Nad ognjenimi žreli
| Nad ognjenimi žreli. R. H. |
| |||||||||||||
Dvigala sva se ... dvigala više in više in preletela obenem z največjo hitrostjo sovražne postojanke.
Rusi so nas sprejeli z divjim, besnim ognjem. Nisva se zmenila zanj. Krčevito sem držal v roki zemljevid, da takoj zaznamujem uspeh svojega opazovanja. Kmalu sva drvila skozi ognjeno nevihto. Plameni vseh barv so sikali poleg naju, nad nama. Pod nama na cesti so naju zasledovali oklopni avtomobili. In topovi so pošiljali neprestano svoje smrtne pozdrave.
Fric se ni dal prestrašiti. Vedel je približno, kje je sovražna baterija. Približno. Vedno besnejše grmenje ruskih topov je potrjevalo njegovo slutnjo.
Bilo je že precej pozno. Ledena sapa nam je piskala mimo ušes. Božični prazniki so bili pred vrati, in v neizmerno daljavo so se vlekla in svetila pod nami snežena polja, posejana tuintam z jelkami. Potem so zopet neizmerni gozdovi metali svoje sence na ta beli plašč.
Morala sva hiteti, da se še vrneva, preden nas preseneti tema. Mrak je povišal nevarnost tega poleta, a na to sva komaj mislila.
Letela sva skozi smrtni ogenj, in vendar se tega nisva zavedala. Le enkrat sem pomislil, kaj bi bilo, če zadene naš aparat ena teh krogelj.
Le za trenutek sem mislil na to — potem se je zopet zazrlo oko v daljavo. Krvavordeče solnce je zašlo za gozdove. Že so se plazile nočne sence od zahoda sem čez ravan.
Vsa moja pozornost je obrnjena na polje pod menoj. Vidim neskončne ruske strelske jarke, V ozadju jih podpirajo tri utrjene črte. Preleteli smo prvo baterijo, — Plavali smo v morju ognja in izstrelkov. To čudno obnašanje, s katerim premagamo vse, tudi najstrašnejše, razume le oni, ki se je že kdaj nahajal v veliki nevarnosti. Laže jih premagamo s takimi nasprotstvi. Pluli smo skozi oblačno morje šrapnelov.
Kakor bela, nedolžna jagnjeta stojijo okoli nas in poizkušajo nas obkoliti.
A Fric krmari skozi nje, kot bi ne delal nič drugega, kot bi letal že od nekdaj med temi premakljivimi čermi, ki imajo v sebi ogenj in smrt. Sovražniki poizkušajo, nas okleniti v ta beli krog, med te bele oblačke, ki se jih pokaže po več naenkrat okoli nas, a Fric se jim izmuzne, poleti skozi z umetnostjo artista, ki se je pripravljal leta in leta za tako pot.
Kadar se pokažejo pred nami jagnjeta, ki skrivajo smrt v svoji nedolžni obleki, se golobček nenadoma obrne, poleti niže, se dvigne, napravi lep »salto mortale« in vendar ga ni mogoče odvrniti od smeri njegove poti.
Ponosen sem na te, Fric, zelo ponosen, Niti za trenutek me ne zaskrbi, ne občutim nevarnosti.
Pokaže doli.
Padamo in padamo — sedaj ... sedaj pride odločitev ...
Še bolj globoko?
To je predrznost ... sedaj je čas, da se dvignemo ...
A kaj je to? Neenakomerno delovanje motorja me preseneti ... Fric je postal nemiren. Gotovo ne more najti, kje leži vzrok
O Bog, motor odpoveduje, sedaj — nad sovražnimi postojankami! Lahko smo ob aparat in ob življenje! Fric dela kot blazen. Ognja okoli nas ni mogoče zdržati. Krila so že večkret zadeta.
Če zadene sedaj krogla motor ...
»Cilinder pokvarjen!« kriči Fric.
Pot nas oblije. Grozna nevihta srda in uničevanja drvi okoli naju.
Hura ... motor zopet deluje.
Tu doli ... tu leži baterija ... ne, ne, daljnogled mi pokaže le markiran top, velik vinski sod ali kaj takega ... kmalu spoznam po malenkostih goljufijo.
Vendar lahko sklepam, da prava baterija ne leži daleč od markirane, na katero naj bi metali letalci bombe, ki naj bi obteževala iskanje.
Da se le ne bi tako hitro mračilo. Sreča, da ne pokriva megla zemlje.
Desno od nas se zabliska — strašno bobnenje in piskanje ...
Baterija — to je baterija. —
Izdali so se s svojim ognjem — neumneži — hitro zaznamujem na zemljevid ...
Rišem, rišem čisto natanko — naši jo morajo najti.
Okoli nas besen ogenj! Zadeti smo; stroj omahuje, a Fric je že dobil ravnotežje.
»Domov!«
Smuknemo skozi obroč belih oblačkov — domov!
Domov! Domov! Domov! ropota motor.
Samo da ne bi sedaj odpovedal, si mislim. Samo sedaj ne! Vzdržimo ...
Temni se s presenetljivo hitrostjo. Gozdovi izginejo v temi.
Imamo smer, kompasa ne izpustim izpred oči. Ogenj je ponehal.
Kmalu prične zopet bobneti. Vidimo, kako se zabliska tam, kjer so baterije, opazujemo streljanje strojnih pušk.
Pod nami je slika silovitih, čudovitih nasprotstev. Oko se ne more ločiti od njih. Boj ponoči.
Nad nemirnim sikanjem plamenčkov infanterijskih salv se izlivajo srebrni žarki žarometov, ki ostro prebadajo temo.
In bel lok se vzpne in nas zadene ... nas zavije ... peljemo se skozi morje svetlobe ... kot oslepeli smo in naš golobček postane nemiren v tej luči. a Fric je že ubežal nevarnemu žarometu.
Okoli nas se zasvetijo svetlobne rakete, ki posejejo nebes s svojo lučjo kot z živim srebrom.
Globoko pod nami požari, od katerih se dviga ogromen oblak dima ... Sneg žari in mesec sije na temne gozdove. Vedno bolj se bliska spodaj iz topov. Spustimo' se niže, da se orientiramo. Čisto blizu naših lastnih postojank smo. Cele salve bliskov se iztrgajo tam iz objema temne noči in dreves, za katerimi stojijo nemški topovi. Noč je razsvetljena za nekaj sekund z nenaravno svetlobo. Čisto blizu pred nami se razpoči raketa in razpade v tisoče svetlih zvezdic.
Naši so jo izstrelili, da nam pokažejo smer, v kateri moramo pluti.
Ogromna roka žarometa nas objame. Z brezsrčno jasnostjo izpostavi naš aparat pogledu sovražnih oči.
Tam na desni zaplapola nekaj, kot bi prižgal kdo nešteto žveplenk. V ravni črti se prikažejo svetle iskrice ... To so salve iz naših strelskih jarkov. In za njimi pretrga ognjena črta temo.
To so naši topovi.
Grmenje salv iz pušk prekaša celo bobnenje topov ... Zopet vstajajo svetlobne rakete, da nam pokažejo letalno lopo ... Izkrcamo se ... zadenemo trdo ob tla, in bil bi zletel s svojega sedeža, če bi ne bil privezan ...
Vesel, hrupen sprejem. Štabni častnik nas je že čakal z avtomobilom.
Fric zmerja naš izvrstni aparat.
In jaz drvim z avtomobilom k polkovnemu štabu in izročim moj zemljevid s pojasnili. — —
Drugo jutro je utihnila sovražna baterija. Motorna baterija je poskrbela za to. Zjutraj sva se s Fricem zopet dvignila, da vodiva naš ogenj. Dve uri sva vodila s svetlobnimi samokresi našo baterijo vkljub hudemu sovražnemu ognju.
Sedaj počivamo.