Najoblastnejša vladarica na svetu
| Najoblastnejša vladarica na svetu. Šaljivo–poučen govor. Anton Kržič |
Spisal A. Kržič
| |||||||||||||
Govorniki — posebno dobri govorniki — imajo navado, da vpeljavajo svoje govore z daljšim uvodom, da bi „zveste“ poslušalce že naprej pripravili na to, kar mislijo povedati. Tudi jaz, kakor veste, imel sem tako navado, da sem posnemal te „divne“ govornike; to pot pa nočem tako delati, kakor drugi delajo, ker že sploh nisem prijatelj predolgih uvodov.
Ko bi danes namesto mene kdo drug govoril, povedal bi morebiti najprej kako mično zgodbico, na pr. tako-le: „V starodavnih časih je živel bogat kupec, ki je vzlasti kupčeval z drobnico ali z ovcami. Ta kupec pa je imel hudega sovražnika, ki je že dolgo iskal ugodne prilike, kako bi se prav „pošteno“ znosil nad njim. Slednjič se ponudi zvitemu sovražniku prav ugodna prilika za maščevanje, in sicer taka-le. Oni kupec si je bil nakupil veliko čredo ovac ter jih je spravil na barko, da bi jih črez morje prepeljal v drugo deželo. Pretkani sovražnik se natihoma splazi k ovcam in vrže jedno izmed njih v morje. Ko druge ovce vidijo, da jim je tovaršica skočila v morje, zdaj vse po vrsti — kakor imajo neumne ovce tako nespametno navado — za njo poskačejo v morje in sevéda potonejo. Kupec je pa — kaj pak — ves žalosten pogledoval za njimi.
Tako povest bi povedal moj namestnik in potém bi na njo navezal nit svojega govora in vse lepo razsnoval. No, jaz sem pa že rekel, da danes ne maram delati uvoda in vpeljave svojemu govoru. Ko bi se mi pa vendar le pozneje v teku govora primerilo, da bi se utegnil spomniti te zgodbice, za tak slučaj vas prosim, da si jo ohranite vsaj še toliko časa v glavi, dokler govorim.
Zopet drugi moj „namestnik“ bi kako drugo struno napel; morebiti bi svoj „slovesni“ govor pričel s kako smešnico, da bi svoje poslušalce precej v začetku v dobro voljo spravil; na pr. tako-le: „Nekega vojaškega novinca ali rekruta, ki se še ni znal spretno sukati, vpraša poveljnik: „Tepec hribovski, ki si, povej, zakaj ti je pa Bog glavo stvaril?“ Ponižno odgovori preplašeni rekrut: „Zato, častitljivi gospod kavfman, da imam kam čako postaviti.“ — Glejte, na tako kratko pa ljubko smešnico bi se dal tudi primeren govorček navezati. In malo manjka, da mi ne začenja žal biti, da tudi jaz nisem danes s tako smešnico pričel svojega govora; bili bi se vsaj malo smejali, ko se nekteri vendar tako radi. Zato vas bi zopet poprosil, da si tudi to stvarico za nekaj trenutkov v možganih ohranite; morebiti utegne še prav priti, če je ne pozabite takoj.
Naj vam še tretjega moža imenujem, ki bi utegnil danes tukaj namesto mene govoriti. Ta bi pa morebiti s kako zastavico pričel svoj zanimivi govor (kakor sem že tudi jaz kdaj storil), na pr. s tako-le: „Jaz pa poznam nekaj, kar ima sicer žensko ime, pa vendar ni ženska. Ni cesarica, pa tudi ne kraljica; a vendar tako mogočno in oblastno gospoduje, ne le v jedni deželi, marveč po vesoljnem svetu, da ji najslavnejša cesarica ni kos. V vsakem kraju se zna svojim podložnikom tako lepo prilizniti, da jo skoro vsi po vrsti radi ubogajo; nekteri od kraja, ko si zopet kaj novega izmisli, nekoliko godrnjajo, potlej utihnejo in naposled vse pohlevno storijo, kar jim ukaže, češ „saj si ne moremo pomagati“. Hude davke večkrat naklada ta mogočna oblastnica, pa ljudje jih vendar radovoljno dajejo; nekteri raje stradajo in neslano jedó, da le morejo ti mogočnici davek plačevati. Res čudno, kako si zna srca ljudij pridobivati: sužnost je že zdaj malo ne povsod odpravljena; a ta mogočnica še vedno težek jarem krute sužnosti naklada ljudem vsake vrste; in le-ti si ga nekako lahkotno na vrat denejo in nosijo, da bi se človek skoro smejal. Če tudi je ta gospa od sile čemerna in izpremenljiva ter vsak čas kaj drugega zahteva, in kar je lani zapovedovala, že letos preklicuje itd.; vendar ji je vse pokorno od najslavnejšega vladarja dol do neznatnega ovčarja in kožarja — skoro vse je v njeni sužnosti.“
Glejte, tako in jednako bi ta govornik dalje razvijal zastavico, da bi slednjič poslušalce primoral, da jo uganejo; potlej bi še le pričel svoj pravi govor.
Jaz pa ne grem za drugimi, — saj že veste, kako sodbo imam o dolgih uvodih — marveč bom kar brez vsake vpeljave naravnost pričel svoj govor, in sicer s tem, da najprej rešim zastavico onega moža, o kterem sem naposled rekel, da bi bil z njo svoj govor začel, ko bi danes namesto mene tukaj govoril.
Zastavica se tako-le ugane: „Tisto, kar ima žensko ime, pa vendar ni ženska, je „moda“. Moda ni cesarica, pa tudi ne kraljica, nima niti zlate krone niti vladarskega prestola, pa vendar tako oblastno gospodari, da nihče drugi ne tako, in tako na široko zapoveduje, kakor nobeden drugi ne: ves svet je njeno kraljestvo, ki si ga je razdelila v posamezne „modernije“, da ljudi laže v sužnosti ohrani. Pa povejte, komu se ljudje tako radi uklanjajo, kakor modi? Kje je kaka dežela na svetu, da bi se ne ravnala po tem, kar tam vladajoča moda ukazuje! To pa tudi veste, da nihče tako hudih davkov ne naklada, kakor ravno moda, in vendar jih nikomur tako radovoljno in zvesto ne odpravljajo, kakor njej. In tega mi tudi ne morete utajiti, da moda res večkrat težek jarem naklada, pa si ga vendar vse poprek pohlevno na zatilnik devlje! Povejte: ali je že kdaj nečimerna žena rekla: „Ljuba moda, potrpi vsaj za letos; jaz in moji otroci imamo še trdno obleko, bo že še za jedno leto, če tudi je po starem kroju: moj mož je rekel, da je letos trda za denar.“ O, tako ne govori nečimernost, marveč osorno kriči: „Trda gor, trda dol — moda tako zahteva, — mora se zgoditi!“
Pa oglejmo si nekoliko natančneje to mogočnico.
Najprej se mi čudno zdi, kdaj in zakaj je ta zvijačnica svoje ime izpremenila; saj nekdaj ni imela ženskega imena, marveč moško. Tako so me učili že v prvi latinski šoli, že pred 30 leti. Stari latinci so namreč še rekali „modus“, ne pa kakor sedanji svet „moda“. In ta beseda je pomenila, kako ali po kakošnem načinu se kaj godi. Če je prijatelj prijatelja srečal, vprašal ga je: „Quo modo — kako?“ in oni je odgovoril: „Hoc modo — tako!“
To sem pa le tako mimogredé omenil in sicer zato, da veste, kaj prav za prav pomeni beseda moda. Ona pomenja način, kako se kaj godi ali dela. Ta pomen se sevéda potlej ravna po tem, na kar se obrača. Moda pa se v vsako reč vtika; največ ima opraviti z obleko. — Tu ti moda vse do najmanjšega razkazuje in ukazuje, kako naj se oblačimo po letu, kako po zimi, kako v spomladi in v jeseni; kako naj se nosijo mali in veliki po mestih, kako po deželi. Vse to pa navadno vsako leto kolikor toliko drugače. Vendar ne bi prišel z lepa do konca, ko bi se hotel tu v posameznosti spuščati in natančneje opisovati izmišljarije in spakarije oblastne mode; tudi ne vem, če bi vse prav zadel. Zato poprašajte raje kako modistinjo (moderno šiviljo); pa saj že z lastnimi očmi preveč nepotrebnosti in pretiranosti vidite. Le samo glavo si nekoliko oglejmo, kako jo moda oskrbuje; znabiti se komu ob tem spomin ponovi na tistega vojaškega novinca, o kterem je bilo poprej le povedano, kako temeljito je vedel, zakaj ima glavo, češ zato, da ima kam pokrivalo devati. Ali imamo pa pravico samo temu priprostemu rekrutu se smejati? Ali mar ni takih rekrutov vse polno okrog in okrog, vzlasti med ženskami? Ali jih ni res veliko, ktere si z opravo glave dajejo toliko opraviti, kakor bi je za prav nič drugega ne imele, kakor za to, da jo pokrivajo? Kdo na svetu bi popisal, kako mnogovrstne klobuke in klobučke, kape in kapice, slamnike in slamničke, koliko vrst ogrinjal in olepšav, velikih in majhnih, rut in rutic .... je moda že postavljala na glavo!!
In koliko si je že dala posebej z lasmi opraviti! Če pogledate kako podobo iz preteklega stoletja, boste se kar ustrašili; tako široka je glava, da obraz skoro izgine: kakor kodelja prediva so na široko in visoko razobešeni skrotovičeni in svedrasti lasje, domá pridelani ali pa kupljeni; navadno so beli, pa ne po naravi, ampak le z belim prahom naprašeni, in ker se v francoščini reče prahu „la poudre“, imenuje se taka glava polpreteklih časov — „napudrana“. — Kako pa sedaj? Sedaj pa nekaj las radi na čelo obešajo, da je čelo videti od daleč kakor tablica, na kteri so naslikane take kljukice, kakoršne se v abecedniku imenujejo „vprašaj“ in jih v pisavi takrat stavimo, kedar kaj vprašamo; morebiti ta znamenja na nečimernem čelu tudi hočejo vprašati, kaj in koliko je v glavi. Drugi pa ta šopek posebno odbranih in oskrbovanih las tako razobesijo, — no kako že? — tistega ne smem povedati, kar je nekdo rekel: „da se vidi kakor dlaka teličkova spredaj med rožički“ — ne jaz le pravim, da je čelo videti od daleč kakor — dež na pratiki! Mimogredé omenim, da ne mislim s tem nikogar žaliti, le povedati sem hotel po pravici in resnici, kako zeló gospodari moda.
Koliko je imela opraviti moda še z drugo obleko in opravo: zdaj je kaj predolgo, zdaj prekratko; zdaj preozko, zdaj zopet preširoko, o drugi priliki je od vzadi kakor hrib nakopičeno: da le ravno prav ni, pa je ustreženo. Le poglejte otroke, kakošni so sedaj: kakor one opice, ki jih mož svetu kaže za denar. In ko bi bilo tako oblačenje le smešno, potrpelo bi se še, a že celó pri otrokih so taka oblačilca pohujšljiva. Pa naj kdo govori, kolikor hoče, na pr. zoper prekratko krilice pri deklicah, — vse zastonj: moda mora imeti zadnjo besedo!
Po vsem tem postaja res zanimivo prorokovanje onega šaljivca, ki napoveduje, kakošne bodo črez nekaj let pratike, ko bodo še svetniki iz sedanjih časov med druge uvrščeni: s solnčnikom, s plêdom, s cvikarjem, na biciklju itd. itd.
Pa moda ni le v odbiranju in narejanju obleke tako izbirčna, marveč v vseh zadevah človeškega življenja. Ona zapoveduje, kako naj sedimo ali stojimo, kdaj naj spat gremo in kdaj naj vstajamo; kako naj jemo, kako naj pijemo; kako in kje naj se veselimo; še celó to nam zapoveduje — kako žalujmo! Ne utegnem vam vseh teh zadev pojasnjevati; samo na zadnje imenovano si nekoliko oglejmo.
Pred nekaj leti je v Parizu umrl mož, ki se je bil po posebni sreči povzpel do visoke službe. Bere se o njem ta posebnost, da je med vsemi prijatelji najraje imel svojega — kuharja, to pa zato, ker je znal ta dobro kuhati, mož pa je rad dobro jedel. Sicer so bili pa njegovi prijatelji taki, ki za Boga ne marajo; kteri pa še Kristusa in njegovo cerkev ljubijo, ti so ga milovali in se ga bali. Ta mož — Gambetta mu je bilo ime — tedaj umrje. Zdaj se prijatelji brezbožniki posvetujejo, kako bi po njem — žalovali. Da so vojaki imeli parado, da so stražniki delali „špalir“, da je brez števila radovednežev skupaj drlo itd., — vse to zamolčim; jedino to naj omenim, da so z njim za pogrebom peljali polne vozove vencev. Res čudno žalovanje! Ko bi bil takrat kdo srečal tiste voznike vencev, pa bi jih vprašal: „Možje, kaj pa hočete s temi venci, ali jih peljete na semenj?“ bili bi odgovorili: „Žalujemo, ali ne vidiš, da je pogreb?“ Vzlasti od tega časa se je v mojih očeh močno znižala cena pogrebnih vencev, če tudi sem sicer velik prijatelj cvetlicam.
To je moda in to moderno žalovanje gre zdaj iz mest že po vaseh. Na tihem sicer ljudje sploh pravijo: „Čemu ta potrata, mar bi se za svete maše ali za uboge dalo, bi rajnkemu vsaj kaj zaleglo.“ A ko pridejo na vrsto, le zopet radi kupijo venec, ker se tako zeló bojé zameriti se — gospej modi! Naj bi žalujoči raje več rožnih vencev rajnkemu darovali, ne da zavijajo svojo žalost v tako ogromno število orjaških vencev suhih cvetlic. Ali mar mislijo s tem zmanjšati smrti in mrliškim opravilom presunljivo resnobo? Zastonj je trud, kajti poleg teh ljubeznivih krasotic se grenka moč blede smrti še nekako tužnejše kaže človeku, ki zna in hoče — misliti! Mnogi bi tudi veliko lepše storili, ko bi svojcev v življenju s trnjem in koprivami ne obsipavali, kterim po smrti drage vence kupujejo. — Čuti se pa, da ta moda že pojema; vsaj to sem slišal, da v nekterih večjih mestih že mnogi v testamentu postavljajo prepoved, naj jih sorodniki, prijatelji in znanci po smrti nikar ne obsipljejo z nepotrebnimi in potratnimi venci. Pameten dogovor med pametnimi v ti zadevi bi tudi pri nas ne škodoval.
Nastane še vprašanje: od kod pa pride, da ima moda toliko moči in toliko uspeha? Uzrokov je več, vzlasti so pa ti-le trije jako uplivni: a) ljudje so radi imenitni, b) ljudje se bojé, da bi jim kdo kaj ne očital, c) ljudje radi druge posnemajo.
Da nagnjenost k imenitnosti modi cesto gladi, vidi se že iz tega, da se moda sploh od zgoraj dol pomika; ravno nasproti temu, kar se v naravi godi. V naravi najprej na spomlad sneg skopni v nižavah, in najprej začne zeleneti in cvesti v dolinah in planjavah, potlej se še le začenja zelenje in cvetje pomikati v gore in planine; moda pa dela ravno nasprotno: najprej gre k imenitnim v velika mesta, potlej se pomika iz večjih mest v manjše in iz teh večkrat celó na deželo med kmete in delavce. Kaj gostokrat opaziš na deželi kako modo kmalu potém, ko je v mestu obdelala. Svet je rad imeniten. Zato se tudi večkrat sliši: „To je nôbel“ namesto: „To je v modi ali modêrno.“ Ne vem, ali bi verjel ali ne, pa pripovedovalo se mi je za istino, da zdaj že kmetske dekle, sem ter tja, kedar k maši gredó, drage rokavice natikajo in v žuljih z rokavicami pokritih držé dragocene v šagrinu vezane in potratno okovane molitvenike!
Drugi uzrok, da ima moda toliko veljave, to je strah pred ljudmi. Kolikrat se sliši: „Kaj pa ljudje porekó, če se bomo še po starem oblačili in po starem vedli?“ „Kaj bodo pa ljudje rekli, če bo naša, ki je zemljakova hči, v tistih starikastih cunjah hodila k maši, ko se zdaj že dekle tako in tako oblačijo.“ O, ta beseda: „kaj ljudje porekó“ premnogim, sicer pametnim ljudem tako glavo zmeša, da začnejo, kakor tudi neradi, najbolj neslane šege in izmišljarije posnemati.
Ta slednja beseda „posnemati“ mi pa položi na jezik še najkrepkejšo naslombo in podporo oblastne mode. Človek bi ne verjel, kako ljudje radi posnemajo to, kar pri drugih vidijo, ko bi se sam sto in stokrat ne prepričal. Najraje pa posnemajo kaj nespametnega in slabega. Že precej v začetku so bili ljudje taki. Setovi otroci so bili tako pridni, da so se imenovali „otroci božji“; ko pa so videli hudobije Kajnovih otrok, ki so imeli nečastni pridevek „otroci sveta“, precej so jih začeli posnemati in hudobija je postala v kratkem tako „modêrna“, da dobrega človeka že skoro najti ni bilo na vsem svetu. Koliko dobrega se še zdaj opušča in koliko slabega se zgodi na svetu, ker ljudje tako radi druge posnemajo! Marsikteri jé v petek meso zato, ker druge vidi; noče k izpovedi in k maši hoditi, zato ker tudi drugi ne hodijo; ima ob nedeljah in praznikih svojo prodajalnico odprto zato, ker tudi drugi svojih ne zapirajo. Zato se rad pridružim onemu, ki je nekdaj vzdihnil: „O da bi jaz kdaj doživel, da bi imenitna gospoda redno v cerkev hodili, svete zakramente pogosto prejemali, pridige poslušali, pa — slovensko govorili! To bi bilo modêrno življenje!“ Mislim pa tudi, da me zdaj še le prav razumete, zakaj sem vas poprej prosil, da si vsaj toliko časa, dokler bom govoril, v glavi obdržite tiste neumne ovce, ki so vse po vrsti poskakale v morje zato, ker je bil zlobni sovražnik jedno vrgel v morske valove; ob jednem smem pa tudi prepričan biti, da si nauk iz one dogodbice lahko sami posnamete.
Kakošen nauk pa? I ta, da ne smemo biti kakor nespametne ovce, da bi kar vse slepo posnemali, kar svet za modêrno razglasi. Če se kaj modrega in koristnega izmisli, naj se le sprejme; kar je pa nespametnega in škodljivega, naj pa norci sami imajo. Sploh je dobro, ne prehitro za modo hiteti, marveč tudi tukaj se ravnati po pregovoru: „V sredi je v zlati skledi!“ Zmirom starega se držati res ne kaže, a slepo za izpremenljivo modo letati, pa zopet ne hasne. Mnogokrat je pa vendar le jako dobro, kako staro modo pridržati, ker se prav rado zgodi, da moda sama kaj prav starega za novo razglasi. To sem jaz sam skusil; le poslušajte.
Moja rajnka mati so me marsikaj lepega in dobrega naučili, Bog jim poplačaj stoterno v nebesih njih trud. V jedni reči pa vendar le niso bili srečni in prave pogodili. Jaz sem bil sevéda otrok, pa kdo si vedi, kje sem to zvedel, da je pri otrokih modêrno z levico jesti. Mati so me vedno opominjali: „z desnico se mora jesti, glej, da vsi jémo z desnico“; meni je pa le levica zmirom v skledico uhajala. Da bi me tega levičanja odvadili, poslužijo se neke zvijače, ki je skoro od daleč že nekoliko laži podobna; trdili so namreč, da je moja desnica — lepa, levica pa da je grda. Jaz sem jim verjel, če ravno nisem izprevidel, zakaj bi bila jedna roka lepa, druga pa grda. Vendar pomagalo je; še nekolikokrat so me počili po „ti grdi“ in naučil sem se stalno jesti s „to lepo“. In ves čas mi je to povsod prav dobro hodilo. Ko pridem v Ljubljano, pritrdila mi je gospodinja, da je desnica lepa, in potlej v Alojzijevišču, v bogoslovju in še drugod se je obnesel ta materin nauk. Toda nemški pregovor pravi: „Ende gut, Alles gut“ — če je konec dober, potlej še le se sme reči, da je vse dobro! In ravno tega pri meni manjka. Zdaj, ko mi že sivi lasjé v glavo silijo, no, — zdaj pa poredni svet razglasi, da desnica ni več lepa, marveč da z levico jesti to je imenitno, ker menda tam gori nekje proti severu — na Angleškem tako jedó. Oh mati! kaj ste storili, da ste me preučili! Ko bi se bil jaz držal svoje prvotne metode ali mode, kako bi mi bila še prav prišla na stara leta!
Zdaj sem pri kraju. Ker nisem današnjemu govoru hotel uvoda narediti, pa mu še „konca“ ne privoščim, marveč kar na celem ga prestrižem, rekoč: „Jaz nočem več; saj vem, da bo pri vas tudi še za naprej imela moda prvo in zadnjo besedo!“