Nageljni
| Nageljni Vilko Mazi |
| |||||||||||
Lepi časi, kadar cveto nageljni; čuden pojem: Ženska zvestoba. Izgleda sicer to dvoje jako paradoksno, brez zveze, ali v meni je tako tesno združeno, da me vedno spominja drugo drugega.
Dosti pomladi se je že ponosno neslo skozi mojo mladost. Zdi se mi, da se nosijo zdaj že poslednje. Kri, včasih nebrzdana, se miri, duša postaja pokojnejša, misli treznejše. Tako mi odcveta mladost; naj! Kaj bi toliko tarnal in plakal za njo; brez sledu ne bo izginila, naj me ostavi kadarkoli: šop suhih nageljnov imam za živ spomin nanjo. No, koliko je ljudi pod božjim soncem, ki še tolike dote nimajo od svoje mladosti!
Marta, davna ljubica, tvoj nagelj je že ves obledel. Tisti nagelj je to, ki je prvič obsipal mojo dušo z ljubeznijo in ki si nanj prisegla zvestobo do groba. Predobro se spominjam tiste ure. Ti jo morda skušaš pozabiti, da bi umirila razpaljeno vest, ali pozabila je ne boš nikoli. Marta, tak greh si storila tisto uro, da te ga nobena spovednica ne odveže.
Bil je junij. Prvi krajec se je gracijozno vozil proti horizontu, zvezd brez števila. Mameče so dehteli kostanji v tisto svečano noč, ko sva šla skozi alejo. Tam sredi aleje sva se ustavila. Tam si mi dala nagelj in si prisegla zvestobo, ljubica Marta, in si grešila greh, neizbrisen greh, neizbrisen in neodpusten na vse večne čase.
Čez leto si si našivala polno omaro bale, ali za drugega. Bala bela kakor sneg, duša črna kakor greh. Marta, Marta, kaj je zvestoba?
Silva, ljubica nekdanja, tvoj nagelj tudi že bledi. Lepo branje je bilo v tistem pisemcu, ki si ga priložila k nageljnu, tako lepo branje, da me je pripravilo do solz. »... mesec bo prej ugasnil, nego moja zvestoba do Tebe ...« tako si pisala v belem pisemcu, Silva, in to me je ganilo do solz.
Danes pa ti pravijo: milostiva gospa. Vsi prsti so ti okovani z demanti in briljanti. V vozičku ti vozi pestunja lepo dete, lepo, kakor si bila ti nekoč, zadaj pa gresta vidva z roko v roki, tesno drug ob drugem.
Tako se je zgodilo s tabo, Silva. Jaz pa gledam to uro v noč in čudno, kaj misliš: Mesec gori nad daljnimi smrekami, tisti mesec, ki bi moral že davno ugasniti ... Saj veš, Silva, kako si pisala in veš, kako laž si obesila na nagelj. Pisemce belo kakor sneg, duša črna kakor greh. Silva, Silva, kaj je zvestoba?
Felice, ljubica poslednja, ko bi bile preroške tvoje besede, bi bilo danes tudi še temno nebo: brez sonca, brez zvezd in brez lune. O, lepa brineta, ljubica Felice. Kako si nezarensko lagala, ko si mi tako skrivaj dajala košatih nageljnov. Nikdar bi se ne bil mogel misliti od tebe kaj takega. Jaz sem grd, kot da me je vrag izgubil; pa saj sem ti to le tolikokrat povedal, ali ti si mi vedno dejala: »Žališ me, če govoriš tako. Meni se dopadeš in če se nikomur ne. Moj si in moj ostaneš, da, samo ti!«
Tako je govorila in je lagala.
Felice je bila krasotica, angel in imela je denar, belih penezov kopo, svetle tisočake.
Komu je še ljubezni mar; vsak išče danes le denar! Od vseh koncev in krajev so se vozili v svetlih kočijah, v velikih avtomobilih: bahači, sleparji. magnatje in ves tak zlodej. S ključi so rožljali, govorili prisleparjene fraze o Ijubezni, ki je še nikdar poznali niso. Šampanec je pokal, krohot se ni polegel do pozne ure. Ko so pa odhajali pijani, so se pretepali v parku, zmerjali drug drugega in se streljali z revolverji – sleparji ...
Felice je bila izmed mojih ljubic še najpoštenejša. Dolgo se je skrivala pred sleparji, vstavljala se in branila. Otec in majka pa sta pomagala sleparjem in Felice se je na-posled vdala.
Velik trebuh ima njen mož, tolsta lici in skoro brez čela je, zakaj ščetinasti lasje mu rastejo tik nad debelim nosom. Meni se zdi, da je bil »Pithecanthropus« tak. Ali kaj to; on se je vozil v največjem avtomobilu, s šampancem je znal imenitno pokati in to je imponiralo starima.
E, tu Felice? – Penezi beli kakor sneg, duša črna kakor greh. Felice, Felice, kaj je zvestoba?
Nocoj sem sam, na svetu sam. Gledam na vrt, ki se koplje v mesečini in kjer cveto spet nageijni, simboli nezvestobe. Nekje daleč dehte kostanji; spet je junij. Skozi mojo mladost pa se nosijo zadnje pomladi. Sam sem ostal. Marta, Silva in Felice morajo zabavati to uro svoje može ...