Na sredi te Ljubljan'ce je lip'ca zelena
Na sredi te Ljubljan’ce je lip’ca zelena ... Povest iz stare Ljubljane. Lea Fatur |
|
»Ježeš, ježeš, kaj si res ti, Fertinka, mojstrovka iz Forštata? Nese branjerija, nese! In dobro piha veter po Friškovcu! Okrogla si in nimaš vogla. In vsa židana in košata! Ali greš na svatbo ali na botrinjo?«
»Matevževka z Rebri, duša draga! Ti pa, ti! Veš da si obilna kakor vaša stara lipa pred rotovžem. In cveteš kakor gavtroža! Vidim, tudi sedlarstvo nese in veter z Gradu odpihuje smrad z Rebri. Napravljena si kakor kaka žlahtna gospa! Kakšno rogato kapo pa imaš?«
»Take nosijo zdaj meščanke v nemškem Gradcu« se ponese mojstrovka.
Obilni gospodinji sta se ustavili v največji gneči tik pod Trančo. Poljubujeta se v lica, si stiskata roko in ogledujeta obleko.
Pred njima se dviguje mrka in težka stara Tranča. Dvonadstropna stavba zagrinja pogled na hrib, veže hiši na obeh straneh ob koncu Starega in začetku Velikega trga in dela tesnobo. Nekdanja slika na pročelju je razpokana in zbrisana. Omet se že lušči.
Pod obokom so kolibe z blagom, nato stopnice, ki peljejo na desno v orožarnico in v shrambo orodja in mesarskih klopi. Stopnice na levo pa peljejo v pisarno, ki je obenem stanovanje stražnika, in v mestne ječe.
Ljubljanski mesarji imajo svoje stojnice na mostu pred Trančo v bližini kruharne. To je Novemu trgu zelo na roke, obenem pa pripravno za Stari in Veliki trg. Nerodno je samo to, da se širi neznosen smrad od mesnic po mestu in udarja kot prvi pozdrav v nos potnikom, ki stopajo čez most v Ljubljano. Tudi voda pod mostom je kalna in smrdeča, zato pa so ribe in raki v njej tolsti. Psi in mačke prežijo ob mostu in vrane ga krakajoč obletavajo. Nad stojnicami pa plešejo veliki roji mesarskih muh, obadov in komarjev. V kupih smeti po mostu se plazi golazen.
Mojstrovki se še vedno živahno pogovarjata in se močno držita na nogah med vali gneče, ki buta vanje. Konji in vozovi jima ne delajo napotja, ker se drže sredine poti. Toda ta Tranča! Kako lahko bi se porušila in pokopala vse pod seboj! Potres leta petstoenajstega jo je dobro zrahljal in mestni zidarji so jo le bolj za silo popravili. Potres jo strese večkrat kakor za poizkušnjo in verjetno je, da se mu bo nekoč posrečilo zrušiti jo v prah. Kaj se ne bi podrla in razsula stavba, saj je stara kakor zemlja! Visi že od nekdaj tukaj, ko je branila že v davnih časih vhod v mesto in na Grad. Vendar se pogovarja Stari trg živahno s Forštatom. Saj ni, da bi se morala Tranča ravno zdaj podsuti. Kruhar s kruharnice in stražar Luka se že navihano sprašujeta koliko vode bo preteklo pod mostom, preden se bosta ženski dogovorili. Čevljarski mojster Janež jima namigne:
»Če se dve ženski že enkrat poslovita,
še zmeraj potem eno uro stojita!«
in hiti v obokani prostor, kjer moli Bog roko ven in udarjajo v poletno predpoldne hripavi glasovi:
»Pijmo ga, pijmo, dokler živimo,
saj ne dobimo kaplje ga tam!«
Rdečelični stražar pod Trančo namežikne zabuhlemu kruharju: »Zdaj se zdravijo mojstri od sinočnje težke cehovske seje. Mojstri in pomočniki. Seja je bila huda. Sodim po buškah in podplutbah. Pa tudi od magistrata že tolikokrat prepovedani meč je govoril po svoje. In tudi mi jih nismo božali, ko smo jih metali iz krčem. Dva smo zaprli. Celjana Maksa, pomočnika pri čevljarju Robavsu, in Gorenjca Jošta, pomočnika pri čevljarju Berčiču. Zdaj tožita, da se jima je od suše prilepil jezik na nebo ...«
»Včasih slišim tarnanje iz Tranče prav sem v kruharnico,« ošine kruhar stražnika s pogledom in besedo.
Stražnik pa se pobaha: »Mi imamo prave bikovke. Če ne bo kazni, bo še več zločinov.« In se nasmehne brhki krščenici, ki gre z Novega trga v Šenklavško šolo po otroke, obenem pa že žuga malharju, ki se je zaril med gnečo, da bi prišel neopažen izpod oboka.
Ponedeljek je. Mesarji nimajo dosti posla, zato postajajo in se pogovarjajo. Vajenci polnijo jerbase in stržejo krvave čoke in klopi.
Kar pridrvita od kruharnice dva pobalina, vsak s polnim vrčom v rokah. Opasana sta s platnenim predpasnikom, lesene coklje se jima privzdigujejo v teku, veliki šopi las pa mahedrajo okrog prebrisanih obrazov.
»Narazen!« vpijeta in si delata pot s sunki proste roke. »Uboge duše čakajo rešenja!« Hočeta kar na stopnice mestne ječe.
Stražar pa je urno za njima. »Hola! Kam tako urno?«
Pobalinoma se razširijo usta do ušes: »Maks in Jošt umirata od žeje.«
»Žejne napajati je delo krščanskega usmiljenja,« se muza stražnik in izgine z dečkoma za vrata.
»Tudi ta goba je vedno suha,« vrže kruhar opazko za njim.
Mojstrovka s Starega trga se razvname: »Tako! Zdaj nosijo pijancem še pijačo! Biča jima je treba, da jim zbije prevzetnost. V nedeljo pijo, v ponedeljek bi radi pohajkovali! Take navade prinašajo s popotovanj. Oblačili bi se kakor grofje in jedli ko knezi. Po tri vrste mesa zahtevajo za večerjo, pa še vampe ali jetrca za malco ...«
Frtinka se nasmehne mimoidočemu mojstru jermenarju. Ta ji pomežikne: saj ve cela Ljubljana kako se pritožujejo vajenci in pomočniki pri Matevževih. Vse, kar gre in se drenja pod Trančo, lovi besede razjarjene mojstrovke. Frtinki je nerodno in potegne znanko v kot k stopnicam, kjer jo vpraša: »Kako pa je z vašo ženitvijo?«
In zdaj bi lahko šli mimo njiju s turškim bobnom, Tranča bi se lahko sesula in most bi lahko odneslo z mesarji vred, oni dve pa bi še vedno kramljali ... Le drsajte, ženice, ob palici po odpustke od svetega Fridolina do svetega Frančiška ob Poljanskih vratih; nosite, dekleta, škafe z vodo — tudi če bi pljusknila na v pogovor zamaknjeni ženski, bi ju ne čutili. Cigani, le hodite z medvedom mimo, berači z mavho, zidarji z malto, bradati redovniki in gladko briti svetni duhovniki; nosite, Krakovčanke, ribe in, Trnovčanke, zelenjavo, Dolenjke, mleko! Poglejte radovedno, žlahtne gospe z Novega trga, nanje; le pomežikujte si, gospodje od mestnega sveta; namigujte si, mesarji, in suvajte se, vajenci: Matevževka in Frtinka sta kakor oni menih, ki je poslušal rajsko ptičico ...
Še meščana ne vidita, ki stopi naglo in oblastno na stopnice, ima nekoliko oguljeno baržunasto obleko, bel ovratnik, nabran pod koničasto črno brado in pernat klobuk. Kar je bilo pod Trančo ljudi, se mu je spoštljivo umaknilo.
Matevževka še vedno pripoveduje z vso vnemo in Frtinka z vso dušo posluša, ženitne zadeve obujajo spomin na nekdanje lastne težave in upe ...
»Vse je bilo že gladko kakor povaljano sukno. Selan se mora oženiti, da dobi mojstrovsko pravico, in naša Jedert bi šla rada z Rebri. So še tri dekleta doma, Frtinka. Pa ti zagleda Selan to Šafarjevo Urško! Saj veste, da ima sedlar Šafar hišo ob vogalu Rebri, mi pa na gornjem koncu. Urška se pa nastavlja zdaj na oknu, zdaj na vratih, še celo na vrtu za hišo. Povsod cinglja s tistimi velikimi uhani, ki jih je dobila od botre grofice Turjaške. Pa prav grofica je morala biti punčari za botro! Ker se je naučila pri grofici nekolikanj gospoščine, že misli, da je plemkinja, žlahtna gospica, posebno, ker je bil njen stari oče za šafarja — oskrbnika pri knezu Esterhazyju. Tam se je nekaj pofrtičilo, veste, in potem je stari Šafar prišel sem, kupil hišo in začel obrt. Saj so se ga zelo branili v ceh in mu nagajali, pa je imel zaslombo pri deželnih stanovih: magistrat je moral odnehati in pritisniti na zadrugo. Zdaj pa hodijo tudi vnuku dedove prejšnje zveze prav. Na Hrvaško, na Madžarsko in Turško pošilja sedla, komate in drugo konjsko opravo, zlate cekine in bele ventine zbira za svojo precartano Urško ...«
»Urška,« pomisli Frtinka in že vidi pred seboj deklico take lepote, kakor da bi stopila sama Mati božja z oltarja. Polna v ude, vitka v rasti, vsa sorazmerna, obrazek se ji zožuje v bradici, kostanjevi lasje se ji kodrajo po čelu in vratu, polt ima čisto in prozorno, oči kakor vijolice za Gradom, obrvi pa kakor dva tanka, tanka loka ... A Jedert? Motovilasta je, krepka in zalita, debelonosa, nerodna v hoji in kretnjah ...
»Pa vendar,« se čudi Frtinka, »pa vendar se ne meni Urška s Selanom?«
»Saj to je tisto,« se raztogoti Matevževka. »Ne meni se, je pa kriva, da se je razdrlo že več zarok in užalostilo več žena. Če se zdi fantu ali možu prej njegova izvoljenka zala, jo potem, ko je videl Urško, prezira. Dekle pa zbira in prebira. Leta visoko. No, nazadnje bo pa dobila rablja ali cigana. Njena mati se baha, da ima Urška snubce že od svojega enajstega leta naprej, kakor sv. Neža. Rada tudi pove, da se je v Pragi zgodilo, da je vzel cesarjev sin preprosto padarjevo hčer.«
Frtinka zmaje z glavo: »Pevci pripovedujejo take pravljice. V resnici pa sami veste, botra, kako se dogaja: še navaden ubogi plemič ne vzame meščanske ali kmečke hčere. In če bi jo, jo pa zaničuje vsa njegova žlahta, njegovi vrstniki in otroci žlahtnikov dalajo razliko med seboj in njegovimi otroci.«
»Je že res. Vendar meša Urška tudi plemiškim sinovom glave. Slikarji jo slikajo in pevci opevajo. Če hoče na sprehod, na otoček k sv. Volbenku, na Breg ali v Krakovo, že ji ponuja vsak čolnar svoj čoln. Ribiči ji nudijo žlahtnih rib, rož dobiva cele jerbase. Nič ne dela, samo poje in se lišpa. Oče in mati, pa tudi brata, jo podpirajo v brezdelici. Svari jo samo tista stara hišna teta Špela. Naša Jedert pa prede, pere, šiva, hodi na polje in krmi prašiče. Pa ti pride taka larfa in ji požre srečo. Na pranger bo treba z Urško! Z bikovko jo bo treba izgnati iz mesta!«
»S pota, babe!« Od stopnic sta se zaletela v skoku vajenca med mojstrovki, ju suneta vsaksebi in zgineta. Mesarji vdarijo v smeh in namignejo svojim vajencem, da odneso jerbase v čolne ob mostu. Saj je Ljubljana podobna Benetkam! Veliko mestnega prometa gre po široki vodi, ki pljuska ob hiše nabrežja. Preden prideš čez Gornji in Špitalski most, si že po vodi doma. In vrata, in jarki!
Matevževka komaj pride do sape. Frtinka jo pa tolaži: »Vse je danes podivjano, draga botra. Kaj bi tudi ne! Turek nas ogroža od vseh strani, vse govori samo od bojev in si brusi orožje. Luterajnerji nam silijo v cerkve in magistrat. Potres nas opominja vsak čas: krpaj in popravljaj hiše! Gobavcev imamo toliko, da je lazaret kar poln; črno kugo nam lahko prinesejo vsak čas Turki. Še prostora ni pri nas za grobove. Šempetrsko pokopališče je premajhno za čas hude bolezni. Pri Frančiškanih pa prav tako. Kako žalostno je, ko je treba pokopavati rajne v neblagoslovljeno zemljo!«
»Pomagaj nam, sveti Rok in sveta brata Valentin in Peregrin!« se pokriža pobožna Matevževka in uči: »Dišav je treba pripraviti, če bi kaj prišlo. Močnega vinskega kisa. Rožmarin, polaj, majaron in sivka te varjejo okužbe. Prekadi vsak dan hišo in družino! ...«
Pek-pek-pek! — prileti na most jezdec, se zažene med ljudi in izgine pod Trančo. Vse se drži za nos, kiha in kašlja. Vzdignil se je namreč pod kopiti oblak posušene, smrdeče nesnage. Naši znanki si otepata obleko in ogledujeta obutev. Umazano in blatno je res zmeraj po mestu, ali ob hišah že gledajo gospodinje da je pometeno in da ni treba v lepih dnevih hodulj in cokelj, vsaka ženska gleda, da ne pride umazana in prašna v drugo hišo. Ne moreš zmeraj krtačiti, brisati in prati. Frtinka briše Matevževki prah z lepe, nove kape: »Ko bi ta umazanija vsaj toliko ne smrdela! Še kugo lahko nalezeš od te nesnage. Kaj da morajo mesarji biti ravno na Zgornjem mostu? Nimajo nobenega drugega prostora? Toliko tujcev pride ravno tod v mesto, še vladarji prihajajo tod, pa dobijo v pozdrav polna usta prahu in poln nos smradu. Taka je naša mestna gosposka! Ne gleda ne na snago, ne na red. Kje bi se smeli taki pob je poditi pod Urškinim oknom? To zaletelo pa leta vsak dopoldan mimo Urškine hiše, da se vidita in pozdravita. Gosposka bi morala vendar videti kaj počenja ta frtavka. Zazidati bi bilo treba Urško, zažgati jo na grmadi, z bičem jo poditi po mestu in obmetavati z gnilimi jajci! Pa kaj se briga naš mogočni sodnik za krivice, ki jih ta cipa prizadeja ubogim dekletom! Pravdo bi moral soditi mestni svet vsak drugi ponedeljek, pa bi jo najraje enkrat v letu. Če zahtevaš in iščeš pravice — hodi in čakaj! Če se pritožiš v Gradec in na Dunaj, zasmehuje cesarja samooblastno mesto. Mestnemu svetu gre še najbolj od rok pojedina za občinski denar. Sodnik ti prisodi rad samo globo ...«
Močan sunek ustavi jezni val besed. Matevževka pogleda in okameni: na stopnicah pred njimi stoji sam mestni sodnik Jurij Volk v črni baržunasti obleki, z namehurjenimi rokavi, v mehastih hlačah, in naškrobanim ovratnikom pod črno brado, kar ga dela še bolj veličastnega in mogočnega. Ostre, črne oči je uprl v Matevževko in po vedno bledem, duhovitem obrazu mu zaigra smeh.
»Kaj je slišal?« se vprašujeta prestrašeni ženski, zgibljeta odreveneli nogi in hajdi v beg izpod Tranče na pot k sv. Petru in Rebri.
Z dolgimi koraki gre za njima mestni sodnik. Ustavi se pred obokom in motri, kako melje Matevževka vatle. Malo jeze in malo hudomušnosti se prikaže okoli njegovih izrazitih ust.
»Ženska« — si misli mestni sodnik. — »Najbolj krotka postane zverinska, če ji nasprotuješ v njenih ženitovanjskih načrtih. Hoho, najlepšo rožo ljubljansko bi hotela ometati z gnilimi jajci! Na grmadi naj jo zažgo, v apotekarnico zazidajo samo zato, ker se izvija Selan iz zanke, ki mu leze na vrat. In vsega tega je kriv mestni sodnik! Ta sploh nič ne dela, a pribija globo ... Dokaže naj, jezik zlobni ženski, če je bila kakšna globa neupravičena! Četudi ne dobiva ljubljanski mestni sodnik plače, si z globami ne bo dosti pomagal, draga moja Matevževka! Zato pa si izbira Ljubljana sodnika, ki ima kaj, da lahko še iz svojega doklada pri raznih darilih in poklonih. Mestni svet podpira skrite in javne siromake, zavode in cerkve. Svet misli, da je Ljubljana silno bogata, pa je le požrtvovalna in radodarna. Koliko nas stane poprava mestnega zidu in stolpov. Z opeko iz mestne opekarne podpiramo zidanje cerkvá in samostanov. Podpiramo dijake, ki študirajo na Dunaju, v Gradcu, v Rimu, v Padovi in Bologni. Novomašnik, ki nam javi dan svoje slavnosti, kakor tudi nevesta in ženin, ki nam naznanita dan svoje poroke, so vedno deležni magistratove dobre roke. Tudi k porokam na cesarski dvor pošiljamo svoj poklon. Zasluge vsakega priznavamo in spoznavamo, in še cesarju posojamo, draga Matevževka! Pojedine pa, draga Matevževka, stanejo mestnega sodnika toliko, da bi ne prišel na svoj račun, tudi če bi zaglobil vse hudobne ženske jezike in moške godrnjavce. —«
Sodnik misli svoje užaljene misli in stopa ob hišah, mencajoč z dolgimi prsti listine v roki, da bi skoraj odtrgal vrvico z velikim pečatom. Spoštljivo se mu umikajo znanci in nepoznani. Na kratko odzdravlja, previdno stopajoč preko trga, in se ustavi pred klado: »Sodnik nič ne dela? Poskrbel bo, da bodo prišli strupeni jeziki, ki iz zavisti opravljajo nedolžno dekle, v klado.«
Sodnik premišljuje naprej: »V nečem pa ima Matevževka prav: Čas je že, da se Urška udomi in gre ženski zavisti s poti. Že veliko žena in mater se je pritožilo zaradi Urškine prevzetnosti. Magistrat res ne sme več tega trpeti. Izrekel bo očetu ukor. Lepota je dostikrat slepota, ki lahko pripelje vase zaljubljena dekleta v sramoto. Le kdo bi bil primeren ženin za lepo Šafarjevo Urško?« —
V teh mislih obstoji sodnik pred rotovžem in ogleduje Cambisovo sodbo.
»Tako zamišljen, naš strogi gospod sodnik?« ga nagovori znani glas.
Izpod rotovža stopi rdečelični in dobrodušni Andrej Šarec, mestni notranji svetovalec, nekdanji strojarski mojster, sedaj pa trgovec s kožami, posestnik treh hiš in pristav, več travnikov in njiv. Sodnik ga opazuje, kakor da ga še nikoli ni videl: Kaj je na Andreju? Tako mladeniški in tako prožen. Vse se sveti na njem: od zlate zaponke na širokem klobuku do srebrnih na šolnih. —
»Srajca špinatasta, pramen klobuk, život je židan, pas pa srebrn,« se nasmehne sodnik. Životni mož pa zardi po širokem in zdravem obrazu. Sodniku se zasveti: zaljubljen je ... Spomni se, da je že šest mesecev, kar mu je izrekel mestni svet svoje sočutje, ker mu je umrla žena. Zvedavo motri sodnik nališpanega, postavnega vdovca: Le kaj mu pove?
»Iskal sem vas, gospod mestni sodnik,« začuti vdovec neprijetno sodnikov predirni pogled. »Kaj ni danes seja?«
»Morala bi biti,« prizna sodnik. »Bil sem ob šestih tam, seja ni bila sklepčna. Gospod pisar so najbrž zaspali in drugi gospodje so šli po opravkih. Mi smo najbolj točni, kadar je pojedina na vrsti.«
»Ki jih zna naš mestni svet tako imenitno prirejati,« se prikloni Andrej Šarec.
»Hvala,« se smehlja sodnik. Andrej Šarec pa menca v zadregi s prsti, stopi tik do sodnika in mu zaupno reče: »Hotel sem vas prositi svéta in pomoči v važni zadevi ...«
Kmalu sedita v sodnikovi pisarni na rotovžu. Sodnik zapira okna. »Slugo sem poslal z ukori na dolenjsko stran,« pojasnjuje Šarcu.
»Vaših ukorov in glob bodo prav veseli,« meni Andrej.
»Veseli ali ne; pomislite samo to rabljevo predrznost: Ko smo šli obesit morilca Gržuna v Novo mesto, je podil rabelj svojega konja poleg mojega in se hotel pogovarjati z menoj. Rabelj s sodnikom ... In v gostilni bi sedel najrajši k isti mizi. Rabelj k sodniku ... Da se bo znal obnašati, sem mu napisal, da se ne sme nikdar vtikati vame. Skrbi naj, da dobi on in njegov hlapec, kar jima gre. Pritožili so se že, da je bil rabelj nasilen, da je pijančeval čez polnoč in nadlegoval ljudi. Kadar pride v kraj izvršitve pravice, gre rablju in hlapcu po dva bokala vina in dva krajcarja kruha. Za kosilo in večerjo po tri jedi in tri bokale vina, za prenočišče po dve blazini, rjuha in odeja. Tisti dan, ko opravi svoj krvavi posel, dobi še četrt žganja. Plačan je imenitno, pojo mu kar goldinarji — zato se pa hoče enačiti z višjo gosposko!«
»Je res začuda predrzen ta naš rabelj!« se čudi Andrej Šarec. »Najbrž si domišljuje, da je izvršilni organ pravice. Jaz pa si stavim vprašanje: ali je rabelj sploh še človek ali ne?«
Slovesno poudari sodnik: »Sodnik je višek državnega ustroja, rabelj pa je njega najnižji uslužbenec. Njegova obrt je nepoštena, kakor je nepoštena konjederska. Če se te dotakne rabelj, si omadeževan. Stanovati mora v samoti. Kdo pa je danes rabelj? Hudodelec, ki je zapadel sodbi, ali pa sin po očetu. V to obrt pa sili sina to, da ga ne sprejme v uk nobena poštena obrt. — Pa pustimo rablja, gospod Andrej,« se razjasni sodnik, »gotovo mi boste kaj bolj prijetnega zaupali.«
»Gotovo bo imel rabelj še večje neprilike v takih zadevah,« meni sožalno Andrej, pogumno pa reče: »Stvar je taka, gospod sodnik: sam sem in imam šele štirideset let. Moja rajna žena je bila vdova in jaz sem se poročil z njo, da sem prišel do mojstra. Imela je dva otroka iz prvega zakona — ta dva sta preskrbljena in odpravljena, in zdaj bi rad okusil življenja srečo. Svoji ženi nudim lahko lepo udobje. Le bojim se, da ni tista, ki sem si jo izbral, že drugemu obljubljena, da ni premlada in prevetrasta zame. Jaz bi snubil, gospod sodnik, Šafarjevo Urško ...«
Toliko da ni vrglo sodnika raz stol. Kar strmi v moža, ki steza roko po deklici, ljubljanski lepotici. In ravno tedaj, ko je sodnik preudarjal, kje bi dobil primernega ženina za Urško.
Šarcu se zdi nemara sodnikovo začudenje žaljivo. Zato zarudi še bolj in se hiti opravičevati: »Saj se poročijo še starejši možje z mlajšimi nevestami. Jaz zapišem Urški dobro zaženitev, jo preskrbim za primer njenega vdovstva in ji podarim lepo jutrinjo.«
Sodnik se zave in začne prepričevati zaljubljenega vdovca: »V čast mi je vaše zaupanje. Presenečen sem le zato, ker sem pravkar premišljeval, s kom bi omožili Urško. Meni se zdite prav primeren ženin za njo. Pa tudi ona ni tako vetrasta, da bi ne postala dostojna žena resnega moža. Urška je živahna, duhovita in prešerna. Lepotica, da ji ni para, in zato ne more biti tako skromna, kakor so sicer dobra, toda neugledna dekleta. Pri vas bo Urška lahko razvijala svoje posebne zmožnosti in povzdignila bo sloves vaše hiše. Seveda je mogoče, da se bo dekle branilo. Saj je dobil že marsikateri snubec skledo z orehi. Vem pa, da bodo Urškini starši kar srečni in počaščeni. In to je glavno. Saj ne odloča nespametna mladina pri tako resni zadevi.«
Snubcu vdovcu zažari obraz. Če se zanima mestni sodnik za kakšno zadevo, potem je že toliko kakor urejena. »Smem upati, gospod sodnik, da spregovorite zame svojo tehtno besedo?«
»V dokaz, kako vas čisla mesto, mojster Andrej, vam bo mestni sodnik popeljal nevesto pred oltar.«
»Najdražji kožuh vam bom dal v zahvalo,« ga zagotavlja presrečni snubec. Moža se dogovorita in poslovita zadovoljna drug z drugim. Mestni sodnik si ogleduje zadovoljen sam s seboj svoj veliki pečatni prstan: — On je gosposka, on skrbi, da vlada v mestu red. Velik gospod je. Kako je zvonilo po vseh ljubljanskih cerkvah, ko so ga peljali mestni očetje po izvolitvi na rotovž. Ves mestni svet v škrlatnih plaščih! Vsa Ljubljana je bila na ulici in na oknih, po čolnih in po mostovih! Saj je ostalo v ljudstvu živo sporočilo, da je bil sodnik svobodne Ljubljane, edini razsodnik in gospodar mestni občini. Res, da se je zdelo cesarju potrebno, da postavi na čelo župana ter s tem razbremeni sodnika, toda srebrna palica pravice je sodniku ostala v stari moči. In četudi ukazuje cesar, da mora soditi mestni sodnik po njegovem novem zakoniku, se vendar ozira sodba tudi na to, kakor je bila navada od nekdaj. Izenačiti bi hoteli pravo po vseh deželah, pa ima vsako ljudstvo in vsak kraj svoje pravne nazore, ki so zrasli iz razmer in izobrazbe dotičnega kraja in ljudstva. Tako je lahko v Zagrebu krivo, kar je v Ljubljani pravo. Veliko je dežel in držav, ki ne poznajo čarovniške nadloge, še več jih je, ki si razlagajo vsako novo iznajdbo tako, kot da je delo zlih duhov. Kraljestvo satana med ljudmi je res veliko. Vendar najde vesten sodnik z božjo pomočjo pravo, da kaznuje in zatre zlo. Najhujše zlo našega časa je, da hoče biti hlapec večji od gospodarja in sin modrejši od očeta. O, to sodnik čuti že na svojem domu: ugovarjati se mu upa žena in golobradi starejši sin že dvomi, da je očetovo ravnanje vselej pravo in modro. Pa jih uženi! Najprej Urško! Dopolnil bo novo zvezo v ugled vsega mesta. Novega kožuha pa je tudi potreben. Mojster Šafar bo spoznal njegov trud; novo sedlo, lepa konjska oprema bo gotovo dar od njegove strani. In prav je, da je videti, če potujeta po isti poti in za istim poslom sodnik in rabelj, razliko tudi v opremi konja pri osebi, ki je v mestu prva od osebe, ki ne sme bivati v mestu. Rabelj si že domišljuje, da je mestnim očetom enak, ker se oblači pri izvrševanju svojega krvavega posla v krvavordeč škrlat. —
Mestni sodnik gre z rotovža zadovoljen sam s seboj. Ob vratih se mu pokloni globoko rotovški sluga, od Šenklavža prihaja nebeški vonj po lipovem cvetju; ko stopa po mestu, se srečuje z vonjem lipe pred starim rotovžem, ki se meša z vonjem dehteče lipe velikanke na gradu in ta se zopet pozdravlja z vonjem šempeterskih in šentjakobskih lip. O, ta vonj! Kako preganja smrad iz kupov smeti, ki čakajo na bregovih na odvoz. Dvakrat v letu odpeljejo trnovski vozniki smeti; sicer se ulice večkrat pometejo, da meščani ne tonejo v smeteh, kakor bi se kmalu zgodilo cesarju v Nürnbergu. Saj so glavne ulice za sveto Telo povsem pometene. Pa tudi med letom obsodi sodnik kakšno žensko, da mora pomesti ulico. Ob hišah pa je itak bolj snažno, ker mečejo vso nesnago kar srecli ulice. Ljubljana velja kljub temu za čisto mesto. Ko se zbirajo na pogovor pod lipo pri Šenklavžu in Šentjakobu, pri Šempetru ali na Ajdovščini, ko zaplešejo pod cvetočo lipo — mora biti vendar pometeno! Drage praznične obleke ne sodijo v blato in prah. In smrad! Kakšno je šele po drugih mestih? Na angleškem dvoru imajo kar naprej stekleničice z dišečo vodo pod nosom, francoski kralj pa je omedlel, ko je odprl okno na svojem dvoru in je udaril vanj pariški smrad. Pri nas preganjajo smrad veter z Gradu, lipovo cvetje in drevje po vrtovih.
Sodnik stopa mimo svoje hiše na Velikem trgu. Pomisli, ali bi šel gori na malico? Pa bo preveč vprašanj. Ženske bi rade dognale vsako uradno delovanje in tudi uradno tajnost. Šafariča ima izvrstno medenico in njeni kolački se kar topijo v ustih.
Sodnika ustavita dva tujca — trgovca, vsa razburjena in divja: prvi je iz Ptuja, drugi iz Nürnberga.
»Ne bom stavil svojega blaga v vaše mestno skladišče! Saj teče vanj. Toliko opeke bi že premoglo mesto, da bi lahko zamašili streho. Neumna je odredba, da mora vsak tuji trgovec spraviti za šest tednov svoje blago v vašem preperelem skladišču, kjer vse splesni in se pokvari.«
»Cesarjeva odredba!« skomizne sodnik. »Kdor ne uboga, plača kazen.«
»Cesar si ni izmislil te naredbe v našo škodo,« hiti trgovec, »ne glede na to, da moramo šest tednov postajati brez dela. Ste že poslali kakemu svetovalcu tovor vina ali mošnjo zlata?«
»So najbrž take vaše navade. Kolo ne teče.«
»Svoje blago bom spravil v drug kraj in še pritožil se bom pri cesarju,« se jezi trgovec iz Nürnberga; oni iz Ptuja pa pripomni: »S takim ravnanjem boste pregnali vse tuje trgovce! Vse preneumni so ti vaši privilegiji! Samo Ljubljana naj živi? Ne daste ne kmetu, ne grajščaku do sape. Vse naj gre samo v vaš žep. Pa si bomo našli drugih poti in se ognili Ljubljane.«
Sodniku je neprijetno. Ve, da imajo tuji trgovci res škodo; razume, da si hočejo pomagati — toda mesto mora tudi skrbeti zase. Zato vjudno opozori trgovca: »Gospoda, naše mesto ima velike stroške z zidanjem in vzdrževanjem zidu in stolpov. Cesar je res ukazal že pred leti vicedomu, naj izplača mestu za utrdbe letno štiristo rajnšev. Toda mesto ni dobilo niti vinarja od vicedoma. Šele na nove prošnje in pritožbe pri cesarju nam je izplačal dvesto rajnšev. Znano vam je, da peša trgovina zaradi turških pohodov, da lezejo mesta in vasi v dolgove. Da smo lahko posodili nekaj cesarju, smo morali najeti denar pri obrtniških cehih. Sicer se pa obrnite s svojimi pritožbami na mestni svet!«
»Tudi na tej poti smo že preizkusili vaše navade,« zagodrnja Nürnberžan. Toda sodnik samo na kratko pozdravi in gre nejevoljno naprej. Vedne sitnosti med zunanjimi in notranjimi trgovci, med meščani in plemiči! Vsak gleda, kako bo škodil mestu. Kmetje izdelujejo pozimi domače sukno in platno, leseno robo, kučme, kožuhe in jope, kape in čevlje — skoraj vse, kar izdeluje mestni obrtnik. Ta tudi mora živeti od tega dela, ki se ga je učil in plačuje od obrti davek. Kmet lahko prodaja ceneje. Neizučeni šušmarji delajo celo meščanom obleko in obutev. Vse kazni ne zaležejo nič, ker gleda vse le na ceno, ne pa na izdelavo. Mestne travnike bi vsak rad kosil, pasel na mestnih pašnikih, sekal mestna drevesa in imel rad zastonj mestno opeko! Mrko gleda sodnik predse in dela široke korake, da ga zopet ne bi kdo ustavil. Domačini že vedo, da sprejema samo v uradu. Toda ti predrzni tujci si upajo vse v tem »Wendenstadtu«.
Pod Trančo udari smrad in se bije z vonjem lipovega cvetja. Krepko zakolne sodnik — hudo le prerado premaga dobro. Pa smrad z mostu ostane za njim, dočim se njegovim pljučem sladko prilizuje lipov cvet, dehteč z Gradu izpred starega rotovža in Šentjakoba, šepetajoč z dišavami šmarnic in gautrož, prežilj in nageljčkov, ki so vse slajše, kakor od daleč prenešene drago plačane dišeče vode. Sodnik se ustavi pri Šafarjevi hiši. Tu diši po predivu, po usnju, smoli in žimi. Že to ga draži, ko ga mami lipin hlad. Draži ga pa tudi sitnost v grlu in tudi lice se mu še ni zvedrilo. Za nov kožuh pa moraš zbrano in ubrano govoriti. Pod lipo, v šumenju listov in čebel, se razvežejo misli, se razporede besede.
Že je sodnik pri vogalu Šafarjeve hiše. Sliši po Rebri okovane stopinje, rožljanje ostrog. Začudenje razširi sodniku oči: po Rebri prihaja mlad dečko — junak po životu, plemič po obleki. Izpod pernate kape silijo v vrat črni kodri, izpod širokega, obokanega čela in močnih ravnih obrvi gorí zasanjani plamen črnih velikih oči. Ima škornje za ježo z zavihki ob kolenih, mehaste hlače zamolklo zelenega sukna, jopa iz ravno takega blaga se tesno oprijemlje vznešenega života. Skozi odprtino pri rokavih sili beli atlas, za vratom širok čipkast ovratnik, za pasom draga zaponka, ročaj dolgega meča pa je umetniško izdelan. Obraz mu je ostro podolgovat, izraža trpkost in ponos, mladeniško nežnost in moško odločnost.
Mladi plemič gre mimo sodnika, katerega ne pozdravi, pač pa vzdigne oči k Urškinemu oknu. In v teh očeh zagori taka strast, da se zdrzne sodnik in pogleda za fantom, ki hodi kakor v sanjah. — Kaj je to? Nova Urškina žrtev? Saj to je vendar tujec, najbrž iz kraljestva sv. Štefana! —
Sodnik stoji in gleda, kako izginja ponosna postava tujega plemiča za ovinkom. Zasveti se mu: Ne bo tako lahko zaslužiti kožuh in konjsko opremo. Če je videla Urška tega fanta, se je gotovo zaljubila vanj. In če se tako dekle res zaljubi, je zmožno vsake nepremišljenosti. Seveda bi bil to krasen par ... Takle bi jo kar ugrabil — in kaj bi bilo z revo potem? Tudi hrvaško plemstvo, majhno in veliko se ženi samo sebi enakim. Ne prerokuje stara teta Urški zaman, da ne bo storila srečne smrti ... Zaskrbljen pride sodnik do zgornjega kopališča. Spomni ga tega rezek duh po smrečju in brinju: stari, udobolni pek Jerančič se koplje pri padarju. Smrečje in brinje! Sodnik kima: Taka kopel ti pregreje kosti! —
Z obeh trgov hitijo krščenice z belimi škafi k vodnjaku pred rotovžem. Beli rokavi, debele kite, razigrane besede. Vprašanja, odgovori, zvenijo preko ulice, voda pljuska v polnih škafih, smeh spremlja ploho.
Med mestnimi tesarji, ki prihajajo od mestnega skladišča za Vratmi na vodi, zagleda sodnik svojega slugo Lukeža. Močno je zgovoren, razlaga nekaj tesarjem in se maje pri hoji zdaj na desno, zdaj na levo. Zdi se, da ga ima pod kapo. Aha! Kamor je prišel, so ga počastili z žganjem ali vinom. Pravijo, da počastijo gospodarja, če počastijo služabnika! Rdeč obraz Lukežev, motne oči in zmršeni lasje pričajo, da zelo spoštujejo sodnika tam pod Golovcem.
Lukež zagleda svojega gospodarja, se vzravna, pozdravi, obstoji s kamižolo na desni rami in debelim zavitkom pod levo ramo. Lukež je član meščanske vojske in sodnik je mestni praporščak — zato je zdaj dvakrat v zadregi in bi bil še bolj, da mu ni pijača zameglila zavesti.
»Si odpravil vsa moja naročila?« vpraša sodnik potem, ko je premeril z ostrimi očmi Lukeža od glave do umazanih peta.
»Vaša milost, gospod mestni sodnik! Vse je izvršeno po Vašem naročilu,« se klanja Lukež.
»In kaj so rekli milostljivi gospod rabelj?«
»Ima izvrstno žganje in visok obisk,« hiti Lukež in vpleta v nekoliko zmešani glavi odgovor, ki naj bi oholega ‚starega‘ malo ponižal, a ga ne ujezil.
»Visok obisk?« se reži sodnik. »Je bil konjederec pri njem?«
»Bil je tam mlad plemič onkraj Sotle,« pripoveduje Lukež samozadovoljno.
»Plemič?! Noriš, Lukež? Kaj naj dela plemič pri rablju? Razen, če je prišel po obešenčevo vrv ali kako skrivnostno korenino, Hrvati imajo polno vraž.«
Lukež zategne usta: »Nič manj kakor naša gospoda. No, rabelj je pogledal vaše pisanje in rekel, da ne bere teh čačk in da sploh ne zna nemškega. Potem je bral pisanje tisti mladi, lepi gospod. In ta mi je rekel: »Vprašaj vašega mestnega sodnika, zakaj naj bi bil rabelj nepošten, ko izvršuje samo to, kar je prisodil in spoznal za pravo mestni sodnik? Oba sta uslužbenca deželne uprave ...«
»Kaj?!« skoči sodnik. »Ta predrznež se bo zagovarjal radi žaljenja sodnijske časti ...«
Vsaka žilica po sodnikovem telesu se trese. Kri mu sili v možgane. Zavpil bi, zarjul, zaklel ... Že se ustavljajo tesarji, krščenice se ozirajo in jezični padar stoji na vratih. Po hišah odpirajo okna.
»Izgubi se!« zamahne sodnik.
Ves srečen uboga Lukež. Stari je nagle jeze, do popoldne že pozabi.
Rotovška lipa sprejme razburjenega pod svoje veje, vonj in hlad mu božata čelo. Ženice, ki so sedele na klopi okrog lipe se umaknejo, pobje, ki se igrajo ‚Turke in kristjane‘ in streljajo s kamni, bežijo k cerkvi. Kosi v lipi se posmehujejo: ‚Si slišal? Si slišal?‘ Ščinkovci pristavljajo: ‚Res! res!‘ Jezen! Jezen! bučijo bučelice; z grajskega hriba se oglaša prijatelj vislic, tovariš obešencev — črni vran: ‚Rabelj je enak sodniku! Rabelj je človek kakor ti!‘
Sodnik si briše vroče čelo. — Ne! Kar stoji Ljubljana in ima sodnika, ni bil še noben sodnik tako kruto užaljen. Mestno stražo bi bil poklical, da prižene nesramnega Hrvata vklenjenega na rotovž. A tisti junak ne nosi kar tako tak veliki meč ob boku — užugal bi vseh dvanajst mož ... Svet bi se smejal. In tujec ne spada pred mestni sodni svet, plemiče tožiš pri vicedomu. O, to bi privoščili vicedom in deželani mestnemu sodniku zafrkacijo! Saj jim je mestni sodnik, ki brani mestne pravice, trn v peti. Molčati je treba, požreti jezo in udariti nesramneža tam, kjer ga bo najbolj bolelo. Urško je treba kar hitro zasnubiti ...
Razburjenemu sodniku uhajajo misli. Zagleda se v prastaro lipo, ki mu podpira hrbet in ki ima tako debelo deblo, da ga ne objame več mož. — Kdo jo je sadil? Koliko je stara? Nikdo ne ve tega. Kronist poroča, da je plesalo že pred stoletji okoli lipe dvanajst parov. Bila je torej že takrat obsežna in bila je že takrat kraj zborovanj in iger. Mogoče, da je stala lipa prej kakor stari rotovž. Znana je svetu: ob Savi, Kolpi in Dravi pojejo o lipi, ki stoji sredi mesta. Lipa trhli od starosti, grozijo ji s sekiro. Tistim, ki bi radi preuredili mesto, zavzema lipa preveč prostora. Sezidali so nov rotovž in lipa tukaj nima več pravega pomena, dasi se zbira še mlado in staro pod njene veje k pomenku, k počitku in k plesu. Pa če jo tudi odstrani novosti željni nov rod, rotovška lipa bo živela v ljudski pesmi, dokler bo živel slovenski rod. —
Ugibanje o tem, kar je bilo, je razjasnilo sodnikovo čelo. Nasmehne se v misli, da razsodijo na magistratu: »Tako, kakor je bilo nekdaj ...« In Ljubljana je od nekdaj. Od prvega selišča na hribu, ki je molel iz vode, do onih, ki so pustili v strugi svoje kamnite nože in kladiva; od onih, ki so se vozili v izžganem drevesnemu deblu — drevaku — po barju in jezeru; od selišča ribičev in rimskega mesta — vse je samo ena Ljubljana, Ljubljana, ki nima začetka in ne bo imela konca!
»Dajmo jih! Žakljarje! Mustačarje! Šiške! Roparje!«
Vrisk je hujši kakor če se skušajo mestni piskači in vojaški trobentači. Debelo kamenje frči po glavah in plečih ‚Turkov‘, se zaleti do špitalarjev, ki sedijo po klopeh pred samostanom avguštincev, zadeva berače, ki čakajo pred cerkvijo, da pojdejo na porto po kosilo in udarjajo na zid in v okna Rožne ulice.
Zmagoviti ‚kristjani‘ podijo ‚Turke‘ na Žabjek. Za njimi žuga raz okna samostana pater Teodor, kolnejo berači in zgražajo se špitalarji. Iz Rožne ulice prihitijo razjarjene ženske z metlami, a z oken se ulijejo plohe.
Sodnik se zabava: — Dečki so pač vedno enaki. Takšni smo bili mi takšni bodo za nami. In zdaj bodo prišle matere: ‚Kaj, boš tepla mojega fanta? Ti?! Kdaj si mu rezala kruha?!‘ In kmalu si bodo v laseh. Pa berači in gospodinje iz Rožne ulice sklepajo obrambno zvezo. Naj le pridejo matere! Maruša, kozava in polomljena, ki jo dobiš na vsakem sejmu in na vsaki božji poti, že stiska pesti. Jernač — potepač si nabira z levico kamenja. Desnico mu je odsekal rabelj, ker je bil večkrat zaloten pri tatvini. Zdaj se izgovarja, da ne more delati, krade z levico, se pretepa in potepa. Roka pravice ga je zaznamovala in izločila izmed poštenih in nekaznovanih. Rabljevo delo se ne skrije. Vojaka, ki je bil pohabljen v vojni, ali plemiča, ki ima vrezke od dvoboja, ločiš takoj od tistega, ki skriva pod lasmi ušesno vdolbino, ali ki vleče nogo za seboj, ker mu jo je pretegnil rabelj, se premika ves polomljen ob bergljah, ali pa nosi na čelu ali na hrbtu sramotni rabljev žig. Rabljeva roka te izroči hiranju in potepuštvu. Ženske vlačuge in tatice vodijo s seboj otroke, rojene hudodelce. To krade in ropa po poti, to požiga, prenaša uši in bolezni. Zgodi se, da vzame kak samostan ali kaka gospodinja otroka potepuhov, da ga reši propada. Pa večinoma je dobrota — sirota.
Iz Šafarjeve delavnice prihaja razburjeno govorjenje. Najbolj glasna je sicer skromna Šafariča. Vpije: »Tega ne pustim, ta ženska ne bo izpodjedala naši hiši čast in našemu dekletu dobro ime! Tožila jo bom, ves Stari trg jo je lahko slišal. Vse, kar govorijo ženske o naši Uršuli, je zraslo na Matevževkini njivi. Kako naj se dekle omoži?«
»Aha!« naredi sodnik in udari s trkalom po vratih. Vajenec priteče, se prestraši, beži in vpije: »Mestni sodnik!«
»Gospod mestni sodnik se reče, ti tepec!« kriči mojstrovka in sliši se pljuska.
Že pozdravljata mojster in mojstrovka sodnika in ga peljeta v sobo poleg delavnice, ga posadita na klop ob visoki zeleni peči in že so na mizi pred njim medica in kruhki. Sodnik je že potreben po tolikem razburjenju.
»Še enega! in »Še enega!« mu nalije mojster Šafar in mojstrovka ponuja kruhka in čaka, da začne imenitni gost pogovor.
Mojster Šafar je odložil na čast obisku svoj usnjat pripasnik in se ogrnil v rjavo platneno haljo. Mojstrovka je bila čedna v svojem širokem krilu z nabranim modrcem in belo, gladko pečico, ki ni skrivala njenih debelih kostanjevih kit. Sodnik premotri oba: gosposki nastop in lep život. Razum ima Urška gotovo po očetu, lepoto obraza pa po materi. Je res dobra hiša. Vse, kar je v njej, je iz dobrega blaga, trpežno in tako izdelano, da te ne bode v oči. Vse diha meščansko udobnost in poštenost.
Kar tako površno vpraša: »Ponedeljek je in gotovo vas je ujezil kak pomočnik, ki se drži šege lenivcev?«
Silno rada bi izbruhnila Šafariča, pa sodnik vprašuje moža.
Šafar si pogladi rjavo brado in upre sive razumne oči v sodnika. Malo v zadregi iztisne: »Ženske čenče!«
»Čenče?« plane Šafariča možu v besedo in krili z belimi rokami, ki ne poznajo težkega dela — saj so zato vajenci, da olajšajo mojstrovkam življenje. »Tako je gospod mestni sodnik: Neki Selan iz Koroškega, sedlarski pomočnik, se je začel ženiti pri Matevževih, ker je mislil, da postane tako laže mojster. Zadruga ga noče sprejeti med mojstre, ker je nas že dovolj in skoraj preveč. Zdaj se Korošec umika in pripoveduje že o neki mojstrovski hčeri v Št. Vidu. In zato bi Matevževko skoraj zlodej vzel, da oprostite. Prej se je bahala, da nam bo njen zet prevzel najboljše odjemalce, zdaj pa nas opravlja povsod. In tega, da ni več k njim Selana, ni kriv ceh, kriva je Urška. Ne rečem, da naša Urška ne pogleda rada na okno ali na vrata, mlada je in veseli jo pogovor s fanti. Ne rečem, da ni taka kakor dekle v pesmi: ‚Draga moja lepa hči, kjer je ples, tam si ti, kjer delo, tam te ni. Kar je lepše, mi gre nate, kar je boljše, mi gre vate.‘ Ne rečem. Ali ko bo sama gospodinjila, bo že gledala na red. Z umazanim in težkim delom se ji pa ne bo treba ukvarjati, na tako slabo jo ne damo!« — Pa je danes Urška stopila na vrata, da pogleda, če je vajenec pometel pred hišo. Imamo novo brezovo metlo, takšno, da kar sama pometa ... Ko se pokaže Urška na vratih, stoji na oni strani padar in nekaj mladih fantov. Vsi pozdravijo Urško, padar vprašuje, kaj je sanjala in če jo kaj srček boli? Naša Urška mu nagaja in vsi se krohotajo. Kaj je hudega na tem? Pa ti pride Matevževka, zaripla in razburjena in začne kar na lepem zmerjati Urško, da se vsakemu nastavlja, da vsakega ustavlja, pa je vendar nobeden ne mara za ženo; da bo obsedela in da bo prišla še rablju v roke ...«
»Sem slišal,« pristavi mož na kratko k ženinemu poročilu, »stopim ven in Matevževko takole malo podprem, da je šla laže domov.«
»Haha!« se zasmeji sodnik. »Babnici je čisto prav. Pa Urška?«
»Urška?!« vzdihne mati; »saj to je, kar me skrbi bolj kakor Matevžkino klepetanje. Urška, ki ima drugače tak jeziček, je samo stekla v hišo in se zjokala. Sploh se je dekle čudno izpremenilo. Ne je, joče se, nihče ne ve, zakaj, začne peti, pa ne izpoje, — da je ni kdo uročil? Teta Mana pravi, da bi je le ne videl povodni mož — gotovo bi prišel po njo. Veste, gospod sodnik, da smo že dvakrat komaj rešili Urško, ko so jo hoteli neki hajduki uropati in prodati na Turško?«
»Vem,« pravi sodnik. »Lahko bi postala sultanija in pregovorila bi sultana, da bi ne napadal naših dežel.«
»Da!« pravi mojster Šafar, malce ponosno, pa tudi malce zaskrbljeno.
»Z našim dekletom imamo velike sitnosti.«
»Zakaj je ne omožite?« vrže sodnik tja.
»Dosti proscev, a malo odpeljalcev,« skomigne Šafar. »Dal bi jo prvemu primernemu snubcu.«
»In ko bi jaz vedel za takega?« izkuša sodnik in pripoveduje in hvali — potruditi se je treba za kožuh, posebno če je upanje na sedlo in drugo konjsko opremo!
Šafar in Šafariča poslušata pozorno in zanimanje prežene sence i znjiju oči. »Vem, vem,« kima oče tega dekliča na oddaji, »poznam Šarca. Je res poštenjak, ki ima pod palcem in pod petami. Ta bi bil mož za našo Urško!«
»Šarec? Seveda poznamo Šarca,« hiti mati, »poznala sem še njegovo rajno ženo. To bi bil mož za našo Urško! Pravijo, da bo kupil grad na Dolenjskem. Tisti graščak ga prodaja, ker se bo preselil na Novi trg. Naša Urška bo graščakinja! In Šarec si kupi lahko plemstvo, naša Urška bo žlahtna gospa! Kočijo ima Šarec. Še midva se popeljeva v graščino. To bo gledala in zavidala Matevževka!«
»Ali —« prebledi in se ustavi v svojem veselju, »kaj pa, če Urška ne bo hotela vdovca — starejši je dvajset let od nje? Že ko je imela šestnajst let, jo je snubil stari Grahor, pa je vpila in cepetala, da ne mara starega vdovca, tudi če je ves zlat.«
Zdaj je čas, da govori sodnik. Kakor kadar razsoja na rotovžu, mu gredo stavki ostro odsekani iz ust:
»Da je bogataš Andrej Šarec starejši od Urške, je brez pomena. Šarec se je moral poročiti mlad z vdovo mojstra. Ko bo Urška mlada vdova, si bo izbirala sama moža. Z lepim zaženilom bo imela več resnih in petičnih snubcev kakor zdaj.«
»Je že res,« si briše mojster Šafar v zadregi čelo. »Ali naša Urška je trmast otrok: če noče, ji ne dopoveste.«
Strogo premeri mestni sodnik očeta in mater: »Od kdaj si izbirajo otroci po svoji volji ženine in neveste? To je vendar od nekdaj zadeva staršev, žlahte in prijateljev. Ti poznajo in razsodijo razmere, zasledujejo — kod? kdaj? zakaj? — tri rodove nazaj. Tako se gradi sreča družin, mesta in dežele. Zaljubljenost je samo v pravljicah. In rečem vam, Šafarjevi: čas je, da omožimo hitro Urško, da ne pride do sramote ...«
»Kaj?! Sramote?!« skoči Šafar. »Malo živa je Urška, sramote pa nam ne dela. To je žalitev, gospod mestni sodnik!«
»Zaradi Matevžkinega jezika, te žlobudrave babe, naj pride naša dekle v sramoto? Namesto da bi poklicali opravljivko na odgovor in kazen, grozite nam, gospod mestni sodnik?«
Sodnik stoji in se upira z desnico na mizo. Kako so vendar občutljivi in slepi zaljubljeni starši. Pa jima pravi, kako se je že pritožila ta ali ona plemenita gospa, kaj je že rekel ta in oni mojster ... Slikarji in mladi sinovi bogatih družin, ki hodijo okoli Urške, jo spravljajo v slab glas in od tega ni daleč do klade in pogona po mestu. Vsemu se izognemo s tako ugodno poroko ...
Šafar in Šafariča se potolažena vsedeta, nalivata medico in ponujata kruhke. Še dolgo se razgovarja sodnik z njima. V delavnici pa ugibljejo pomočniki, vajenci nastavljajo ušesa k vratom in se prirežijo nazaj: »Za Urško gre!«
Urška je v kamri pri teti Špeli. Teta je prikovana od udne bolezni na klop pri peči. Najhujše bolečine ima v križu, z nogo pa vrti kolovrat, ob čigar brnenju pozabi na svoje muke. Ob pogledu na svojo lepo, danes tako žalostno nečakinjo se spominja, da je bila tudi ona nekdaj ‚zauberno‘ dekle, da je tudi ona bila žalostna, a ni nikdo vedel zakaj. In nikdar ni tega omenila prevzetni nečakinji, kajti smešen si mladini, če govoriš star in sključen o ognju mladosti. Kdo ti pa verjame, da si bil kdaj mlad?
Urška sedi pri oknu, ki gleda na grajski hrib. Vonj lipe in prežiljke jo pozdravlja, šepetanje vej jablane na vrtu ji pripoveduje nekaj, nekaj žalostnega. Dekle, ki se je sklonilo nad blazinico za kleklanje in prestavljalo s tankimi prsti iglice in niti, si zakrije naenkrat lice z rokama in zaihti. Ihti in vitko telo se ji krčevito trese, kaplje, debele kakor vinske jagode, ji polzijo med prsti in padajo na vzorec čipk.
Kolo se ustavi. Teta vpraša rahlo: »Dušica moja zlata, zakaj jočeš tako bridko?«
»Rekla mi je, da bom prišla rablju v roko!«
»Ta grda ženska! Sama naj gleda, da njo ne prime rabelj za jezik! Ta mrhovina pasja! Tebe pa rabelj?! Kaj hujšega ti ni mogla reči. Rabelj — to je zadnji človek na svetu, zavrženec. Konjederec in rabelj sta nepoštena, vse se ju ogiblje. Če bi prišel rabelj v gostilno, se umaknejo vsi od njega. Posebej sedi v kotu. Nikdo ga ne nagovori, nikdo mu ne nazdravi, nihče ne pije iz njegove kupice. In ko odide, odnese gospodar kupo, dekla umije stol in gospodinja pokadi gostilno z rožo sv. Janeza Krstnika, ki ima moč čez čarovnije. Rabelj pa zlodej sta si dobra znanca. Rabelj je prisiljen fant. Katera bi ga pa vzela?! Na smrt obsojena bi se rešila, ko bi hotela rablja. Ko je rekla gosposka na smrt obsojeni Nežki, da ji podari življenje, če vzame rablja, je dekle premišljevalo, kajti grozna je smrt od rabljeve roke. Še hujše pa je pogubiti za vekomaj dušo. Spomni se Nežka na rabljeve zveze s zlodejem in — rajši je dala mlado glavico. Še povodni mož je boljši.«
Urška dvigne glavo in se razvname:
»Kaj verujete vi, teta, da je res povodni mož? Še ko sem bila majhna dečla, sem stala cele ure tam pri Krnici ali na tej strani brega za rotovžem in sem čakala, da pride povodni mož ali da se pripelje povodna deklica na vozičku, narejenem iz svetlih školjk, ki ga vlečejo ribe po vodi. Povodna deklica, vsa zavita v svoje zelene lase, ovenčana s sitjem in kokvanji. Pa nisem dočakala. Izpraševala sem druge in nikoli nikdo ni mogel priseči, da je videl stanovalce globin. Tam so pač žabji kraki, ribe in raki. Prestrašen ribič je videl starega, bradatega soma. Palače na dnu Ljubljanice ni, teta ...«
»Glej jo, glej frkljo!« se ogorči teta. »Kdo pa je bolj verjel v povodnega kakor ti? Še za pedenj te ni bilo, ko si vedno prosila: »Teta, povejte od povodnega moža! Nisi toliko marala ne za zaklete kraljičine, ne za viteze junake. In silila si k vodi tako, da sem se bala, da te potegne enkrat k sebi v svojo svetlo palačo. Zdaj pa praviš na enkrat, da ga sploh ni?! Ti seme ti neverno in zanikerno! Že od nekdaj je živel povodni mož v Ljubljanici, v Savi in v drugih vodah, rekah in morjih. Že od nekdaj živijo povodne in morske deklice, gorske vile in drugi možje. V starih časih pred krščanstvom je bilo tega vse več kakor danes. To povodno ljudstvo si je v žlahti, se obiskuje in tudi skrega. Kadar kipi Ljubljanica ali Sava prav divje in je rjava in skaljena, takrat se kregajo povodni. Deklice in moški, kar je te poganske svojati, se radi ženijo s krščeno krvjo. Koliko deklet je že zmamil povodni mož k sebi! Nazaj ne moreš, krščena duša, v vragovih krempljih si. Prosi ali ne. Obeta pa ne izpolni, ne pusti svoje žene k materi, da se izjoče, in se ji potoži. Ko je nekoč vendarle dovolil Nežki, da je šla obiskat mamo, se ni hotela več vrniti k njemu, njemu so pa ubranili močni blagoslovi do nje — zato je pa treščil Nežki v vrata njenega otroka! Drugi povodni mož je izpustil ženo na dolgem konopcu in jo je kar nazaj potegnil. Tretji je imel take oči, da je videl skozi zid in je vse vedel kai dela sirota žena pri materi. Ne prideš več zlepa iz pekla, če prodaš enkrat dušo, Urška. Tudi z deklicami je tako. Na morju pojejo in premamljajo mornarje, da skočijo v morje. Te po rekah pa, kjer le morejo dobiti kakega dečka, da ga prevarijo. V ogrski kraljevini je jezero, ki mu pravijo ‚Kraljevo‘. Tam je pasel mlad pastir in posedal je rad ob jezeru. Bil je žalosten, ker sirota ni imel nikogar od rodu in krvi. Nekoč je točil bridke solze v jezero, pa se je jezero skalilo, bič je in lokvanji so se pregibali — vrh jezera se je prikazala čudovito lepa deklica. Vprašuje, tolaži in vabi: ‚V mojem domu je mir in ljubezen. Igral se boš z ribicami in školjkami brez vsake skrbi in brez vsake teže. Z menoj pojdeš o kresu, ko ima vse, kar živi v vodi, svoj sestanek pri kraljici povodnežev.‘ Zmamila ga je. Lepo, lagodno in brezskrbno je bilo tam doli. Človek pa je tako ustvarjen, da ljubi trud in zapreke. Dečku se je stožilo po ljudeh. Prosil je in prosil. Nerada ga je izpustila povodna deklica in ga svarila, da si bo želel še nazaj. Deček pa je mislil, kako bo spet pastiroval, kako bo pel in se pogovarjal s sebi enakimi. Ni pa vedel revež, da mu je bivanje v vodi pokrilo kožo z luskinami, da so mu zrasli na nogah in rokah kremplji, da je izgubil človeški glas, a tudi hoja mu je postala negotova. Pride do svojih nekdanjih tovarišev — ti ga napadejo s kamenjem in ga zapro v občinsko ječo. Trdili so, da ni človek, zlasti še, ker se je bil odvadil kuhane hrane. Razgrizel je ograjo svoje ječe in zdirjal naravnost v vodo. Kdor se privadi življenju pod vodo, ni več za med nas. Zapisan je in prodan. Pač sliši v dnu vode glas zvonov, petje pastirjev, vabi ga nazaj spomin na igre, toda, če bi se vrnil ...«
Tako pravi teta in pripoveduje na dolgo ... Ne more doumeti stara reva, da bi ne biló res, kar so vedeli, videli in zatrjevali stari pošteni možjé in razsodne žené. Saj ve vsakdo, da so vile naredile jezera in da so divji velikani zlagali ogromne skale v stavbe vrh gora. Mar misli Urška prevzetna, prešerna nevernica, da tudi velikanov ni bilo?
Teta umolkne. Saj je ne posluša in ne sliši to nesrečno dete. Poglej jo! Roke so ji omahnile v naročje in oči so ji zastrmele v tisti košček neba, ki ga vidiš med bukovjem na hribu. V okno prihaja šumenje svetih dreves, cvrčanje žuželk, rahel šum zelenih kril velikih muh, zdaj zasenčijo okno golobice s srebrnimi perutmi, zdaj se zadere nanje vrana in zalaja pes. Duh po smoli, osmojenem predivu in surovem lesu, ki se pari na soncu, sili v Urškin tanki, rahlo zapognjeni nosek. Tigrasta mačica skuša, da bi ji splezala v naročje — Urška pa ne vidi in ne sliši. Uročena je. Srečala je hudobne poželjive oči. Treba je zlomiti njih moč. In teta zakrili z velimi rokami in šepeče: »Kdor je božji, Bog je z njim! Beži hudoba čez gore in čez polja! Sveta klepa zaklepi ...!«
Urška ne sliši. Zajela jo je tako mrka žalost, da ji tone duša v njej. Kam je prešla prelest mladostnega veselja? Kakor svinčena teža jo tišči v rame in kakor v sive oblake se je zagrnilo mlado poletje. Kakor sirota je, ki ji je pogorel dom in pomrlo sorodstvo. Ti ljudje okrog nje, ta hiša, ta njena soba, njen vrt, njena skrinja, polna blaga, ki razveseljuje žensko srce — vse je nekam tuje ... Večkrat je poromala njena duša v neznane daljave in iskala tam podobo, ki živi že od zdavnaj v njej ...
Rada je hodila s teto na božjo pot. Z višin gora se je razgledala po svetu. O daljave, zagonetne in vabljive! Da bi bila ptičica lahkokrila, kako bi poletela k vam! Rada je spremljala z očmi čolne po Ljubljanici in splave po Savi. Valčki so se prelivali in šepetali: ‚Pojdi z nami, prelepa!‘
Z grajskega hriba je strmela na barje. Mislila je na čase, ko se je razlivala voda vse tod naokrog in so čepela nad vodo selišča mostiščarjev. Tam je bila deklica Vodana, ki je drobila z žrnom pšenico in mesila glino za lonce. Ni bilo zanjo moža med sosedi. Koprnela je in želela preko vode v daljne daljave. Tako močno je bilo njeno hrepenenje, da je vzvalovilo vodo in pretreslo ozračje. Lovec na daljnem bregu je razumel šepet valov in pozdrav vetrov. Podrl je drevo, izdolbel ga z ognjem, oklestil močno vejo in zaveslal v nepoznane kraje za nepoznanim ciljem. Zaman ga je ustavljala mati. In ko se je dvignil po dolgi vožnji izza vode grič in za njim zaraslo gorovje, je zagledal stavbe na koleh in na mostiču deklico v plašču in z dolgimi razpletenimi lasmi.
Zapustila je stavbo pod varnim gričem med grgrajočo vodo in sledila tujemu v tuje kraje. Vodana, kakor ti bi rada sledila junaku, ki mi je ranil srce, Vodana, kakor ti ne bi vpraševala po plemenu in kolenu ...
Prihajal je po Rebri, zamišljen in poln bridkosti. Žvenket ostrog jo je bil poklical na okno. Dvignil je velike črne oči in — zavrtel se je svet v njej. En hip samo sta se srečala in strnila pogleda — en hip samo — in odločeno je za vse življenje. Pozdravil je s ponosno viteško kretnjo in ona — je strmela za njim. Utonil je svet pričakovanj. Plemič je in ne bo se oziral za obrtnikovo hčerjo; tujec je, in odšel bo kakor svari goslar: ‚Deklica rožica! Ne ljubi mene, ne gubi sebe! Z daljne dežele potnik utrujen vračam domov se, ti pa ostaneš. In ko obolim in ko umrjem, ti ne boš vedela, me ne milovala ...‘
»Na koga misliš Urška? Kdo te je uročil?«
»Povodni mož v Krnici,« zafrkne dekle teto.
»Blede se ji!« se prestraši teta. »Navežem ji na senci drevesnega mahu in na podplate krvavičinega testa, skuham ji uročnika ...«
Svetlo jo pogleda Urška: »Mene ne pozdravi ne uročnik, ne vrednjak.«
»Beži, beži Urška!« prigovarja teta. »Lišpaj se in poj! V nedeljo bo ples pod lipo in ves Stari in Veliki trg se bo zbiral okrog tebe. Ti boš pa izbirala in odklanjala.«
»Ples pod lipo?« Saj res. Urška oživi. Na ples pod lipo prihaja rad vsak tujec, ki pride v Ljubljano. Gotovo pride tudi oni nepoznani ... Gotovo! Pravili mu bodo ... Saj govorijo toliko o njej. In zapleše z njim ... O sreča!
Urška si zbira krilo in rute, pregleduje avbe in peče, pere, lika, šiva; pripravlja se kakor za poroko.
Pozabljena je Matevževka in vsi častilci na bregu, čolnarji in ribiči, sveti Volbenk in sveti Fridolin. Samo svetemu Antonu se priporoča, ki je pomočnik v zakonskih zadevah.
Kljub svoji zamišljenosti zapazi Urška, da je v hiši slovesno razpoloženje. Oče, mati in teta govorijo vneto o nečem in umolknejo, kadar jih preseneti, gledajo jo drugače kakor prej. Bratje in mlajše sestre, pomočniki in vajenci si šepečejo in namigujejo. Zdi se, da bo mati zamesila na veliko potic. Oče je malo doma. Stricev in tet kar sneži v hišo. Kaj neki bo?
V četrtek zapazi Urška pri kosilu, da sta oče in mati zelo slovesna — morda zaradi navzočnosti strica, očetovega brata? Urška sledi le površno njihovim pogovorom in molitvi, kajti šteje samo dni do nedelje in se nasmehne najmanjšemu bratcu, ki poje, kakor da bi uganil njene misli: ‚Kmalu bo nedelja, danes sem videl ena kobilica bela.‘
Urška se hoče izmakniti pogledom in pogovorom staršev in strica. Saj cikajo samo na možitve in ženitve. »Dobro je treba izbrati, pravi čas se odločiti,« meni stric in ji pomežikne: »Katera ima tako previdne starše, dobi dobrega moža. Bogastvo je podlaga zakonski sreči. Kaj zato, če je mož malo starejši, pošteno dekle ne vprašuje za tem.«
Urška vstane. Oče ukaže: »Ostani! Izvedela boš častne in lepe novice. Po žalitvi hudobne ženske ti je poslal Bog zadoščenje. Naklonil ti je srečo. Bogati Andrej Šarec je vprašal po mestnem sodniku zate. Mi smo se posvetovali s sorodstvom. Vsi so srečni. Sklenili smo, da bo v nedeljo zvečer po plesu zaroka, potem pride pismo in oklici, poslavljanje od ‚ledig‘ stanu, pride poroka in svatba. Lej, to bo veselje. Urška! Še Matevževko povabimo. Naj še dolgo govori Ljubljana od svatbe najlepše Ljubljančanke! Trčiva na to, Urška!«
Stric ji moli kupico, oče roko, mati jo hoče objeti, teta se pa joče. Urška stoji kakor kamnit steber, kakor solnata soha v svetem pismu. Kaplje krvi ni v njenem obrazu, samo oči govorijo in ustnice trepečejo. Oče in mati, stric in teta jo vidijo tako in njih slovesno razpoloženje se sprevrne v ogorčenje: skrbiš, da bi udomil otroka čim boljše in čim lepše, a namesto da te objame in se ti zahvali, se ti napihuje in oblači, kot da bi zdaj zdaj zagrmelo!
In res zagrmi: »Dogovorili ste se torej?! Vprašali ste vse sorodstvo za svet, mešetarili ste zame, kakor za ciganovo kobilo, le mene niste vprašali! Še žival si izbere sama družico, človeku jo pa izbirajo drugi!«
Krepko udari Urška po mizi: »Ne maram vašega starega vdovca, tudi če bi bil ves zlat in če bi snubil zanj sam cesar!«
Po gromu pride ploha. Izlije se na Urškino glavo iz štirih ust. Uboga deklica plava v očitanju. Solze ji padajo izpod dolgih res, zasolzele oči strmijo v starše — še nikdar jih ni ne videla ne slišala takšnih. Mati, stric in teta govorijo vsi vprek. Oče zbira sapo za najhujše. Mati našteva, kaj ima in kaj ji hoče zaženiti ugledni snubač, teta pripoveduje o novi kočiji, ki jo bo naročil, da ne bo hodila mlada žena po blatu, stric pa poudarja, kako je upoštevan Andrej Šarec na magistratu, lahko da ga izbere občina še za župana. Urška pa le stiska prezirno usta: »Govorite, kar hočete ...!«
Mojster Šafar razbesni in zagrozi svoji ljubljenki s pestjo. »Vzela ga boš, to je kakor amen. Svetniki božji! Kakšna kazen je prišla na nas? Ta, ki nam je bila za slavo hiše, nam dela sramoto ...«
Ni navajena Urška graje. Rdeča od jeze se napne: »Kakšno sramoto vam delam jaz? Koliko komatov in sedel ste prodali, ker prihajajo moški, da bi videli mene!«
»Molči vendar!« jo miri stric. Oče vpije zaripel in hrapav: »Gada smo redili na prsih, zdaj nas grize. Pa ne misli Urška, da nas boš dognala! Vsak gospodar mora varovati čast svoje hiše. Ti se boš v nedeljo zaročila z Andrejem Šarcem, ker sem dal jaz svojo besedo in z menoj vse naše sorodstvo. Ti se boš poročila z Andrejem Šarcem in boš zahvalila Boga, da te je vzel! Kajti sicer ti, prelepa naša hčerka, grozi klada ali celo apotekarica. Preveč smo ti gledali skozi prste. Dobrikala si se temu, nasmehnila onemu, se vzpenjala z okna, hodila z ribiči in čolnarji, s plemiči in slikarji; prišla si v slab glas in moraš izginiti iz vrst deklet. Že se je pritožilo več gospa, da motiš njihove može in sinove. Mestni sodnik me je opozoril in posvaril ...«
»Mestni sodnik?!« se začudi Urška žalostno. Vselej je bil tako dober z njo. In če tudi! Urška dvigne glavo: »Če me dene tudi v klado, starega vdovca ne vzamem, rajši grem k povodnemu možu!«
Zdaj nastane tak krik, da prihitijo pomočniki in se ustavljajo pred hišo ljudje. Šafar plane k hčeri, žena ščiti hčer, teta joče, Šafar pa vpije:
»Gôri! In ne boš se genila iz hiše. Martin, ti boš stal na straži, in nikdo, razen tete ne sme v zgornico.
Ponosno zravnana gre Urška po ozkih stopnicah. Prežimo pogleda Martina, ki se je oborožil z gospodarjevim mečem. Hoče posnemati angela v raju, bedak neroden. Stražil bo zvesto, ker je zavračala njegovo surovo vsiljivost.
Zaprta v ozki kamri gleda Urška na visok vrtni zid. Saj je hujši kakor na Tranči! Tam smejo k jetnikom obiski, ki jim prinašajo pijače. Ko bodo izvedeli prijatelji v Trnovem in Krakovem, jo osvobodijo ... da, ko bi vedel oni vitez ... Gotovo si bi štel v častno dolžnost, da jo reši in odpelje. Šla bi z njim. Kamor koli ... Morda pojde mimo hiše, se bo ozrl v prazno ... Oh, kako boli Urško srce! Samo enkrat, da bi ga še videla, enkrat še srečala tiste črne oči, ki so vžgale v njej prej neznano bolečino! Enkrat še! Zavila bi se v plašč žalosti in zapustila rodni dom in iskala bi po vseh cestah in stezah orne oči in usmev njegovih trpkih ust. Poštenje? Čast? Rodbina? Prazni pojmi, kadar se zvija srce v premočnem čuvstvu in je užaljen ponos in uničeno zaupanje! Zase skrbijo in ne zanjo, ki jo prodajajo neljubemu. Pa ne boš oče! Dragi sorodniki! Ne pojde! Urška odloča sama. Bo že našla pot, da uide Martinu in Šarcu in izgubi se iz Ljubljane, pa če se skrije v samostan. Še je mož, ki si upa nasprotovati očetovi oblasti. Pater Avguštin, njen spovednik ji bo svetoval.
Tako premišljuje Urška v tmini in ponavlja: »Sama odločam! ...«
Pa se zakrohoče usoda iz kota: Sama odločaš! Po poti pojdeš, ki ti je bila začrtana. Tega se braniš, drugega se ne ubraniš ...
Dolga je noč in ne vidiš zvezdic tolažnic. Dolga je noč, gluha in črna. Slišiš samo laj psov po dvoriščih, klic sove in čukov, tožbe mačkov, plašni vrisk ptičev in gibanje vej. Od ulice prihaja trdi korak nočne straže, žvenket helebard in šepet vode ob bregu. Dremavica prihaja na trudne solzne oči. Rabelj jezdi krvav, v rdečem plašču po cesti. V naročju ima Urško. Za njim dere mestna straža, Urškino sorodstvo, ribiška in čolnarska ceha. Mestni sodnik vpije: V klado! Ob glavo! Urškin oče nabija puško ... Konj pa dirja, dirja ... Cesta se zavije, skriva se nad gozdi, gre mimo rek in izginja v gore. Nepoznani so Urški kraji in drugače oblečeni ljudje, na strminah gradovi z nazobčanimi stolpi, v nižinah utrjena mesta, porušene vasi in razdejana polja. Konj dirja, dirja, kakor konj Smrti, ki nosi ubogo dušo v pogubljenje. Jezdec pa molči. Urška vprašuje: Kam! Kdo si? Jezdec molči, veter napihuje njegov krvavordeči plašč, od nekod zadiši po strnjeni krvi in le ujede z močnimi kremplji letajo nad njima na gosto kakor oblak. Urški tone srce: Zakaj si šla iz varnega doma? Zdaj ti izpije zmaj žalosti kri. Zdaj se oziraš zaman nazaj ... Ustavi se jezdec! Domov pojdem! K materi, k sestricam, k vsemu, kar je tako ljubo in privajeno. Ustavi se jezdec v krvavem plašču! ...
Jezdec molči in podi konja ... Kako daleč je že ljuba Ljubljana! Kakor na veke izgubljena! Če bi bil prišel res povodni mož po njo — ostala bi bila v bližini svojega doma!
Mesto z zidovi in stolpi, mesto z zaprtimi vrati. Konj se ustavi. Jezdec skoči s konja, oglavnina plašča mu pade raz glavo. Urška vrisne v strahu in radosti: ‚On je, ki ji je omamil dušo in uročil razum!‘ ...
Ob lastnem kriku se prebudi Urška, strmi v tmino: ‚Kje je?‘ Zave se, ko kliče teta iz svoje kamre: »Kaj je Urška? Pa te ne mori mora ali muči volkodlak?«
Martin kliče pred vrati: »Hej, Urška! Saj smo tu! Kaj se dereš, kakor da bi te nategoval rabelj na lojtrah?«
»Strah me je,« toži Urška, »kaj je pred hišo?«
Izpred hiše prihaja priglušeno topotanje težkih korakov mestne straže, helebarde udarjajo, zagrljeni, spanja potrebni glasovi tulijo: »Z nami! Vdaj se ...! Nikdo ne sme preko devete ure po mestu!« Jasen, mlad glas predoni ves trušč: »Nimate pravice! Plemič sem in tujec! Poskusite, kako suje bosansko jeklo!«
»Mati božja! Poglej vendar, Martin, kaj je?« prosi Urška in čaka zahropela pojasnila.
Trušč in ropot ponehava, koraki se oddaljujejo proti Visokemu trgu. Martin sc prismeje skozi ključavnico: »Angel Gabrijel z dolgim mečem straži pred hišo. Fante imaš pa res, Urška! Po devet na vsak prst!«
»Kdo pa je Martin?« vprašuje Urška razburjena.
Martin se smeje. »Ne vem. Morda kakšen klativitez. Slabo se vidi ob luči nočne straže. Dolg je in širok na pogled, meč zna sukati. Dvanajst naših helebard se je umaknilo.«
»Ali ga bo lovil jutri mestni sodnik?« se boji Urška.
Martin meni zaničljivo: »Še povedali mu ne bodo, da jih ne bi ošteval. Dvanajst mož, pa jih nažene en meč. Bojijo se itak že vsakega čevljarčka. Tudi sodnik ga ne bi lovil. Plemič spada pod sodbo vicedoma, s tujci pa nastajajo velike nevšečnosti. Če bo stal vitez še drevi pred hišo, se ga bo straža ognila.«
Sladko grenko je deklici pri duši: sanjala je o njem, ker je stal pred hišo in so jo klicale njegove misli. Ona pa je zaprta in mu ne more poplačati zvestobe s prijaznim pogledom in besedo. Kaj si bo mislil? Da je neolikana in trdosrčna. Morda je tak vitez, kakor so hodili včasih po svetu, da so opevali in raznašali po svetu slavo svoje gospe?
Dolga, dolga je bila noč za zaklenjenimi vrati. Strah, upanje, pričakovanje so polnili ure, a jih niso pomaknili naprej. Grozeče so se oglašali tajni glasovi noči. Temna in gluha je gledala v Urško prihodnost. Kje ostajaš z zlatom opasana danica, tolažnica jetnikov, bolnikov in popotnikov? Pridi, zvezda morska! Potolaži in pozdravi mi ranjeno srce! In priplava danica, kikirikanje od kurnikov podi zle mrakove, kos pleše, pozdravlja zlato sonce, škrjanček je zbudil mladi dan. Domišljavi in prepirljivi vrabci bi radi imeli prvi glas v ptičjem zbora, najstarejši nastavi živo svoj ‚ščiv-ščiv‘, drugi prihaja ‚stjastja‘. Kure se raztogotijo, pes renči, mačka se zakadi — vrabci vpijejo tem glasneje.
Vrata po hiši se odpirajo, iz tetine sobe gre kobacanje težkih bolnih nog in ropoče po ozkih stopnicah. Teta gre k rani maši. Urška ne sme iz hiše! Matevževka, mestni sodnik, Andrej Šarec so ji skuhali to kašo in ona, reva uboga, naj jo pojé ... Ne, ni je bolj nesrečne deklice, kakor je Urška Šafarjeva! ...
Veter zapiha od Gradu. Lipov vonj in šepet bukev tolaži: ‚Ne žaluj Urška! Spomin — kamen ti bo tvoja nesreča: dokler bo stala Ljubljana in bo odmevala od gora naša pesem, toliko časa bo živelo tvoje ime! Stoletja se bodo spominjali tvoje lepote, ob zakajenih ognjiščih in po svetlih dvoranah, po sejmiščih in svetiščih, po plesiščih in taboriščih, povsod, na potu in doma. Tvojo usodo in tvojo lepoto bodo opevali pevci, spominjale se je bodo pravljice in povesti. Mati bo pravila hčeri, kako si je natikala Urška prstane, ko se je ravnala na ples in kako je zagotavljala povodnemu možu: »Nič nisem še plesala, sem nate čakála ...«‘
Mineta še druga dva dneva Urškinega zapora. Mineta v molitvi, v poslušanju korakov in glasov, ki se bližajo in odhajajo. Ponoči je povedal Martin, da stoji straža pred hišo. Mati se je posvetovala čez dan s teto, kaj vse bi naročili, skuhali in pekli, kakšno vrsto vina, koliko medice in tudi to: koliko godcev in koga naj povabijo. Svatba Urške Šafarjeve naj bo taka, da bodo pravile babice svojim vnukom o njej. Trnovski godec Florijan zna še stare obredne svatovske pesmi in navade, teta Maksa ve, kako je treba napraviti nevesto in česa se je treba ogibati, da se ne zameriš tajnim silam. Beračem je treba obilo postreči, da ne privoščijo nevesti zla. Težke so skrbi matere, ki ženi na glasu lepotico. In posebno, če je ženin meščan, ki si bo pridobil plemstvo, ki daruje veliko za meščanski špital, za cerkev svete Elizabete, za lazaret, za gobavce, za pobožne bratovščine in svete maše!
Tako je zapovedal mojster Šafar: »Izprašuj si vest, nehvaležna hči! Pojdi v nedeljo k maši in spovedi, potem se pripravi na ples in na zaroko. Naplesala in nanorela si se! Vsaka pesem je le en čas lepa — pripeljali ti bodo ploh.«
V nedeljo zjutraj se odpro svečano vrata Šafarjeve hiše. Ven pride mojster Šafar, imeniten v pražnji obleki, z rdečim životnikom in s širokim klobukom ter z debelo palico v roki. Važno se priziblje Šafariča, ponosna mati najlepše Ljubljančanke; svila kar šumi okoli nje in kordovanasti čevlji so rdeči. V dolgih kitah in jankerjih pridejo mlajše Urškine sestre, brata Polde in Lojze, nato pa pomočniki in vajenci. Teta naj varuje hišo. Vsa Šafarjeva rodbina in družina bo pristopila danes k mizi Gospodovi. V zahvalo in prošnjo, da bi se srečno obvarovali sramote in dobro končali, kar so začeli.
Zadnja pride Urška. Vitka in visoka, sveti se kakor mlada rosa poletno jutro. V črni svileni obleki in beli pečici je tako plemenitaška, tako posebna, da se čudi mati: Ali je to res moj otrok? Pa kaj gleda po tleh? Tako živo ogledujejo oči — zvezde, prah in kamenčke pred hišo: »Ne boš si umazala šolničkov, fanta sta lepo pometla, da gre naša nevestica lepo po čistem!« Bridko se nasmehne Urška. Danes ji ni mar šolničkov, zdaj išče po prahu in blatu sled stopinj. Tri noči je stal pred hišo in tri noči je prečula ona v hiši. Ali pride k maši k svetemu Jakobu? — Oči — zvezde preletijo hitro, kar prihaja po Starem in po Visokem trgu, od Brega in pristana. Ni kape z dolgim peresom, ne postave v progasti jopi. Pač so pred cerkvijo krakovski in trnovski fantje. Hlače imajo na mahedro, klobuk pa postrani! Tam se postavljajo, hodijo sicer v cerkev pred Mostom — če pa so prišli sem, prihajajo zato, da vidijo, kaj je z Urško. Pozdravljala bi jih prejšnja Urška s porednim smehom in besedo, Urška-jetnica pa je prejokala tri noči in gre k spovedi; zato le na kratko pokima fantom.
Cerkev sprejme ljubo znanko Urško v svoje naročje in ji odkriva skrita klečala po kotih. Zlati svetniki vprašujejo iz svoje slave: ‚To si ti Urška? Pa nisi več tista in nisi več tako naša ... Jokala si ... Zakaj nisi nas klicala? Radi pomagamo. Posebno je hiter sveti Tadej, rad usliši sveti Anton, sveti Jožef urejuje gospodarstvo, Janez Krstnik te napolni z modrostjo, sveta Peter in Pavel ti potrdita vero, sveta Notburga te nauči pridnosti in ponižnosti. Tako radi vidimo, da nas kličete na pomoč!‘ ...
»Svetniki, dobrotniki naši! Bila sem tako daleč od vas ... Prišlo je in mi zajelo dušo. Pomagajte mi, da pozabim črne oči. Ljubi svetniki božji! Priprošnjiki pred stolom Vsemogočnega! Rešite me!« moli Urška.
Dobrotno se nasmihajo svetniki: ‚Minljive so tvoje skrbi ... Nesi jih in pusti v spovednici.‘
In Urška poklekne in se obtoži Vsemogočnemu Očetu in svetnikom, prijateljem božjim, da je kriva, kriva, silno kriva. Zanemarjala je molitev, ozirala se je po fantih, zmedla se je v duši.
Pozorno posluša stari pater Avguštin, Urškin večletni spovednik, dekletove tožbe in pritožbe: Moža so ji izbrali starši, pa ga ne mara, drugam so se obrnile oči in srce. Tri dolge noči je prejokala, tri dolge dni je premišljevala. Zaroka naj bo še danes po volji staršev, zaroka z neljubim, a ona umira od žalosti in bi sledila dragemu, kamorkoli ...
Presunjen je pater od vročičnih Urškinih besed. Premišljuje in razsoja: »Ne dajaj se v oblast svojim čuvstvom, dekle! Hudoba nam vrže svileno vrv za vrat, pa nas zadrgne z njo. Kaj se mučiš zaradi človeka, ki ne veš, odkod je in kaj hoče od tebe? Zakaj ne stopi pred starše in te ne zasnubi? Pazi na hudičeve zanjke, dekle! Tvoji starši so te obljubili poštenemu možu, poskusi se sprijazniti z njim! Zaroka ni poroka. Siliti v zakon te ne morejo, pred oltarjem lahko rečeš ‚da‘ ali ‚ne‘. Če se sploh ne maraš možiti, ti je častna pot v samostan, pa tudi med svetom živi lahko samsko dekle v božjem strahu.«
Urška moli grevengo, pripravljena je storiti vse, kar je prav in opustiti prevzetnost. Trden in dober je njen namen. Poskusila bo govoriti prijazno z nezaželenim ženinom — in pozabiti črne oči. Če se ne bo mogla odločiti za Šarca, ji ne bodo branili starši v samostan, to bi bil primoran izhod iz zagate. »Kako lepa nunca bi bila,« gre hipoma njena misel in takoj nato: »Odpusti mi, Bog, moje grehe! — ni morda tam na moški strani? ...«
Srečna v svojih dobrih namenih se prepusti Urška valu, ki se vali čez cerkveni prag. Ribič Janez zapoje: »Glej, glej! Kak mimo gre, še ne pogleda me!« Urška, prejšnja nagajivka, ne trene z očesom.
Val ljudstva jo zanese pred samostan. Ob njej vzraste — ali je privid ali resnica? — oni, na katerega noče in ne sme več misliti. Zajame jo vroč pogled in pridušeno vprašanje butne v njo:
»Pridete, prelepa, na ples pod lipo?«
Kar samo od sebe se ji je iztrgalo: »Pridem!«
»Počakajte name za prvi raj!«
»Počakam.«
Že so bili Šafarjevi ob njej. »Kdo te je pozdravljal?« hoče vedeti oče.
»Urško pozdravljajo vsi,« se smehlja ponosna mati.
»Prosil me je za prvi raj,« pojasni zmedeno dekle.
»In si mu obljubila? Nimaš več pravice, prvi raj gre Andreju,« se vsaja oče.
»Nisem še zaročena,« vzkipi Urška. »Tujec je, ali naj pripoveduje, kako smo nevljudni na Kranjskem?«
»Res je,« pritegne mati. »Tujec bo lahko pripovedoval doma o lepoti in gibčnosti, o izobrazbi in dostojnosti našega dekliča. Bil je plemič in je uganil, da sodi Urški plemstvo.«
Materina častihlepnost odbija hčer. Nesreča je, da je mahoma prelomila svojo obljubo, a presenečena, da je bil res tu pri maši, da jo je iskal, čakal, in jo nagovoril ... A zakaj se je kar izgubil? ... In vendar je zadihala prosto. Ne bo pustil, da jo dobi v plen stari vdovec! Odvedel jo bo, če bo treba. Sanje! Kaj pomenijo? Kdo je? ...
Pri kosilu se suče vse okoli Urške, kakor da se je vrnila izgubljena ovca. Neprijetno je le Urški, ko vidi, kako računajo njeni svojci na bogastvo, ki ga naj dobi. Sestrici vprašata: »Kaj mi boš kupila?« Bratca vprašujeta: »Se bomo vozili v tvoji kočiji v tvoj grad? Boš zapustila meni eno hišo?«
Mati odgovarja otrokom: »Seveda, kupila vama bo pisano svilo, vozili se bomo v kočiji in ljudje bodo rekli: Glejte Šafarjeve! Dobro so omožili svojo hčer!«
Urška odrine krožnik z račjim bedrom. Zato torej! Ne za hčerino srečo, zase delajo ... Ko bi hotela Urška v ribičevo hišo na Krakovom, kamor bi šla raje, kakor v Šarčevo hišo in pristave — to bi se zgražali in ji ne bi dovolili! Ko bi vprašal oni za njo, ki je nemara klati vitez, potepač, bi ga mogočno zavrnili, če nima drugega kakor svoj meč; a ga veseli sprejeli, če bi imel gradove in vasi! Kupčija je vse to ...
Ko omenja tudi oče, kako se bo lahko okoristil z zvezami, ki jih ima bogati zet, prekipi Urški:
»Medved ima še kožo na sebi. In grem še lahko v samostan!«
Bučni smeh spremlja Urškino domislico. Martin vpije: »Ta je ta prava! Urška in samostan! Tam ni plesa in fantov. In če bi šla, bi te fantje odpeljali.«
Šafar nalije Urški kupo črnikalca: »Ta je pa vredna požirka! Kako lepa, pobožna nuna bi bila ti! Pij in pojdi počivat, da se boš lažje vrtela pod lipo. Danes je soparno, če le ne bo kakšne nevihte. Bodo že Ižanci kaj skuhali.«
Urška ne počiva. Hodi po hiši, ogleduje si vsak prostor, kakor da si ga hoče zarisati za vedno v spomin. Nasmehne se poslikani zibelki, ki je zibala že par rodov Šafarjev, poljubi svete slike na oltarčku in postoji pred veliko skrinjo na mostovžu, ki hrani bale tankega platna. »Kdo bo tebe, platno, nosil, če mene več nazaj ne bo? Kaj je ne čaka nestrpen konj in še bolj nestrpen konjev gospodar? Čuti, da so sanje resnica ... In vse, kar je bilo doslej, je prerezano, odtrgano. Zapadla je neki skrivni moči in zaman bi bil odpor, da se je reši.
Res je soparno. Kure na dvorišču zijajo, pes zeva, se leno preteguje, zaspano gleda na Urško. Nič je ne pozdravlja. Nemara, da že ve, da ne spada več k tej hiši. Pes voha, stisne glavo med šape, premišljuje nekaj neprijetnega in zarenči. »Name lajaš sultan,« vpraša užaljena domača hčerka. »Zakaj?« Pes renči in se umika božajoči roki. Urška zardi: »Mar ve zvesti pes, da je ona nezvesta domu?«
Gre v svojo kamro in odpre s srebrnim ključem posrebrnjeno ključavnico visoke skrinje iz orehovega lesa, ki stoji na levjih šapah, in ima na vsakem vogalu levjo režečo se glavo. Pokrov je od znotraj poslikan s cvetlicami, na koncih ima skrite predalčke. Iz desnega vzame Urška mošnjo, spleteno iz srebrne žice, in strese na pokrov zlatnike in tolarje. Darilo očeta, botrov, stricev in ujcev, strin in tet. Prešteje jih in pobere v mošnjo. Odpre drug predal in strese na pokrov zlate in srebrne zalasnice, zaponke za čevlje, prstane, uhane, verižice, pasove, zapestnice, koraldeže, šapelne, — sama darila in spomini. Bogastvo. Ima svilena krila, suknena, obšita z zlatim blagom, ti modrci iz zlate hastje, te žlahtne jope, obrobljene in sešite od vilinjih rok, ti predpasniki s širokimi trakovi, te peče, zavijače, avbe, ošpetelni — za tri življenja jih je, za navadne nedelje, za praznike, za velike praznike, za ples in za gostije. Med tem pa je lepo položena in zavita naparna rjuha. Zašla je v lišp in lesk kakor opomin: Dekle, življenje in smrt sta v tesni zvezi ...
Urška razgrne rjuho, ki je dolga in široka, da seže od odra do tal in se zamisli v pomen slik, všitih s črno prejico. Tu je mrtvaški ptič, ki pozove človeka; tu so venci žalostnih rož — krvavordeča srca. Ko gre nevesta od hiše, nese s seboj smrt in življenje.
Teta dobi Urško vso v solzah in se zavzame: »Čas je, da se ravnaš na ples. Kaj si razgrnila naparnico? Čudna nevesta boš ti, Urška, saj joče se vsaka, ker bo treba od doma, ali ti si hujši od vseh. Spravimo sence smrti! Pomagam ti, da se oblečeš.«
Urška objame teto: »Najrajši bi ne šla ... Doma ostanem ...«
»Zaradi zaroke ti ni treba na ples.«
Zaroka?! Še mislila ni Urška nanjo — starega vdovca je izbrisala slika mladega viteza. Saj mora, mora tja, da ji potrdi besede, kar so že povedale strastne oči.
Urška se lišpa, natika ves svoj lišp nase, kakor da bi se bala, da ji ga ne ukrade kdo ta čas, ko je ne bo doma ali kakor da ne misli več priti nazaj.
Napravljena sije kakor tista kraljičina, ki so jo namenili za žrtev zmaju, pa jo je rešil sveti vitez Jurij. Vendar sijejo Urškine oči bolj kakor vsi njeni dragulji in teta jo gleda in gleda. Pravi: »Dobro, da boš v družbi, če bi te videl povodni mož, te vzame! Le preblizu vode ne hodi!«
Povodni mož! So drugi še bolj nevarni, uboga moja teta!
Prisrčno objame Urška teto: »ln če sem vas kdaj užalila, niste hudi name?«
»Ali Urška! Čakaj, da te pokropim, da te obvarujem urokov.« Urška se ne brani križa, poljubi teto in zvihra po stopnicah.
Bilo je čimdalje bolj soparno. Skoraj ves Stari trg je bil že zbran v hladu, ki ga je dajala lipa, ko so se prisvetili Šafarjevi tja. Vse se je oziralo po Urški; tudi Matevževka, ki je sedela s hčerjo in Selanom pri mizi skoraj pod rotovžem. Ples se še ni začel, mestni piskači pa so že sedeli zeleni v zelenju lipovih vej. Prinašali so še in premikali mize, klopi in stole. Vsaka družina si je poiskala svoj prostor in razgrnila po mizi, kar je prinesla dobrega s seboj. Velik krog pod lipo je ostal za rajanje.
Z naglim pogledom je ugotovil Šafar, da še ni mestnega sodnika in Andreja Šarca. Dogovorili so se, da zasedeta mizo nasproti samostana in da prideta kar tako mimogrede k njim. V tej sopari pa sta gospoda gotovo malo podremala.
Ni pa dremal on, ki je stal celo noč pred hišo deklice, ki mu je bila ukradla z enim samim pogledom srce. Že od daleč je razločila Urška njegovo postavo, videla radovedne poglede moških in zaljubljenih deklic. Junak iz daljnih krajev pa je videl le njo, ki je stopila in zakrila vse druge. Pri srcu je zabolelo Urško, ko mu je pogledala v oči, in čutila stik njegove roke. Srečna, da stoji ob njem, a nesrečna, ker je prelomila rano dano obljubo; vidi kako pozdravlja tuji vitez njeno družino in sliši: »Ivo Kumljan. Iz Knina« je pristavil in vsi gledajo z zanimanjem junaka, ki pride iz kraja, kjer so noč in dan budni, da čuvajo krščanski svet od turškega vraga. Vse ga občuduje in gleda, kako se poda Urški. Res, kakor, da je rojena zanj.
Šafar nalije in ponudi tujcu bokal vina, misli si pa: ‚Da bi te vrag odnesel! Zdaj, ko smo vse tako lepo uredili, nam bo delal ta zgago.‘
Šafariča hiti v svoji častihlepni domišljiji v sijajnejšo bodočnost hčere. Temu ne bo treba prositi za plemiški grb in ne kupovati gradu. Ni povedal, kakega rodu in kolena je, pa se mu vidi, da je častitih dedov vnuk. Le škoda, da je tam doli tako divje, da spi vse z orožjem v roki, kjer bi sultan hitro izvedel za Urško in bi jo odpeljali Turki kakor lepo Zalo s Koroškega. Žila ji ne da miru, da mora vprašati: »Gotovo ste v cesarski službi?«
Bridko se nasmehne mladi junak.
»Moja služba je visoka, vse pod mano škriplje, poka, vse pred mano trepeta ...«
»To je velik gospod,« so si rekli s pogledi.
Pa predno je mogla Šafariča naprej vrtati s vprašanji, so zaklicale piščali, udarijo cimbale in zapele trobente. Mladina se je uvrstila pod lipo, se prijela za roke, zazibala se in zavrtela po napevu okoli svetega drevesa. Kakor pradavne dni, ko je stal v lipi še iz lipovega lesa izrezan malik, kakor takrat, ko so častili po božje morje, svetlobo, življenje in sonce. Prej so peli pri takem plesu: »Oj sijaj, sijaj sončece, oj sonce rumeno!« pripomni stara žena ob sosedni mizi. Druga pripomni: »To pojejo še na kmetih pri žetvi: »Po polji žanjice žanjejo, na srpke se opirajo, v zlato sončko se ozirajo.« Pa tudi pri košnji pojejo: »Na travniku kosci kosijo, na kose se opirajo, vame sončko se ozirajo,« se nasmehne v blaženih spominih star mož. Pa obmolknejo in gledajo rajanje, svečana vez, ki jih veže z davnimi stoletji.
Piščali zavriskajo, trobenta trobi, cimbala udarja. Krog se razpusti. Zdaj pleše vsak zase, se suče, obrača in zleti v naročje svojega plesalca. To se vrti, vriska in poje. To bi se vrtelo nepretrgoma, vedno in vedno naprej. Lica deklet žarijo, fantom silijo sladke besede na usta. Iz obredne slavnosti postaja ples slepilo duha. Kri je razburjena, možgani zmedeni. Neresnična se ti zdi resnica in dejanska utvara. Fant vse obljublja in zagotavlja, obeta bele gradove in rajsko življenje; dekle pa vestno posluša; vse nemogoče je mogoče, ko se sučeš ob vrisku in laskanju godal. Urška je pozabila na jutranjo obljubo in večerno zaroko. Ve samo, da je pri njej zaželeni; zagrnilo jo je kakor vroč plamen. Ne vidi, da sta prišla mestni sodnik in Andrej Šarc k Šafarjevi mizi, ne vidi, da prihajajo bratci: »Kličejo te.« Ne vidi, da se zbirajo naglo oblaki in ne čuti zunanje soparice, ko ji je tako vroče v duši. Zlatnik pade v godčev nabiralnik. Mladina vriska in se vrti.
Neprijetno je Šafarjevim. Urška pleše kakor divja, ne meneč se za svojo mizo. Ko so ji vendar dovolili samo za prvi raj. Ta čas sta že prisedla k mizi mestni sodnik in Andrej Šarec. Bila sta malo začudena, da ni Urška tam. Šafariča se je pohvalila: »Tuji vitez! Že večkrat je prišel kateri tujec v našo delavnico naročat kaj — samo zato, da vidi našo zalo hčer. Ni mu mogla odreči, kaj bi govorili o nas?« Postarni snubač pa ni bil kaj posebno tega vesel. In ko ni prišla Urška, dasi je prišel bratec prav med plesalce, da jo odpokliče, je postajal snubač čim dalje bolj rdeč, kri mu je silila tako v glavo, da ga je skrbelo. Prav mu je rekla stara kuharica: »Slabo ste si izbrali, gospod! Ženite se s svojo ‚gliho‘ v letih, ne z razvajenim otrokom. Lepa žena prinaša hiši razprtije.«
»Urška rada poskoči,« ga tolaži Šafar, »mlada je, a se bo že unesla.«
Mlada je ... To bi potem slišal vsak dan. Lepo je imeti mlado zaročenko, pa ne, če pleše z drugim. Tudi sodniku ni kaj všeč. Ko je videl, s kom pleše Urška, mu je kar sapa zastala. Torej sta vendar prišla v kup in lep par je — ali sramota je to za starše, kakor se obnaša! Sodnik mrmra nekaj od slabe vzgoje. Šafar sliši in vidi. Sikne ženi v uho: »Z jermenom bom oplazil tisto tvojo lepo hčer.« Žena mu odvrne strupeno: »Kdo jo je razvadil? Zmeraj moja, moja Urška! Zdaj pa imaš!«
Andrej Šarec si briše rdeče čelo. »Nevihta bo. Krim se je zagrnil, komarji in mušice so neznosni in zrak se ne gane.«
»Seveda,« si misli sodnik. »Zdaj govori o nevihti. Če bi sedela Urška poleg njega, bi mislil, da sije sonce. Tako lepo sem vse zasnoval in zdaj mi podre punčara vse moje načrte. Zakaj nisem zaprl mladega petelina v Trančo, dokler bi ne bilo že po zaroki? Naj bi potem razgrajal!«
Petelini po Rožni ulici se oglašajo drug za drugim s čudno hreščečim glasom. »Nič dobrega ne bo,« stikajo ob mizah glave in si pripovedujejo znake in znamenja bližajoče se nesreče. Urška sliši petelinji krik: ‚Pojdi domov,‘ jo svari. Ona pa se oklene svojega druga in raja naprej in naprej. Lipine veje se zamajejo v pišu, še močnejše zadiši cvet, še bolj omamlja glave in srca mladine. Naj se zbirajo oblaki! Gosta je streha lipinih vej, blizu je stari rotovž.
»Še enkrat!,« vrže zlatnik in godba zahrešči izpod lipe pod grozeče nebo.
»Pojdi Marijanica,« pravi Šafariča svoji mali hčerki, »povej Urški, da gremo domov. Škoda bi bilo zmočiti dragoceno obleko.«
Marijanica skoči, se zvija med mizami in pride vsa potrta nazaj: »Urška ne pleše. Ob vogalu rotovža pri vodi stoji s tistim gospodom in oba sta tako žalostna. Še zmenila se ni zame.«
Marijanica ni razumela, kar sta govorila vitez in Urška v zanosu žalosti.
»Ti moja prelepa!« je šepetal Kumljanski, »kraljestva bi rad položil pred tvoje noge, pa ti prinašam samo sramoto. Rabelj sem in onečastil te je dotik moje roke. Rabelj sem, izvržek ljudi! Nepoštena si, ker si plesala z menoj — odpusti mi, odpusti moji ljubezni, ki ne more živeti brez tebe ...«
»Rabelj!« je dahnila Urška. Besede Matevževke in sanje ji zaženejo krvav val pred oči. »Rabelj?« To je čast, ki jo želijo starši za njo. A, četudi je rabelj! Vroče se ji dvigne iz srca: Ne morem ga pustiti.
On se izpričuje: »Plemenite rodbine sem. Stopil sem v cesarsko službo. Po nesreči sem ubil svojega bojnega tovariša. Moral bi dati glavo. Ponudili so mi rabeljsko službo. A svet je velik. Pojdi z menoj, prelepa, z mečem osvojim zate svet!«
Razgreta kri, silna soparica in bližina moškega, v katerega se je zaljubila z vso močjo svoje mlade, neukročene duše, vzamejo Urški razsodnost in pomisleke. Kaj jo čaka? Dolgočasno umiranje ob starem možu. Usojeno ji je pač tako in kaj moraš, če ti je namenjeno? Ne izmakne roke rablju, ne plaši je tmina, ki prihaja kakor grozeča kazen božja. Vroče pogleda junaku v žalostne oči: »Zaplešiva do vode!«
Šafarjevi se spogledajo ob Marijaničnih besedah. »Hitro ponjo!« pravi žena možu. Iznenadi jih tema, ki se spušča nad gosto lipo in njene goste. Zdaj zatuli vihar in strese veje. Vse pospravlja z miz in sili še bolj pod lipo. Blisk seka oblake. Grom stresa hiše. Godba še kljubuje, pa rajajoči se tiščijo k deblu lipe. Samo dva sta, ki se še vrtita in se poganjata v skokih k vodi, ki jo biča nevihta ...
Šafar skoči, da prime svojo znorelo hčer ... Sodnik stopi za njim, da ukaže tujcu, naj nemudoma zapusti Ljubljano. Kar zasika blisk in zagrmi, kakor da se je razklala zemlja; v rumenem blesku vidijo Urško, kako se zavrti in izgine s svojim osvajalcem v vodi.
Godba sunkoma odreže, krik groze pretrese nebo in vlije se dež v enem samem debelem curku, kakor da bi zlila v vodo nebo in zemljo. Voda teče po tleh. zaliva čeveljčke; nosi liste, cvetje, robce, steklenice, meso in kruh; sili v rotovž, samostan, v cerkev in v hiše Rožne ulice. Vse stoji prestrašeno in bledo, vse je prikovano v tla ... Kaj se je vendar zgodilo?
Od nekod zabobni: »Povodni mož!«
In takoj je vsem vse jasno: povodni mož je vzel Urško Šafarjevo!
In naenkrat vedo vsi: tri noči je stal pred njeno hišo in čakal. Zmamil jo je v ples in odpeljal v svoj dom pod Krnico.
Vsi se zbirajo okrog prepadenih Šafarjevih, govorijo, jočejo in mahajo z rokami: »Nevihto je naredil, čakal je ravno na prvo nedeljo v mesecu. Čakal je na ples. Zanesi se, če se seznaniš s tujcem — povodni mož se preobleče in prepači.«
»Kako mrzle roke je imel,« pravi Andrej Šarec.«
»Ne,« ugovarja drugi, »roke je imel tako vroče, da te je speklo v dno srca.«
Matevževka se oglasi: »Vedela sem, da ne bo naredila prevzetnica srečne smrti.«
Hitro, kakor je prišla, je nevihta minila. Svetloba se vrača in dež poneha, kakor da bi odrezal. Vsi silijo k vodi. Ženske so podobne kuram, kadar jih opere dež. Zlivajo vodo iz šolničkov, ovijajo si krila, peče in kape; rokavi so omahnili brez moči. Pa nobena in nikdo ne gre domov. Vse stoji ob vodi in gleda, kako dviguje čolne, grgra in vali naprej veje, in kako je nakošena trava motna, rjava in gosta. Šafarjevi stojijo, stojita sodnik in Andrej Šarec in gledajo v kalne valove ... Morda se pokaže Urškina roka, — morda se vrne. Nikomur ne pride na mar, da bi skočil v vodo in iskal ... Pregloboko zavleče, kar vzame povodni mož.
Uboga mati se sesede v mokra tla, ihti: »Moj zlati lepi otrok! Kaj te ne bom več videla?« Solz je toliko, da narašča Ljubljanica, kot da grozi: ‚Vas vse! ... Vas vse!‘ ...
Prstan z dragim kamnom, ki ga je hotel Andrej Šarec natakniti tisti večer Urški na prst, vrže sedaj v vodo, da je zagrgralo: ‚Dam ga nevesti povodnega moža‘. Nesrečni snubač si zapne janketo in gre po Starem trgu domov.
Mestni sodnik gleda ob ograje in ob hiše privezane čolne, kakor da jih prešteva. Patru Avguštinu, ki ga je priklical krik iz samostana, reče: »Nocoj ne bo policijske ure. Mesto bo vso noč na nogah!«
Pater moli in dela križe nad vodo ter odgovori bridko: »Da bi vsaj kdo izmolil očenaš za to ubogo nedolžno dušo. Da bi vsaj kdo prižgal svečo za zadnjo uro!«
»Je več radovednosti kakor sočutja, prečastiti oče,« reče hladno sodnik. »Vsak se sam sebi najbolj smili, za druge imamo lepe besede, a nič srca.«
Šafariča sliši in vzdihne: »Če se komu smilim ali ne — moje hčerke ni več!«
Vso noč so bdeli in hodili na kraj nesreče iz bližnjih ulic.
Ko se je dan zazoril, se je začelo šele pravo romanje. Iz Šempetra, Poljan, iz Trnovega, Krakovega, iz šiške in Velikega trga, iz Blatne vasi in Kravje doline je hitelo staro in mlado na šentjakobsko nabrežje. Čolni so kar pokrili Ljubljanico, posamezni neverniki, ki so sodili, da je bila nesreča ali samomor, so preiskavali vodo z dolgimi drogovi.
Mestni sodnik je gledal njih brezplodni trud in odšel v svoj urad.
Sluga Lukež pride ves razgret od dogodkov in hiti praviti: »Povodni mož je vzel Majdičev čoln!«
»Čemu pa bo povodnemu možu čoln?« vpraša sodnik.
»Naredi se za ribiča ali čolnarja,« ga poduči sluga.
Neverni sodnik se nasmehne: »Bilo je toliko ljudstva, pa si ga je kdo izposodil. Najbrž bo čoln kje privezan. In zdaj, Lukež, poslušaj: Pojdi k rablju in oglej si konja tistega gospoda, ki je pri rablju. To je gotovo močan konj, ki nosi lahko dve osebi. Rad bi kupil takega konja, poglej ga dobro in ne mudi se po potu.«
Lukež gre in maje z glavo. Na stopnicah ga sreča županov sluga Ambrož: »Kaj stresaš glavo kakor veternica?«
»Eh, prijatelj! Našemu staremu se meša! ... Je res žalostno ...«
»Samo če se ne meša tebi, Lukež! Če ti ne razumeš, kaj hoče gospod, ni treba misliti, da se mu meša,« poduči Lukeža Ambrož.
»In strela božja! Če ni imel Ambrož prav?« preudarja Lukež, ko se vrača izpod Golovca. Ves začuden pravi sodniku: »Res je čoln na Prulah ... Kako je mogla Vaša milost vedeti?«
»Pomiri se, Luka,« se smehlja strogi gospodar. »Sodnik mora vedeti marsikaj. Kaj je s konjem?«
»To je vražja reč,« si praska Lukež glavo. »Konj je izginil čez noč. Hlapec je zaklenil hlev, zjutraj odklene — konja ni — ali so ga vzele skozi ključavnico vile ali sam vrag.«
Sodnik pa kakor da je pričakoval, da konja ne bo ... Da Lukežu za bokal vina. Lukež še zahvaljuje in se domisli: »Kmeta sem srečal, Franca izpod Golovca. Grozno je prestrašen. Pravi, da je videl povodnega moža in njegovo ženo.«
Sodnik se zasuče na stolu: »Kje jih je videl?«
Lukež, srečen, da je vzbudil gospodarjevo zanimanje, razprega na široko, kako je šel Franc pozno po nevihti in je srečal tam, kjer se odcepi kolovoz k rablju dve postavi, eno bolj veliko, natančno ni videl, samo zdelo se mu je, da ima moški na glavi krono iz bičja, kakor jo pač ima povodni mož ...«
Sodnik je kar dobre volje. »Zakaj bi ne bil povodni mož? V gozdu je na vsak način bolj prijetno kakor v vodi.«
»Grozno je včasih čuden naš stari,« pripoveduje pozneje Lukež Ambrožu.
Županov sluga pa zavrača: »Naš sodnik že vejo, kaj govorijo.«
Res vé to mestni sodnik. Zato molči. Ne gre k Šafarjevim in jim ne reče: »Naša Urška živi.«
Šafarjevi žalujejo zdaj. Bila je nesreča, ni bila sramota. Ko bi se razneslo, da je Urška šla z možem brez materinega in cerkvenega blagoslova in če bi nadalje prišlo do matere, kaj da je bil lepi, mladi plemič — bi pokrila sramota Šafarjevo hišo za tri rodove naprej. Naj čaka Šafariča in prisluškuje, kdaj pusti povodni mož svojo ženo materi na obisk! ... Naj hodijo Ljubljančani po Bregu in si izmišljujejo povesti o povodnem življenju! Tudi razočaranemu snubcu ne pove sodnik svojih domnev. Ta se potolaži kmalu in si izbere starejšo, modrejšo žensko. Šafarjevim bo kmalu bolj žal za dragotinami kakor za Urško ... Če bi bilo vse to v vodi, bi bilo res škoda — tako pa naj pomaga do novega življenja!
Vera v povodnega moža, strah pred njim pa je ostal Ljubljančanom skozi stoletja. Matere so svarile svoje hčere, da naj ne postajajo ob vodi, in steza za vodo je ostala na slabem glasu. Posebno Krakovo in Trnovo je videlo večkrat povodnjaka. Prikaže se v različni podobi, pusti se prepeljati čez vodo in razsipa s cekini. Ko so kopali temelje za prvi šentjakobski most, je čakalo pri Krnici mnogo radovednih, da zagledajo krasno povodno palačo in prelepo Urško. Ko so zasnavljali drugi šentjakobski most, je imel graditelj načrt, da postavi med mostnice kip Urške in njenega moža v spomin žalostne dekličine smrti.
Povodni mož si je izbral večkrat kako žrtev. Tako je hodil za dekletom v Kravji dolini. Sedeval je cele noči na klopi pred hišo (pozneje Hradeckega vas štev. 1). Dočakal jo je. Izginila je in našli so jo mrtvo v bičju blizu Štepanje vasi. Teta in mati rajnega dr. Dolšaka sta še vedeli za ime in priimek dekleta.
Da bi ne strašil več povodni mož po Kravji dolini in svetega Petra cesti, so postavili na stezi k vodi znamenje, velik križ. Ko so podirali križ, so odnašale ženske opeke, da bi jih dele v podstrešje — v bran pred povodnim možem.
Ubogi povodni mož! Vera vanj je sicer v Ljubljani še živa, ali doma nima več! Prekopali so struge, preuredili reke in razbili steklene palače povodnih vil in mož. Nič več se ne vozijo v ladjici iz školjk, nič več jih ne vlečejo srebrni sulci in nič več jim ne poje povodni kos. Prelepa bajka o vilah in začaranih jezerih, o neumrljivih bitjih, ki si želijo ljubezni umrljivega človeka, se je razblinila — minil je čas pravljic.