Najlepša Ljubljančanka
| ← O bolhi, bacilu, kralju Davidu in drugih kočljivih vprašanjih | Najlepša Ljubljančanka Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
»Revije« → |
| |||||||||||||||
Katera da je, o tem se bo glasovalo, in bo najlepša ona, ki bo dobila največ glasov. Ta bo najlepša, pa naj je najlepša ali ne. Kajti za lepoto ne bo odločilna mera lepote nego mera glasov. Temu se pravi »demokratično načelo« in pomeni demokratično načelo neizrečenski napredek v javnem življenju. Včeraj še ni bila najlepša Ljubljančanka, danes pa je, a je to storilo glasovanje! Glasovanje je tisto, kar odpira vsaki osebi, brez ozira na stan, neprecenljivo možnost, da postane najlepša Ljubljančanka. To je resnično demokratično in lepo.
Ona, ki bo najlepša, kako jo bodo zavidale prijateljice! Temu se pravi moralični uspeh.
Pa tudi gmotni ne bo izostal. Že se ji obeta nagrada: pet kil čokolade, dve kili mila, tri dekagrame obleke za ples in umetniško zasnovan dekret.
Upam, da bo dekret držal. Upam in želim, da bo. Ne ve se pa ne, če bo. V sedanjih razmerah se sploh nič ne ve. Bile so še lepše osebe, pa so bile nepredvidoma odžagane in reducirane. Zato ni izključeno nikakor ne in se lahko zgodi, da bo tudi najlepša Ljubljančanka na mah razrešena svojega položaja in bo prišel na njeno mesto in bo postal najlepša Ljubljančanka kak radi- bodisi čevec, bodisi kal ali karkoli, kakršen bo pač takrat pihal režim.
Nič se ne ve in sem zato svetoval svoji ženi, naj se ne udeleži tekme. Jaz se je tudi ne bom.
Sploh je taka tekma jako kočljiva stvar, ali, kakor bi rekli bratje onkraj Sotle, »škatljiva«. »Škatljiva« namreč pomeni »kočljiva«. V našem primeru bi »škatljiva« hkratu bila dovtip. Kajti zakaj?
Damam nekateri pravijo škatle. Zato bi bila ta tekma škatljiva tekma v dvojnem oziru, prvič, ker je kočljiva ali škatljiva ob sebi, drugič, ker se tiče dam ali škatel.
Zdi se mi, da dovtip ni preslab, a se lahko pove tudi v damski družbi. Žaljiv ni: saj škatle niso le stare, ampak so tudi mlade in lepe in nežne in dražestne; škatle so sploh raznovrstne in se jim lahko tudi reče karton ali etui ali bonboniera ali kaseta — to gotovo ni žaljivo!
Kakor rečeno, vprašanje zastran najlepše Ljubljančanke je jako kočljivo ali škatljivo.
Ena bo izbrana za najlepšo Ljubljančanko in bo dobila nagrado. Dobro! Toda kaj bo potem z njo? Zgolj od ene čokolade in od mila ne bo mogla večno živeti!
Narobe! Bojim se: ako ima službo, jo bo izgubila; ako je pa nima, je gotovo ne bo dobila, vsaj ne, dokler bo najlepša. Pri službah vedno odločujejo tudi »milostive« in razumem stališče »milostivih«. Ako bi jaz bil milostiva s tisto pametjo, kakršno milostive imajo, jaz tudi ne bi trpel v službi lepše od sebe ali celo najlepše v Ljubljani. Tolikšna lepota je razžaljiva za vso okolico!
In potem še to: kakšna bi sploh morala biti služba, da bi bila najlepši Ljubljančanki primerna za njeno lepoto in da lepoti ne bi kaj škodovala? Skoraj mislim, da ne bi bila najlepša Ljubljančanka za drugo nego kvečjemu za Jakopičev paviljon. Namreč, če jo bodo vanj sploh sprejeli, ko je sedaj nova umetnost in lepota ni več lepota, ampak je sedaj lepota čisto drugačna.
Ta vprašanja so kočljiva in bi morebiti bila za najlepšo Ljubljančanko najprimernejša nagrada dedec, seveda tak, da bo v vsakem oziru dobro podkovan.
Kdo ji pa bo preskrbel dedca, kdo ga podkoval?
Ali je naša javnost preudarila vsa ta vprašanja? Ali je preudarila usodnost teh vprašanj?
Ljubljana je njega dni že imela slično tekmo, ki se je končala klavrno.
Zgodba one tekme nam je ohranjena v arhivu mestnega magistrata in je vredna, da jo obudimo v spomin.
Od nekdaj lepe so Ljubljančanke slovele — pravi naš vir — a lepše od Urške bilo ni nobene. In ko je bila potem razbobnana tekma, kdo drug je dobil prvo nagrado, sijajno plesno toaleto? Nihče drug, marveč Urška. To pa ji je postalo usodno.
Lepota ji je stopila v glavo. V mrežo svoje lepote je lovila mladeniče in možake. Mislila si je ošabno in govorila: nisem tako neumna, da bom najlepša Ljubljančanka, pa da bom le za enega samega! Za enega samega resnično ni vredno biti najlepša!
Toda konec je bil drugačen.
Tekmovalkam v čast je priredil magistrat veliko zabavo.
Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele in vabile na ples. Urška pa, mogočna v priznani in potrjeni svoji lepoti vsakemu plesalcu odreče. Celo Prešerna se brani, dasi je imel sijajne izglede, da po smrti postane imeniten. Ona pa je vihala nos in dejala, zanjo da ni in da ga je zanjo vse premalo v škornjih.
Slednjič se ji je približal korenjak. Široke je imel hlače in silne brke. Z vljudno kretnjo se je obrisal ob rokav, lično se ji je priklonil in dejal, da je odtod, kjer Donava bistra pridruži se Savi, in je to povedal v cirilici. In še ji je rekel, da je od njene lepote zaslišal davi in da jo vabi na ples; potem pa naj bi šla z njim in ji bo preskrbel službo za kinozvezdo ali nočno kasirko ali kaj takega.
Podala mu je roko. Urno ta dva sta po podu zletela. To videti, drugi so vsi ostrmeli.
Godcem pa, godcem so roke zastale, trobente niso glasova več dale, ker jim tuji mladenič ni bil vrgel na boben običajnega tolarja, nego je izjavil, da nema budžetarne možnosti.
Lepi Urški je tesno utripalo srce, dejala je: »Ah, majhno postojva, preljubi plesavec, da jaz se oddahnem, da noga počije!« in ga je vprašala, iz kakšne da je hiše in ali misli resno.
Tuji plesalec pa se je divje zagrohotal, da »ima vremena« in je pri tej priči povzročil silovito neurje, poplavo in vremensko katastrofo, ki je tedaj dvignila obilo prahu v javnosti.
Lepe Urške pa ni videlo več nobeno oko, nobeno uho.
(Jutro, 30. januarja 1927)