Na vseh Vernih duš dan

Na vseh Vernih duš dan
Izdano: Amerikanski Slovenec 1. november 1901 (10/46), 6
Viri: dLib 46
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bilo je 2. novembra. Vasico Friedau je objemala gosta, jesenska megla. Vse je bilo tako čudno otožno in zapuščeno, samo tam skoncem logov se je svetil smrekov gozd. Mimo pokopališčnega zidu je korakal proti vasi mlad, bled vojak, Florentin Hiller. Vračal se je v domačo vas in po težkem koraku je bilo soditi, da ni še popolnoma okreval od težkih muk, katere je prebil v boju.

Eno miljo od rojstne vasi so se prvič spoprijeli s sovražnikom, toda takrat je ostal nepoškodovan in je korakal dalje s svojo četo. Pri S... pa je prišlo do hujšega spopada in tedaj je zadobil v boju težko poškodbo. Cele mesece je ležal v bolnici. Dolgo časa je bil v nezavesti, ko pa se je nekoliko okrepčal, je poprosil enega svojih tovarišev, da je pisal le ta v njegovem imenu pismo njegovi nevesti. Na njegovo veliko začudenje pa ni dobil nič odgovora na to pismo. Sedaj pa če ravno še slaboten, se je vendar veselil sestanka s svojo Lori.

Nedaleč od pokopališča je stala samotna koča, kamor je tolikrat prišel, da se je malo pogovoril z svojo ljubo Lori, med tem, ko sta s teto predli. Sedaj pa je bilo tukaj vse izpremenjeno. Vrtička okrog hiše ni bilo več. Cvetlic tudi ne, katere je ondi s toliko skrbjo gojila Lori. Okrog hiše so stale velike skladovnice drv, nad vrati pa se je bliščal velik napis: Prodaja drv.

Presenečen je stopil v hišo.

»Ali ni gospe Weiss in njene nečakinje več tukaj?«

»Ne več! Ste se že davno drugam preselile!« — se je glasil odgovor.

»Kam?« — je vprašal mladi vojak v skrbeh.

»Tega ne vem; se nismo zato nič brigali.«

Florentin je potegnil čepico na oči, se oprostil in stopil ven na zrak. Tako tesno mu je postalo v prsih. Potolažil se je sicer, da jih bo že našel, vendar se ni mogel znebiti skrbi, kaj bo, če jih ne bo našel.

Ko se je vračal nazaj na cesto, je stopil gredoč skozi odprta vrata na pokopališče.

Na pokopališču je bilo vse mirno, dasi je bilo ondi mnogo vaščanov, ki so klečali na grobovih dragih ranjcih in molili za njihov dušni blagor.

Florentin se je obračal nekaj časa okrog. Vsi grobovi so bili več ali manj popravljeni, okrašeni z mahom in cvetjem in belim drobnim peskom. Skoro povsod so brlele svečice in plamenčki so frfetali v jesenski sapici, kakor mehko perje in spuščali zdaj pa zdaj proge črnega dima in širili po pokopališču vonj voska. Na križih in kamnih so viseli venci, veliki in lepi in majhni in manj lepi, kakoršne sorodnike in svojce je pač ranjki ostavil.

Mladi vojak se je približal onemu delu pokopališča, kjer so spali večno spanje njegovi stariši. Navaden, priprost, lesen križ je zaznamoval tisto mesto. Groba sta bila popravljena in okrog je bilo vsajeno polno rož. Florentina je to močno presenetilo.

»Oh, zato jo skrbela moja dobra Lori,« — je zamrmral potihoma. Ozrl se je okrog. Njegovo pozornost je vzbudil nov grob tik groba njegovega očeta in majhen, ličen, lesen križec. Na križu je bil pritrjen majhen napis: »Tukaj počiva v miru Florentin Hiller, Padel je 2. septembra 18.. za domovino. Mir njegovemu pepelu!«

Mlademu vojaku se je zdelo, kakor da sanja težke, mučne sanje, iz katerih se ne more prebuditi. Zopet in zopet je prebral napis na križu, a zdelo se mu je, da ne bere prav.

Kako je bilo vendar mogoče, da so njega prišteli za mrtve in da stoji on na gomili, na kateri je križ z njegovim napisom. Skoro da ga je bilo strah. Vrnil se je doli proti izhodu. Ko pa je dosel na cesto, mu ni dalo miru in zopet se je obrnil nazaj na hrib, kjer je bila njegova gomila z njegovim napisom.

Kar naenkrat pa je obstal in kri mu je pognalo v lica. Obstal je mirno in se čudil z nova. Na njegovem grobu je klečala Lori in molila. Tudi je prižgala svečo.

Mladi vojak je stal še vedno kakor ukopan na svojem mestu. Lori je vzela robec iz žepa in začela jokati.

Tedaj se pa Florentin ni bil več v stanu zadržati. Stopil je bližje in jo oveseljen poklical: »Lori!«

Ona se je prestrašila, dvignila glavo, a istočasno na ves glas zakričala in se zgrudila nezavestna na tla. Priskočilo je nekaj ljudij in vsi skupaj so dvignili onesveščeno deklico in jo odnesli v bližnjo hišo grobokopa. Tam so jo šele vzbudili iz nezavednosti.

»Lori, Lorica, jaz sem živ, zdrav in te imam zopet.«

Deklica je veselo odprla oči. »Moj Bog, in koliko sem za teboj prelila solz.«

»Zakaj si pa mislila, da sem mrtev in kdo leži v grobu, na katerem stoji zame križ. Povej no, draga Lorica, kako je vse to prišlo!«

In ona je začela počasi praviti: »Po nesrečni bitki se je peljal naš župan tja s svojim vozom, zato ker je imel tudi sina v tem boju. Toda njegov sin je ostal v tej bitki nepoškodovan in ta mu je tudi povedal, da si bil ti pri temu spopadu ubit in mu je pokazal neko strašno razmesarjeno truplo ter rekel, da je tvoje. Pokopati bi te morali z drugimi vred, župan pa je vzel to truplo na voz in ga pripeljal domov. Sama ne vem, kako se je mogel županov sin tako zmotiti. Ali si zamoreš misliti, kako mi je bilo pri duši. Čez malo časa je nekdo ponudil teti za hišo lepo svoto. Prodala jo je in medve sva se preselile v Erming. Meni je bilo prav po volji, da nisve šli daleč strani, tako sem zamogla vsaj večkrat obiskati grobe tvojih starišev in tvojega, — ne, ne, hvala Bogu, zmotila sem se, saj ni tvoj grob.«

Ko se je pa drugič približal vseh Vernih duš dan, tedaj sta prišla Florentin in Lori skupaj na grob svojih starišev in nista šla več narazen. Bila sta že mož in žena.