni mar, kake misli in skrbi imate. A časih sedite kakor zamaknjeni cele ure in na obrazu se vam vidi, da imate veliko brigo, da vam nekaj prav posebnega na srcu leži ...

Beži, beži, se je branila Valjavka, kaj bi to onegavila.

Starka je bila nekoliko v zadregi, kajti na tihem je priznavala, da je Jula govorila resnico in obenem delala trdne sklepe, kako bo v prihodnje se bolje skrivala svoje misli in svoje skrbi.

Jula pa se ni dala ne ugnati ne odpraviti.

Tako slabljenje telesnih moči, ki prihaja iz možgan, mora biti menda nevarno, je menila Jula lokavo. Tudi gospodična Lizika je imela ravno tako bolezen in so jo komaj zopet spravili na noge.

Kaj ne praviš? se je začudila Valjavka in strah ji je pretresel vse ude.

Tako je pripovedovala hišna Marijanica, je dejala Jula. Gospodična je imela tudi veliko skrb kali, nekaj ji je pač ležalo na srcu, česar ni hotela nikomur zaupati in to jo je tako morilo, da je težko obolela. Ko je pa vse povedala svojemu očetu, kar je imela na srcu, ji je bilo takoj laglje, zdravje se ji je povrnilo in zdaj je tako čvrsta in vesela, kakor še nikdar ...

Nastal je molk. Valjavka je ne kaj časa ugibala in premišljevala, potem je Julo poklicala k sebi.

Tu sem sedi, je ukazala, in povej po pravici, če znaš molčati in če znaš varovati skrivnost, ki se ti jo zaupa.

E, morda še bolje, kakor marsikak drugi človek, je resno rekla Jula.

Prav! Mislim, da ti smem verjeti in da ti smem zaupati. Nekaj vem namreč in to mi dela velike skrbi in bridkosti in me bo še ubilo.

Jula je spretno skrivala svojo mrzlično radovednost.

Name se lahko zanesete, mati, je dejala slovesno, saj veste, da sem vam udana.

Valjavka je to zatrdilo vzela z zadovoljstvom na znanje.

Ali se še spominjaš, Jula, je vprašala, da me je rajnka gospa Olga nekaj dni pred svojo smrtjo poklicala k sebi?

Kaj se ne bom spominjala. Saj sem vam jaz sporočila, da morate k njej, kakor mi je povedala Marijanica.

Je že res, da, je menila Valjavka. Vidiš, ko sem bila takrat pri rajnki gospe — oh — take čudne stvari mi je pripovedovala, da sem še danes vsa zmešana.

Gospa je bila pa že hudo bolna in najbrž ni vedela, kaj govori, se je hlinila Jula; na take besede ni dosti dati.

Prav praviš, ljudje časih v bolezni sami ne vedo, kaj govore in delajo. No, povedala ti bom vseeno kar sem slišala iz ust gospe Olge. Samo da boš res molčala, kakor grob, ker bi bilo vendar prehudo in preveč nevarno, če bi nastale kake govorice.

Juli se je zdelo nepotrebno, da bi novič dajala zagotovila svoje molčečnosti.

E mati, če mi ne zaupate, pa mi raje ničesar ne povejte, saj radovedna tako nisem.

Na ta ugovor se Valjavka ni več obotavljala. Nagnila se je k Juli in ji šepetaje razodela svojo skrivnost.

Gospa Olga mi je najprej povedala, da ji je mož nezvest in da jo goljufa.

No, je menila Jula, v Trstu delajo menda vsi tako, moški in ženske.

Rekla mi je tudi, da jo Svetlin goljufa z gospodično Elviro, ki se je zdaj res omožila s Svetlinom.

Ce je Valjavka mislila, da je Julo njeno razkritje le količkaj presenetilo, je bila v veliki zmoti. Jula je bila ženska skozinskoz realističnega življenja in zdelo so ji ni ne pregrešno ne grdo, da se je Svetlin naveličal svoje jetične žene in začel Ijubezensko razmerje z drugo, mlado, zdravo in cvetočo žensko, ki je v vsakem oziru daleč nadkriljevala njegovo ženo. A poznavajoč nazore stare Valjavke, ni svojega mnenja izrazila.

O Svetlinovem razmerju z gospodično Elviro se je že davno pred smrtjo gospe Olge govorilo med ljudmi, je zaničljivo opomnila Jula. To vendar ni nikaka skrivnost.

Gospa Olga mi je pa še nekaj zaupala, je z drhtečim glasom šepetala Valjavka. Rekla mi je, da ji Svetlin in Elvira dajeta strup vživati.

Jula se je nasmehnila in pogledala Valjavki v obraz, kakor bi se hotela prepričati, če je res budna ali se ji sanja.

Oh, mati, kdo bo jetičnemu človeku dajal strup; če umrje par tednov prej ali pozneje, to je vendar vseeno.

Tako je vzkliknila Jula, a poznalo se ji je, da zdaj skrivnosti stare Valjavke nič več ne prezira.

Gospa Olga je tako rekla, je dejala Valjavka. Morda bi bila še kako leto ali še dlje živela, če bi ji Svetlin in Elvira ne dajala strupa.

Vi torej verjamete, da sta Svetlin in njegova sedanja žena gospo Olgo zastrupila, da bi se mogla prej vzeti? je vprašala Jula s poudarkom. Ali je gospa Olga tako govorila, da ji je bilo verjeti?

Da, tako je govorila in jaz sem ji verjela, je zavzdihnila Valjavka. A to ti rečem Jula, ubijem te, če komurkoli na svetu o tem kaj omeniš.

Juli se ni zdelo ve vredno, da bi Valjavki še enkrat obljubila molčečnost, zlasti ker je bit njen trdni namen, da ne bo molčala, naj pride in se zgodi karkoli.

Veste, mati, je rekla čez nekaj časa, prav žal mi je, da ste mi razodeli to svojo skrivnost. Kaj meni vse to mar? Človek živi laglje, če mu ni treba ničesar skrivati, posebno ne kaj tako groznega. A zdaj razumem, da vam dela ta stvar skrbi in da ste tolikrat zamišljeni in da vam še na zdravju škoduje. Kar izbijte si stvar iz glave, pa bo najbolje.

Tako je Jula govorila, a mislila je vse drugače. Njo je na celi stvari zanimala edinole Elvira. Nič ji ni bilo ne za Svetlina, ne za pokojno Olgo, a sovražila je Elviro in njej storiti kako veliko zlo, to ji je bila srčna želja, to je bilo največje njeno hrepenenje in temu je hotela zadostiti za vsako ceno.

VII.

Stari Sancin in dr. Grebenc sta hišno Marijanico dolgo in natančno zasliševala in ko je Marijanica končno zapustila sobo, sta bila oba prepričana, da je bila Olga zastrupljena in da sta jo zastrupita Svetlin in Elvira.

Sancina so Marijaničina razkritja silno potrla. Še na nogah se ni mogel vzdržati, samo ihtel je, tiho, a pretresljivo, da se je dr. Grebencu sočutja krčilo srce.

Kaj nameravate storiti, gospod Sancin, je končno vprašal dr. Grebenc. Ali hočete stvar izročiti sodisču? Pomislite, da nimate še nobenega dokaza, da se je vse to tudi res zgodilo in da si rajnka gospa Olga ni vse to samo domišljevala.

Bodite prepričani, mladi prijatelj, je z nekim ponosom rekel Sancin, da sem jaz najprej pošten in pravičen človek. Četudi leži na Svetlinu in na njegovi ženi strašen sum, jaz se vendar zavedam, da moram na nju imeli ozire in da na podlagi tega, kar je povedala hišina, ne smem na nju še nobenegu suma vreči. A svetujte mi, kaj naj storim, da izvem in doženem čisto in popolno resnico?

Na to je dr. Grebenc mislil že ves čas.

Vem, gospod Sancin, kako bi se dalo to stvar dognati. Pod pretvezo, da želite, naj bi ranjka vaša hči počivala v Trstu, dajte truplo izkopati in po zdravnikih-izvedencih preiskati. Temu se ne bo nihče čudil. Sami pravite, da je ta kampanja last Svetlinova in ljudje bodo sprevideli, da želite imeti vsaj grob svoje hčere v Trstu. Ker se je Svetlin drugič poročil in svojo prvo ženo hitro pozabil, vam ne bo odrekel svojega privoljenja.

To je izborna misel, je vzkliknil Sancin. Hvala vam, mladi prijatelj na tem svetu. Na ta način se da stvar najlagje preiskati in dognati, ne da bi mogel kdo kaj slutiti. Koj jutri pojdem k Svetlinu vprašat ga za dovoljenje.

Res se je naslednji dan odpravil Sancin peš v vas, koder sta živela Svetlin in Elvira. Ko je vstopil na vrt pred hišo, ga je Elvira zagledala in v silnem presenečenju poklicala Svetlina. Sama se pa ni prikazala. Ni hotela govoriti s Sancinom, dokler ne prosi odpuščanja za žalitve, ki so se ji zgodile v njegovi hiši.

Tast in zet sta se hladno in ceremonijalno pozdravila in molče je peljal Svetim starege gospoda v jako skromno opremljeno sobo, ki jo je rabil za salon.

S čim vam morem postreči, je vprašal Svetlin, ko se je stari gospod vsedel na obledelo zofo.

Moj prihod vas je presenetil, kakor vidim, jo rekel stari gospod, in še bolj vas bo presenetil vzrok, ki me je semkaj pripeljal. Prišel sem vas prosit privoljenja, da smem truplo ranjke vaše žene, moje hčere Olge prepeljati v Trst. Tam počiva moja žena, tam počiva moj davno umrli sin, tam bom kmalu tudi jaz počival ...

Starega gospoda so čustva prevzela tako, da je moral utihniti, a zbral je naglo svoje moči.

Ali mi hočete dati privoljenje, da dam truplo svoje hčerke izkopati in prepeljati v Trst!

Srepo je Svetlin svojemu tastu gledal v oči.

Ljudje bi si to znali napačno tolmačiti, je končno rekel Svetlin precej ostro. Rekli bodo, da zaradi mene nečete pustiti moje pokojne žene počivati tod, dasi je sama v svoji oporoki želela, naj bo tod pokopana. Ali ker sodim, da vam je izpolnitev te želje nekaka srčna potreba, ker bi sicer ne bili prestopili praga te skromne hiše, vam dovolim, da prepeljete truplo moje ranjke žene v Trst.

Stari gospod je vstal in vzel svoj klobuk.

Zahvaljujem se vam za to dovoljenje, je rekel hladno.

Priklonila sta se drug drugemu in stari gospod je odšel s tihim začudenjem v srcu, da nastopa Svetlin tako samozavestno in ponosno, kakor da bi ga nobena stvar na svetu ne mogla doseči.

Sancin je brez težav izposloval oblastveno dovoljenje, izkopati truplo svoje hčere Olge in je prepeljati v Trst. S tem je bila dana možnost, preiskati po strokovnjakih, če je Olga umrla naravne smrti, ali če je bila zastrupljena.

V vasi sami se je razvedela stvar šele zadnji dan, ko je župnik dal grobokopu dotično naročilo. Vsa vas je strmela. Vsakemu je bilo znano, da so Olgo na njeno lastno željo pokopali na vaškem pokopališču. Vaščani so starega gospoda Sancina dovolj poznali in vedeli, da mora imeti svoje posebne vzroke, da pusti svojo hčer izkopati. Če so se v prvem hipu nekoliko jezili, češ, zakaj je ne pusti v miru počivati tam, kjer je sama hotela biti pokopana, je bil temu vzrok to, da nihče ni vedel, čemu da to hoče stari Sancin izvršiti. A ta besedičenja so hitro utihnila, kajti naenkrat se je vedelo po celi vasi, da je bila Olga zastrupljena. Nihče ni nič gotovega vedel, še tega ne, kdo mu je to povedal. Vsi so to naenkrat vedeli, vsi so se plaho spogledavali, samo Jula se je smehljala.

Proti poldnevu sta se s posebnim vozom pripeljala dva tuja gospoda, ki sta se najpreje oglasila v župnišču in potem šla v mrtvašnico, kamor so bili grobokopi prinesli izkopano krsto. Tuja gospoda sta bila tržaška zdravnika. Prinesla sta seboj vsak svoj tobolec, poln instrumentov in priprav in ko je bila krsta odprta, sta začela svoje delo.

Med tem sta tudi Sancin in dr. Grebenc prišla v vas. Prišla sta peš in se ustavila v vaški krčmi, ker je bilo domenjeno, da počakata tamkaj na zdravnika. Oba sta bila vznemirjena in ta vznemirjenost je rasla in rasla, ker se zdravnika dolgo časa nista vrnila.

Ne vem, kaj mi je, je vzdihoval Sanein, a zdi se mi, da me nekaj davi in da mi kar zastaja srce.

Ne razburjajte se, gospod Sancin, je dejal dr. Grebenc, dasi je bil sam do skrajnosti razburjen, tako da je komaj govoril. Zdravniki so flegmatični ljudje, katerim se nikoli ne mudi in take preiskave trajajo vedno dolgo časa.

Grebenc sam ni verjel, kar je govoril, a zdelo se mu je potrebno, da nekaj reče, da bi se stari gospod preveč ne razburjal, dokler ni bilo potrebno.

Končno sta prišla zdravnika.

Sancin in Grebenc sta ju videla priti po vasi. Oba sta trepetala radovednosti, a nista se upala iti zdravnikoma nasproti, ker je bilo na cesti polno ljudi in sta se bala slabega poročila.

Zdravnika sta stopila v sobo. Sancinu so se noge tako tresle, da se je moral vsesti. Nobene besede ni spravil iz sebe, samo prestrašeno je oči upiral na zdravnika.

Dragi gospod Sancin, je dejal starejši sodnik, nikar se ne ustrašite, a jaz ne morem dovoliti, da bi zdaj prepeljali truplo svoje hčere v Trst. Po svoji dolžnosti moram napraviti ovadbo na državno pravdništvo.

Kakor smrt je bil Sancin bled, ko se je pri teh besedah dvignil s svojega stola.

Moja — Olga — je — torej — bila — —

Zastrupljena, ga je prekinil zdravnik. Jaz in moj tovariš sva truplo najskrbneje preiskala. Našla sva sledove arzenika, med tem ko so bila pljuča v takem stanu, da bi bila pokojna vaša hči v normalnih razmerah še več mesecev živela, da ni za užila strupa.

Stari gospod je zadrhtel, dvignil je obe roki, se zazibal in bi bil padel, da ga ni ujel dr. Grebenc. Šele čez precej časa je prišel Sancin k sebi, tako da ga je bilo mogoče odpeljati na njegovo kampanjo. Zdravnika sta se odpeljala v Trst, med tem ko je ostal dr. Grebenc pri Sancinu do večera.

Tedaj sta se pripeljala iz Trsta dva policijska funkcijonarja. Imela sta naročilo da se najpreje oglasita pri Sancinu in govorita z dr. Grebencem. Ko je bilo to opravljeno, sta se v spremstvu dr. Grebenca odpeljala v vas, kjer je prebival Svetlin.

Voz se je ustavil zunaj vasi. Če sta je bila že zapnščena, ker so bili ljudje že vsi doma, in vsled tega ni nihče zapazil prihoda tujcev.

Gospoda, prosim vaju še enkrat, ravnajta obzirno, kolikor je mogoče, je rekel dr. Grebenc policijskima uradnikoma. Obdolžitev je sicer grozna, ali krivda še ni dokazana. Jaz bom ostal za vozom, da vidim, kako se stvar izvrši.

Svetlin je sedel z Elviro in z vaškim učiteljem pri večerji, ko je pri šla v sobo dekla in je javila, da želita dva tuja človeka z gospodom govoriti.

Tuja človeka ob jako pozni uri! se je začudil Svetlin. A vstal je takoj in hotel tuja človeka v sobo poklicati.

Na samem bi rada z vami govorila, je pripomnila dekla; peljala sem ju v salon.

Naglih korakov je vstopil Svetlin v svojo skromno sobo, ki je služila za salon.

S kom imam čast govoriti? je vprašal Svetlin, ko je pozna obiskovalca pozdravil.

Namesto odgovora je eden uradnikov vzel iz žepa pisanje in je pokazal Svetlinu, obenem pa rekel:

Gospod Svetlin, v imenu postave vas moram aretirati — po naročilu preiskovalnega sodnika.

Oba funkcijonarja sta se postavila poleg Svetlina tako, da bi ga hitro zagrabila, če bi se hotel ustavljati. A Svetlin ni na to mislil. Nekaj trenotkov se sploh ni prav zavedel, kdo da sta tujca in kaj da mu hočeta. Šele čez nekaj časa je prišel na jasno.

Mene hočete aretirati? je vprašal zategnjeno. Ni bil prestrašen, prav miren je bil, samo neskončno začuden. Oprostite gospoda, ali to mora biti zmota.

Ni zmota, gospod Svetlin, je iz javil eden uradnikov. Saj imate sami v rokah naročilo preiskovalnega sodnika

Potem se je pač preiskovalni sodnik zmotil, je vzkliknil Svetlin, če si morda gospoda nista dovolila kake neokusne šale.

Funkcijonarja sta pokazala Svetlinu svoji pod suknjo pripeti znamenji.

Ce se je preiskovalni sodnik zmotil, se pokaže hitro, je dejal starejši uradnik. A sedaj morava midva izpolniti svojo dolžnost in vas odpeljati seboj v Trst. Upam, da nama bo ste brez od pora sledili in da ne bo treba klicati orožnikov.

Nikakor ne, je dejal Svetlin, ki še vedno ni prav mogel verjeti, da je aretiran. Sicer izgubim nekaj ur, če se peljem z vama v Trst in ponoči še nazaj, ali postava je postava in človek ji mora biti pokoren. Ali, dovolita gospoda, da se poslovim od svoje žene?

Da, a s pogojem, da ostanejo vrata odprta.

Svetlin je šel v obednico in pustil vrata odprta.

Ljuba Elvira — je dejal Svetlin svoji ženi, zapustiti te moram za nekaj ur. Klican sem na sodišče v Trst. Sam vrag vedi, kaj mi hočejo. Gospoda sta prišla nalašč pome.

Dasi je Svetlin govoril s svojo običajno dobrovoljnostjo, vendar se je Elvira njegovega naznanila prestrašila.

Kaj ti pa hočejo? To je vendar nekaj posebnega, da te pridejo zvečer klicat. Ali zdaj tudi ponoči uradujejo?

Ne vem ti ničesar povedati, je dejal Svetlin in svojo ženo poljubil. Le nobenih skrbi si ne delaj. Mislim, da bom hitro opravil.

Poslovil se je naglo in odhitel iz sobe, ker ni hotel, da bi Elvira vedela, da je aretiran. Učitelju se je pa vse skupaj čudno zdelo. Skrivaj je šel za Svetlinom in njegovima spremljevalcema in je končno od dr. Grebenca izvedel, kaj se je zgodilo.

Pripravite gospo na vse slučaje, je dr. Grebenc naročil učitelju. Po stopajte previdno in taktno, a potrebno je to, da se gospa preveč ne prestraši, ko izve popolno resnico.

Naslednji dan je Elvira izvedela resnico. Učitelj jo je previdno pripravil na to, da bi kdo drugi s to grozno novico ne butnil v hišo, kajti razvedelo se je po celi pokrajini vse.

Elvira se je učiteljevemu napeljavanju v začetku smejala, a ko je mož postal določnejši in končno povedal, da utegne Svetlin morda dolgo časa ostati v ječi, tedaj je spoznala položaj svojega moža. A ni se jokala in ni trepetala. Kakor okamenela je stala nekaj trenotkov pred učiteljem, potem pa jo je prešinila neka čudovita odločnost.

Ali ne veste, česa dolže mojega moža? je vprašala učitelja.

Ne vem, je dejal učitelj, ker se ni upal ponoviti grozne obdolžitve.

Potem vas prosim, preskrbite mi voz, jaz moram v Trst.

Pol ure pozneje se je Elvira že odpeljala v Trst. Kočjaž je moral priganjati konja, kolikor se je dalo. Na potu je dohitel gosposko kočijo in jo prehitel. Elvira je bila v svoje misli tako zatopljena, da se kočije ni zapazila, kaj se, da bi bila videla, da se vozita v tej kočiji stari Sancin in Lizika. Videč Elviro, sta se oba vstrašila.

Elvirin voz jima je bil že izginil izpred oči, ko sta se spogledala.

Ali si videl, kakšna je? je vprašala Lizika. Oh, papa, papa ... nikoli tega ne pozabim.

Tudi jaz ne, je zaječal stari gospod.

Molčala sta zopet dolgo časa. Na enkrat je Lizika skoro planila s svojega sedeža.

Jezus Marija — papa — če sta pa nedolžna?

Z blaznim strahom se je Lizika oklenila svojega očeta. Misel, da sta morda Svetlin in Elvira nedolžna, da se jima godi krivica, jo je pretresla tako, da je bila vsa iz sebe. In tudi staremu gospodu je ta misel tako padla na dušo, da ni mogel svoji hčeri reci nobene pomirilne beaede. Stisnil jo je k sebi in jokal z njo.

Med tem, ko sta se Sancin in Lizika peljala v Trst, je v kampanji poslovala sodna komisija. Vsako sobo, vsak kot, vsako omaro in vsako predalo je ta komisija preiskala. Sancin in Lizika sta bila se pred svojim odhodom zaslišana. Opravila sta kmalu, saj ništa imela dosti povedati. Dosti dlje je pa trajalo zasliševanje poslov, zlasti zasliševanje hišne Marijaniee, ki je morala komisiji razkazovati hišo. Vsak teh poslov je vedel kaj povedati o Svetlinovem razmerju z Elviro. Ta ju je videl, kako sta se za roko vodila, oni, kako sta se poljubivala, tretji, kako se je Svetlin ponoči plazil v Elvirino sobo, a vendar je vsak teh povslov rekel, da kar ne verjame, da bi bil Svetlin svojo ženo zastrupil, se manj pa, da bi bila to Elvira storila.

Komisija je preiskala tudi sobo, kjer je Svetlin hranil svoje lovsko orožje in je v omari našla strup. »Arzenik« je bilo zapisano na steklenici. Marijanica je pojasnila, da je Sveti in rabil ta strup pri napažanju živali.

Najbrž je strup nalašč pustil tu, je menil eden uradnikov, ker bi bilo čudno, če bi ga ne imel, ko je vendar bilo znano, da se bavi z napažanjem živali.

E, ko bi bil stvar dobro premislil, bi bil strup vzlic temu odstranil, je menil drugi uradnik, a bržčas se je zanašal, da zločin itak ne pride na dan.

Zaslišana je bila tudi stara Valjavka. Ko je bila klicana pred komisijo, se je spomnila slovesne prisege, s katero je obljubila Olgi, da bo molčala in sklenila je, da to prisego iz polni. Njeni pogledi so bili jezni, ko je stala pred komisijo in kratki so bili njeni odgovori. Ničesar se ni več spominjala. Vedela je le še toliko, da jo je gospa Olga vprašala, če more zanjo kaj storiti in ji obljubila da v svoji oporoki nanjo ne pozabi. Z zaslišanjem stare Valjavke je bilo končano delo sodne komisije za ta dan in odpeljala se je zopet v Trst.

Tam je že dolge ure čakala na preiskovalnega sodnika Elvira. Sicer so ji koj po prihodu povedali, da se vrne preiskovalni sodnik šele zvečer s komisije, a ker Elvira pri drugih uradnikih ni ničesar mogla izvedeti, se je ustavila pred sobo preiskovalnega sodnika. Ves dan je tam prečakala brez jedi, ne da bi se vsedla, samo z eno željo, da bi že izvedela, kaj je s Svetlinom.

A čakala je zaman. Preiskovalni sodnik se je tako pozno vrnil s komisije, da ga sploh ni bilo več v pisarno. Ko je sodni sluga pozval Elviro naj odide, ker mora vrata zakleniti, češ, sodnika ta dan več ne bo, se je Elvira stresla po vsem životu in se zgrudila brez zavesti na tla.

Več dni je Evira ležala pri svoji sestričini in huda vročnica jo je stresala tako, da so zdravniki že zmajevali z glavo in se začeli bati, da zna ta bolezen vzeti slab konec. A naposled je Elvirina krepka narava vendar premagala tudi to bolezen. Čim je prišla k sebi, je bilo njeno prvo vprašanje, kaj da je s Svetlinom. Zdravniki so naročili, naj se ji vse pove, kar mogoče milo, a vendar tako, da ne bo imela dvomov in ne bo sumila, da se ji kaj prikriva. Tako je Elvira izvedela vse.

Moj mož je nedolžen — to je bilo vse, kar je rekla, a rekla je to s tako svečanim glasom, kakor bi storila najsvetejšo prisego.

Zdravje se ji je zdaj čudovito hitro vračalo.

Hočem in moram biti zdrava, je ponavljala z nevpogljivo odločnostjo. Kaj naj pa moj ubogi mož počne, če ne ozdravim?

Ozdraviti, da bi pomagala Svetlinu, to je bila njena edina misel, ta želja ji je dala moč, da je premagala vse slabosti.

Tisti dan, ko je Elvira prvič vstala in se pripravljala, da gre k preiskovalnemu sodniku in k odvetniku, ki si ga je izbrala, je prihitela v sobo Elvirina sestrična vidno zbegana in neodločena.

Ti, Elvira — nekdo bi rad s teboj govoril — že večkrat je bila tu, a zdaj se ne da odpraviti ...

Še predno je mogrla Elvira kaj vprašati, so se že odprla vrata in v sobo je boječe in s prosečimi pogledi stopila Lizika Sancinova.

Elvira ... oprosti ... Elvira ... tako mi je hudo ...

Dekle je razprostrlo roke in hitelo proti Elviri, ta pa se je umaknila objemu skoro strahoma.

Ne dotakni se me, je zaklicala. Ti si tudi izmed tistih, ki hočejo mojega ubogega moža po krivici v nesrečo pahniti. On, ki ni žive dni nikomur nič zlega storil, on, ki ga je sama dobrota in ljubezen, on naj je zastrupil svojo prvo ženo? Ni res, ni res, ni res!

Ah, Elvira, če bi jaz verjela, da je Svetlin Olgo zastrupil, kaj misliš, da bi prišla k tebi?

Te besede so bile izrečene s presrčno iskrenostjo in spremljal jih je tako mil pogled, da jim je Elvira takoj verjela. S solzami v očeh je objela Liziko.

Oprosti mi, je ihtela, ali moj obup je tak, da časih že ne vem, kaj delam ... Ti torej verjameš, da je moj mož nedolžen in da se mu godi grozna krivica! O, hvala ti, Lizika, za to besedo! In verjemi, on je res nedolžen, kakor sem nedolžna jaz na strašni smrti tvoje sestre. Ah, kolikokrat sem si že v teh dneh želela umreti. A jaz ne smem umreti, jaz moram živeti, moram! Če bi umrla, kdo bi se potem boril za mojega moža? Če ga bodo obsodili — kdo ga bo rešil, če ne jaz! Jaz moram razkriti, kdo je Olgo zastrupil, in jaz bom to razkrila in moja roka bo odprla ječo mojemu možu in ga peljala v svobodo.

In jaz ti bom pomagala, Elvira, je vzkliknila vsa iz sebe Lizika, pri vsem, kar mi je sveto, ti prisezam, da ti bom pomagala.

Elvira in Lizika ste se zopet objeli in sta dolgo časa skupaj jokali.

Veš, Elvira, je rekla Lizika, tudi jaz sem verjela, da je Svetlin mojo sestro zastrupil in večkrat sem tudi mislila, da si ti morda celo kaj vedela o tem. A videla sem te, ko si se dan po Svetlinovi aretaciji peljala v Trst. Tudi papa te je videl, a ti naju nisi zapazila. In takrat me je nekaj presunilo. En sam pogled na tebe je takrat v mojem srcu vzbudil slutnjo, da je Svetlin nedolžen in da se mu godi strašna krivica, da se je Olga njemu in tebi strašno maščevala ...

Lizika! je zakričala Elvira in se krčevito z obema rokama oprijela dekleta. To misel, ki jo nosim v svojem srcu od ure, ko sem izvedela, česa je Svetlin obdolžen, to misel imaš tudi ti?

Da, Elvira, je odgovorila Lizika. Ko sem te videla zunaj na cesti v tako strašnem obupu, da mi je zastalo srce, takrat se mi je porodila ta misel.

Elvira je Liziko izpustila. Nekajkrat je premerila svojo sobo, potem se je ustavila pred dekletom.

Reci, Lizika, ali je Olga vedela, da sva se jaz in Svetlin ljubila in — odkrito bodi priznano — da sva jo varala?

Da, vedela je to, zaupala je to Marijanici malo pred svojo smrtjo.

Olga je bila tvoja sestra, a vzlic temu sem prepričana, da jo ti pravično sodiš. Olga je znala strastno ljubiti, a tudi strastno sovražiti. Kogar je ljubila, temu je bila vdana iz vse duše, kogar je sovražila, tega bi bila najraje umorila. Reci, ali ni tako?

Res je — taka je bila, je priznala Olga. In prav, ker sem jo poznala, sem prišla na misel, da se je Olga sama zastrupila, da bi sum padel na Svetlina in nate. Masčevati se vama je hotela in masčevala se je.

Strašno, strašno se je maščevala, je ječala Elvira.

Lizika in Elvira sta se potem dogovorile, kako bosta skupno delali, da doženeta resnico glede zastrupljenja Olge in razšli sta se s prisego, da bodeta napeli vse sile.

Elvira je bila ta dan zaslišana pri preiskovalnem sodniku. Tam je izvedela, da je bila začetkoma tudi ona na sumu kot soudeležnica pri umoru, da pa je preiskava dognala samo okolščine, ki govore za krivdo Svetlinovo in s tem za njeno nekrivdo. Iz vsega vedenja in govorjenja preiskovalnega sodnika, je Elvira spoznala, da o njeni popolni nekrivdi vendar ni prepričan, nego da jo samo zaradi tega ne preganja, ker nima prav nobene okoliščine, ob katero bi se uprl.

Kolika sreča, je mislila Elvira, da so vsaj mene pustili v miru, sicer bi bila oba izgubljena, moj mož in jaz.

Pred odhodom je Elvira še vprašala, kdaj bo obravnava proti Svetlinu in izvedela je, da pride pred porotnike, katerih zasedanje se bo v kratkem vršilo.

Od sodnika je šla Elvira k advokatu. Poznala ga je osebno že od prej, ker je bil pravni zastopnik njene se stre in zaupala mu je popolnoma, ter bila prepričana, da bo za Svetlina napel vse svoje sile. Toda odvetnik ji je moral razodeti, da mu še ni dovoljen vpogled v sodne spise in da torej o izidu cele stvari še ne more ničesar reči.

Oglasite se par dni pred obravnavo pri meni, tedaj vam bom lahko dal zahtevana pojasnila. Nekaj tednov pa morate potrpeti, ker tu se ne da nič pomagati in predrugačiti.

Nekaj tednov! Ko bi bil advokat rekel nekaj let, bi tudi ne bil Elvire huje zadel. Kako dolgi so bili ti tedni, kako dolg je bil vsak dan, kako dolga je bila vsaka ura. Elviri se je zdelo, da teh tednov ne bo nikdar konec.

Naposled se je vendar začelo zasedanje porotnega sodišča in med prvimi slučaji, ki so prišli na vrsto, je bil Svetlinov slučaj.

Tri dni pred obravnavo je bila Elvira zopet pri odvetniku.

Ali ste že obiskali svojega soproga? jo je vprašal odvetnik. Zdaj vam tega ne bodo več branili.

Nisem ga še obiskala, je odgovorila Elvira. Vem, da bi se pričo njega ne mogla premagovati in to bi še povečalo njegove bridkosti in mu vzelo tisti mir, ki ga za obravnavo potrebuje. Kakor mi je hudo, vendar sem se premagala.

Morda imate prav, je menil advokat. Jaz sem včeraj popoldne ž njim govoril. Zdi se mi, da je razmeroma miren in zbranih misli, naj je potem že nedolžen, ali ne.

Ali morda dvomite o njegovi ne dolžnosti? je strahoma vzkliknila Elvira. To vendar ni mogoče.

Pustiva to, milostiva, je dejal advokat. O tem ste lahko prepričani, da bom storil v polni meri vse, kar se da storiti.

A Elvira ni bila s tem zadovoljna.

Vendar vas prosim, je silila, povejte mi svoje mnenje brez vseh ozirov. Ni ne upoštevajte, da sem ženska in nič ne upoštevajte, da je Svetlin moj mož. Moje življenje ima še samo en namen, dokazati nedolžnost mojega moža, a zato moram vedeti vse in tudi poznati vaše mnenje, gospod doktor.

Jaz vam ne morem nič drugega reči, milostiva gospa, kakor, da nisem prepričan ne o nedolžnosti, niti o krivdi vašega moža. Njegove besede in tudi razne okolščine govore zanj, mnogo okolščin govori proti njemu.

Advokat je vzel v roke izpisek, ki ga je napravil iz sodnih spisov.

Če vam je prav, milostiva, preglejva skupaj ves materijal, na katerem sloni obtožnica. Morda mi boste mogli o kaki stvari dati pojasnila, ki se bo dalo pri obravnavi porabiti.

Pregledala sta vse, prestudirala vsako posamičnost, ali Elvira ni mogla pri tem materijalu ničesar takega povedati, kar bi bilo zagovorniku olajšalo njegovo nalogo. Advokat je zopet spravil svoje zapiske.

Vzlic temu, milostiva, je rekel, kakor bi hotel Elviro odsloviti, vam ni treba obupati; dokler ni izrečena zadnja beseda, je še vedno mogoče, da rešim vašega soproga. Elvira pa se ni ganila. Uprla je poglede v advokata, zamišljeno trgala svoj robec in težko sopla. Nekaj bi vam rada povedala, je končno rekla, prosim, poslušajte me.

Odvetnik se je vsedel zopet k njej.

Počasi in prevdarno je Elvira povedala advokatu, kako se je v njej budil sum, da se je Olga sama zastrupila. S popolno odkritosrčnostjo mu je razložila, kako je med njo in med Svetlinom nastalo ljubezensko razmerje in kako sta še za življenja Olge občevala. Opozorila ga je na različne okolnosti, iz katerih je izhajalo, da je Olga vender le izvedela za to razmerje in končno mu je povedala, da je povsem neodvisno od nje nastal ravno ta sum tudi v srcu Olgine lastne sestre Lizike.

Advokat jo je poslušal z največjo pozornostjo in na obrazu mu je bilo čitati, kako sproti vse to uvažuje in tehta v svojih mislih.

Zanimivo je to in ne dvomim, da bodo porotniki presenečeni in osupneni, če jim predstavim možnost, da se je pokojnica sama zastrupila iz ljubosumnosti in maščevalnosti, je rekel advokat. Ali kaj ko ni nobenega, ko ni niti najmanjšega dokaza za to. Da, ko bi se bila pokojna Olga veckrat izrazila, da se hoče svojemu možu zaradi njegove nezvestobe maščevati, ko bi bila kdaj izrekla, da si hoče zaradi te zvestobe končati življenje, potem bi stavil svojo glavo, da bi porotniki vašega moža oprostili. A kaj, ko nimate ne ene take priče, ko vaše mnenje ne podpira nič drugega, kakor da sta vi in gospodična Lizika obenem in vender vsaka zase prišli na isto misel. Ne delajte si, milostiva, posebnih upanj, a bodite prepričani, da bom pri obravnavi tudi tej okolščini posvetil največjo pozornost.

Elvira je pobesila glavo. Kako trdno je upala, da bo njeno prepričanje, da se je Olga sama usmrtila, prešinilo tudi advokata, a kako je ta podrl tudi zadnjo njeno nado.

Zanašam se na vas, gospod doktor, je po dolgem molku zopet izpregovorila, in naj bo moj mož oproščen ali obsojen, v vsakem slučaju bom vedela, da ste storili, kar je bilo v vaših močeh.

Kar bo mogoče, storim vse in tudi če bi bil vaš mož obsojen, vam bom rad tudi še nadalje pomagal. Vem, da bodete z vso vztrajnostjo iskali dokazov, da se je pokojna Olga sama zastrupila. Morda vender kaj najdete. Če bi me potrebovali, milostiva, obrnite se name z vso zaupnostjo, kajti priznam vam: vaša trdna vera v Svetlinovo nedolžnost je omajala mojo nezaupnost.

Elvirino lice se je pri teh besedah zjasnilo za trenotek in vlilo nekoliko tolažbe v njeno srce. Ko je pozneje vso stvar bolje premislila, je seveda spoznala konvencijonalni značaj advokatovih besed.

Na nikogar se ne smem zanašati in na nikogar računati, si je rekla. Vse moram sama storiti in storila bom tudi vse.

VIII.

V mraku sta šla Jula in Matevž iz vinograda domov. Ves dan nista govorila nič in tudi sedaj je Matevž hodil po cesti proti domu, kakor bi niti ne vedel, da koraka poleg njega žensko bitje.

Jula je bila jezna. Poskušala je večkrat, začeti z Matevžem prijazen pogovor, a Matevž navadno niti od govoril ni ali pa prav na kratko, največkrat samo z osornim vzklikom »pusti me v miru«. Jula je to dolgo časa potrpežljivo prenašala, a ko je sedaj videla, da je zopet en dan zanjo izgubljen, jo je prevzela jeza, tedaj je znala biti zlobna in strupena.

»Uh — ali si danes zamišljen,« je vzkliknila in s komolcem dregnila Matevža. Nobene besedo ni spraviti iz tebe. Ali ti dela gospa Elvira take skrbi?

Molči, se je razljutil Matevž, molči in pusti me v miru.

Saj ti nič hudega nečem, se je rogala Jula, in če imaš glede gospe Elvire kake posebne skrbi, meni jih lahko zaupaš. Morda bi ti znala kaj svetovati ali celo pomagati! Moj bog, to bi bilo vender hudo, če bi poleg Svetlina še njo obesili.

Matevž je obstal. Temen in grozeč pogled je vrgel na Julo.

Ali hočeš, da te kakor mačko primem za noge in ti glavo razbijem ob skali, je dejal zamolklo. Če me še enkrat začneš na tak način zbadati, se ti to gotovo zgodi.

Ali bi ti tudi rad na vešala prišel? je porogijivo vprašala Jula, a se previdno odmaknila iz dosega Matevževih rok. Škoda bi te bilo, Matevž, zelo škoda, saj si lep fant in dober fant in lahko bi se zaljubil v kako drugo žensko, ne v to zastrupljevalko ...

Matevž je dvignil pest in je za klel.

Še eno besedo ... Zavzdihnil je, kakor bi bil k sebi prišel. Jula, bodi pametna in ne draži me, je rekei mirno. Pojdi sem in pobotajva se. Boljše bo zate in zame, kajti sicer se lahko zgodi grozna nesreča.

Saj ti nič nečem je hrepeneče vzdihnila Jula in Matevža vroče po gledala.

Če le moreš, me grizeš in pikaš, je govoril Matevž, kar me pa najbolj jezi, je strašna krivica, ki jo delaš gospe Elviri ...

Jula se je zasmejala, glasno, veselo in zadovoljno.

O, dokler se bo moj jezik gibal, dotlej bom o tvoji gospe Elviri govo rila resnico, da je morilka ...

Kaj ti je storila, Jula, da jo ta ko sovražiš! Če imaš kaj prijateljstva zame, pusti jo v miru.

O, glej, glej, kako znaš prijazen biti, se je rogala Jula. A mene ne premotiš več. Vem da bi me najraje ubil, a delaš se prijaznega, da bi mi zlepa usta zamašil. Vidiš, Matevž, časih bi me bil ti lahko okrog prsta ovil. Dobro si vedel, kako te imam rada, a zaničeval si me, kakor garjevo žival ...

Oprosti Jula, nisem te hotel žaliti ...

Ob, zdaj šele vidim, kako te boli, da tvojo gospo Elviro sovražim. In ker je maščevanje sladko, bom o njej slabo govorila, kajti pečala se je z oženjenim možem in je ženo svojega ljubimca zastrupila. Morilka je ...

Matevž je zgrabil Julo za vrat in dvignil pest. A v trenutku, ko je že zamahnil, mu je upadla roka in izpustil je Julo.

Stala sta tik kamnoloma. Pahni me tu notri, je siknila Jula, ko je zopet prišla do sape. En krat si mi to že obljubil ...

Se ne izplača, je dejal Matevž. Ti si kakor mačka ...

Strahopetnik, je zaklicala in stopivši na rob kamnoloma je ponovila svoj izziv: Suni me vendar ...

Matevž pa je zaničljivo pljunil na tla in je naglo odšel.

Jula se je vsedla na kamen v bližini in je gledala za njim in naenkrat je začela ihteti in jokati, Jula, ki je še nihče ni videl jokati, je točila grenke solze. Ali so bile to solze zaničevane ljubezni, solze kesa, tega sama ni vedela, do noči je sedela na kamnu in jokala.

Bila je že noč, ko je prišla Jula domov. V hiši je bilo vse tiho in ogenj na ognjišču že pogašen, kar je kazalo, da so že vsi prebivalci legli k počitku.

Jula je užgala malo svetilko, ki je stala na mizi, na kateri je bila tudi njej namenjena večerja. Samo nekaj grižljajev je zaužila Jula, potem je zopet upihnila luč. Legla je oblečena na svojo posteljo, a zaspati ni mogla vsled svoje razburjenosti.

Polnoč je že minila, ko je zaslišala Jula lahko škripanje v kuhinji. Stara Valjavka je stopila iz svoje sobe in tihih korakov šla iz hiše. Še vrat, vodečih z dvorišča v kuhinjo ni za seboj zaprla.

Jula se je dvignila s postelje.

Kam je neki šla? To vprašanje ji je najprej šinilo v glavo.

Daleč ne pojde, si je potem rekla, saj je le za silo opravljena, je ugibala dalje. A nekaj posebno skrivnostnega mora biti, kar jo je o tej uri peljalo z hiše.

Prav v trenotku, ko je Jula vstala, da bi sledila stari Valjavki, so zaškripala druga vrata in Matevž je bosonog stopil iz svoje sobe v kuhinjo in šel previdno za materjo.

Matevž je bil, prišedši po prepiru z Julo domov, takoj legel spat, a zatisniti ni mogel nobenega očesa. Nemirno se je več ur premetaval po svojem ležišču in končno vstal ter se naslonil na okno. Noč je bila jasna in zrak je bil svež ter mu je hladil vročo kri.

Sloneč na oknu, je zagledal svojo mater, ko je stopila iz kuhinje na dvorišče ter zavila okrog vogala. Že večkrat je v zadnjem času zapazil, da hodi njegova mati iz hiše, kadar vsi spe. Slišal je namreč odpiranje in zapiranje vrat. Takrat je menil, da hodi le na sveži zrak, ker nima spanja, v njeni kamri pa je zaduhlo. A zdaj se mu je zdelo, da mora mati imeti kaj posebnega.

Okrog vogala je šla, je rekel sam pri sebi. Drugam ne more, kakor v klet, a kaj ima ponoči v kleti iskati? Šel je torej za njo. V kuhinji ni zapazil, da sedi Jula na svoji, v kotu stoječi postelji. Še ozrl se ni tja, nego naglih korakov hitel iz hiše. Jula mu je neslišno sledila.

Matevževa radovednost je bila toliko večja, ker je bila njegova mati zadnji čas vsa izpremenjena. Vedel je natančno, da se je ta izprememba zgodila tisti dan, ko je bila v kampanji zaslišana zaradi smrti gospe Olge. Nekaj časa je to izpremembo samo opazoval, končno pa je mater začel izpraševati in jo je polagoma pripravil do tega, da mu je razodela en del svoje skrivnosti, strah namreč, da bo Svetlin obsojen kot morilec. Ni se pa upala ničesar povedati o skrinjici, ki jo je imela v svojem varstvu.

Vam je torej tudi hudo, da bo Svetlin obsojen? je dejal Matevž svoji materi. Tudi jaz ne verjamem, da bi bil on gospo Olgo zastrupil.

V njenem truplu so dobili strup ... je menila Valjavka.

Meni se zdi le to čudno, da je gospa Olga samo hišini Marijanici in vam rekla, da ji daje Svetlin strup uživati. Zakaj ni tega rekla svojemu očetu! Zakaj ni poklicala zdravnika?

Saj to ravno mi hodi po glavi, je vzdihovala starka, to mi dela skrbi in mi vzbuja dvoma, da bi bil Svetlin morilec. Kako lahko bi bila pokojna gospa poslala po zdravnika. A poslala je po-me. Zdravnik bi ji bil lahko pomagal, jaz ničesar. In zakaj je zahtevala, da moram molčati?

Takih pogovorov, ki jih je Matevž od tistega dne večkrat imel s svojo materjo, se je zdaj spomnil, ko se je plazil za staro Valjavko.

Prišedši okrog vogala, je videl iz kleti slabo luč. Ta mu je pričala, da je mati v kleti. Videl jo je na koncu kleti sukati se okrog kadi, v kateri je bilo hranjeno zelje. Starka je ostala le malo časa v kleti. Ko jo je za pustila, je upihnila svečko, ki ji je svetila v temni kleti, potem je zaklenila klet in odšla v hišo.

Jutri preiščem vso klet, je sklenil Matevi, ali pa si dam napraviti drug ključ in se ponoči skrijem v kleti — kajti vedeti moram vendar, kaj naj pomeni to početje.

Približno enake misli je imela tudi Jula, ki je vse to opazovala od daleč in se vrnila šele v hišo, ko se je naredil že dan.

Jula je prišla laglje do ključa, kakor Matevž. Starka je imela namreč ta ključ vedno skrit za stensko podobo nad svojo posteljo. Jula je to seveda vedela, dočim je prišel Matevž do ključa le, če ga je materi vzel iz rok.

Koj, ko je stara Valjavka zjutraj vstala in šla v cerkev, se je Jula polastila ključa in se vtihotapila v klet. Preiskala je vso klet, pregledala vsak kotiček in preiskala vsako posodo. A nikjer ni bilo ničesar najti. Najbolje se je zamudila pri kadi z zeljem. Videla je, da težka kad ni bila premaknjena in da je sploh vse v starem redu.

In vendar mora Valjavka v tej kleti nekaj imeti skrito, ali je pa nekaj skritega iz kleti odnesla. Mogoče, da ima tu svoj denar spravljen. Na vsak način moram to dognati.

Jula je hitela na to v hišo in preiskala spalnico stare Valjavke. Tudi ta preiskava ni imela uspeha, dasi jo je Jula izvršila s skrajno natančnostjo.

Pa bom le izvedela, pri čem da sem, si je rekla Jula. Če pojde Valjavka, ko pride iz cerkve, pogledat, ako je ključ še za podobo, potem je njena skrivnost še v kleti; če pa ne pojde gledat, potem tudi njene skrivnosti ni več v kleti.

Pol ure pozneje je prišla Valjavka iz cerkve in njena prva pot je bila k podobi nad njeno posteljo. Jula je bila zadovoljna.

IX.

Stari Sancin je bil poklican kot priča k obravnavi proti njegovemu zetu. Prijetno mu to ni bilo in dr. Grebenc je moral priti vsak dan na večerjo, da je staremu gospodu razlagal postave določbe o pričevanju sorodnikov.

Na dan obravnave je bil stari Sancin jako nemiren. Vstal je zgodaj in se dosti pred določeno uro pri pravil za odhod na sodišče, ko je prišla Lizika v njegovo sobo.

Kaj — ti si že vstala in hočeš z doma? se je začudil stari gospod, vi deč, da je njegova hčerka popolnoma opravljena. Kam si pa namenjena?

S teboj bi rada šla, papa, je s prosečim pogledom rekla Lizika. Vzemi me seboj, papa.

A jaz moram na sodišče, je vzkliknil Sancin. Ali si mar že pozabila, da je danes ta strašna obravnava. Saj vendar veš, da sem klican za pričo!

Vzemi me seboj, papa, je prosila Lizika. Meni ni obstanka doma. Jaz moram biti pri ti obravnavi. Dr. Grebenc mi je že vse povedal, kako je pri porotnih obravnavah. Prav v zadnji kot se bom stisnila in čisto mirna bom in nihče me ne bo spoznal.

Stari gospod je bil resnično nevoljen.

Ali ne pojmiš, da se to nikakor ne spodobi? Jaz sem vesel, da te niso klicali za pričo, a ti siliš sedaj k obravnavi, kakor bi bila to kaka zabava.

Oče, jaz moram biti zraven, ko ga bodo sodili in morda celo po krivici obsodili ... moram ...

Če je kriv ali če ni kriv, to bodo razsodili porotniki, izkušeni možje, in tebi, otrok, ne gre nobena sodba.

Stari gospod je vzel cilinder in rokavice ter je hotel oditi, a Lizika mu je zastavila pot.

Vzemi me seboj, papa, prosim te, drugače grem sama. Srce mi pravi, da moram biti tam ...

Naposled po dolgem odporu se je Sancin vendar udal, četudi skrajno nerad in z največjo nevoljo. Neprestano godrnjaje je odšel z Liziko. Šele pri sodišču mu je prišlo na misel, da je za Liziko treba preskrbeti vstopnico in da je bilo v listih povedano, da so že vse oddane. A kako se je začudil, ko mu je Lizika pove dala, da že ima vstopnico.

Kje si jo dobila in kako? je vprašal Sancin.

Grebenc mi jo je preskrbel, je odgovorila Lizika. Saj branil se je tri dni, a ko sem mu zagrozila, da pojdem sama ponjo, če mi je ne prinese, in da ga potem nikoli ve ne pogledam, se je hitro podvizal in mi jo je davi poslal.

Ti si strašna ženska, je napol občuduje, napol s strahom vzkliknil Sancin in je nadaljeval svojo pot.

V veži pri sodišču je že čakal dr. Grebenc. Na očitanja starega gospoda zaradi vstopnice, se je skesano opravičeval in je potem prevzel varstvo nad Liziko. Stari gospod je šel v sobo za priče, Lizika pa je sledila dr. Grebencu v tisti del dvorane, ki je določen za poslušalce.

Čez pol ure so prišli sodniki in porotniki in zavzeli svoja mesta.

Končno je vstopil pri stranskih vratih Svetlin.

Vse glave mnogoštevilnega občinstva so se nagnile naprej, sto pogledov je bilo uprtih v prepadlega moža, ki je z lahnim poklonom pozdravil sodnike in porotnike, Lizika pa se ni upala dvigniti svojega po gleda, dokler ni slišala Svetlinovega glasu ...

Kratko, jasno in določno je odgovarjal Svetlin na vsa vprašanja.

Priznal je, da je imel arzenik v svoji lovski sobi, a razen njega in njegove žene ni nihče v hiši tega vedel in tudi ni nihče vedel, kje ima spravljen ključ do te sobe.

Da, je odgovoril na vprašanje, če je Elviro ljubil že za življenja svoje prve žene.

Za njim so prišle na vrsto priče: Nekatere so hitre opravile. Drugega niso vedele povedati, kakor da sta se Svetlin in Elvira rada imela, a vse so priznale, da je bil Svetlin vzlic temu zelo vzoren in ljubezniv napram svoji ženi in da je zanjo skrbel z največjo vnemo in nežnostjo. Dalje je trajalo zaslišanje hišne Marijanice in stare Valjavke. Obe sta povedali jasno in določno, da jima je gospa Olga sama priznala, da sta jo Svetlin in Elvira zastrupila. Stara Valjavka je pod prisego vse povedala, kar je bila vprašana, a nobene besedice več in se ni niti najmanj izdala, da ima v svoji shrambi skrivnostno šatuljo.

Zaslišani so bili zdravniki in za slišan je bil tudi stari Sancin, ki je izpovedal, kaj ga je napotilo, da je dal truplo svoje umrle hčere izkopati in zdravniško preiskati.

S temi zaslišanji je bila obravnava končana in že je hotel predsednik zaključiti dokazno postopanje, ko je Svetlinov zagovornik z ozirom na različna protislovja v izpovedbah za slišanih prič predlagal, naj se zasliši tudi obtoženčeva žena Elvira Svetlinova. Med odvetnikom in med državnim pravdnikom se je vnela kratka, a živahna debata, na kar je sodišče sklenilo zaslišati tudi Elviro.

Nadaljevanje razprave je bilo naslednji dan. Zopet in morda se bolj kakor prejšnji dan, je bila dvorana natlačena občinstva.

Mirno in slovesno je vstopila Elvira. Bolest ni izraz njenega lica je še povečaval njeno lepoto, in marsikdo, ki jo je videl, si je na tihem mislil, da je ljubezen do take ženske pa v stanu spraviti človeka ob pamet in do hudodelstva.

Z brezobzirno odkritosrčnostjo je povedala Elvira, kako se je v njenem srcu unela ljubezen do Svetlina, koliko sta se ona in Sveti in borila proti tej strasti, ne zaradi ljudi, nego da bi ne bili moteni zadnji meseci Olginega življenja. Izpovedala je, da ni nikdar slišala, da ima Svetlin strup, in sklicujoč se na posle, dokazala, da Svetlin sploh mnogo mesecev ni prestopil praga svoje lovske sobe.

Odkar sva se ljubila, mu za napaženje živali ni bilo več mar, je rekla hladno, in sodniki so s kimanjem pripoznali, da se jim to zdi naravno.

Moj mož je nedolžen, je po končanem zaslisanju vzkliknila Evira, kakor sem nedolžna jaz na smrti njegove prve žene.

Koj na to je vstal Svetlinov zagovornik in je prosil, naj se še enkrat pokliče priča Valjavka.

Po kratkem pogovoru s predsednikom je ta odredil, naj Valjavka zopet vstopi.

Zbegana je stala Valjavka zopet pred sodiščem.

Slišite, Valjavka, je rekel zagovornik, spomnite se storjene prisege in premislite dobro, kar vas bom vprašal. Ali ni ranjka gospa, ko je z vami govorila, ni takega rekla, iz česar bi se dalo sklepati, da si hoče sama vzeti življenje, da bi se maščevala Svetlinu in sedanji njegovi ženi, ker sta jo varala, in da bi ju pahnila v nesrečo?

Sodniki, porotniki in poslušalci so se zganili.

Vsakdo v sodni dvorani je čutil, da je odgovor na to vprašanje odločilnega pomena za Svetlinovo osebo.

Z mirno vestjo in z odločnim poudarkom je Valjavka to vprašanje zanikala.

Gospa Olga ji ni rekla, da si želi smrti, nasprotno, imela je vtisk, da želi Olga živeti in da bi vzlic svoji težki bolezni rada živela, kolikor dlje mogoče.

Zagovornik je začel Valjavko loviti z raznovrstnimi vprašanji, nadejajoč se, da se zaplete v kako nasprotje, a Valjavka je ostala pri svojem odgovoru.

Ker Valjavka ni hotela in ni mogla potrditi zagovornikovega vprašanja, so bile še vse druge priče novič poklicane. A ne ena ni rekla, da si je pokojna Olga kdaj želela smrti, ali izrazila namen, maščevati se Svetlinu. Zagovornikov poizkus, rešiti Svetlina, se je ponesrečil, to so čutili vsi, ki so bili v sodni dvorani.

Po končanem dokaznem postopanju so se začeli govori državnega pravdnika in zagovornika. Oba sta z vnemo zastopala svoje stališče. Državni pravdnik je imel na svoji strani vse indicije, ki so govorile za krivdo Svetlinovo, zagovornik pa ničesar drugega, kakor Svetlinovo neomadeževano preteklost.

Ljut je bil boj, ki sta ga bila državni pravdnik in zagovornik in trajal je mnogo ur. Šele v mraku so se porotniki umaknili v svojo sobo in se posvetovali. To posvetovanje je trajalo dobro uro.

Ko so se vrnili v dvorano, je vse občinstvo planilo pokonci v silni napetosti.

9 glasov da, 3 glasovi ne!

Vprašanje na umor je bilo potrjeno.

Svetlin je zatrepetal in skoro omahnil, a vzravnal se je in z mogočnim glasom je zaklical: Gospod je porotniki — storili ste justični umor, kajti jaz sem nedolžen.

Zašumelo je v dvorani, ljudje so silili proti ograji, da bi bolje videli Svetlina in natančnejše slišali obsodbo.

Posvetovanje sodnega dvora je trajalo samo nekaj minut, nakar je predsednik razglasil obsodbo na smrt

Med posvetovanjem sodnega dvora je dr. Grebenc poskusil spraviti Liziko iz dvorane. Vedel je, kako se bo sodba glasila in hotel je Liziki prihraniti ta strašni trenotek. Toda Lizika se ni dala pregovoriti.

Ne, ne, je odgovarjala dr. Grebencu, jaz hočem vse slišati, prav vse.

In slišala je vse. Smrt! Ko je zaslišala to sodbo. je zakričala na ves glas. Vse občinstvo in sodniki so se ozrli na-njo, Lizika pa je skočila na klop.

To je krivična sodba, je zaklicala. Moja sestra se je sama zastrupila, moj svak je nedolžen.

Nastal je nepopisen vihar, ki ga pa Lizika ni več videla, ker se je brez zavesti zgrudila. Dr. Grebenc jo je ujel in jo s pomočjo ve drugih oseb nesel iz dvorane in jo z vozom odpravil domov.

Elvira ni prisostvovala koncu obravnave. Po zaslišanju prič, po neuspelem poizkusu zagovornika, dokazati, da se je Olga sama zastrupila, je bila tako slaba, tako potrta, da je morala zapustiti sodišče. Zagovornik ji je obljubil, da ji pride na stanovanje povedat, kako se glasi sodba.

Lahka mu ta pot ni bila, tem manj, ker je sedaj sam bil mnenja, da se je Olga sama zastrupila z namenom, da bi padla krivda na Svetlina.

Ko je stopil pred Elviro, mu je ta z obraza čitala, kako vest ji prinaša.

Smrt? je vprašala s takim glasom, da je zagovornika pretreslo tako, da ni mogel vprašanja potrditi.

Sodni dvor je sklenil priporočiti vašega moža v pomiloščenje — 9 proti trem glasom je potrdilo njegovo krivdo, a pomiloščen bo na kakih dvajset let.

Dvajset let! je zavzdihnila Elvira. Dvajset let! To se pravi nedolžnega človeka živega pokopati.

Še ni vse izgubljeno, gospa, je dejal zagovornik. Odkrito vam priznam, zdaj sem tudi jaz prepričanja, da Svetlin ni kriv in prepričala me je Lizika.

Povedal je Elviri, kaj se je zgodilo koncem obravnave in kako velikanski vtisk je napravil Lizikin nastop na vse, prav zaradi tega, ker je bil očitno spontanski izbruh globokega prepričanja.

Delajte, gospa, je rekel Elviri. Napnite vse moči, iščite in iščite, morda se vam vendar posreči dobiti dokaze, da se je Olga sama zastrupila. Posebno se mi zdi, da ve Valjavka več, kakor je povedala. Sumljivo je vsekako, da je Olga ravno Valjavko nalašč poklicala, da ji je povedala svojo dolžitev, dasi sicer s to žensko več let ni občevala. Kar je v mojih močeh, bom vse storil, da vam pomagam.

Težko bo, težko, je rekla Elvira tiho. Ko sem prej na vas čakala, sem že mislila, da se ustrelim, če bi bil moj mož obsojen. A zdaj vem, da tega še ne smem storiti. Vsaj toliko časa moram še živeti, da ga rešim.

X.

Odkar je bil Svetlin obsojen, ni imela stara Valjavka nobenega mirnega trenotka več. Ogibala se je ljudi, govorila samo najpotrebnejše in se celo za gospodarstvo ni več brigala. Edino, kar jo je zanimalo, je bilo to, če bo Svetlin pomiloščen.

Valjavka se je dobro zavedala, da je njeno pričevanje provzročilo Svetlinovo obsodbo. O njegovi krivdi je bila prepričana do konca obravnave, dasi je bil njen sin drugačnega mnenja. Imela je mirno vest, da je pri obravnavi vse po pravici povedala, kar so jo vprašali, a da ni ničesar tega povedala, česar je niso vprašali, to se ji je zdelo popolnoma pravilno. Toda njeno prepričanje je bilo omajalo v trenotku, ko je Lizika v sodni dvorani, prevzeta od svojih čustev, zaklicala sodnikom v obraz, da je Svetlin nedolžen in da se je Olga sama zastrupila.

Da sta Lizika in Matevž istega mnenja, kakor zagovornik, to je starko pretreslo in jo navdalo s strašno skrbjo, da je njeno pričevanje morda vendarle pahnilo nedolžnega človeka v sramoto in v ječo in ga spravi morda celo na vešala.

Ta skrb je spodkopavala njeno telesno zdrav je, kakor je morila njen dušni mir. Čutila je, da ni za nobeno delo in za nobeno rabo več in slutila je, da dolgo ne bo mogla prenašati te svoje velike skrbi.

Do Svetlinove obsodbe ni nikdar razmišljala, kaj utegne biti v zaklenjeni in zapečateni leseni škatlji, ki jo ji je pokojna Olga izročila v varstvo. Dotlej je samo pazila, da je ostala škatlja spravljena v kleti in da bi je kdo ne izmaknil. Zdaj pa se ji je zazdelo, da utegne v tej škatlji biti dokaz, če je Svetlin nedolžen ali če je kriv in kolikor bolj je o tem ugibala, toliko verjetnejše se ji je to zdelo, toliko hujše ji je to ležalo na duši.

Neštetokrat je mislila, da siloma odpre škatljo in se prepriča, kaj da je v njej. A v takih trenotkih se je vselej spomnila, kaj je Olgi prisegla in opustila je zopet svoj namen.

Kako trdno je bil v njen spomin zapisan pogovor, ki ga je imela z Olgo. Vsake besede se je spominjala in prisega, ki jo je takrat storila, je bila tako slovesna, da je ni hotela prelomiti, pa če bi ji bilo zagotovljeno večno pogubljenje.

Čez tri leta, ji je Olga rekla, da mora izročeno škatljo nesti na sodnijo. Čez tri leta! Valjavki se je zdelo, da je to cela večnost in strah ji je pretresal ude, če si je rekla, da morda niti ne učaka teh treh let.

In zakaj šele čez tri leta? To vprašanje ji je krožilo neprestano po glavi in porajalo vedno znova strašno skrb, da si je Olga vendarle sama končala življenje.

A vsako tako razmišljanje in ugibanje se je končalo s trdnim sklepom:

Če je Svetlin tudi nedolžen, prisege ne prelomim, saj sem prisegla pri sreči svojega sina.

Notranjega miru pa ji ti sklepi nišo dali niti ji povrnili zdravje.

Teden dni po obravnavi so se te skrbi začele še večati.

Lizika je namreč zopet prebivala v kampanji. Želela je sama oditi za nekaj časa iz Trsta in oče je njeni želji rad ustregel, češ, da se prej pozabi prizor, ki ga je Lizika provzročila pri obravnavi proti Svetlinu.

Komaj se je bila Lizika nastanila v kampanji, je koj napravila v vasi pri župniku in pri učitelju obisk in potem prišla ob iskat staro Valjavko. Prišla je s pretvezo, da je slišala, kako Valjavka bolehain je vprašala, če kaj želi in potrebuje, a Valjavka je čutila, da jo to samo pretveza.

Kaj mi hoče? se je vpraševala Valjavka, gledajo plaho za odhajajočo Liziko. Nikoli se ni prej zame zmenila, nikoli je ni bile v hišo, a zdaj, ko sem pričala proti Svetlinu, o katerem pravi Lizika, da je nedolžen, pa me obišče in s prijaznim obrazom poizveduje, kaj mi je in če mi more pomagati.

Nekaj dni pozneje je Lizika svoj obisk ponovila. Zdaj je bila Valjavka prepričana, da morajo imeti ti obiski poseben namen.

Nekaj mora to dekle o moji skrivnosti vedeti, je govorila Valjavka sama pri sebi. Ali je takrat prisluškovala, ko sem jaz govorila z gospo Olgo? Ali se je Olga pozneje kako izdala? Nekaj ve to dekle ...

Duševne muke stare Valjavke so postale neznosne. Časih celo iz postelje ni mogla, a ko je nekaj dni kasneje videla Liziko, da zopet prihaja, je božala pred njo iz hiše in se skrila v sosedovem hlevu.

V nedeljo je prišel Sancin obiskat svojo hčer in da bi ji napravil večje veselje, je pripeljal seboj družbo Lizikinih prijateljic in dr. Grebenca, ki se ga je Lizika najbolj razveselila.

Od sodne obravnave proti Svetlinu, ko jo dr. Grebenc s tako nežno obzirnostjo zanjo skrbel, se je Lizika zavedala, da ga ima rada. Prej je bila le bolj vesela njegove družbe in ni slutila, kaj se poraja v njenem srcu. Zdaj ji je bilo jasno, da ga ljubi.

Ko je stopil z očetovega voza, je pohitela naravnost k njemu in mu dala najprej roko in ga pozdravila s tako iskrenim pogledom, da je po stalo dr. Grebencu kar toplo pri srcu in da je sklenil še ta dan izpregovoriti odločilno besedo.

Na poroko bo treba sicer še čakati kaki dve leti, je razmisljeval dr. Grebenc, saj prej ne postanem adjunkt, a ker je Lizika še jako mlada, to pa ni predolg čas.

Lahko je našel priliko, govoriti z Liziko na samem. Po obedu jo je po čakal na hodniku in jo prosil, naj mu pokaže znamenito sliko, ki jo je bil Sancin svoje dni kupil na razstavi v Benetkah in pred tisto sliko ji je razodel svojo ljubezen in jo vprašal, če hoče postati njegova žena.

Poslušala ga je z dekliško sramežljivostjo, a njen srečni obraz mu je v naprej povedal, kak odgovor ima pričakovati.

Tudi jaz vas imam od srca rada, je odgovorila Lizika in se ni nič branila, ko jo je dr. Grebene objel in poljubil.

A naenkrat se mu je izvila iz rok.

Rada vas imam, mu je rekla, ali vaša žena ne morem postati, doktor ...

Moja žena ne morete postati? je vzkliknil dr. Grebenc ves prestrašen.

Ne — dokler ni moj svak Svetlin rešen iz ječe.

Ta izjava je dr. Grebenca potrla pa tudi ozlovoljila. Imel je vtisk, da misli Lizika dosti preveč na svojega svaka in dosti premalo nanj, katere mu je pravkar zatrjevala, da ga od srca ljubi.

Kadar bo Svetlin rešen iz ječe, hočete postati moja žena? je vprašal zategnjeno. A kdo more sploh upati, da bo rešen?

Jaz to trdno upam, je rekla Lizika. Prepričana sem, da je Svetlin nedolžen.

S tem prepričanjem še ne morete odpreti vrat njegove ječe. Treba je dokazov.

Jaz jih dobim, je zaklicala Lizika. Seveda ne vem kdaj ... Lahko minejo leta in leta, je za vzdihnil dr. Grebenc.

Pomagajte mi, da prej doseževa svoj namen!

Dr. Grebenc je bil jako nezadovoljen. Zlasti še zaradi tega, ker v Svetli novo nedolžnost sploh ni mogel prav verjeti in je bil prepričan, da vsa Lizikina prizadevanja ne bod ouspela. A dve leti je hotel počakati in potrpeti, dasi je čutil, da bo moral odslej pri Liziki najbrž bolj igrati pravnega svetovalca, kakor ljubimca in ženina. Dasi je bila Lizika ves dan ž njim nad vse prijazna in niti pred prijateljicami ni prikrivala, da ga ima rada, je bil dr. Grebencu vendar ves dan pokvarjen.

Naslednji teden je Lizika vso svojo pozornost posvetila stari Valjavki. Izvedela jo, kako kako se je Valjavka od obravnave proti Svetlinu premenila, kako jo postala molčeča in zamišljena in kako se ogiba ljudi. Te govorice so utrdile v Liziki mnenje, da mora Valjavka kaj več vedeti o Olgini smrti, kakor je pred sodiščem izpovedala.

Ko bi se mogla za nekaj dni nastaniti pri Valjavki in jo opazovati ter se ž njo pogovarjati, bi že prišla celi stvari na sled, a kaj, ko to ni mogoče.

Tako je ugibala Lizika in korakala po prostorni obednici gor in dol cele ure, ne da bi ji prišla rešilna misel.

Naenkrat se je ustavila. Njen pogled je obvisel na izredno slabi sliki, ki je visela na steni, prav skrito, da je ni nihče opazil.

Ah, kako sem neunina, je vzkliknila Lizika. Da mi ni to ni prej prišlo na misel. Čemu sem se pa slikati učila. Ne znam sicer nič in ta mazarija, ki dela tukaj nečast celi hiši, je zadnji umotvor mojega čopiča, a ta moja slikarska umetnost mi bo vendar dala priliko, da bom imela Valjavko pred očmi.

Še tisti trenotek je poiskala Lizika svoje slikarske utenzilije, ki so ležale zaprašene v stari omari. Napela je platno, pripravila vse, kar je bilo treba in končno naznanila stari guvernanti, ki je imela nad njo varuško pravico brez vsake oblasti, da hoče naslikati Valjavkino kočo in vso njeno dvo in štirinogato rodovino. Guvernanta je bila ogorčena, a ker ji je Lizika obljubila, da bo lahko ves popoldne sedela pri učiteljevi ženi, se je udala.

Stara Valjavka je krčevito stiskala pesti, ko je stopila Lizika pred njo in ji naznanila, da hoče naslikati njeno kočo, češ da je v romantično slabem stanju, Ugovarjala je sicer nekaj in poskušala se Lizike ubraniti, a opravila ni ničesar. Lizika si je izbrala primerno stališče, razpostavila svoje slikarske potrebščine in začela slikati. Valjavka se je umaknila v svojo sobo s trdnim sklepom, da ne pride na dan, dokler Lizika ne odide.

Matevžu se je dobro zdelo, da slika Lizika materino kočo. Potrpežljivo je sedel dolgo časa blizu Lizike in gledal njeno mazanje po platnu in čakal, kdaj da se prikaže na platnu materina Koča. A celo potrpežljivi Matevž se je tega čakanja končno naveličal in se je splazil v stran ter odšel v vas.

Tedaj pa je Lizika hitro odložila čopiče in barve in pohitela v sobo.

Ah, mati Valjavka, tako vsem trudna, da se moram malo odpočiti, je vzkliknila in hitro postavila stol pred Valjavko, tako da se ta ni mogla ganiti iz svojega kota.

In zdaj je začela starko obdelavati, kaj ji je vse Olga povedala pri njiju skrivnostnem pogovoru. Valjavka je morala dvakrat in trikrat ponoviti vsako stvar, a Lizika ni odnehala, nego je vedno še kaj več hotela.

Kaj vam ni prav nič drugega rekla?

Tako je vedno in vedno izpraševala Lizika.

Časih mine dosti let, pa se človek naenkrat domisli na kako stvar, ki jo je prej pozabil.

Tako je modrovala Lizika, kakor bi iz lastnih izkušenj govorila.

Kar sem vedela, sem pred sodnijo vse povedala, jaz se ničesar drugega ne spominjam, je godrnjala Valjavka srdito in le mislila, kako bi to usiljivo in nadležno dekle odpravila.

Pa Lizika ni nehala. Koj po obedu je zopet prišla in ker se je bila Valjavka skrila, je pogumno nadaljevala svoje slikanje, dasi je sama spoznala, da je njena slikarija bila bolj podobna vesoljnemu potopu, kakor Valjavkini koči.

Nenadoma je zaslišala za seboj glasen smeh in zagledala Julo, ki je bila peš prišla iz Trsta domov.

Zakaj se smeješ? je vprašala Lizika nekoliko nevoljno.

Ker si mislim, kaj bi neki gospa Elvira rekla, če bi ji vi naslikali staro Valjavko, ki je spravila Svetima v ječo, namesto da bi bila spravila Elviro.

Lizika se je ogorčeno obrnila k Juli.

Kaj se ti blede? je zaklicala.

O nič se mi ne blede, je dejala Jula porogljivo. A jaz ne verjamem, da je Svetlin zastrupil vašo sestro. Jaz mislim, da je to storila gospa Elvira. O, ko bi vi vedeli, kako jo jaz sovražim!...

Kaj ti je Elvira storila, da jo sovražiš! Morda te niti ne pozna...!

Zakaj jo sovražim! To je moja stvar. Sovražim jo pa iz vse duše in srečna bi bila, če bi jo mogla spraviti v ječo. Saj bi storila dobro delo, če bi se mi to posrečilo, kajti gospo Olgo je zastrupila Elvira in nihče drugi.

S silnim začudenjem je Lizika gledala Julo, ki je stiskala pesti in ki je bila od notranjega razburjenja vsa rdeča v obrazu.

Lizika ni niti najmanj verjela, da bi bila Elvira v kaki zvezi z Olginim zastrupljenjem. A zanimalo jo je izvedeti, zakaj da Jula tako sovraži Elviro in misel jo je prešinila, da morda to slaboglasno dekle le še kaj ve ve, kakor pa so pri obravnavi proti Svetlinu izpovedale priče.

Morda bi mi Jula znala pomagati, si je mislila Lizika, treba je le, da si pridobim njeno zaupanje.

Vidiš, Jula, je rekla glasno, ko bi ti sama ne priznavala, da govoriš samo iz sovraštva, bi ti še verjela, ali tako ni mogoče.

Pa mi lahko verjamete, se je razvnela Jula. Res je, da gospo Elviro sovražim — zakaj, to vm samo jaz — ali moje sovraštvo ji ne more nič škodovati, kakor ne more gospodu Svetlinu nič koristiti. A jaz iščem dokazov ...

Lizika se je zganila. V hipu ji je bilo jasno, da si mora Julo pridobiti za zaveznico.

Ah, Jula, je vzkliknila, ko bi se posrečilo dobiti dokaze, a prave, resnične dokaze, da ni Svetlin zastrupil moje sestre ...

Vašo sestro je zastrupila Elvira, je z nekako srditostjo izjavila Jula. O, če bi bila pri obravnavi Valjavka vse povedala, kar ve, bi bila sodba drugačna! Pa Valjavka je hotela rešiti Elviro in je zato raje pokopala gospoda Svetlina.

Ni mogoče, Jula! Kako hočeš to dokazati?

Ničesar še ne morem dokazati, je dejala Jula. A povejte mi najprej, ali ste vi prijateljica Elvire?

Ne, je rekla Lizika, dasi ji je ta laž težko prišla čez ustnice.

Ali mi hočete pomagati, da rešim gospoda Svetlina in da bo obsojena Elvira.

Če je Elvira kriva, naj bo obsojena, je dihnila Lizika, drhteč po vsem životu že pri misli, da bi utegnila Elviro zadeti kaka nesreča.

Jula je stopila tik Lizike in ji je šepetaje rekla: Valjavka ve celo resnico; samo Valjavka jo ve, pa je neče povedati in razodeti.

Kako pa ti to veš? je vprašala Lizika. Ali ti je kaj zaupala?

Kaj še! Valjavka bo kaj zaupala! Še svojemu sinu ne. Ali jaz imam dobre oči in dober nos.

In kaj si videla?

Dosti! Čim so zaprli gospoda Svetlina, se je Valjavka vsa izpremenila. Postala je silno zamišljena in zbegana in plaha.

To še ni mnogo!

E, ko bi vi Valjavko tako poznali, kakor jaz, bi vedeli, da to že jako mnogo pomeni. Valjavka je trda kakor kraški kamen. A kakšna je šele zdaj od obravnave proti gospodu Svetlinu. Polmrtva je prišla iz Trsta domov. Od tistega dneva se skriva pred ljudmi, za najpotrebnejše se ne zmeni, z nikomur ne govori in hira tako, kakor bi hotela v treh tednih umreti.

To še vedno nič ne dokazuje!

O, to že mnogo dokazuje. To kaže, da ima Valjavka slabo vest. Gotovo je po krivici pričala, da bi obvarovala gospo Elviro. Pa to še ni vse! Skoro vsako noč se splazi iz hiše in gre v klet. Po cele ure sedi tam in govori sama s seboj. Tudi njen sin Matevž je to enkrat zapazil in je šel za njo, jaz pa sem šla za obema. Rečem vam, gospodična, Valjavka bo samih skrbi še umrla ali pa zblaznela.

Ali misliš. Jula, da bo mogoče Valjavkini skrivnosti priti na sled? Upam, je dejala Jula. Vsa vas pravi, da sem jaz zvita za sedem zlodjev. In jaz ne bom nehala, dokler ne izvem, kaj Valjavko tako skrbi. In prepričana sem, da pojde potem lepa in ošabna gospa Elvira v ječo namesto gospoda Svetlina!

Le išči, Jula, in če kaj najdeš, ti dam lepo nagrado.

Ni mi za denar, če sem prav reva, je srdito rekla Jula. Le Elviro hočem zadeti in če mi bodete pomagali, mi ni treba nobene nagrade dati.

Dobro, Jula, je hitela izjaviti Lizika. Obe imava isti namen, delajva skupaj.

Jula — kje se pa klatiš? Ta klic stare Valjavke, ki se je prikazala izza sosedne hiše, je naredil konec pogovoru med Liziko in Julo.

Lizika je pobrala svoje slikarske priprave in se naglo poslovila od Valjavke.

Pojutrišnjem pridem zopet, je rekla Lizika. Tega naznanila se je Valjavka tako ustrašila, da za slovo od Lizike ni mogla ziniti nobene besede.

Pojutrišnjem pride zopet, je skoro jokaje zavidihnila, ko je bila Lizika že davno odšla in težkih korakov hitela v svojo sobo, kakor bi se morala že zdaj skriti pred tem obiskom.

Prišedši domov, je Lizika naglo spisala kratko pismo na Elviro ter poslala hlapca v sosedno vas, kjer se je bila Elvira zopet nastanila v hiši svoje tržaške sestrične, v hiši, kjer je preživela najslajše ure svojega življenja. Bilo je že temno, ko je dobila Lizikino pisemce.

Ljuba Elvira! Napravive vsaka pol pota. Pričakujem te nocoj točno ob 10. pri kamnolomu. — Lizika.

Še dosti pred določeno uro je bila Elvira pri kamnolomu. Upanje, da izve kaj posebnega od Lizike, jo je gnalo naprej in prišla je skoro do konca pota, ko se je priplazila Lizika.

Molče sta se objeli in poljubili.

Ah, Lizika, ti gotovo nekaj veš, kar meni še ni znano ...

Bodi mirna, Elvira, je rekla Lizika, in pojdive v stran, da bi naju kdo ne videl ali ne slišal.

Sedli sta na skalo, druga tik druge.

Elvira, je prva povzela Lizika, meni se zdi, da Valjavka pri obravnavi ni vsega povedala, kar ve. To mislim tudi jaz, je odgovorila Elvira. Od obravnave sem je vsa premenjena in boje se, da zblazni ...

Ti to že veš? se je začudila Lizika.

Povedal mi je to Valjavkin sin ...

In jaz sem to izvedela od Jule, saj jo poznaš, tisto žensko, ki prebiva pri Valjavki. Čuješ, Elvira, ta ženska te smrtno sovraži, a vzroka neče povedati.

Jaz še nikdar nisem ž njo govorila in ji nisem nikoli nič zlega storila. Zakaj naj me sovraži?

Tega ne vem, a sama mi je rekla, da te sovraži.

Lizika je nato povedala Elviri vse, kar je izvedela od Jule in kar je doživela pri svojem obisku v Valjavkini koči. Zamolčala je le eno, da Jula dolži Elviro, da je Olgo zastrupila.

Elvira in Lizika sta se zmenili, da se bodeta vsak ponedeljek in vsak četrtek ob 10. uri zvečer dobili pri kamnolomu.

Če bi bilo kaj posebnega, ti prinese Valjavkin sin moje pismo, drugemu nikomur ne zaupam, je rekla Elvira in Lizika je obljubila, da bo tudi ona svoja pisma pošiljala Elviri po Matevžu, ki sta mu obe zaupali.

Ta človek ti je utelesena dobrota in zvestoba, je rekla Elvira. Odkar me je zadela nesreča, se oglasi vsak dan pri menni in vpraša, če imam kako naročilo zanj. Ti Lizika in ta fant sta edina človeka, ki imata usmiljenje z menoj.

Do pozne noči sta sedeli Elvira in Lizika na skali in delali načrte, kako osvoboditi Svetlina in pomagati pravici do zmage, in razšli sta se z upanjem, da njiju prizadevanje ne bo ostalo brez uspeha.

Dva zaveznika imava, je dejala Lizika pri slovesu, ti Matevža in jaz Julo, upajva, da vendar doženeva resnico.

XI.

Minilo je štirinajst dni. Lizika jenadaljevala svoje obiske pri stari Valjavki, ne da bi bila mogla kaj iz vedeti. In tudi Jula ji ni vedela ni česar povedati, dasi je prežala na vsako besedo in na vsak korak stare Valjavke.

Ničesar novega nisem izvedela! Tako je morala Lizika priznati pri vsakem sestanku z Elviro in tudi Elvira ni vedela ničesar drugega sporočiti.

Lizika ni bila potrpežljiva. Brez uspešnosti njenega poizvedovanja jo je jezila in ko se ji je naposled enkrat posrečilo dobiti Valjavko v sobi, tako da ni mogla pobegniti, se je energično lotila itak vse zbegane žene.

Ali ste že slišali, mati Valjavka, je rekla, kaj ljudje o Vas govore?

O meni? Kaj naj govore o meni, bolni, stari ženski?

Naš hlapec pravi, da vas je ponoči videl iti v svojo klet in da imate tam skrit nekak zaklad, kali.

Valjavka se je začela tresti po vsem životu. Krčevito je stiskala pesti k sebi in jezni pogledi so iz njenih upalih oči švigali na Liziko. Ta je pa delala nedolžen obraz in se prijazno smehljala, dasi je dobro videla, kak vihar so njene besede vzbudile v Valjavki.

Trajalo je precej časa, predno je Valjavka prišla k sebi.

Ljuba gospodična — če hočete moje zaklade pogledati, vam dam ključ od kleti.

Tako je govorila Valjavka, da bi Liziko premotila, vsaj ni slutila, da ji je Lizika nastavila past, in še manj, da sta jo Matevž in Jula pri njenih ponočnih izletih opazovala.

Lizikino vprašanje je v Valjavki obudilo vsakovrstne sume. Ta dan je bila še bolj nemirna, kakor druge dni. Posebno mnogo je pazila okrog hiše in se tudi večkrat splazila v klet. Klet je bila popolnoma temna, ker nič imela okna in zato se Valjavka ni mogla podnevi prepričati, če je še vse v starem redu, a luči se ni upala užgati, ker sta se Matevž in Jula vedno potikala okrog nje.

Proti polnoči so je Valjavka splazila iz hiše. Nič ni slutila, da sta Matevž in Jula čakala na ta trenotek. prvi ji je sledil Matevž in za njim je šla tudi Jula v primerni razdalji.

Ah, ko bi mogla priti vsaj do vrat in da bi videla, kaj Valjavka počenja, je vzdihovala Jula, ki se je morala stiskati k precej oddaljeni ograji, da je Matevž ni mogel zapaziti.

Valjavka je vrata v klet samo priprla. Ko je bila v kleti, je pristopil Matevž k vratom in gledal skozi ključavnico. Videl je, da je Valjavka užigala luč in počasi korakala proti koncu kleti, kjer je stala kad zelja.

Kaj neki ima tam? se je vprašal Matevž in se jezil, da je videl le slabo in nerazločno, kaj mati počenja in si ni mogel misliti, čemu da hodi ponoči v klet.

Razločil je le toliko, da se mati mudi pri kadi z zeljem. Ni pa videl, kako se je trudila, da bi kad odmaknila, kako je napenjala vse svoje sile, dokler ni spoznala, da je ves njen trud zaman.

Rada bi videla tisto nesrečno šatuljo, je stokala Valjavka. Saj enkrat bi jo še rada videla, da bi bila vsaj prepričana, da je še vedno tu kaj za kopana. Sicer se dobro pozna, da kad ni bila premaknjena in da stoji tako, kakor sem jo postavila takrat, ko sem šatuljo zakopala, a vendar bi rada šatuljo videla in otipala.

Stopila je vnovič h kadi in napenjajoč zadnje sile, jo je poskusila odmakniti. A ni se ji posrečilo. Vsa upehana je morala opustiti svoje poskuse in je sedla na pručico, ki je bila pri kleti.

Od prevelikega napora so jo za čele obhajati slabosti. Komaj se je vzdržala na pručici in spreletal jo je strah, da jo tukaj dohiti smrt.

Zbrala je zadnje svoje moči in se dvignila s pručice. Samo to željo je še imela, da bi prišla iz kleti v hišo in da bi mogla Julo poklicati na pomoč. Opiraje se ob zid, je tavala proti izhodu. Matevž je imel komaj toliko časa še, da je odskočil od vrat in se skril.

Valjavka je stopila opotekajoč se iz kleti. Hotela je vrata za seboj zapreti in je stegnila roko po ključu, a bila je tako slaba, da ga ni dosegla, kajti ni se upala odmakniti se od zida, boje se, da bi padla.

Pustila je klet odprto in tavala naprej. Jula je hitela, da pride v kuhinjo, kajti zdelo se ji je, da jo Valjavka pokliče. Komaj je bila prišla do svoje postelje, je res že Valjavka odpahnila vrata.

Jula — pomagaj — Jula — smrt se bliža ...

Jula je pohitela k Valjavki in jo spravila v posteljo ter ji šla kuhat zdravilo.

Matevž — naj gre — po gospoda, je vzdihovala Valjavka, A Jula ni šla klicat Matevža, nego je hitro dala Valjavka piti zdravilo in potem smuknila iz hiše, hote videti, kaj dela Matevž. Zdaj se ji ni bilo treba skrivati, kajti če bi jo bil Matevž že zalotil, se je lahko izgovorila na Valjavko.

Na prstih se je bližala kleti in zapazila, da gori v njej luč. Rahlo je odprla vrata in zagledala Matevža, kako je sukal in premikal kad in okrog nje z nogo teptal zemljo. Mislila je, da je Matevž svoje delo šele začel in nestrpno čakala, kaj se zgodi. A Matevž je vzel luč, ki jo je bila njegova mati pustila v kleti, pobral s tal neko črno, precej veliko stvar, in se napotil proti izhodu. Jula je zbežala v hišo.

Čez nekaj trenotkov je vstopil v kuhinjo Matevž. Začuden je obstal pri vratih, videč, da gori v kuhinji in v sobi luč. A premišljal je samo trenotek in smuknil v svojo sobo.

Jula je prihitela iz Valjavkine spalnice. Hotela je Matevža presenetiti, da bi videla, kaj je prinesel iz kleti. A ko je odprla vrata, je Matevž ravno zaklepal veliko masivno skrinjo, v kateri je hranil svoje stvari. Jula je spoznala, da je prišla prepozno.

Materi je slabo — gospoda bi rada imela, je rekla Jula in zapustila sobo.

Matevž je takoj prišel za njo. Šel je najprej k svoji materi, jo izpraševal, kaj ji je, in jo tolažil ter končno odšel po duhovnika.

Jula je to porabila in se je vnovič splazila v Matevževo sobo. Matevž je puščal svojo skrinjo vedno odprto in Jula je upala, da bo lahko pogledala, kar je prinesel iz kleti. A glej — sedaj ni bilo več ključa v skrinji in skrinja je bila zaklenjena.

Kar besna je postala Jula. Najraje bi bila skrinjo razsekala. Jezno je poskušala jo s silo odpreti in nehala je s tem šele, ko je slišala, da se bliža župnik z zadnjo popotnico.

Valjavki je bilo drugi dan že dosti bolje, a Jula jo je pregovorila, da je ostala v postelji. S tem si je hotela zagotoviti, da ji ne bo treba iz hiše in da bo lahko pazila na Matevža in prežala na tisto stvar, ki jo je bil prinesel iz kleti. Zavedala se je, da jo je Matevž prehitel in da je on dobil v roke Valjavkino skrivnost, katero je ona tako dolgo iskala in zasledovala.

Matevž je skrbno pazil, da je ostala njegova skrinja zaklenjena. Šele drugo noč potem, ko je prinesel v kleti izkopano šatuljo v sobo, se je upal najdeni »zaklad« bližje pogledati.

Šatulja jo bila izdelana iz močnega lesa in okovana s srebrnimi okraski. Matevž jo je ogledoval od vseh strani in videl, da nima ključavnice.

Kako se neki ta stvar odpre? se je vpraševal in previdno poskušal na ta in oni način dvigniti pokrov. A ni se mu posrečilo, dasi je s tem zamudil več ur.

Stresal je šatuljo in zdelo se mu je, da nekaj v njej šumlja.

Najbrže so notri kaki papirji, je menil. Težkega ni nič, ker ni ni ropota in le sam šum.

Slučaj je končno nanesel, da se je Matevžu vendar posrečilo odpreti starinsko šatuljo. Vrgel jo je namreč jezno v svojo skrinjo, a tako močjo, da je odletela noga. Zdaj je videl, da je noga le navita in da je pod njo gumb. Ko je pritisnil na ta gumb, se je šatulja odprla.

Šatulja je bila skoro prazna. Le majhno pismo je ležalo notri. Matevž je slutil, da je to pismo usodnega pomena za Svetlina in da je v njem razodeta skrivnost Olgine smrti, a ni se upal pisma vzeti v roke.

Kako sem bedast, je rekel sam pri sebi. Časih sem mislil, da bi dal življenje, če bi mogel dobiti dokaz za krivdo ali nedolžnost Svetlina in njegove žene, a sedaj se mi tresejo roke in srce mi trepeče, da si tega pisma še v roke ne upam vzeti.

Končno se je ojunačil in je vzel pismo v roke. Bilo je zapečateno s petimi pečati in na naslovni strani je bilo z drobno pisavo zapisano:

»Sodnemu pravdništvu v Trstu. Razkritje o moji smrti. — Olga Svetlinova.«

Dolgo je Matevž gledal to pismo, kakor bi vsako črko posebej hotel prestudirati.

Spravil je pismo zopet v šatuljo in le-to zaklenil v svojo skrinjo.

Zdaj je Svetlinova usoda v mojih rokah.

Trdo, z nekako neizprosnostjo je to rekel in se vlegel na svojo posteljo, a zaspati ni mogel, nego se nemirno premetaval po svojem ležišču in koval načrte in delal naklepe, dokler se ni zdanilo.

Odšel je z doma na vse zgodaj. Celo Jula je še ležala, ko je šel skozi kuhinjo. Dasi ni vedel, kaj bi počel in čemu je odšel, jo je krenil iz vasi in begal po Krasu brez smotra, begal cele ure, dokler ni bil tako utrujen, da je telo zahtevalo počitka.

Ko je minilo jutro, se je odpravil v vas, kjer je prebivala Elvira. Hodil je po vasi, s težkimi koraki, boječ se, da pride še vedno prezgodaj.

Toda Elvira je bila že pokonci. Ko je pogledal čez zid na njen vrt, jo je videl v beli jutranji obleki trgati cvetke.

Dobro jutro, milostiva gospa, ji je zaklical.

Bog ga daj, prijatelj, je odgovorila Elvira. Kaj je novega?

Nekaj novega je že ... je s pomembnim poudarkom vzkliknil Matevž.

In nekaj dobrega mora to biti, kaj ti na obrazu že vam vidi, da ste svoje novice veseli. Pridite k meni.

Matevž je pohitel na vrt k Elviri. Dala mu je roko in ga vprašala, kako novico da prinaša.

Dobil sem dokaz, da je gospod Svetlin nedolžen na smrti svoje žene. Elvira je stisnila roki k srcu. Ni vedela, ali je prav slišala, ali ne, ali se Matevž šali, ali govori resnico. Globoko je zajemala sapo, a nobene besede ni mogla izgovoriti.

Vaš soprog je nedolžen, je ponovil Matevž.

Elvira se je oklenila Matevža. Vsa iz sebe je zaklicala:

Dokaz, kje imate dokaz, dajte mi dokaz ...

Ne razburjajte se, milostiva, je Matevž rekel. Poslušajte me mirno. Dokaz imam doma. Dobil sem ga na poseben način v roke, a seboj ga nisem mogel prinesti.

Zakaj ne?

To vam povem o drugi priliki natančno. A moral sem ga pustiti doma, da bi me kdo ne videl ...

Kdaj mi ga prinesete? Matevž, če ste moj prijatelj, ne trpinčite me.

S sklenjenima rokama je stala Elvira pred Matevžem.

Prosim vas, usmilite se mene, usmilite se mojega moža ...

Prinesem vam dokaz danes zvečer, gospa, je izjavil Matevž. Prej ni mogoče, ker bi sicer to zapazila tista oseba, kateri je bil zaupan.

Zvečer šele? Torej moj mož danes še ne bo prost?

Šele zvečer, gospa. Počakajte me zvečer tam pri kamnolomu. Nihče ne sme vedeti in videti, da sem vam jaz izročil ta dokaz. Ali pridete?

Elvira ni bila v stanu razmišljati.

Kdaj naj pridem? Saj veste, da pridem, kadar in kamor hočete!

Dobro! Ob 10. zvečer me počakajte pri kamnolomu.

Elvira mu je dala roko. Previdno je stisnil Matevž to drobno, mehko, belo roko, z gorečim pogledom je objel Elviro in potem naglo odšel, kakor bi se bal samega sebe.

Prisedši domov, je Matevž osorno zavrnil Julo, ko ga je vprašala, čemu je tako zgodaj vstal in kje da je hodil ves dopoldan. Lotil se je svojih navadnih opravil, a bil je tako ne miren in razburjen, da je vse narobe storil.

Jula je začela sumiti, da se je zgodilo nekaj posebnega, ali da se se le pripravlja. Opazovala je Matevža in ga neprestano zalezovala in vse bolj je bila prepričana, da se gode važne stvari.

Po večerji je Matevž nemudoma odšel spat, dasi je imel sicer navado, da je, če ni šel z doma, posedal na ognjišču. Dolgo je gledala Jula na Matevževa vrata in razmišljala.

Ne boš mi ušel, je končno rekla. Ne prideš mi iz hiše, da bi te jaz ne videla.

Da bi ne zaspala, se Jula sploh ni vlegla v posteljo, nego se vsedla na prag Valjavkine sobe, kjer je Matevž ni mogel zapaziti. Moral je pa skozi kuhinjo, ker je bil v oknu njegove sobe železen križ.

Ob pol desetih se je splazil Matevž iz svoje sobe. Nesel je pod pazduho šatuljo, čevlje pa je držal v rokah, da bi Jule ne prebudil. Tiho je zapustil hišo in odšel po cesti.

Kakor mačka se je Jula plazila za njim, skrbno pazeč, da ni prišla iz sence in da bi je Matevž ne zapazil, če bi se obrnil.

Noč je bila temna, a ker je Matevž oblekel čevlje, je Jula slišala njegove korake in mu je mogla slediti tudi ko je zapustil veliko cesto in krenil na stran, kjer je ležal kamnolom.

Elvira je že davno prej prišla na mesto dogovorjenega sestanka in težko čakala, kdaj da že pride Matevž. Čim ga je zagledala, mu je hitela nasproti.

Matevž — prijatelj — ali ste prinesli obljubljeni dokaz?

Da, gospa, je rekel Matevž in trdo stisnil k sebi usodno šatuljo. Prinesel sem vse skupaj.

Matevževe besede niso bile prijazne in vse njegovo vedenje je bilo sumljivo razburjeno.

O, dobri Matevž — prosim vas, dajte mi ta dokaz!

Elvira je stopila tik pred Matevža. Še nikoli ji ni bil tako blizu, zdaj šele je čutil ves čar njene osebnosti in ni imel moči se ga ubraniti. Zadrhtel je po vsem telesu, kri mu je zavrela in prešinilo ga je blazno hrepenenje po tej ženi. Trdno je stiskal k sebi šatuljo, kakor bi jo moral braniti na življenje in na smrt.

Zakaj mi ne daste te šatulje, Matevž, kakor ste mi obljubili? je vprašala Elvira. Zakaj me tako mučite?

Prej se moram z vami pogovoriti, gospa, je Matevž s hripavim glasom bruhnil iz sebe. Važno reč, gospa, se imava pogovoriti ...

Elvira se je ustrašila. Šele zdaj je zapazila, kako ves premenjen je Matevž in kako mu žare oči. Kaj pomeni to? se je vpraševala v mislih in se odmaknila od Matevža.

O čem se hočete z menoj pomeni ti? je vprašala Elvira. Govorite, Matevž, samo nikar me ne trpinčite.

Gospa — jaz vas imam tako rad, da bi za vas svojo mater umoril.

Vsa, tako dolgo zadrževana in premagovana strast je s temi besedami udarila na dan. Matevž ni več vedel, ne kaj govori, ne kaj dela.

Elvira je spoznala svoj položaj. Najraje bi bila zbežala, A rekla si je, da mora ostati, pa če bi jo veljalo življenje, ker mora dobiti dokaz za Svetlinovo nedolžnost.

Ne govorite tako, Matevž, je končno rekla. Vem, da ste mi resničen prijatelj, vem, da me imate radi in bodite prepričani, da vas bom tudi jaz vse življenje rada imela in vam bom vedno hvaležna.

Matevž se je hrupno in prezirljivo zasmejal.

Hvaležna mi hočete biti, je dejal. Mar je meni za hvaležnost. Jaz vas imam rad in hrepenim po vas že dve leti. Do blaznosti sem zaljubljen v vas. Ali se se spominjate tistega dne, ko ste me spodili od sebe, kakor psa, samo, ker sem hodil na zid vaše hiše vzdihovat? O, gospa, jaz vem, da me zaničujete. Kaj sem vam jaz? Kmetski fant, če že ne na pol človek in na pol žival. To vem prav dobro. In če vam izročim obljubljene dokaze, mi ostane vaša hvaležnožt in vaše zaničevanje. Za to ceno pa jaz dokazov ne dam. Saj enkrat se hočem napiti vaših poljubov ...

Matevž je stopil k Elviri. Strašna odločnost mu je sijala iz oči.

Matevž ... prosim vas ... Če bo moj mož rešen ... boste videli ... Matevž ... tedaj boste videli, da vas imam rada ...

O, lepa gospa, nikar ne mislite, da se dam prevarati ...

Položil je šatuljo na tla, se vzravnal in divje objel Elviro.

Tako rad vas imam ... tako rad ...

Izpustite me! je zakričala Elvira in poskusila pahniti Matevža od sebe.

Bila je vsa iz sebe. Pozabila je popolnoma, da ima Matevž dokaz o nedolžnosti Svetlinovi.

Izpustite me, je zakričala novič.

A Matevž jo je le še strastnejše stiskal k sebi in jo hotel siloma po ljubiti. Branila se je obupno, z obema rokama ga je pehala od sebe. Naenkrat sta se oba zazibala. Nista zapazila, da sta prišla na rob kamnoloma. Zmanjkalo jima je tal pod nogami in zletela sta v kamnolom ...

Tedaj je pritekla Jula iz svojega skrivališča. Videla je boj, slišala Elvirino klicanje in tudi videla, da sta Elvira in Matevž padla v globino. Ko je hotela pogledati v to globino, je zadela ob šatuljo. Zagrabila jo je z divjim veseljem, jo stisnila k sebi in zbežala z njo v temo ... Padec v globino je Matevža streznil. V silnem strahu je skočil na noge. Šele zdaj je izpustil Elviro. Dasi je bil po obrazu ves krvav, se ni zmenil za svoje rane, nego se nagnil nad Elviro. Ležala je na gramozu brez zavesti. V blaznem strahu, da je Elvira mrtva, je Matevž planil kvišku in bežal iz kamnoloma.

XII.

Šele pozno ponoči je prišla Elvira domov. Pri padcu v kamnolom se je bila pa onesvestila in se nekoliko potolkla in opraskala, a sicer se ji ni zgodilo nič hudega. Ko se je zavedla in je vstala, je bila njena prva misel: Kje je Matevž? Klicala ga je na ves glas, a nihče se ni odzval njenemu klicanju.

Kje je dokaz za Svetlinovo nedolžnost? Kaj je Matevž ž njim storil?

To ji je ležalo na duši in sama se je obsipala s trpkmi očitanji, zakaj da se je branila Matevža, ko je vendar vedela, da ima v rokah čast in svobodo Svetlinovo. Zdaj ji je bilo žal, da se ni bolje obvladala in neprestano se je mučila z načrti, kako bi zopet pridobila Matevža in dosegla od njega dokaz za Svetlinovo nedolžnost.

Naposled se je odločila, da pošlje kakega človeka po Matevža. Ko je pa zjutraj vstala, je izvedela od svoje edine služkinje, da je Matevž že dobro uro v hiši.

Ves je bil zbegan in iz sebe, ko je prišel, je pripovedovala služkinja. Komaj, da se je upal v hišo. Ves pobit in razpraskan je, a nič neče povedati, kaj se mu je zgodilo.

Pripelji ga sem, je odredila Elvira in čez trenotek je stal Matevž prepaden in plah na pragu sobe.

Ko je bil ponoči pribežal domov, s smrtnim strahom v srcu, da je Elvira mrtva, ni našel miru. Kes ga je prevzel, postajal je vse večji in močnejši, vse jasneje je bilo Matevžu, da je storil neodpustljiv zločin na tisti, za katero bi bil rad žrtvoval življenje. To spoznanje mu je dalo moč, da je mogel mirno razmišljati o svojem zločinu.

Sramotno sem ravnal, si je rekel. Že da sem rabil silo, je neodpustljivo, da, še huje je, da sem potem bežal.

Trden sklep se je porodil v njegovi duši in izvršil ga je takoj.

Ponjo pojdem, je rekel, sam na svojih rokah jo nesem na orožniško postajo in priznam svoje hudodelstvo.

Ko je pa prišel v kamnolom, ni bilo Elvire več tam. Preiskal je ves kamnolom in posamezne kaplje krvi so mu pričale, da je Elvira šla, ali je bila odnesena po poti k njenemu do mu. Uganil je, da se ni ubila. Kdo naj bi ji bil v temni noči pomagal?

To ga je pomirilo in začel je iskati svojo šatuljo. Spominjal se je natančno, kam jo je vrgel, ko se je Elvire lotil. Iskal je in iskal, pregledal vsak kamen, a nikjer ni bilo šatulje.

Kdo jo je mogel odnesti? V noči bi je sploh slučajno mimoidoč človek ne bil niti zapazil, kvečjemu, če bi bil ob njo zadel. Najverjetnejše se mu je zdelo, da jo je odnesla Elvira.

Hitel je proti njenemu domu in tam čakal nanjo. V mislih se je pripravljal, kaj da ji reče, a ko je stal pred njo, ni mogel izpregovoriti in kolena so se mu šibila tako, da se je moral prijeti za zid.

Matevž — naj bo pozabljeno, kar se je zgodilo to noč. Tako je rekla Elvira, ko je bil Matevž vrata zaprl, a njena notranja moč ni bila tako velika, da bi je bila Elvira mogla popolnoma zatajiti. Ali, to vam rečem, Matevž, grdo ste ravnali, sramotno za poštenega človeka. Kako sem vam zaupala. Imela sem vas za najboljšega prijatelja, za najzvestejšo dušo, pa ste mi tako napravili ...

S sklonjeno glavo je stal Matevž v sobi in ni mogel ziniti nobene besede.

Pa bodi pozabljeno, Matevž, je nadaljevala Elvira, samo to vas prosim, usmilite se mojega moža, ki trpi po nedolžnem v ječi, dajte mi dokaz, ki ste mi ga obljubili.

Matevž je dvignil glavo. Smrtno bled je bil in trepeta! je, kakor bilka.

Gospa, je zakričal ves prestrašen, kaj niste vi šatulje vzeli seboj? Tudi Elvira se je ustrašila, a ta strah jo je hitro minil in polastila se je je nezaupnost.

Jaz nisem videla vaše šatulje, je rekla trdo. Ko ste me napadli, sem bila tako presenečena, da nisem ni vedela, kaj se godi ...

Potem je kdo drugi šatuljo odnesel. A kdo?

V naglici je Matevž povedal, da je šatuljo vrgel iz rok in potem nanjo pozabil. Elvira mu je ostro gledala v oči potem začela zmajevati z glavo.

Matevž — jaz vam ne verjamem.

Gospa — verjemite mi, gospa, prosim vas, verjemite.

Ne morem. Matevž. Kdo vam more to verjeti? Nihče! Kako šele jaz, ki sem take stvari z vami doživela?

Gospa — verjemite mi! je prosil Matevž. Pregrešil sem se nad vami, to je res, a verjemite mi vendar.

Ne morem!

Matevž je vzel iz žepa samokres. Ne bojte se me, gospa. Ničesar vam ne bom storil.

Napel je samokres in si ga na stavil na srce.

Gospa, je rekel s srdito odločnostjo, življenje nima zame nobene vrednosti več, če ne morem vam služiti. Če mi ne verjamete, da tistih dokazov nimam, ne morem ve živeti.

Govoril je s tako iskrenostjo, da mu je morala Elvira verjeti. A povedati mu tega ni hotela.

Če tiste šatulje nimate vi, kdo jo potem ima! Kdo bodi ponoči po tisti poti? Nihče!

Nekdo je moral biti tam in šatuljo odnesti, je dejal Matevž. Ne vem kdo. Jaz je nimam. A pripravljen sem jo iskati, pripravljen sem na vsako dobro in slabo dejanje, samo da jo dobim. To pa morem storiti le, če mi verjamete in mi zopet zaupate, saj drugače sploh ne maram živeti.

Elvira je vzela Matevžu samokres iz rok. Videla je, da je nabit. Njeni drobni prsti so se krčevito oprijeli samokresa. Naenkrat ga je dvignila in namerila.

Matevž — ali res nimate dokazov?

Matevž je razgalil svoja široka prsa.

Ustrelite gospa — a dokazov nimam.

Elviri je upadla roka. Še enkrat je pogledala Matevža v oči, potem je rekla:

Verjamem vam, Matevž! A če hočete zopet postati moj prijatelj, do bite mi tisti dokaz in potem pridite zopet.

Toda Matevž se ni ganil z mesta. Zopet je povesil glavo, obračal klobuk v rokah in težko požiral.

Kaj bi še radi, Matevž? ga je vprašala Elvira.

Rad bi — rad bi vedel — če mi morete odpustiti, kar sem storil, ker vas imam preveč rad?

Kakor zvest pes svojega gospodarja, tako je Matevž pogledal Elviro in ta pogled ji je končno omehčal srce.

Odpuščam vam, Matevž, od puščam vam tudi, če bi mi ne prinesli dokaza za nedolžnost mojega moža.

Matevž, velikan Matevž, se je zazibal, kakor bi ga zapuščale moči. Elvira mu odpušča, tudi če bi se mu ne posrečilo zopet dobiti po njegovi krivdi izgubljenega dokaza za Svetlinovo nedolžnost. Spoznal je zdaj ne le Elvirino velikodušnost, nego tudi njeno zaupanje in prijateljstvo do njega. Rad bi bil padel pred njo na kolena in ji poljubil rob njene obleke, a ni se upal.

Gospa, je končno zajecjal, če ho dete kdaj slišali, da se je Matevž Valjavec ustrelil, potem vedite, da je to storil, ker ni mogel ve dobiti dokaza za nedolžnost vašega moža.

Po teh besedah je brez slovesa zbežal iz hiše.

Namenil se je najprej h kamnolomu in tam zopet iskal šatuljo. Ko je tam iskal, so bili delavci že na delu. Vsakemu je Matevž povedal, kaj je izgubil, vsakemu je razložil, da je bil v šatulji dokaz za Svetlinovo nedolžnost, in vsakega je prosil, naj izprašuje in poizveduje po šatulji.

Šel je potem v vas. Od hiše do hiše je šel in povedal isto in izpraševal po šatulji. Iz domače vasi je šel v sosedne vasi in tudi tam obhodil vse hiše in obetal bogato plačilo vsakemu, kdor prinese šatuljo s pismom. Kakor ogenj se je širila vest po celem okraju. Samo o Svetlinovi nedolžnosti in o Matevževi šatulji so ljudje govorili, a nihče ni ničesar vedel povedati.

Šele pozno zvečer je prišel Matevž domov. Jula ga je pozdravila s porogljivim nasmehom, saj ji je bilo znano, kako je Matevž ves dan begal po vasi in vsi bližnji okolici, poizvedoval za šatuljo, ki jo je ona imela shranjeno. A nobene besede mu ni rekla.

Valjavka je že spala. A vzlic te mu je Matevž vstopil v njeno sobo.

Mati, slišite, mati, govoriti moram z vami.

Starka se je prebudila. Začudeno je gledala svojega sina, ki je stal poleg postelje. Pogledala je na stensko uro, ki je kazala, da je že enajst.

Kaj pa hočeš tako pozno? Saj bi se lahko jutri pogovorila!

Soba je bila sicer temna, le nad vzglavjem stare Valjavke je gorela večna luč. Vzlic tej slabi razsvetljavi je Valjavka videla na Matevževem obrazu, da se mu je moralo nekaj posebnega zgoditi. Vsedla se je na postelji in prijela sina za roko.

Fant — fajmošter ne znajo v mašnih bukvah tako brati, kakor jaz v tvojem obrazu. Kje si bil vso noč in ves dan? Pozno si snoči prišel domov in še predno se je zdanilo, si zopet odšel. Pa ves pobit si in opraskan po obrazu ...

Nehajte, mati, jo je prekinil Matevž. Za druge stvari se gre. Povejte, mati: kaj se je zgodilo takrat, ko vas je ranjka gospa Olga pred svojo smrtjo poklicala k sebi?

Valjavka se je zganila in je z nezaupnim pogledom objela Matevža.

Kar se je zgodilo, sem povedala pri sodniji. Zaradi tega me ni bilo treba buditi.

Mati, govorite resnico. Pri sodniji ste nekaj zamolčali!

Ničesar! Na vse, kar sem bila vprašana, sem po pravici odgovorila.

Česar vas pa nišo vprašali, tega tudi niste povedali, kajne?

Stara Valjavka ni na to ni odgovorila.

Mati, je povzel Matevž s slovesnim glasom. Kaj vam je gospa Olga rekla takrat, ko vam je izročila tisto šatuljo, ki ste jo imeli zakopano v kleti?

Vsa prestrašena se je Valjavka oklenila Matevža.

Fant, kdo ti je to izdal? Jaz sem gospe Olgi prisegla, da bom molčala o tej šatulji in še pred sodnijo bi bila rajši po krivem prisegla, kakor da bi bila izdala to tajnost. Kako si izvedel za to stvar?

Videl sem vas v kleti in odmaknil kad in našel šatuljo.

Jezus — je vzkliknila Valjavka. Jaz sem gospe Olgi prisegla, da ne sem to šatuljo čez tri leta na sodnijo ...

Jaz sem to šatuljo vzel in jo odprl, je dejal Matevž. V njej je bilo pismo, dokaz, da se je gospa Olga sama zastrupila ...

Fant, ali govoriš resnico? je zavpila Valjavka.

Da, mati, resnico govorim. Snoči sem nesel to šatuljo gospe Elviri. Njej sem jo hotel izročiti, da bi rešila svojega moža iz ječe.

In?

Pa me je na potu dohitela izkušnjava, hudič me je premotil in me pahnil v kamnolom in izgubil sem šatuljo ...

Valjavka jo sklenila roke in začela tiho moliti.

In prekletje bo zadelo mene in vas, mati, če bo Svetlin poginil v ječi, mene, ker sem šatuljo izgubil, in vas, ker ste pahnili nedolžnega človeka v ječo. Mati! Spominjajte se, kaj ste govorili z gospo Olgo. Ali ni ničesar takega rekla, kar bi moglo rešiti Svetlina?

Valjavka je zmajevala z glavo.

Ničesar, ničesar, je stokala. Kar je rekla, sem, pri sodniji vse povedala. Samo to sem zamolčala, da mi je dala ono škatljo in da sem ji jaz prisegla, da bom molčala in tisto šatuljo šele tri leta po njeni smrti izročila sodniji.

Mati, jaz pojdem na sodnijo v Trst in bom vse to povedal. Morda vas bodo vrgli v ječo, čeprav ste slaba in bolna ...

Matevž!

Da, mati, na sodnijo pojdem!

Svojo mater hočeš pahniti v ječo, Matevž? Ali ne veš, kaj govoriš?

Vem, mati, a pomagati vam ne morem. Storili ste velik greh, ker pri sodniji niste vsega povedali, če vas zadene kazen, bo pravična.

Fant ... Matevž ... poslušaj ...

A Matevž ni poslušal, nego zapustil svojo mater in šel ponoči zopet z doma, dasi sam ni vedel, čemu in kam.

Begal je po samotnih potih, se plazil okrog kamnoloma in ni mučil možgane z razmisljevanjem, kje da utegne biti šatulja in kdo jo je mogel najti. Šele dopoldne se je smrtno truden vrnil domov.

Ko je šel v svojo sobo, da bi se odpočil, ga je Jula vprašala:

No, ali si že dobil tisto šatuljo, ki jo iščeš, kakor da bi si z njo lahko kupil večno izveličanje?

Matevž ji ni ničesar odgovoril, nego šel je mimo nje v svojo sobo in se vrgel na posteljo. A porogljivi po smeh, ki ga je videl na Julinem obrazu, mu ni šel iz spomina. Zdelo se mu je, da je bilo njeno vprašanje izrečeno s posebno hudobnostjo in z neko posebno hudoželjnostjo, in naenkrat ga je spreletela misel, da Jula morda ve, kje da je šatulja.

Planil je kvišku in hotel Julo poklicati, a ko je bil že pri vratih, si je premislil.

Ne smem je kar tako prijeti, je dejal sam pri sebi. Prekanjena je in zlobna in izvila bi se mi, pa če bi jo še tako trdo prijel. Prej moram preudariti, kako storim.

Legel je zopet na posteljo, in bolj ko je razmišljeval, verjetnejše se mu je zdelo, da ve Jula kaj o šatulji in kje da je. Morda jo ima celo ona sama. Zakaj tudi ne? Vedel je, da ga je zalezovala in da je bila do skrajnosti ljubosumna na vsako dekle, s katerim je govoril. Morda ga je slišala, ko je ponoči šatuljo odnesel z doma in mu sledila, misleč, da gre h kakemu dekletu.

Morda je celo videla, kaj se je zgodilo pri kamnolomu in ukradla škatljo ...

Na počitek in na spanje ni sedaj več mislil. Vstal je in šel v kuhinjo, kjer je našel Julo pri ognjišču. Mati ne morejo vstati, slabi so, je dejala Jula. Morda bo kmalu mrlič v hiši.

Kaj jim je? Kaj se je zgodilo? je prestrašen vprašal Matevž in za vzdihnil: Ah, vse se je zaklelo proti meni!

Jula je ravnodušno nadaljevala svoje delo.

Mati so zboleli menda od straha, je pripovedovala. Saj veš, kaj si ž njimi govoril danes ponoči.

Matevž je prijel Julo za roko in jo potegnil k sebi.

Ti si prisluškovala — ti nisi spala?

Kako naj spim, če pripoveduješ ti tako zanimive reči.

Jula — je zaklical Matevž, ti veš kdo ima tisto škatljo. Jula, govori, ali veš?

Seveda vem!

Jula, povej kje je škatlja, kdo jo ima! Bodi usmiljena — povej.

Jaz jo imam!

Matevž je Julo izpustil in sedel na klop. Ni si bil svest, če je prav slišal in razumel, ali če se mu le sanja.

Jula — ali je res — ti imaš tisto škatljo?

Da, jaz jo imam, a če tudi svet na glavo postaviš, proti moji volji je ne dobiš.

Jula, tista škatlja ni ne moja ne tvoja ... če pokličem orožnike, te odpeljejo v ječo.

Naj me peljejo v ječo! je zaklicala Jula. Mar mi je!

Lahko boš dolgo zaprta in hudo boš trpela.

Svetlin pa le ne bo prost in gospa Elvira bo lahko še mnogo noči prejokala ...

Obupno klicanje je prekinilo ta pogovor. Valjavka je klicala na pomoč. Matevž in Jula sta pohitela v njeno sobo in videla sta, da je starka vsa onemogla, da se ji bliža zadnja ura.

Pojdi po gospoda, je rekla Jula Matevžu. Pojdi hitro, zdi se mi, da bo kmalu vse pri kraju.

Matevž je hitel iz hiše in tekel po cesti proti župnišču, ležečemu na koncu vasi. Na potu je prišel mimo orožniške postaje. Ko je zagledal napis, se je ustavil. Ni se mu več mudilo v župnišče.

Gospod postajevodja, je dejal orožniku, ko je stal v sobi, hitite k moji materi. Izvedeli bodete od nje, da je Svetlin nedolžen. Moja mati ve stvari, ki sodniji nišo znane. Ali hitite, prosim Vas, hitite, zakaj mati umira ...

Samo najpotrebnejše stvari je Matevž še povedal orožniku, potem je hitel dalje po župnika.

Čez pol ure je prišel župnik z zadnjo popotnico. Našel je pri Valjavki orožnika in Matevža.

Mati, priznajte, je govoril Matevž. Smrtna ura se vam bliža. Ali hočete v večnost s takim grehom na duši?

Nobenega — greha — ni na — moji duši — je ječala Valjavka.

Ali vam ni gospa Olga dala škatlje, v kateri je bilo pismo, da je Svetlin nedolžen? Mati, odgovorite. Starka pa je trdovratno molčala in le gledala na duhovnika.

Mati, je v obupanju zaklical Matevž, dokler ne priznate vsega, tudi gospoda ne spustim do Vas.

Bog — me bo — milostno sodil — je dihnila starka prisego — sem izpolnila.

Za jela je sapo — se stresla in izdihnila.

Mati slišite — nikar umreti — mati — je kričal Matevž, a odgovora ni bilo več. Valjavka je bila umrla brez zadnje popotnice in ne da bi bila povedala svojo skrivnost.

Orožnik in župnik sta odšla iz hiše.

Naznanilo bom vendar napravil, je dejal orožnik župniku. Valjavka je nekaj govorila, da je držala prisego. Kakšno prisego? Njen sin leta kakor blažen od hiše do hiše in pripoveduje, da je izgubil škatljo, v kateri je bil dokaz, da je Svetlin nedolžen.

Matevž je pošten, je dejal župnik in jaz mu verjamem.

Orožnikovo naznanilo je šlo svojo oblastveno pot in izvedel je zanje tudi dr. Grebenc. Njegova prva pot je bila v Sancinovo hišo, kjer je vse povedal staremu gospodu.

Še tisto uro se je Sancin odpeljal iz Trsta na kampanjo ter sporočil Liziki, kar je vedel. Sreča ji je sijala iz oči, ko je slišala veselo vest, da se morda vendar izkaže Svetlinova nedolžnost.

Kadar bo Svetlin prost, me lahko zasnubite. Tako je rekla dr. Grebencu tisti dan, ko ji je razkril svojo ljubezen. Zdaj se je tega spomnila in toplo ji je postalo pri srcu veselega upanja.

Ali mi dovoliš, papa, da obiščem Elviro, je vprašala očeta.

Nekaj časa je stari gospod še ugibal, potem je dal dovoljenje in Lizika se je nemudoma odpravila k Elviri.

XIII.

Smrt stare Valjavke je razburila vso vas. Razvedelo se je bilo, da ji je pokojna gospa Olga zaupala dokaz, da je Svetlin nedolžen, a da je starka umrla, ne da bi bila izdala svoje skrivnosti.

Po pogrebu sta Matevž in Jula sama sedela na ognjišču. Molčala sta oba cele ure, zatopljena vsak v svoje misli. Končno se je zganil Matevž. Jula, je rekel, zdaj, ko so mati pokopana, je čas, da nadaljujeva svoj pogovor, ki sva ga pretrgala, ko naju je mati poklicala na pomoč.

Pa začni, je dejala Jula trdo in odločno.

Daj mi tisto škatljo. Jula, prosim te, daj mi jo!

Ne dam je!

Ali set ti ne smili po nedolžnem obsojeni Svetlin?

Ali ima kdo z menoj usmiljenje?

Nihče! Tudi jaz ga nimam.

Doslej nisem nikomur povedal, da imaš ti tisto šatuljo, je rekel Matevž. Glej, če bi te ovadil, te zapro in obsodijo.

Naj!

Trpela boš hudo!

In če bi me obesili, in če bi me pri živem telesu žgali in trpinčili, šatulje bi jim le ne dala.

Matevž je vedel, da je bila Jula takega značaja in da bi se raje pustila na kose razsekati, kakor da bi se vdala.

Ah, Jula, je zaklical ves obupan, kaj naj vendar storim — šatuljo moram dobiti ...

Jula se je zazibala na svojem sedežu in stisnila roke k sebi. Usluga za uslugo, je rekla priliznjeno. Ti hočeš šatuljo — kaj mi daš zanjo?

Vse, kar imam in tudi gospa Elvira te bo bogato plačala.

Kaj mi je za denar, je zaklicala Jula z zaničevanjem. Tebe hočem, Matevž! Ali me ne razumeš, Matevž? Tebe hočem, tvoja žena hočem biti!

Ali — Jula — jaz te vendar ne maram —

Zato te imam jaz toliko raje ...

Jula, jaz te zaničujem ...

Jaz pa te imam rada.

Jula — nesrečna boš — grdo bom s teboj ravnal ...

Ravnaj, kakor hočeš, jaz te bom vseeno rada imela.

Sedela sta molče še dolgo ur pri ognjišču. Matevža je časih groza pretresla, da je ves trepetal, a uvidel je, da se mora vdati, saj je poznal Julo in jo vedel, da bi ji niti peklenske moči ne iztrgale usodne šatulje.

Ko je ura odbila polnoč, je Matevž vstal.

Lahko noč Jula, je rekel, jutri grem do župnika.

* * *

Elvira in Lizika, stari Sancin in dr. Grebenc, orožniki in sodnijski uradniki, vsi so bili na nogah, da bi našli šatuljo z dokazom o Sancinovi nedolžnosti. Zasliševanj ni bilo ne konca ne kraja, a Matevž je vedno povedal le to, kar so že vsi vedeli ...

Štirinajst dni po pogrebu stare Valjavke je bila Matevževa poroka z Julo. Žalostna je bila ta poroka, samo Jula je žarela sreče.

Ko sta se Matevž in Jula vračala iz cerkve, je bilo prvo Matevževo vprašanje:

Jula — kje je tista šatulja!

Dam ti jo, mu je rekla in ga peljala ven iz vasi, čez Kras, tja proti kamnolomu.

Tam je bila v mali dolini zakopana šatulja. Matevž jo je popadel, kakor da je od nje odvisno njegovo izveličanje.

Nesi jo gospe Elviri, je rekla Jula, da jo boš še enkrat videl, saj vem, da si se le zanjo žrtvoval.

Matevž pa je odkimal in stiskajoč šatuljo k sebi se obrnil zopet proti vasi.

Naj orožniki vso stvar v red spravijo, je rekel svoji ženi, saj je zdaj moja naloga končana.

Izročil je orožnikom šatuljo. Ni jim povedal, da jo je imela Jula in za kako ceno jo je dobil, le prosil je, naj hitro obveste gospo Elviro in sodnijo.

Že drugi dan je završelo po vasi in od hiše do hiše je šla vest, da je Sancin že izpuščen iz ječe in da bo nova obravnava, na kateri bo oproščen. In vse je drvelo skupaj, ko sta se proti večeru pripeljala Sancin in Elvira v vas in obrnila proti Valjavčevi koči.

Ko se je voz ustavil, se je zaslišal iz hiše strel. Iz Matevževe sobe je zadonel. Jula, ki je stala na pragu, se je zganila in potem zakričala na glas ter stekla v hišo. Vsi so se vsuli za njo, tudi Elvira in Sancin.

Matevž je ležal na tleh in kri mu je curljala iz prsi. Poleg njega je ležal samokres, star samokres, ki ga je Elvira spoznala na prvi pogled. Umirajoč je dvignil svoj pogled k Elviri, kakor bi se hotel od nje posloviti in potem izdihnil.