Na suhi plaz - Škrlatico (Po severni steni)
| Na suhi plaz - Škrlatico (Po severni steni) [[Anton Švigelj[1]]] |
V originalu napis dr. V. Dvorský
| |||||||||||||
Številka 1
urediDolgo so mislili, da ni moči priti na najvišji vrh Razorske skupine, ki je tudi najdivnejša gora v Julskih Alpah. Še 1. 1875. je vodnik Klančnik, kažoč nanjo z vrha Triglava, rekel dr. Kugyju: »Nihče ne more nanjo ko divja koza in orel; nepremagana je in nepremagljiva«. Izvršili so celo vrsto brezuspešnih poskusov in šele 1. 1880. je dr. Kugy s slovitim divjim lovcem Kravarijo in mladim Andrejem Komacem prišel na vrh. Prenočevali so v skalni bolti na planoti Hrušici in dospeli drugi dan po nekoliko ur trajajočem plezanju na vrhunec z vratske strani. L. 1883. je Galetov lovec Gregor Rabič, po domače Grogar, našel po jugovzhodnem grebenu lažji nastop, katerega se danes poslužuje skoro izključno vsakdo redkih obiskovalcev. Leta 1896. pa je bila premagana Škrlatica tudi v svoji najsmelejši fronti. Dr. Kugy, Komac in Kverh so prilezli nanjo po severni steni. Ta tura spada med najinteresantnejše v Vzhodnih Alpah in je vzbudila tedaj v turistovskih krogih znatno senzacijo. Drugič so jo izvršili 1. 1897. Bois des Chesne in dr. Camillo Baumgartner, 1. 1899. Antonio Krammer, 11. junija 1905. Anton Larisch in dr. Rudolf Beck, kratko za tema dvema pa midva. Vodnik je bil vselej eden ali drugi iz rodbine Komacev.
Razkošno smo spali, ko smo splezali raz stene Malega Razora[2], in če bi ne bilo vprav fenomenalno mraz, bi se sploh ne bili spravili iz postelj že zjutraj ob sedmih. Ker prejšnjega dne od zore do mraka nismo mislili na nič drugega kakor na plezanje in plezanje, smo posvetili dopoldne 17. junija 1905. 1. izključno neumorni gostitvi samega sebe. Tudi prijazni Jože Komac, ki je, kar se tiče telesnih potrebščin, občudovanja vredne skromnosti, se ni dal siliti in tako so služabni duhovi hotela »Razora« vzdrževali ves dopoldan stalen kontakt med kuhinjo in okroglo mizo pod kostanjevimi vejami na vrtu. Po kosilu smo se ne baš čili dvignili in pričela se je ekspedicija na Škrlatico.
Temnilo se je, ko smo ob prvem koraku v Pišnico začuli bučanje groma iz črnih oblakov nad Prisojnikovim masivom. Posnemajoč vzgled vseh onih, ki so dosedaj iz Pišnice speli na najvišji vrh Razorske skupine, smo hoteli tudi mi prenočiti kolikor mogoče visoko pod kotom Škrlatice, ker le prav zarana moreš upati, da srečno prideš čez mesta, koder grozi padajoče kamenje. Še smo se premikali po prodastih nanosih Krnice, ko seježeulil izdaten dež, tako da smo se hitro zatekli pod previsek desno nad prodom. Ravno tri četrti na štiri popoldne je bilo, ko smo se ondi utaborili. Zunaj lije, bliska se in gromovo bučanje odmeva od skalnih sten, nam pa je dobro biti pod nepremočno streho previseče skale na suhem in skoraj se čutimo po domače vzlic grušču, na katerem sedimo. Zato sva z veseljem sprejela Komacev predlog, naj tukaj prenočimo, ker više ni najti enake strehe in je taborjenje pod milim nebom v dežju tudi za najprijaznejšo ekspedicijo vendarle prevelika žrtev na oltarju romantike.
Midva sva si prižgala smodčico, Komac pa svojo pipo in kratili smo si čas s pogovarjanjem, izpuščajoč v zrak dimove oblačke. Komac se pritožuje, da tržaški alpist Bolaffio hodi zelo slabo, najslabše pa po snegu, ker postavlja nogo s prednjim koncem čisto noter v stopinje in zaradi tega lahko pade. Pri zimskem nastopu na Jalovec skozi kuloar Planice bi bil zdrsnivši kmalu vse spravil v globočino. Komac je vzel kamen in pokazal, kako daleč se je tedaj podrsal Bolaffio po zmrzlem srenu. Od Mrakiča sem že bil izvedel, da je pri tej priliki samo Komaceva odločnost — zasadil je namreč z vso silo cepin globoko v sren in hitro ovil okrog njega vrv — rešila vso ekspedicijo : dr. Kugyja, Krammerja, Bolaffija in oba vodnika, Komaca pa Oitzingerja.
Odprli smo škatlice švicarskega zgoščenega mleka in zvarili zadostno množino izbornega kakaa. Vreli napoj je razlil v naše ude prijetno toplino, vrhutega je Komac še prav razpihal žarki ogenj. Polegli smo okrog ognja, zamislili se v romantične občutke cestnih razbojnikov in gledali doli v Pišnico. Nehalo je deževati, z gozdnatih strani Mangartske skupine so se dvigale bele megle, Komac pa je obetal, da bo jutri, vsaj dopoldne, lepo vreme in da je nam današnji naliv vsekakor prav prišel, ker je v kaminih Suhega plaza gotovo splaknil vse sumljivo kamenje.
Vprav izborno bi se bili imeli, da bi le dim od ognja tako zelo ne bil ščipal nevajenih oči. Zmračilo se je. Večerjali smo le za ime, kajti Komac je v Kranjski gori protestiral proti vsaki večji zalogi provijanta, in tako smo se morali zadovoljiti z malenkostnimi kosi salame, sira in kruha. Troha tople polivke pa je nadomeščala pijačo. S Čermakom sva zlezla v spalne zavoje — Komac se je kar zgražal, kajti dr. Kugy takih sploh nima — in se ulegla v peščeni prod poleg ognja k počitku. Komac je šel leč najprvo od ognja stran na kamenje, pozneje pa je vendarle prilezel bliže k ogrevajoči žerjavici. Pritiskal se je k njej bliže in bliže, naenkrat pa je poskočil, kakor bi ga bil gad pičil. Tlele so mu hlače. Dosti pač nismo spali, kajti ostro kamenje nas je ob najmanjšem premikanju neusmiljeno zbadalo. Po polnoči se je nebo zjasnilo in začele so svetiti zvezde. Enkrat nas je presenetil stokajoč glas ne daleč v goščavi. Komac nam je razložil, da je zavpila srna. Ob treh je predlagal, naj vstanemo. Nikjer se človek tako rad ne loči od svojega ležišča kakor pri bivaku. Brž sva zlezla iz spalnih zavojev, in ker, kakor znano, v takih slučajih ni oblačenja, umivanja, česanja in druge jutranje delavnosti kulturnega človeka, smo vsi takoj posvetili svoje sile pripravljanju kakaa. Vendar nismo zanetili ognja, ampak skuhali zajutrk nad trdim špiritom. Ob štirih pa smo zapustili gostoljubni previsek.
Nastop s Krnice od kota Škrlatice ni baš prijeten; edino, kar podaja, so poučni pogledi na kot Križa in do sten Malega Razora. V bistvu smo se držali peskov, raztezajočih se od vzhoda; mestoma vodi revna stezica po pobočju nad njimi, nato pa pride snežni žleb z začrnelim in robatim srenom. Žleb se dviga nekam pod sedlo med Lipnico in Malo Ponico. Zato smo takoj v spodnjem delu odbočili na desno v ruševje, ki ga spaja strm glinast žleb s prodiščem pod kotom Škrlatice. Tri četrti na šest smo se globoko oddahnili, ko smo se usedli na plošnat bolvan pri vstopu v kot, ki v Julskih Alpah nima vrstnika. Velikansko kotlino napolnjuje množina večnega snega, ki se vzpenja v lepih valovih krebri in sega z dolgim jezikom visoko v stene. Te stene so rdeče in nasičene z železnimi izločinami. Polne so vlage in tako oblikovane, da se gibljejo med navpičnostjo in previsom. Grozni kamini pod preperelimi robovi so edina pot, po kateri je možno priti do njih, in če se ozreš h grebenom, vidiš neskončne vrste drobnih, ostrih igel in stolpov, kakor jih erozija sploh ni mogla lepših nazobčati. Tudi Ponica, ki edina k temu kotu obrača položnejše pobočje, straši pri vstopu s svojo gladko steno.
Polarni mraz vleče s srena in zato je naš počitek le kratek. Komaj smo pojedli kos salame, smo že odšli, roke v žepih, cepine pod pazduho, in z dolgimi koraki merili sneg najprvo skoro vodoravno, potem pa precej strmo navzgor. Nad nami konec kota so ležale tri splašene divje koze. Mi pa smo željno dvigali oči k Škrlatici. To je torej ona grozna severna stena, katero sva že leta in leta želela prelesti! Preprijazna se ravno ne kaže. Velikanska vzbočenina: žolta, rjava in rdeča, preprežena s črnimi žlebovi; zdi se, kakor da bi bila vsak trenotek pripravljena spustiti nate plaz kamenja. Previsi so navpične formacije in se ti zde, kakor da so čisto vlažni in sprhneli. Snegovi pod njimi kažejo svareče sledove destruktivnega procesa, ki ga brez nevarnosti za lastno kožo nikdar nimamo prilike bliže ogledavati.
Okoli prodaste zelenice v vsej tej množini srena stremimo naravnost navzgor pod steno. Sneg je pokrit z rdečim razblinjenim prahom in se zdi, kakor da je okrvavljen. Nad gorenjim koncem prodišča smo prečkali k steni. Začenja se najnevarnejši del nastopa. Slabo stopnjevana skala, posuta s peskom, zahteva utrudljivega plezanja, tako da ni mogoče pozornosti obračati na to, ali se kaj sumljivega ne giblje od zgoraj. Plezamo čez, koder se zlivajo kameniti plazovi, ko padajo v dno kota, in podani smo na milost in nemilost slučaju, kajti nikjer ni krova, nikjer zavetja. Komaca kar poznala nisva. Stari divji lovec, kos vsem grozam gora, je prebledeval, obračal oči k mestom, odkoder nam je vsak trenotek pretila poguba, in s pridušenim glasom izražal željo, da bi čim hitreje prešli tod čez. Z nervozno naglico, kolikor je to pripuščala kakovost skale, smo hiteli v majhnih presledkih drug za drugim navzgor. A kmalu smo morali zapustiti skalne stopnje in iti na sren, ki je ležal v podobi tenke lupine na uglajeni plošči. Globoke vzporedne zareze v tem srenu so nam kazale pot, ki kamenje navadno drevi po njej navzdol. Dve taki zarezi sta bili prav nad mestom, kjer smo ravnokar plezali. Prehod na sneg je zelo težaven, sneg sam pa vprav navpičen in tako mehak, da se vsaka stopnja pod nogo sesuje. Le na ta način smo si mogli pomoči, da smo zasajali cepine poševno ob rob snega in se vzpenjali po njih navzgor kakor po drogu. Potem smo vkopali kolena v sneg, izdrli cepine in jih spet vsekali kje više. Končno se je strmina nekoliko zmanjšala, tako da smo se mogli zasidrati. Prišli smo do škrbine, kjer je bil še precej dober prelaz. Ko smo dospeli na najvišji del srena, smo hodili po njegovem robu in brž prilezli na nekak snežen balkon pod skalnim previsom. Nad tem se začenja kamin, ki služi za nadaljnji nastop. Najnevarnejši prehod pa je za nami!
(Konec prihodnjič.)
Številka 2
uredi(Dalje.)
Pod previsom smo se sklonili, da bi bili zavarovani proti vsemu, kar bi utegnilo priti od zgoraj. Komac je razvil vrv, se zvezal s Cermakom ter povedal, da mine najmanj četrt ure, predno on kamin prepleza, in da bo pod njim padalo kamenje. Splezal je navzgor, midva pa sva se skrivala pod previsom in mu počasi popuščala vrv. Kamenje frči nad nama in pada brez vsakega glasu na sren. Po desetih minutah zakliče Komac, naj gre Čermak za njim. Sam sem ostal pod previsom ter si hotel pridobiti ugodnejše stališče. Stopil sem tesno k steni, a tudi neznansko hitro odskočil: udri se mi je sneg pod nogo v širini tretjine kvadratnega metra. Skozi to odprtino sem zagledal strašno zev med skalo in snegom, ki je segala v nedogledno tmino. Sneg, na katerem stojim, je torej samo tenek obok nad zavratnim grlom in čez nekoliko dni se odpre tu snežni rob, s katerim se ne bo šaliti. Med tem je Komac dal znamenje, da tudi jaz lahko nastopim, a vrv, ki mi jo je vrgel, je obvisela precej visoko nad menoj; ko pa sem segel po njej, se je usul name dež drobnega kamenja, in kar je bilo še hujše — vrv se je zajedla med sneg in skalo. Precej truda me je še stalo, predno smo jo izmotali, in ker mi ni bilo mogoče, da bi se privezal spodaj, sem moral to opraviti v zelo zračnem položaju. Zato se je pa izkazal kamin vprav dražesten. V spodnjem delu mi je ostalo v roki vse, kar sem prejel, više gori pa je bil previs za previsom, tako da bi prav težko dognal, ali sem dospel na vrh bolj po svoji zaslugi ali s pripomočjo vrvi in Komaca. Končno smo se vendar srečno sešli v gornjem delu kamina (vrv namreč ni zadostovala za vso njegovo višino, ki jo je ceniti na dobrih 30 m). Komac je povedal, da je pri zadnjem svojem nastopu, ko je bil tudi ravno tukaj in je pomagal turistu navzgor, priletela čez njega množina kamenja in da je bil pravi čudež, ko nobeden ni bil ranjen.
V nadaljnjem plezanju smo se lahko trdno navezali na vrv in neprestano odvezovanje in privezovanje, ki je jako zamudno, je minilo. Nekaj časa smo še plezali po kaminu navzgor, nakar smo odbočili na desno proti zapadu, kjer je bilo konec nevarnosti, da bi še padalo kamenje. Zračna traverza nas je privedla za rob in potem spet navzgor v skale. Eno mesto je bilo zelo težavno. Komac je namreč pred njim odložil cepin in si ga dal od naju podati, česar doslej nikdar ni naredil. Daljša traverza na desno je vprav razkošna. Skala trdna, stopinj in oprijemov v izobilju, tako da silna ekspozicija nič ne zavira koraka. Globoko doli se beli v kotu sneg, proti nam pa se izteza občudovanja vredni masiv Ponice, ki mu ne vem primere. Iz snega se vzdiga dolga vrsta tenkih stebrov skoro iste oblike, a različnega obsega. Nad njimi se razprostira peščena planota, ž nje se vzpenja druga vrsta stebrov, nižja od spodnje, nad to vrsto je zopet razsežnejša snežena in prodasta planota, ki zložno drži proti tretji, najvišji vrsti stebrov in tretji planoti — vrhu Ponice. Kako je vznikla ta od formacij drugih masivov Razorske skupine povsem različna tvorba, ki ji v Julskih Alpah ni podobe, si sedaj ne upam dognati.
Ko smo bili prišli na skalnat zob, smo začuli v bližini curljajočo vodico. Naglo smo bili v žlebiču, po katerem je tekel neobilen studenček. Utešili smo si hrepenenje po pijači in malo odpočili. Komac se je pričel nam, pravzaprav pa le sebi laskati, češ, da na Škrlatico po severni steni ne pride vsak turist, a tudi vsak vodnik ne. Vodnik Pečar bi baje na Škrlatico ne šel, temveč bi rekel: »Zakaj bi jaz plezal po takih strminah, ki imam svoj Vermögen'!«
(Konec prihodnjič.)
Številka 3
uredi(Konec.)
Hipoma nato smo že nastopili nadaljno pot po žlebu, potem pa traverzirali v desno v kamin, po katerem je tudi tekla voda. Korak za korakom je bil ugodnejši teren, tako da smo šli kljub vrvi lahko skoraj vedno vsi trije hkratu. Slednjič sestopimo iz kamina na stopničaste skale in poče. Mili solnčni svit nas je objel, oddaljeno bučanje groma pa nas je opozarjalo, da popoldne nekaj pride, prav kakor je povedal Komac. Brž smo dospeli na zelo strmo nagnjeno ploščo, pokrito s prodom in srenom, že pod samimi vrhovnimi stebri. Prvi sneg je bil zelo strm in mehak, zbok česar je vrv spet zagospodovala.
Ko smo prelezli težko, čeprav ne visoko steno, smo preprečkali drugi sneg in šli nekaj časa čez skale, nekaj časa pa po gorenjem snežnem robu. To prečkanje nam ni bilo nič kaj všeč, ker smo se upravičeno bali, da ne bi sneg spolzel po strmi, gladki plošči, katere se je držal. Nad vso mero težavno je bilo končno plezanje po gladki steni naravnost na greben. V plezalnih krpicah bi še šlo, v kovanih čevljih pa si sme tako pot privoščiti samo Komac, ki je tudi mnenja, da bi bile »plezalke« tu prav prijetne; dereze pa sploh zametuje za Julske Alpe.
Priplezali smo na greben v nekoliko minutah in ob polenajstih dopoldne pa na vrh sam (2735 m). Naša drznost je ogorčila kraljico Razorske skupine, in predno smo še stali na njenem temenu, se je zavila v gosto meglo, iz megle pa se je začulo nevljudno vršenje oddaljene nevihte. Nam ni bilo to nič kaj po volji. Upali smo namreč, da nas razgled raz Škrlatico pouči o kakovosti in razčlenjenju grebena. Ker pa nam je bila Škrlatica nemilostna, smo si ga morali ogledati na zelo zamotan način.
Vrh Škrlatice še nima spominske knjige, nadomestuje jo steklenica od neke alkoholske pijače in pa škatlica od konserv. V obeh teh shrambicah smo našli samo pet vizitk: 20. 8. 1904 Johann Kaus z Andrejem Komacem, 3. 8. 1899 A. Krammer, Leo Cajetan in Josef Kainradler (ki so darovali to škatlico, kakor so zapisali na vizitke), dalje dr. Kugy in končno A. Larisch z dr. Rudolfom Beckom 11.7.1905. Priložila sva še svoji vizitki, nato pa smo z bolj ali manj dobrimi dovtipi razprostrli čez kamenitega možica reklamni plakat hotela »Razora,« ki nam je bila vanj Mica sinoči zavila provijant. Utešili smo si glad z ostankom jestvin, žgočo žejo pa potolažili z mrvico vode, ki smo si je bili v zadnjem snegu nabrali v gumovo čutaro. Pri pregledovanju vrha smo našli na posameznih skalah tri minijeve napise: Kravanja, Komac, Trenta. Očividno sta se na ta način ovekovečila prva dva zmagovalca in pripisala še svoj rojstni kraj.
Ob enajstih smo začeli sestopati po Grogrovi stezi. Vedeli smo sicer, da ni težka, ali tako vprav nedolžne pa si je vendar nismo predstavljali. Gre po jugovzhodnem hrbtu z majhnimi odbočkami v levo nad Mali Dolek, nato se obrne spet na desno in teče proti Zadnjemu Dolku. Prej pa je treba še po hrbtičku in po malce težkem poču v zgornji del širokega žleba. Odtod se vidi krasno v Zadnji Dolek, na steno Rogice in na neimenovan vrh ob koncu kotline. Spoznali smo, da Krammerjeva slika Zadnjega Dolka, posneta v »Alpi Giulie«, nima pravilnih imen, ker imenuje Rogico za Gamsivca, Malo Rogico za Rogico, dočim jo dobilo sedlo med njima naslov »Sella rossa«.
Iz kuloarja smo priplezali k markantnemu skalnemu zobu. Tu je predlagal Komac, da bi se spet navezali na vrv. Ker pa kamin, ki se po njem spočetka stopa navzdol, ne dela posebnih težav, smo vsi plezali obenem ter odložili na prvem ugodnem mestu nepotrebno vez. Nato smo prečkali h koncu Zadnjega Dolka in čez prodasto skalovje hiteli v strugo, kjer smo radostno pozdravili curljajočo vodico. Takoj smo sklenili počivati in vnela se je živahna zabava. Komac je razlagal, kako so ga naučile plezanja divje koze, ko je bil še divji lovec; priznal je tudi, da je bil zaradi lovske tatvine tri mesece zaprt v Ljubljani. Da bi pa ne mislila, da se mu je zgodila kaka krivica, je še z nekakim ponosom pristavil: »Midva z Moto sva jih nekaj postreljala«. Ker smo že bili pri divjih kozah, nama je pokazal doli v snegu črno točko, rekši: »Vidi se le točka, jaz pa vem, da je to gams, jaz sem vajen takih stvari!« Še mnogo zanimivega sva izvedela: da so imeli na Ricovero Maraini pod Nevejskim sedlom ukročenega divjega kozlička, ki je nosil zvonček, da je najboljše blago za plezalne hlače »hudičeva koža«, kakršno si vsi Trentarji kupujejo pri krojaču »Klofutarju« v Kranjski gori i. t. d.
O naših prednikih (A. Larischu in njegovem tovarišu) je Komac kaj malo ljubeznivo govoril. Plezala sta dobro le, dokler ju je vlekel po vrvi, sicer pa še na lahkem terenu nista mogla nikamor. Že na črnem snegu v kotu Škrlatice ju je moral navezati in potem ni odložil vrvi na celi turi, dokler niso prišli na prodišče v Zadnjem Dolku.*)
Končno smo se dvignili in se kmalu poslovili od skal. Sestop smo nadaljevali po brezkončnem melu in snegu Zadnjega Dolka ter korakali po ne manj brezkončni lovski stezi, ki se vije proti zapadu in se na ruševnatem pobočju spaja s stezo od Vrat. Komac je tožil, zakaj se sneg ne razteza prav do Vrat, češ, v eni uri bi bili lahko doli, tako pa bo trajalo najmanj tri. Začetkoma je sestop majhen martirij na tem raztrganem svetu, kjer se vse vprek menjuje rastlinje in melovje. Šele perišče vode, ki smo je zajeli v skalah, poraslih z zelenjem, nas je nekoliko sprijaznilo s potom. Po peščenem žlebu smo speli hitro navzdol, radostno zroč na streho Aljaževega doma, ki se je tako zapeljivo belila iz gozda v Vratih. V nižjem goščavju smo izgubili stezo, v nagrado za to nas je pa še ujel dež. Kmalu pa se je zvedrilo in ob treh popoldne smo že zasedli v obednici Aljaževega doma vsak svoje mesto. Po obilnem zauživanju, o katerem je težko reči, je li bil obed, južina ali večerja, smo se razstali. Komac jo je udaril čez Luknjo v Trento, midva sva pa zlezla v spalnico, kjer sva se vdala okrepčujočemu spanju.
*) Komac je pač pretiraval, ker baš Anton Larisch ni na najslabšem glasu med avstrijskimi nemškimi turisti. Op. prelagatelja.
- ↑ Iz nedavno izišle knjige: Dr. Viktor Dvorsky: »V Julskych Alpach — lezecké skizzy se skupiny Razoru«,— v kateri pisatelj slika svoje plezalne ture po Razoru in sosednjih vrhovih, ki jih je izvršil v letih 1904. in 1905.
- ↑ Prejšnji dan, 16. julija 1906. 1., sta dr. Viktor Dvorský in Juri Čermák izvršila turo iz Trente na Razor, Planjo in (zelo težko) čez severne stene Malega Razora v Pišnico.