Naj bo
Naj bo! Simon Jenko |
|
Še zginila ni mi mladost,
pa vendar spoznal sem grenkost
okusa gotove resnice:
da vsega, kar up nam obeta,
pozneje, ko pridejo leta,
ne spolnejo nam polovice.
Naj bo!
Občutov, ki nežno serce
mladenča navdajajo le,
kak polno mi moje je bilo!
Pa kakor danú porodnica
ob solncu zgubí luč danica,
serce je te čute zgubilo.
Naj bo!
In zdaj negotova reží
mi sreča prihodniših dní,
in dvomba se z nado bojuje;
al kar mi serce je zgubilo,
oh! nikdar ne bo se vernilo,
zastonj mi premilo zdihuje:
Naj bo!