Najlepši spomin.
Henrik Soča
Izdano: Mladika 2/2(1921) 24
Viri: dLib 2
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Kako je bilo?« je dejal in trdo postavil kozarec na mizo.

»Dva meseca smo potovali iz Rusije skozi Srbijo v Italijo. Kaj sem doživel na tem potu, ne morem povedati, ker me ob spominu na vse to obhaja groza. Toda, če bi ne bilo spomina, bi mi bilo dvakrat gorje. Kakor iz studenca čarovne vode sem zajemal iž njega moč, da sem lažje prenašal trpljenje. Samo oči so tožile, zakaj jezik je bil preslab, da bi govoril o globočini našega gorja. Bil je z nami nekdo, ki je veroval v lepši konec, v odrešenje, zato ker je nosil v svojem srcu lepo sliko zelenih trat, bele domače vasice, njegovo srce pa je bilo zlat okvir te slike.

Doživel sem na tem potu svojega življenja marsikaj, več bridkosti kot radosti. Toda najlepši vseh spominov je spomin na oni hip, ko smo stali krog njegove postelje, ko je umiral.

Spomin lepote ni to, zakaj v smrti ni lepote. Ali tiste besede, ki so jih govorile njegove blodne misli, besede, ki jih je bruhalo njegovo srce v smrtnem boju in v pekočem hrepenenju — tiste besede so nam odkrile spoznanja.

Bili so časi, ko so odluščili od nas vse, kar je bilo človeškega in ostala je samo žival. Vse naše misli so bile: kruh! Pod biči paznikov smo se pomikali na delo in domov kot žival. Spočetka je še živelo nekaj v nas, kot bi tlela pod pepelom tiha misel na človeka, toda sčasoma je vgasnilo vse, bič je umoril zadnjo svetlo čustvo v nas. Spomini so izginili. — Stali smo krog postelje s povešenimi glavami in zrli v njegove blodne oči in izmozgan obraz. Ni nas spoznal, niti opazil nas ni; njegove oči so videle vse druge pokrajine in njegove misli so bile daleč. Besede, ki jih je govoril, so te:

»Ni mi bilo usojeno, da bi bil v cvetoči mladosti gledal svoj dom. Sila usode me je odtrgala od njega. Zastonj so bile moje prošnje, zastonj moje solze, zastonj moja kri, ki jo je popila tujina. Solze in vzdihi matere so bile grenka pijača, ki jih je morala popiti moja bolest do zadnje kaplje. Tisoče prošenj in vzdihov je romalo k zvezdam, ali je zdaj prišlo plačilo za vse to? — Kaj je treba več? Ali padam v tvoje naročje, o domovina, ali se te oklepam, moja gruda, da se ogrejem in si odpočijem na tvojih prsih? ... Dovolj bi bilo plačila za — veliko — — trpljenje — —«

Niti kri nam ni krožila po žilah, tako smo bili tiho. Na osinelih ustnicah se mu je prikazala krvava pena, telo je v smrtnem boju krčevito zadrhtelo, srce je mirovalo ...

Krasno italijansko nebo je bilo razpeto nad nami; krog nas so cvetele oranže in citrone, naše misli pa so bile tam daleč, daleč... Videli smo sliko v srcu umirajočega in ta slika nam je obudila pekoč spomin in strašno hrepenenje ...

Med tisoč grobovi pa je čakala prazna jama ...