Najboljše zdravilo
| Najboljše zdravilo. |
| |||||||||||||
Pred mnogo, mnogo leti je živel na Jutrovem ubog gonjač velblodov, po imenu Abdul Kanin. Težko mu je šlo v življenju in mnogokrat je moral poslušati očitke žene Sobeide, da je namreč ona, hči šejkova, sedaj žena takega reveža.
»Če bi bila jaz v mladosti namesto tebe v glavnem mestu, bi se gotovo priučila drugemu rokodelstvu, kot je gonja velblodov,« je rekla nekega dne.
Abdul Kanin se je opravičil, da ves čas sluga nekega zdravnika in se ni pokazal na cesto.
»Ali je zdravnik biti dobro opravilo?« je vprašala Sobeida.
»Pa še kako,« je odvrnil. »Samo vedeti je treba za dobra zdravila.«
Te besede so spravile Sobeido v razmišljanje. Poznala je zelišča in rastline, ki so jim pripisovali ljudje zdravilno moč; zakaj torej ne bi poizkusila?
Skuhala je pijačo, ki jo je imela za zelo zdravilno.
Nekega dne se je napravila smrtno bolno, stokala je in tarnala, da je letela skupaj vsa soseščina in verjela, da so ji že štete ure.
Kmalu pa je bila zopet čisto zdrava in je vsakomur pripovedovala, da jo je rešilo neko zdravilo, ki ji ga je skuhal njen mož. On je bil vendar sluga pri nekem slavnem zdravniku!
Ta vest se je razširila kmalu na vse strani. Od blizu in daleč so prihajali ljudje, ki so hoteli imeti dotično zdravilo in ki ga je Sobeida drago prodajala.
Zvedel je to celo sultan, čigar hči je bila težko bolna, pogoltnila je namreč ribjo kost, ki ji je ostala v grlu. Vsi zdravniki so se trudili zaman, da bi ji pomagali, in sultan je v svojem strahu in obupnosti poklical tudi zdravnikai, ki so o njem toliko govorili.
Abdul Kanin je bil kaj malo vesel tega povabila, kajti bila je v nevarnosti njegova glava, če ne bo nikakega uspeha. S sultanom se ni šaliti.
Sobeida pa ni bila prav nič potrta radi tega, napravila je moža v najboljšo obleko, založila mu je žepe s stekleničicami čudovitega zdravila in sedaj se je moral hočeš nočeš napotiti v mesto.
Najrajši bi se bil vrgel sultanu k nogam, ali gledal je tako resno, da se mu je takoj zlomil pogum.
Sultan je rekel: »Če ozdraviš mojo hčerko, dobiš, kar boš želel.«
»Storil bom, kar je v moji moči, Veličanstvo ... toda kaj, če se mi ne posreči?«
»Če je ne ozdraviš, dobiš petsto udarcev po podplatih in boš veljal za največjega osla v državi.«
S takim tolažbe polnim izhodom je pričel Kanin svoje delo. Peljali so ga v sobo princezinje. Ležala je na divanu smrtno bleda z odprtimi ustmi, ker je sopla naporno in težko.
Ko je prišel novi zdravnik k postelji, mu je pokazala s prstom na vratu, kjer jo je tako zelo bolelo.
»Kako bi jo ozdravil, kako bi spravil iz požiralnika prokleto kost,« je premišljal Abdul Kanin.
Dal ji je piti svoje zdravilo, čisto prepričan o neuspehu svojega zdravniškega posla.
Nato je prosil, naj ga puste samega s princezinjo.
Naenkrat mu pade v glavo srečna misel: če spravi princezinjo v prisrčen smeh, bi morda vsled tresenja mišic skočila kost sama iz grla.
Ko je ostal sam z bolnico, je počepnil kot opica in začel skakati po sobi in delati tako smešne obraze, da se je princezinja, začetkom sicer presenečena, krasno zabavala in se je morala toliko in tako krepko smejati, da je v resnici skočila kost iz požiralnika.
Hitro je pobral gonjač dragoceno reč in je zmagoslavno hitel ven iz sobe in vpil: »Princezinja je ozdravljena!«
Sultan je takoj pritekel in ko je videl svojo hčer zdravo in veselo, je vzradoščen ponudil Abdul Kaninu, naj ostane na dvoru kot njegov telesni zdravnik.
Zdaj je bil trenutek, ko je Abdul moral povedati svojo skrivnost.
Sultan, ves srečen vsled ozdravljenja predrage hčerke in vesel poštenosti Abdulove, je rekel milostno: »Odpuščam ti, kajti ozdravil in rešil si mojo hčer. Tvoje zdravilo je sicer prazen nič, a tvoja misel je bila, smeh je bil, kar mi je rešilo otroka. Tu imaš mošnjo denarja, a povej svoji ženi, da je njena zdravniška umetnost pri kraju, da nočem nikdar več slišati o tem.«
Ves vesel je hitel Abdul Kanin domov pravil Sobeidi o vsem in tudi povedal sultanovo naročilo. Vse stekleničice z zdravilom je vrgel stran.
Prihodnjega dne je kupil mnogo velblodov in iz ubožnega gonjača je postal bogat vodnik karavan.