Najboljša služba
| Najbolša služba Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Imovit kmet, želel je svoje posestvo prepustiti enemu svojih sinov. Ker je imel tri jim reče: «Idite po svetu, kateri pride za leto dni z največ denarji domov, njegovo bodi vse moje imetje!« Kjer so trije sini, nameri se časih, da se dva bolje ljubita, tretjega pa mrzita ali ga celo črtita. Tudi ta starejša brata gledala sta mlajšega le po strani. Ko pridejo do križpdtja, izvoli eden levo, drugi desno pot, najmlajšega pa stirata na srednjo stezico. Žalosten gre ta svojo pot dalje in zajde na večer v veliko dobravo. Ker ne najde izhoda, spleza na drevo in zagleda v daljini luč. Gre tje in najde malo hišo. Stopi v sobo, pa nikogar ni bilo tam. Na mizi je bilo jedi za enega človeka. Nekaj časa čaka, ker pa le nihče ne pride, vsede se k mizi in poje in spije dobro večerjo, rekše, da bo že pozneje prosil odpuščenja. Zraven jedi najde tudi malo molitveno knjižico. Vzeme jo v roke in jo ravno do polnoči prečita. Zdaj zabuči veter okrog hiše in v sobo se privali grozna kača, ki vpraša prestrašenega, če ji hoče služiti. Druzega opravka bi ne imel, ko vsak dan enkrat ono knjigo pre-čitati ter ohraniti sobo snažno; jedi in pijače bi pa vsak dan dobil obilo. On brž privoli in jo prosi za toliko penez, da bi doma očetvino dobil. Kača mu obeča in odide. Od zdaj je našel vsak dan mizo trikrat jedi in pijače polno — pa je vestno molil in težko čakal konca leta. Nekega večera pa pride kača že z žensko glavo, prinese mu mošnjico denarjev in reče, naj le brata prej svoje peneze preštejeta, zatem še le on svoje. Doma ga že vsi posmehljivo pričakujejo. Brata sta pripeljala svoje denarje, vsak polno vrečo, on pa je prišel peš in prinesel le majhno, sloko mošnjico. Sredi sobe pa jo odpre in počne denarje na kup vsipavati, ter ne jenja prej, dokler ni imel več, ko oba brata skupaj. Vsi strmijo nad čudodelno mošnjico, oče pa, ki bi le nerad prepustil najmlajšemu celo posest, reče: «Odidite zopet; kateri bo za leto dni prinesel ravno tako dolgo verigo, da bo segala okoli mojega zemljišča, tega bo gospodarstvo.« Sinovi se v drugo razidejo, in najmlajši pride zopet h kači. Za plačo je izvolil omenjeno verigo. Tudi to leto je molil iz knjige in slednjič dobil zaželjeno plačo. Brata sta si vzela skrivoma na tuje mero seboj in dala tam napraviti tako verigo — a eden je imel za tri glive predolgo, drugi ravno za toliko prekratko. Najmlajši pa potegne iz žepa kratko verižico in gre okoli posestva. Kakor je on šel, tako se je verižica natezovala in tako je bila ravno prav dolga. Sedaj reče oče nevoljen: «Kateri za leto dni najlepšo snaho pripelje, ta bo gospodar!« Vsi se zopet odpravijo. Najmlajši pa pride v tretje h kači v službo, ki je bila že do pasa neizrečeno lepa ženska. Ko ji mladenič razodene svoje želje, reče mu ona, naj šele v tretje zvesto služi in vse bo dobil. Pridno je molil in težko čakal konca tretjega leta. Prišel je zadnji dan. Zvečer ob ednajstih močno zagromi in vsa okolica se razsvetli ko ob belem dnevu. Mila godba se začuje. V sobo k mladeniču pa stopi lepa kraljičina, ki mu reče: «Sedaj sem tu, kakor si me želel; rešil si mene in moje začarano mesto — in jaz bom tvoja žena, če bo tebi prav.« Neizrekljivo vesel pelje se drugi dan mladenič s svojo nevesto v zlati kočiji domov. Starejša brata sta bila že oba doma z ženami, ko so vgledali zlato kočijo, mislili so, da se pelje kak kralj. Kako se pa začudijo, ko vgledajo v njej svojega zaničevanega brata in njegovo prelepo nevesto. Kraljičina pa je rekla osupnjenima bratoma: «To posestvo naj ima, kateri hoče; nama ga ni treba, ker imava vse kraljestvo.« Doma sta se zaročila, potem pa se odpeljala v rešeno mesto nazaj, kjer še dandanašnji veselo živita, če še nista umrla.