Mirno po bitki bataljon počiva,
vse tiho je, vsakdo že truden spi,
le tam med drevjem glej – še senca siva,
stražar neutruden v tihi noči bdi.
Kot kraški hrast, oči v nebo uprte,
stoji, kam misel trudna mu hiti;
na dom li misli, na vasi podrte,
na narod svoj, ki v jarmu še tiči?
Primorje naše, zemlja mučenikov,
ki zate sveta se slovenska kri
preliva s kraških skalnatih branikov,
kdaj ti svobode sonce zažari!
Oh ne, ni daleč svobodno življenje,
naš srd prikrit izstopil bo na plan,
takrat sovrag bo plačal vse trpljenje,
ki ga izkusil naš je partizan.
Začuje se korak po skalni poti
in v temi zažari svetilke soj.
Stražar se zdrzne – kdo ga v mislih moti –
v noč tiho zadoni povelje – »Stoj!«
