Najlepši sneženi mož
| ← Prstki se lahko zmotijo | Najlepši sneženi mož Cunjasta dvojčka Tatjana Pregl Kobe |
Čajanka za psa, mačko in papagaja → |
| |||||||||
Nekega večera so snežinke v Sanjinem mestu s svojim plesom razveseljevale ljudi. Razposajeno so poletavale pod razsvetljenimi okni in prikimavale cestnim svetilkam. Lovile so se v soju avtomobilskih žarometov, se obešale nad drevesa, pozdravljale mimoidoče in radovedno poskakovale po pločniku. Pobožale so tudi kakšen nosek in se na koncu raztopile na ličkih otrok, ki so se vračali domov. »Zakaj je sneg bel?« je vprašala Sanja mamico, ko sta pred vhodnimi vrati otresali snežinke z las. »Ne vem,« je rekla mamica.«Ja, zakaj ni, recimo, rdeč ali roza,« je bila takoj radovedna še Nina. »Ali pa moder, zelen in rumen,« je zanimalo se Mihca. »Potem pa zunaj ne bi imeli snežno bele odeje?« je bolj zase pomislila mamica. »Pomembnejše je, da iz snega lahko delamo kepe, kajne?« je na glas rekla. »Ali pa kaj drugega!« se je takoj strinjala Sanja. Zjutraj so Sanja, Mihec in Nina na dvorišču naredili sneženega moža. Namesto nosa je imel rumen korenček, namesto kape je dobil star lonec, ki ga mamica ni več rabila za kuhanje. V rokah je imel metlo, na trebuščku pa gumbe iz starega očkovega zimskega plašča. Bil je tako lep, da so se ves dan igrali z njim. Naslednji dan je posijalo toplo sonce in božalo s svojimi žarki sneženo odejo. »Joj, le kam je odšel naš sneženi mož?« se je začudila Sanja, ker ga ni bilo. »Ja, le kam se je skril?« je bila radovedna Nina. »So ga morda odpeljali otroci iz sosednje ulice?« »Poskusimo ga najti,« je rekla Sanja. »Seveda,« je bil Mihec takoj za to. »Ti pojdi pogledat za hišo, Nina na pobeljen travnik pred hišo, jaz bom pa preiskal vso okolico tam, kjer smo ga postavili.« Tedaj je na tleh zagledal velike rjave gumbe, metlo, rumen korenček in star lonec. To je bilo vse, kar je ostalo od sneženega moža, ki se je od toplote stopil. Sanja je bila zelo žalostna. Mihec in Nina sta se spogledala in že sta natanko vedela, kaj bosta storila. Stekla sta v otroško sobo, kjer sta poiskala velik papir in barvice. Legla sta na mehko rožnato preprogo in se pri risanju od navdušenja hihitala. Naredila sta najlepšega sneženega moža, kar jih je kdo kdaj videl. Ko je prišla Sanja v svoj igralni kotiček, jo je čakal na steni. Imel je prav vse, kar mora imeti sneženi mož: velike gumbe, metlo, rumen korenček, in star lonec. Le da je bil oblečen v dolg pisan plašč, velika rdeča usta pa so bila raztegnjena v širok nasmeh.