Na zemljo dahnil je večer
← 8. Noč mrtvaška je tam zunaj | 9. Na zemljo dahnil je večer (Erotika) Ivan Cankar |
10. Nebó gorí od zvezd neštetih → |
|
- Na zemljo dahnil je večer,
- Helene ni nikjer, nikjer …
- Kakó drhtí srcé bolnó,
- kakó skelí solznó okó …
- Bogvé, bogvé, morda je zdaj
- bolesten, tožen njen smehljaj,
- obrazek sladki njen bledí, —
- na postelji bolnà leží …
- Tam zunaj noč hladnà temnà,
- pri nji pa luč gorí svetlà;
- ob postelji stojé ljudjé
- pobožno sklepajo roké,
- zaspano v njen obràzek zró
- in šepetajo tó in tó …
- A noč beží in vstaja dan,
- očí zaprè mi sen mračán.
- Temnó je v sobi … Ona spí, —
- le tiho, da se ne vzbudí …
- Ah, njenih lic rudeči cvet
- kot beli mramor zdaj je bled;
- v sanjàh bolestno šepetá,
- otožno, trudno se smehljá …
- Tu v sobi je takó težkó,
- mrtvaški duh tesní glavó, —
- ah ne, ne pridi! … Azrael,
- nazaj, — tvoj dan še ni prišel …
- Kakó puhtí od njega mraz,
- kakó grozí njegov obràz,
- kakó goré očí temné —
- koščene širi že roké …
- Ne boj, Helena, se, ne boj,
- pri tebi čuje ljubi tvoj …
- Kam, Azrael, takó strmiš?
- Kaj mirno pred menój stojiš?
- V naročje hladno vzemi me,
- tesnó, krepkó objemi me …
- In takrat ga objamem jaz, —
- ah, mraz je v licih, v srcu mraz …
- Helena pa odpré okó, —
- Zasmeje se takó ljubó.