Nadpisi

Napisi in nadpisi Marko Kravos

Spisano:	Lucija Štebe
Izdano:	Kravos, Marko (1984). Napisi in nadpisi. Trst: samozaložba.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PRVI

Kot so besede samo imena stvari,

so tudi imena ljudi samo besede.

DRUGI

Sto misli se mi v verzov sto nabira,

ko ta doneč votlak še vreden ni, da moja lira

se v nizkih tonih ga dotakne. A ker je maver biti

postala že razvada, naj pade po njegovi riti.

TRETJI

Levičniku bral je le enkrat levite prešeren

desničniku pišem jaz stokrat, da ni pravoveren:

pa ni tu naprednost problem niti moč poezije,

le sto se vsakdanjih nakaz pod imenom tem krije.

ČETRTI

Mavrijan je izraz za res čiste ljudi,

ki so brez duha in jim vse živo smrdi.

in tlačijo boga si v žep v svetem napuhu:

mi smo, avantgarda ubogih na duhu!.

PETI

V šolah za vzor bo poslej tehle heksametrov par:

videz mogočnih rogov ne oznanja odprte glave—

bojna pač strast jelenu oči in ušesa začepi.

ŠESTI

Rad špricaš svojo kislo slino,

ne paziš, kam!

Pribije zdaj te v zgodovino

moj epigram.

SEDMI

Vsak s svojo žlico

zajema resnoco.

Da ni nikjer laži!?

Je ko so nameni zli!

OSMI

Če kdo se me loti

Z rogovi laže,

Ne jočem v samoti,

Pokažem pesti.

DEVETI

Kot sta na magnetu pola dva,

čar in odpor tudi srce pozna.

Kot mi je ljub ali zoprn kdo,

se v meni pretakata dobro in zlo.

DESETI

Pravzaprav ti moram biti hvaležen, dokler bom živ,

sij si vse tisto, kar sam nočem biti… si moj negativ.

ENAJSTI

Le vztrajaj, en sam Ha ti je potrebem,

in tvoj umor, ha-ha, bo smeha vreden!

DVANAJSTI

Bog te je dal; in tudi ko praviš nam vice,

božji si dar- da po smrti ni treba še v vice.

TRINAJSTI

Istega rodu sta, ptičja brata, iz istih muk-

pa vsak po svoje v noč pojeta slavec in čuk!

ŠTIRINAJSTI

V delfih šele sem o njem ta distih prejel kot odgovor:

nosi tako se le človek ki skriva dvojno vrlino –

pavji v hlačah rep, žlahtni v glavi plin!

PETNAJSTI

Tako je, kot kakšna zakmašna obleka,

ki v izložbi čaka šele na človeka.

Kaj leporečje poaga in ves pravopis,

če prazno doni izza ideoloških kulis.

ŠESTNAJSTI

Težko mi bog naložil je,

da se moram bosti s prividi njegovih značajskih lastnosti!

Kjer ni izrazitih potez, ni žive karikature:

kdor brez ušes je, mu zlepa ne naviješ ure.

SEDEMNAJSTI

Moj as in svet sta kot narobe prvljica,

kot dan in noč, kot maver in mavrica!

OSEMNAJSTI

Najbolj te, vem, boli, da služim denarje,

ko tebi, svetoklinec, strgam garje.

Naj zdaj ti razložim – za honorar- naprej,

kaj to je svetoklinec? … kar v zrcalo glej!

DEVETNAJSTI

Upaj v nebeško plačilo, oklepaj se križa,

ker na tem svetu res za tvojo vrednost

ne kujejo nikjer več tako drobnega drobiža.

DVAJSETI

Muhe in miši in črvi so gotovo potrebni

in tudi mi: za ravnotežje morda v naravi,

morda za pokoro, če kdo verjame božji postavi.

ENAINDVAJSETI

Da čarovnice lovim in da izganjam hudiča?

Jaz le v čudeže strmim, ko kujem verze – iz niča!

DVAINDVAJSETI

Zadnji smehljaj ti zamre, vidim, ko čuješ ta vic:

v rodu sva si, ker maver gotovo je mož le od mavre.

Bik pač, ki kravi je par – kravos pa krvni tvoj stric.

TRIINDVAJSETI

Napil sem (hik) se, zdaj sem ti

somišljen- hik in brat:

vse se vrti, le naš planet (hik)

varno stoji ves ploščat!

ŠTIRIINDVAJSETI

Spet naj torej razložim, kako ta reč je?!

res je maver le sinonim za povprečje,

za mračnjaško okolje, ki kar vpije,

da ga pregnetem v verze, v sok poezije.

PETINDVAJSETI

Mimoze nežni cvet, verjemi, da zate ves gorim.

Ah, zate, dragi fant, ki v mojem srcu rana,

rana si in gnezdo, kamor se vračajo domov

iz daljnih krajev venomer te misli – ptice:

Jaz le sadist sem, ki tvoj stok mu je užitka vir!

ŠESTINDVAJSETI

Ob vsem pa pričuje za dobro ime vam

tale obratni napis: maver da rad revam.

SEDEMINDVAJSETI

Kot tež so čiste, ko padajo nate,

te moje iskre epigramske kaplje.

Pa tudi ta sok bo v jalovem prahu,

vsem namenom navkljub končal v blatu!

OSEMINDVAJSETI

In ko november stari z revmo v zimo rine,

ko rdeč večer na morju s parosom umira,

še bolj nam kaže zobe čas. Toži nas tedaj

le vera, da, ko življenje, tudi zoprnija mine.

DEVETINDVAJSETI

V dar dobi naš maver zrcalo, na njem besedilo:

jaz nisem poet – jaz ljudi prej zgladim, kot odsevam.

Saj bi razbili takoj me, če človeku kazalo bi,

kaj je znotraj čreves; in v glavi njegovo nespamet.

TRIDESETI

Bil boj

je ljut,

pa mir

je zdaj.

Roj rim

- in pik

in pok –

tvoj rog

je strt.

Hej, glej!

tvoj lik

bo grd

ko greh

na vek.

Za zgled?

Za strah?

Za smeh?

Kdo ve.

Le v prid

naj bo

ta stih

kot je

nam sok

iz trt:

živ lek

za up

in moč!