Ulomek večje pesme.
1. Na Kerki cerkev je poslovje krasno,
palača je kraljica vseh kraljic,
pobožni duh nam ona kaže jasno
Korošcov bratov, sester Korošic,
našteješ čez poldrug sto desetic
stopal skor ravno dvakrat devetico
od vrat pa do oltarskih krasotic,
na širokost pa manj za polovico,
če še prideneš jej obilno dvajsetico.
2. Ki tjekaj prideš, le je pojdi gledat,
koroško cerkev malo šteje takih,
in če te žene nje začetek zvedat,
ker vir stvarí domačih tem enakih
človeka mika pri narodih vsakih,
povem ti jaz ga lahko, če želiš,
in ker po černih vidi se oblakih,
da pojde dež in blizo tù ni hiš,
pri meni, da oznanim, lahko prevedriš.
3. Ko v božji stopiš veličanski hram,
zabliska ti v očí se berž oltar,
in tvoj pogled zaderžal se bo tam,
da dolgo drugo vse ne bo ti mar,
vnemal bode te lepote žar:
V sredini več od sto podob Marija,
ki rojen je iz nje vesolja Gospodar,
v svetlobi glorije nebeške sija,
sred angeljskih verstá kraljuje mat' Mesija.
4. Popisoval ne bom lepote dalje,
besed jeziku za popis zmanjkuje,
in stanje cerkve bilo le bi zalje
ko vsak izraz, ki jezik moj ga skuje;
natančnosti je v tem ni kar se čuje.
In kar prinaša v dušo nam uhó,
al kar beseda nam v idejo snuje,
ostane nekakošno le temnó,
le naj žlahneji izmed čutov je okó.
5. Ne bom tadaj o tem ti dalje pravil,
ker pridši tjekaj vidil bodeš sam,
da nisem ti preveč nje krasa slavil,
in da ne bo me treba biti sram,
ak čertati ko bi imel ne znam,
in ker bi le začetek nje rad zvedil,
rad, ker želiš, kar vem na znanje dam,
al ne huduj se, če boš kaj osledil,
da sem povest prezmotano mor'biti vredil.
6. Časté zlo Krajnci, Štajarci, Korošci
svetnico Hemo kakor sploh je znano,
posebno reveži in pa ubožci,
ker, kakor Izraeljce Bog je z mano
tak ona sitila je revne s hrano,
odgnala ni nikogar brez darú,
in kar je dala blo je rado dano,
ker dasiravno knežkega rodú
ni bila kakor več rojencov iz gradú.
7. Na doljnjem Štajerskem pri Beli steni
prijazna kjer začenja se dolina,
osmleje vidiš, kí za nje ne meni
se skor nikdo, ker, bogme! domovina
le malokoga pravega ima sina.
Nekteri štulijo se še en čas,
dokler jim hvale kaže se visina,
al če potegne kolikašen mraz,
pa vižih! berž obernejo se stran od nas.
8. Osmleje té ostanjki so gradú,
ki ga razrušil je nemili čas
z ojstrostjo vseglodavnega zobú,
razsip ta, komaj še zidú obraz,
krasote kdanje ni noben dokaz;
če ne bi zgodovina govorila,
spomina več ne bilo bi za nas,
kar mah obrasel, parst je vse pokrila
in kdanjo slovo v puhli votli nič drobila.
9. Grajšina ta, poslopje to razsuto
bila je Belostenskega gospoda.
Grof Engelbert s soprogo svojo Tuto
zavžival je bogasta mnogo ploda,
imel je marsikterega oproda;
ker kakor zdaj, bilo je tudi pred,
da mnoga skerb, ki mnogo ima, ga gloda,
in kakor zdaj, bil kdaj je zloben svet,
in kot pred nami bilo, bo za nami spet.
10. V dežalah štirih je imel lastine,
na Štajarskem, Koroškem, Krajnskem stale
in na Furlanskem njega so grajsine,
mogočne, terdne kakor gorske skale
so po okolicah se lesketale,
znanine glasno akoravno neme
lastnika srečo, čast obilo hvale,
kar čislanja je rodovitno seme,
in ta bil oče, bil roditelj blage Heme.
11. Ne vem veliko od nje mladih let,
le vem, da dečla bila je pobožna,
da malo takih ima zdanji svet,
pokorna staršem, vselej jim podložna,
in dasiravno je bila premožna,
ošabnosti poznalo si sercé.
Nje zdrave lica, boja lic nje rožna
kazala notranje je zdravje žé,
če ravno kakšenkrat te znamenja slepé.
12. Posvetno vse imela je za prazno
nečimerno in foljufivno stvar,
ki vabi nas na nično slast prijazno,
al po zavžitku se odkrije kvar,
očitno se pokaže piškov dar,
da svet ni domovina naša prava,
da le tam gori sije sreče žar,
da to življenje vedna je skušnjava,
in da po morji prenevarnem čoln naš plava.
13. Odreči zemlji so se njene želje,
postati Jezusova le nevesta,
edina misel nje je in veselje,
edina pot, edina varna cesta,
ki pelje do radosti večne mesta,
svet zapustiti in postati nuna,
ker svet naš in pa čistost vkup ne gresta,
ko solnca žarni svit in blena luna:
to vé povedati deklica ta in una.
14. Drugačna pa je bila volja staršev,
kar misli ona, to ni všeč očetu,
ne kteremu očetovih tovaršev.
Čemú pač rožico v naj lepšem cvetu
veselemu umikali bi svetu?
Ti mislijo in svet dajo sebično,
da tudi mat ukloni se sovetu.
Okó njih zré pa na bogato gospodično.
15. Koga ne mikala bi zlata dota?
Nezmerne vsak si svet je gotovine,
in to iz težnih dela lahke pota,
to dela gldko iz krivin ravnino,
to dela, da pokrite nam z blazino
se pota zdé, ki s kamni so posute,
to dela iz osornosti milino,
to dela, da si jastrobi in pute,
da so prijatli si volkovi in košute.
16. Okó gerbave lica vidi gladke
in rožo tam, kjer cvet je lilje blede;
okusu zdi se pelin: fige sladke,
in med jé iz rabárbarine sklede;
kot žamet se podplat potipu vsede;
kadilo nosu špajek se dozdeva,
duh nageljnov, ki iz smerdelic grede;
ušesu hripov glas kot zvon odmeva,
če sraka dere se, to slavec mu prepeva.
17. Kaj bi ne mikala jih zlata dota?
Nezmerne svesti so si gotovine,
in to, kar zlomljeno, je v celo zvota.
Na Štajarskem bogate štir lastine,
Podčetrtek in Anderburg grajšine,
vitanjska vred in Bizeljska posest,
in Mokronog iz moje domovine:
te dote le od cara si je svet,
kdor srečni ženin bo neveste vseh nevest.
18. In vajena pokorna biti Hema
poslušna volji staršev se je vdala;
besede „ženin“, „mož“ posluša nema,
le da rudeča v lica je postala
in včasi malo barvo spreminjala,
ko jo spreminja dekle sražemljivo,
in kmali je poroka zavezala
s koroškim grofom Hemo ljubeznjivo
od davno grofa Gulijema željo živo.
19. Vse prav je šlo. Dobila sta dva sina
podobna vsa vsa mater' in očetu.
Možtvo njegovo, matere milina
se brala v lepo sternjenim je spletu
kot belo in rudeče v rožnem cvetu
na licu jima in na vsej postavi.
Če hočeš da današnji dan na svetu
v češčeni bodeš pri zakonskih slavi,
naj jezik tvoj otrók podobnost staršem pravi.
20. Če rečeš: „Kak je pač vès kip očeta
ta sinček mali, vès je oče živi,
vès on bo, kedar pride v starje leta“,
verjel bo mož besedi tej lažnjivi
in vrat objemal ženi ljubeznjivi,
potem pa sinčeka poljubljal strastno
brez misli, da je v misli grozno krivi,
da hišnemu prijatlu bolje lastno
kot njemu je primerjanje to ženo častno.
22. Pustiva to. Ne daj Bod, da o Hemi
bi takega le kol'kaj mogel reči.
Le toliko sem hotel reči s temi,
da naše dní brez straha se opeči
ni teže na kaj takega nateči,
ker to je sar, ki nudi ga omika,
ki branijo naj jo poštenja meči
od nas stran, ker še silno že primika
kužeč pošteni rod slovenskega jezika.
23. Kot rože, ki na vertu so vsajene,
vesele so in lepe rasti krasne,
kjer ti vertnar ne opusti nobene
skerbí za nje in dela kar jim hasne,
ko solnca svit prižiga se in gasne,
priliva marno jim in vlago dela,
da reši rasti v suši jih počasne,
tako za sina Hema je skerbéla,
da lepa zdrava sta mladenča razcvetela.
24. In taki sini staršem so veselje,
da imajo jih bolj kot sebe radi,
in spolnijo jim vse mogoče želje,
ker vidijo, da v svoji sladki nadi
ne motijo se, da se njih krí mladi
in da živeli bodo še v sinovih,
ko bodo počivali v zemlje hladi
po zemskega življenja negotovih
pa vender sladkih le preberž minočih dnovih.
25. Napravila je Hema gostovanje,
da sina mlajega za god vezuje,
in o godéh godí se vse po smanje.
Ker kakor praznik god se posvečuje,
le da se med domačimi praznuje,
le žlahto in prijatle vabijo,
in o godéh se le veselje čuje,
tu radovati se ne zábijo,
vesele volje z žalostjo ne hábijo.
26. Da bilo je veselo tukaj tudi,
si misli vsak in praviti ni treba;
al da ne preveselo se ne čudi,
ker, kar preveč je, nima blagra z neba,
vpijani vino, če preveč ga sreba;
al židane so vsi vsi bili volje,
ker rezali so od veselja hleba
kosove zmerne, ki po njih ne kolje,
ker zmernost je veselja plodonosno polje.
27. Do tme se vezovati, menim, dost je.
Ko mraku solnce bližalo je dan,
odhalai so, ki prišli so v gostje,
in ko je solnčni tek bil dokončán,
so že razšli se vsak na svojo strán;
samo naj bližnji delj se prideržijo.
In kdor nam bolj je kakor drugi vdan;
težkó naj pervi ti se odpustijo,
navadno se naj zadnji vsedajo v kočijo.
28. Ki naj na zadnje s Hemo se poslavlja
je Konigonda, sestra blage Heme,
in mož nje Manhart, ki se ž njo odpravlja.
Na vratu slonite si sestri neme,
poslednje še dajete si objeme,
poljubljate se dolgo brez besede.
Ločitev ljubih duš je plodno seme,
ki, kakor pade v solznovlažne grede,
požene kal, ki mraz je streti nima vede.
29. In konca ni in kraja ne objema,
čez dolgo spet začnejo govoriti,
zdaj svaku tako beseduje Hema: –
Al daj, dovoli, gost mi prečastiti!
Da naj se vsakdo sam smé posloviti,
da si v teatru misliti se trudi.
„Kdo so, ki slišal bom jih govoriti?“
Hemo poznaš in sina njena tudi
in tretji je – al zdaj pazljivost raj' obudi!
Hema.
Velika, lepa hvala, blagi svak,
da ste počastili me dans ta dan
in prišli ste obhajat god sinú.
Manhart.
Gospá, sorodnica vi blaga moja,
ne vam, le meni se spodobi hvala,
da vém jo vam za to veselje tako,
ki vžival danes sem ga v družbi vaši.
Vaš sin, sinova vaša vredna sta
očeta svojega in matere.
Hema.
In tebi Konigonda, blaga sestra,
priserčna bodi hvala, da si prišla
in s svojo vpričnostjo povišala
veselje dné današnjega, – le škoda
da delj pri nas ostati ne utegneš.
Konigonda.
Ne morem kakor rada, ljuba sestra,
ker sil'jo z možem me domú opravki,
in lepa hvala za današnjo rádost,
le škoda, da je bil tvoj mož od doma,
da bilo ni veselje prav popolno.
Hema.
Gotovo, sestra, bil bi on med nami,
če mogel bi ne bil oddaljen biti,
ker sina rad ima.
Manhart.
To je resnica,
on blag je kakor žena, dober mož
in dober oče, in sinova dobra,
in blagor hiši, kjer je vse tak dobro
Na Konigondin god se snidemo
pri nas; vi pridete gospá?
Hema.
Gotovo!
Če me dotlej ohrani živo Bog.
Manhart.
In z vami pride blagi mož?
Hema.
Gotovo!
Če živ in zdrav bo in utegne.
Manhart.
In Vilko vi, in Hartvig tudi vi?
Vilko.
Gotovo! če bom živ in zdrav in bo
to všeč očetu ino materi.
Hartvig.
In jaz ponavljam bratove besede.
Manhart.
In vi, častiti mož bogaboječi,
pobožni brat soproge moje ljube
in matere teh dveh mladenčev verlih,
vi tudi pridete?
Jerman.
Po Božji volji!
Manhart.
Tedaj pa zdravi! Z Bogom.
Vsi.
Z Bogom, z Bogom.
Jerman.
Da, z Bogom! Pax vobiscum ubicunque.
Vilko in Hartvig.
In midva greva spremit ju en čas.
(Manhart, Konigonda, Vilko in Hartvig odidejo.)
Hema.
Le vendar lep, vesel je takšen dan
za materno sercé. Obá sta dobra.
O Jerman, ljubi moj predragi brat,
nič ne pogrešam, kar sem kdaj želela,
ker moje želje je popolnoma
zadovolila vredna namestitev.
Ti veš, da sem ko ti vsa hrepenela
živeti, v vedni čistosti na zemlji
in nuna kakor ti opat postati.
Spolnile so se tebi želje serčne,
al jaz sem volji starišiv se vdala
in volji svitle žlahtice preblage,
gospé pobožne naše cesarice,
rednice trupla, bolj še duše moje,
in ne kesám se; mož je angelj ves,
in sina sta mu v vsem enaka, dobra.
Jerman.
Vse res: mož dober, sina dobra, blaga,
ti srečna med veliko si ženami,
in hotel Bog, da stalno tak bi bilo!
Ti si zredila prav otroka svoja,
in čednosti sta kakor ti si polna;
le enega se zdí mi nisi še
opázila: sinova se mi zdi
sta kakor oče kdaj pa kdaj prenagla,
izruj iz njunih serc še to malenkost.
Drobno je zernice goruščino,
in zernica priraste pa drevo;
otrinček mičken padši na netilo
požar postane; praskica ne koj
oprana, lečena, se prisadí,
po roci, nogi, drugem udu je.
Ne grajam te, preljuba sestra ne;
ti si prezerla; scer sta dobra, blaga,
in blagor tam, kjer taki so otroci!
Ti si prezerla; scer sta že odrastla,
al dobra sta, pokorna, radoslušna,
in to je lepo.
Hema.
Hvala, dragi brat,
da si opomnil me, ker lahko se
pregleda kaj, zato ti hvala lepa!
Ti veš, da gledama bom, se trudila,
na sercu bolj ko vse sta mi sinova.
Jerman.
To vem, to znam, o tem ni stvarce dvombe;
od kod drugot se pa sinovoma
ni báti nič pohujšanja, je res;
sicer je svet hudoben naše dni,
posebno pa plevél nečistosti
razširja vsestran korenine kužne
in rast podjeda čednostne pšenice,
da medlo je nje klasje in ne plenja.
Al njiva, kjer sta ona dva dorastla,
je bila skerbno pleta; toliko
odrastla sta, da je plevél brez škode
in tudi se razširjati ne more.
Jaz vem, od nju gre dober glas; celó
v Šentlampertu pri nas sem slišal sam
ljudi hvaliti ju, kako sta Božja,
kako hudobne rudarje svarita,
in clo kaznujeta nektere. To
je prav, jaz pravim, in ljudjé z menoj
„Takó je prav to“, govorijo vsi,
al marsikdo pristavlja: „jaz bi pa“
nekoliko le prej pomislil. To
je blaga sestra, kar sem prej ti pravil,
modrost premišlja, nikdar ni prenagla.
(Vilko in Hartvig prideta.)
Hema.
Vse bom zapomnila. – O sin moj Vilko
le k meni sem na materno sercé,
da te objamem Vilko, in ti Hartvig!
Poglej nebó ju, daj vse dobro vama,
Lej Jerman, lej ju: moj ponos in slavo!
Jerman.
Bog vaju blagoslovi, dobra sina!
Sluga (pride).
Milostljiva gospá, nekdo bi rad
govoril z vami, nek možak in ženska,
gosposka sta oba, obéh obraz
je bled kot zid: morbiti sta nesrečna,
al njun pogled bolj grozno znani kot nesrečo.
Hema.
Reci jima priti.
Sluga.
Bom (odide).
Hema.
Današnji dan naj brez pomoči nikdo
ne gre od nas, če mu je pomagati
in ni čez moč in zopet Božjo voljo.
(Mlad gospod in mlada gospá prideta.)
Gospod.
Tako se govorí, da vsakega
poslušate, ki semkaj pribeží,
gospá, in mu pomagate, in vem,
da bote tudi meni.
Hema.
Bom gotovo!
Gospod.
Povejte mi gospá, kaj ne, da roža
je cvetlica lepa?
Hema.
To je res.
Gospod.
Da je prijetna,
in kdor jo ima, je veselje mu,
kaj ne, da res?
Hema.
Res, dokler ima cvetje.
Gospod.
Al kedar obletí se, duh zgubí,
ni mar mu za njo, ki jo je imel.
Kaj ne gospá, da hruško, ki lepo
rudeča, zdrava je, vsakdo rad jé,
kaj ne?
Hema.
Menim, da!
Gospod.
Če je pa červiva,
kdor mara za-njo, kdor jo v usta nese?
Povejte mi, po čem pozná se, da
je tica tica? Jelite po perji?
Hema.
Po perji, da!
Gospod.
Kako se pa stori,
da tica tica ni in druga ne
žival, in ni topir in tica je
in tica ni? Kaj ne, če se oskube?
Hema.
To je, če se oskube, da! oskube.
Gospod.
In kaj je tica, kedar perja nima?
Sramota svojega plemena, ne?
Hema.
Če sama se opipa, da.
Gospod.
Al če
jo jastreb je oskubel, kaj tedaj?
Tedaj je jastrob kriv, kaj ne?
Hema.
Se vé.
Gospod.
In ker je jastrob kriv, naj jastroba
zadene smertna strela lovčeva. –
Poglejte jo: le-tá je roža – bila,
in rožni cvet te zdrave lica – bile,
in tega cvetja duh je čislost – bila,
in jaz pa tisti, čigar kinč bi – bila.
In slana, ki jo je poparila,
je z vašega podnebja na njo padla,
al jaz sem solnce, ki sijalo bo,
dotlej še, da popije tisto slano,
le-tá je tista hruška zdrava – bila,
in te-le usta bi jo jedle – bile,
in tisti červ, ki je to hruško zluknjal,
ta červ po vaše zemlje parsti lazi,
al jaz sem kert, ki za tem červom rije,
ki sit bo, ko mu sokrovco popije.
Poglejte jo: le-tá je tica brez
perja, oskubljena perés devištva
po sil', in jastrob, ki jo je oskubel,
je v vašem gojzdu, ino jaz sem lovec,
in prosim za pravico lovsko vas,
da v vaše gojzde smem nad jastroba; –
al če ne daste je, si sam jo vzamem,
da jastroba ko lovski tat si vjamem.
Jerman.
Hudobni svet!
Vilko.
Povejte ga zlotvorca!
Hartvig.
Ime, ime povejte zlostnika!
Hema.
Težko verjamem, da bi kdo izmed
družine naše bil hudobnež; znam,
saj menim to, da znam vse posle svoje,
da so pošteni; Bog nas vari tega!
Vilko.
Imé njegovo! Bog mu bodi mil,
obešajo tatove –
Hartvig.
Tat je tat,
da, ropar, on ukral je kar ne dá
se nikdar poverniti, na dervó ž njim!
Imé, gospod, imé!
Gospod.
Mi znano ni,
kdo neki znal bi imenovati vse,
kar vaših je, ki skrivajo se solncu
in brodijo po drobu černe zemlje,
ki so sosedje pekla bolj kot neba,
kdo znal bi za vse vaše rudarje?
Naj bo, kdor hoče, jaz ga čem dobiti,
in druzega nič nočem, česar že
sem prosil, da ga smem; meč imam oster,
in če ga ž njim pošegetam, bo to
njegov naj zadnji smeh, in če mu ž njim
enmalo puščam, bo kozlovska kri
zavrela mu, da bo kot račja gorka.
Pravico lovsko, al grem sam nad zver! –
Zelen klobuk, si rekla, za klobukom
zelena pera, suknja tud zelena
obraz je vdert, oči dve vešči, smeh
peklenski, meč moj bridek, oster, oster,
tla žejne. – Hodi rožica brezlistna,
červiva hruška, brezperotna tica,
tla žejne, ná-te, pite, pite, pite! –
(Odide in gospó sebó vleče.)
30. In zagrinjalo je zakrilo oder,
in zginila sta nama spred očí,
in kamor gledam, ni ju od nikoder,
morbiti da gospod več ne živí,
da umorivši se prelil je kri
v blodenji, ki mu je zavest jemalo?
Morbiti tud gospé več žive ni
da jej obúpanje je smert zavdalo,
da meč njegov jo –? al – ne sódiva prekmalo.
31. Besede zadnje, ki jih je izustil:
„Tla žejne nate, pite, pite, pite!“
Že kažejo, da ga je um zapustil,
in take znamenja so grozovite
posebno če se kažejo očite.
Morbiti si pa tudi nič ni storil,
ker daljne zgodbe so nam čisto skrite,
in vé se, da ni on zlotvorca umoril,
morda je le iz naglosti takrat govoril.
32. Pustiva to; naj misli vsak, kar hoče,
kaj zgodilo se ž njima je, ne vem,
scer to in uno se mi zdi mogoče;
in če primerjati to zgodbo smem
z dogodki, ki so lastne našim dnem,
bi pravo vedil reči že gotovost,
al se bojim zameriti ljudem,
ki porečejo: gerda ta njegovost!
Odgrinjati skrivnosti take, je sirovost!
33. Sirovost! kaj je to, kaj to pomeni?
„Ne kuhan“ – vsak, ki misli prav, poreče,
„Zato peč obložite bolj s poléni,
al ne s sirovimi, ki iz njih teče,
in podpihate, če goreti neče“.
Al ta sirovost tega ni pomena,
ta ogenj naš ne skuha in ne speče,
drug ogenj je, drug pisker, druga rena,
drug kuhar, druga voda,
druge derva in poléna.
34. Sirov si: če se vedeš po naravi,
če akr na jezik pride, govoriš,
besede le po miselni razstavi
izrekaš in izrazov ne meniš
kakor kupec cekine in drobiž;
če praviš, da ni lepa, ženski gerdi,
če dvomiš al nasprotno govoriš,
kedar ti neverjetnega kaj terdi,
če čela tak ne merdiš kot ga ona merdi;
35. sirov si: če se kužek ti ne smili,
če ga ne gladiš, božaš, ne – kušuješ,
kedar mu prav kaj ni, da reva cvili,
al zraven se prederzneš in zdihuješ,
ko od človeškega mučenja čuješ;
sirov si: če – al takih „če“ je sila,
je toliko da, če jih zapisuješ,
ti bode zmanjkalo poprej černila,
kakor se takih „če“ posoda izpraznila.
36. Kam pač človeka misli zanesó!
Kaj je mišljenje, misel kaj, premišljanje?
Nekaj kar bistrí in kalí okó,
kar dela nam pri belem dnevu sanje,
jasní temnó, temní jasnó in žanje
zasrambo večidel in kes in žal,
nepokoj, dvome, bledno homotanje;
le beri kar je Platon nasanjal,
al kar na voljni list je Hegel načečkal.
37. Naj toliko bo dosti v pervem spevu,
da mi za druge tudi kaj ostane,
in tudi dež je nehal; ali dnevu
zapadni žarki od zahodne strane
postavljajo svetíti dalj obrane,
in ti ne pojdeš danes več od tod,
prenočil tukaj bodeš. – „Kakor kane“,
Ne ne! ne boš se dvigal več na pot,
tema je in ne vidi se ne kam ne kod.
38. In cerkve zvedil nisi še začetka,
za kar pozvedal vendar si in prašal;
večer je dolg, ne kratka pripovedka;
ker tek besed besede bo nanašal,
da snutek pravljenja se bo narašal,
in pravljica več spevov bo imela,
ker ti z natančnostjo ne bom odlašal;
al zdaj počiva malo za čas jela,
da bova po večerji z novega začela.
39. Ker še povedati imam ti mnogo,
najpred o zlosti rudarja Zelenca,
ki je oskrunil bil gospó ubogo,
ki vidil si jo bledo kakor senca
oropano devištvenega venca
pred kratkim v gradu Heminem z gospodom. –
O hudodelstvu tega zaslepljenca,
ki je z življenjem in življenja plodom
zaslužil kazen stokrat sto Gomór in Sódom.
40. Zadela ga je šiba sodbe božje,
obesila sta Hemina ga sina,
al počivalo zlostno ni oroćje,
tovarše tega vražjega zlobina
ostrupila je zlobe gadja slina,
umorili so mlada gospodiča,
k' je gnala naglica ju do pogina.
Al taka je navada že hudiča,
da zlost na zlost valiti se ne naveliča.
41. Očeta ta umor hudo razkači,
nabere vojske, rudarje premaga;
kar boj jih smerti koj ne poenači,
kar ne odnese jih osoda blaga,
po begu od kervave smerti praga,
jih vjete med pojedino pokolje,
da doletí jih plača dosti draga,
razmeče jih okrog na plano polje,
in orli gostovali so se dobre volje.
42. Ta naglica začnè ga grozno gristi,
več nima ga domá pokoja, mira,
podá se v Rim, da grehov se očisti,
ojstro se pokoré svoj svoj dolg opira,
in dalje zmiraj dalje vest ga tira,
in v svete mesta v Palestini roma,
tam najde konec serčnega prepira,
al ko se verne na Koroško koma,
umerje v Loki, preden prišel je do doma.
43. In Hema – brez otrok, brez moža, vdova,
pohlevna v božjo voljo se je vdala.
„Gospodova sem dekla, naj njegova
zgodi se sveta volja!“ tak je djala,
in kar imela je, vse Bogu dala,
zidala cerkve, kloštre vstanovila,
nazadnje sama nuna je postala
kerškega kloštra opatica mila,
kjer se iz tega v bolji svet je preselila. –
44. Poslušal jaz sem Kračmanov Matija,
ko pravile so Drobtince to povest,
polasti moja se je domišljija,
in gre jo po navade v verze plest,
v šopke različnih rož po tri na šest,
le da se nekaj malo je zmotila
in šla za kratek čas na oder sest,
sicer je venček s ternjem spet ovila,
kakor že tudi večkrat je poprej storila.
45. Zato pra grajajo, da tako čudno
razmatram svet in pa ljudí na zemlji,
da vkupaj z dobrodetnim nepriljudno
se meša z mojega jezika kremlji,
in raste sad in strup na enem štremlji.
Postavil Bog me je na svet rekoč:
Poglej ga, kakor je, tako ga jemlji,
postani človek, na človeško moč!
Postal sem človek, vidim dan sem, vidil noč.
46. Ni angelj ne hudič za mene človek,
le da nekteri gornjimi so bliže,
in drugo da za čednosti so covek
neobčutljivi kar na čudne viže,
prijatli tistim bolj, ki njih so niže,
in spet, ki ni jim to na uno mar,
ki čednost jih, gnjusoba jih ne briže,
ki Bogu zdaj dajó molitev v dar
in berž potem kadijo satanov oltar.
47. Velikrat čulo moje je uhó
človeka, ki sem dobro ga poznal,
en del ljudí soditi kaj hudo,
in drugi del ga je pa spoštoval.
En del očitno je o njem lagal;
kaj meni bilo je tedaj verjeti?
Kateri del ga je obrekoval?
Zakaj hoteli so ga ti ukleti?
Pozvem! da mirno v zlosti jim ni dal živeti.
48. Al morem jaz zato, da svet je tak?
Al hočete, da naj laží raznašam,
in to, kar zna za nesresnico vsak,
kar res ni, to naj trobim in oglašam,
kar dobro ni, za dobro naj raztrašam?
O vem to, da očí resnica kolje!
Al bilo bi morbiti, to vas prašam,
za me in pa za ljubi rod moj bolje;
da naj podam se k farizejem dobre volje?!
