Doživel sem zopet sveti večer ...
Zbežite skrbi in misli posvetne,
da v čas mladosti zamislim se cvetne
ki nanj spominja nocoj se vsakter!
Z otroki pred jaslice stopim zelene:
Pokojno Jezušček dete leži
na skromnem snopu slame rumene
in v mater obrača ljubeče oči.
Pastirci na paši zapuščajo črede
in molit nebeško dete hite;
svetloba žarna jih k hlevu privede,
kjer Jezusu svoje dari polože.
Krilatci — zbrani v sinji višavi —
žare, da blešči se človeškim očem;
prepevajo: Slava Bogu na višavi!
prepevajo: Mir na zemlji ljudem! ...
Pastirce ob hlevu razstavljam varno
in luči nažigam detetu v čast —
poleže mi v prsih čustvo viharno,
objame miru me sladka oblast.
Razžarjajo zvezde nebesni obok —
molitev iz duše vroča kipi mi ...
Z otroki postanem zopet otrok,
in zopet sem srečen, miren med njimi.
