Nandkov mladostni raj
| Nandkov mladostni raj Ciril Jeglič |
| |||||||||||||
Bajta je stala koncem vasi, skrita v breg pod hosto, ponižna in samotna. Take so izvečine vse bajte. Stara je bila in črna, s tesnimi, kvadratnimi okenci. Tik k pragu je bil prislonjen majhen svinjak, ki je zakrulil takole koncem pomladi in utihnil slednjo jesen. Budnarjeva bajta ni premogla lastne njive. Pred bajto se je solnčil le skromen vrtič, na gosto zasajen s krompirjem in zeljem, tupatam okrašen s prešerno glavico neugnanega primoža ter na levo in desno zastražen od dveh čudno rodovitnih cibar. Vsako leto se je privzela še kaka njivica v najem: majhen kos puste, odročne zemlje, pa je rodil za domače ljudi in za domačega prešička; in Budnarjeva mama je bila zadovoljna in noben koš se ji ni zdel pretežek, kadar ga je cijazila, z gnojem naloženega, v hrib na »svojo« njivico. Tako je mati kmetovala, oče je pa sedel doma na trinogatem stolcu in dan za dnem nabijal po čevljih. Cela srenja in še od delj so hvalili Budnarja, da je dober čevljar: tako srečno roko ima, da naredi čevlje, ki niso nikoli pretesni; in krpo ti prišije, da niti ljubljanski čevljarji ne zatorej. Zato ni Budnarjevemu domu nikoli zmanjkalo gostov, ki so prihajali razlagat, kako hudo je, če ima človek raztrgane čevlje.
»Bomo že kako naredili,« je odgovarjal mož in se skoro ni utegnil premekniti z nogača.
»Oh, kako znajo naš ata!« si je mislil Nandek, ki je zadovoljen koračil krog ateja ali pa zlezel na klop, da je bolje videl, kako gre delo izpod rok. Nandek je bil majhen, da ni videl na mizo, če ni bil pristavil pručice, pa je imel drobne, bistre oči, ki so marsikaj opazile. O naš ata! Takle strgan škrpet vzamejo v roko, pa ga malce ogledajo in, če reko: »Dober bo!« je zares kar kmalu dober. To imajo tudi tak oster nož, ki reže — uj! da bi se Nandek precej urezal; ata se pa ne, ki znajo. In smolo imajo tako, ki prime in drži bolj kot pop iz pšenične moke. Samo smrdi malo, ta smola. A to mora biti tako. Nandek že ve, zakaj. Zadnjič je vprašal.
»Ata, zakaj pa ta smola smrdi?«
»Zato, ker druga ni dobra.«
»Aha, že vem! Pa Vam, ata, nič ne smrdi?«
»Nič.«
»Meni tudi ne!« je povedal Nandek.
Hej, in kako znajo šivati! A ne samo čevlje! Vse, kar hočeš, ko imajo tako mašino, ki dela: drr! drrr! Res, vse! Saj so njemu naredili tele lepe hlače, ki jih nosi za vsak dan. Te so s platna. A ima še dvoje hlač: ene, ki sta mu jih prinesla mama in ata s sejma, in suknjico zraven in klobuk tudi, tak klobuk, ki je zelen in je na njem rdeča roža, pa ne nagelj, ne! — marveč še lepša roža, taka, ki je na buciki in se nikoli ne posuši in ne zraste na vrtu, ampak jo je treba kupiti; Korantov stric imajo tako rožo na buciki, samo Korantov stric in Nandek; potlej ima pa še ene hlače, tiste so pa dolge in široke takole — juj, take za ob nedeljah! Tiste so mu pa tudi ata naredili in kadar bo hodil v šolo, jih bo nosil za vsak dan; zdaj jih pa obleče samo ob najbolj velikih nedeljah, kadar gre z mamo v cerkev. Pa ju je zadnji srečala Gašperjeva teta.
»Kdo je pa ta fant,« se je začudila, »ki je tako nov? Glej ga no, saj je Nandek! Le kje si dobil tako paradne hlače?«
»Jaz že vem!« je odgovoril Nandek. »Ampak to niso hlačke, to so hlače!«
»Kajne,« je morala ugeniti teta, _»ata so jih naredili, ki te imajo radi?«
»Mhm! Zato, ker sem nabiral karažofko. Za našega prešička — poln koš!«
Ko je začel Nandek »spoznavati svet« ter je izprevidel, da ima samo eno mamo in enega ateja, vsi drugi so pa strici in tete razven otrok, ki so nekateri celo manjši kot on (Korantova Rozalka drži še prst v ustih!), takrat je spoznal še nekaj drugega, kar ga je močno razveselilo. Bil je lep, solnčen dan, pomlad se je smejala z neba in preveselo obsijala Budnarjevo bajto. Cibari sta se razcveteli, da je prijetno dehtelo z rožnato nadahnjenih cvetov. Mama in Nandek sta sadila krompir na domačem vrtu. Mama je izkopavala jamice, Nandek je v cikorni škatljii prenašal krhlje ter nametaval.
»Ena, tli, ena, tli!« je prešteval, a nametavati je znal še boljše; nobene jamice ni prezrl. Naenkrat je zabrnelo prav od blizu, nemara ravno s cibare. Pa res! Tamle skače, po tistile dolgi veji, ki visi nad streho, črne oči ima in zelo fletna je ...
»Činčarara, cicifuj, činčarada!«
Nandek se je zmotil, da je v eno luknjo vrgel tri krhlje.
»Kdo je pa tale?«
»Ki poje, misliš? To je ptička.«
»O, to sam vem!« je dejal Nandek. Kako bi ne poznal ptičev, ko je že štiri leta star! Saj že pozna vrane, ki so črne in grde, in vrabce, ki delajo: čiv, čiv! pa putkam proso kradejo, in brgleze, ki niso ni boljši ...
»Ampak, kako se ji pravi?«
»Sinica.«
»Aha, res, sinica je to! Že vem,« je pomislil Nandek in nadaljeval z delom. Ravno je hotel naložiti škatljo z novim krompirjem, ko se je zvonko oglasilo izza strehe:
»Kuku, kuku!«
Nandek je vteknil desnico za hlače in poklical: »Mama, jaz pa nekaj vem, jaz pa nekaj vem! Kajne, mama, da tele Vi ne poznate?« je pokazal čez streho.
»Pa je res ne vidim.«
»To je kukavica,« je važno razložil Nandek. Brž je položil prst na usta in si ni mogel kaj, da ne bi stekel krog hiše gledat porednice, ki se skrije, potem pa kliče: kuku, kuku! A porednica je bila od sile navihana. Brž, ko se je Nandek po prstih pritihotapil za vogalom, je odletela v hosto.
»Kuku, kuku!« se je smejal Nandek za njo. »Saj te vidim!« Majhno je pa le spazil kukavico: ni dosti drugačna kot vrabci, samo večja je. »Že vem!« je pomislil in odkoračil nazaj k mami.
Kako lep dan je danes! Kako ljubeznivo sije solnce na njihov dom. Tam tista prva hiša je Mihevčeva: zidana je in visoka, pa ni solnca nič na njej.
»Kajne, mama, naša hiša je lepa?«
»Hvala Bogu, da je zatorej!«
»Lepša ko Mihevčeva?«
»Tudi Mihevčeva je zelo lepa,« je menila mati.
»Ko je pa tako temna! In brglezev ni tam nič. In stavim, da ne pride tja nobena kukavica. Ali ni pri nas doma najlepše?«
»Je,« je odgovorila mati, vesela otrokovih misli.
Krompir je bil nametan, mama je zasipala jame. Za mejo je prihajal Gorenjčev stric z motikoi na rami. Gorenjčev stric imajo med, tak, ki ga delajo čebele; Nandek že ve, saj ga je že jedel, med, in ima Gorenjčevega strica rad.
»Ali je še sneg na njih, ali vaše cibare tako cveto?« je pozdravil Gorenjčev stric. »Kaj pa moji škornji še cveto?«
»Saj je notri, kar pobaraj!« je dejala Budnarica.
Gorenjčev stric je postavil motiko pred prag ter vstopil. Nandek pa za nijm.
»Bog daj! Si me že kaj v roke vzel?«
»One misliš, tvoje škornje?« se je ozrl Budnar. »Presneto so bili potrebni zdravila in žebljev tudi. Kar sedi, še namazal jih bom, da se bodo še za drugič prijeli mojih rok.«
»Ampak soparno je. Ti pa venomer šilopičiš. Ni nič dolgčas, ko se nikamor iz izbe ne ganeš?«
»Nič!« je odgovoril Nandek mesto očeta. Oče se je pa trudno- nasmehnil in menil: »Bi že, bi že, seveda ...«
Nandku ni bilo po volji, da stric tako naopak govori. Pa se je namrgodil, vteknil roke za hlače ter vprašal: »Ali ni lepo pri nas?«
»Je že, nič ne rečem. Ampak pretesno imate, kakor povsod po bajtah, okna so tako majhna in miza je vsa podrta —«
»Stric,« ga je prekinil fante, »jaz pa ne maram Vašega medu!« Plašen je stekel iz izbe, ker mu je šlo na jok. Hvala Bogu, stric si ne upa za njim! Zunaj ga je zatožil materi, tega Gorenjčevega strica, ki ima tako kosmate in hude brke ...
Tako je Nandek že zgodaj vzljubil svoj dom. Nič ni vedel, da je reven, da je bajtarjev sin, komaj zavedno je gojil le eno tiho željo: da bi ostalo doma vedno tako lepo, kakor je ... Seveda, če je bila mama zraven, je bilo prijetno tudi drugje. Budnarica je hodil k sosedom na dnino. Nandek jo je spremljal. Z ranim dnem sta odšla in se vrnila zvečer, da sta spala doma. Budnarjev ata, ki so vse znali, so znali skuhati tudi ajdove žgance, ali narediti prežganje na osoljen krop. Zato so sami gospodinjili, kadar ni bilo ženske pri hiši. Tudi Nandek je včasih ostajal pri njih doma, občudujoč njih vsakovrstno ročnost. A še bolj ga je vleklo z mamo na njivo. Nandek je ljubil solnce, s toploto in svežostjo nadahnjeni zrak. Zunaj na polju je pa grelo solnce, da je poskakovalo srce in zagoreval obraz.
Mama in tete so plele pšenico. Njiva je bila dolga in prostrana. Nandek jo je komaj objel z očmi.
»Zakaj pa plevete to travo?«
»To je pšenica. Glej ga koštruna, štručko pa poznaš?«
Kako bi ga ne poznal, belega, sladkega pšeničnega kruha! Takega, kakor ga peko Korantova teta. Oj, pšenička! Vsa reber je bila zelena od nje, mehki vetrovi so se vtapljali vanjo. Nandek je sedel pod mejo in gledal. Z rebri se je videlo tako daleč naokrog. Vsa vas se je videla: Korantova hiša, Mihevčeva, Gorenjčeva in Gregova. In še nekaj je videl Nandek: tam pod hosto, — a je tako lepo, da ne pove ...
»Jaz pa nekaj vidim, nekaj vem!« A plevice so bile predaleč, da bi jim povedal, kje stoji Budnarjev dom. »Ujuj, juju!«
Nandek je znal že zavriskati, močno in glasno, da se je ozrl mož, stopajoč po cesti v klanec. Malho je nesel čez ramo in star je bil, pa ga je vseeno slišal in pogledal v reber.
»Ne boste me videli, stric!« se je posmejal Nandek ter se skril v grmovje. In je še enkrat zaklicali »Juju!«
Stric ga nemara res ni opazil; sklonil je glavo ter izginil za kozolcem. A še nekdo drug je bil na cesti, Korantov petelin. Tisti, ki ima spreminjasta peresa in rep, kakor pav. Tako so rekli ata. Nandek ne pozna pava. Kadar bo velik, ga bo že poznal. »Kakšen je neki?« je ugibal. »Nič,« je premislil, »ravnotakšen je ko tale petelin.« Korantov petelin je pa tudi nekaj pomislil; postal je na cesti, se ogledal na vse plati, potem je dejal: »Kikeriki!« Lepo zapoje ta petelin, kar je res, je res ... A Nandek nekaj ve, pa ne pove: pri njih doma imajo tudi kokljico in ta kokljica ima putke, čisto majčkene putke, take, ki šele čivkajo. Ena, tli, ena, tli, — še več jih je! Pa so dejali mama: »En petelinček, če bo kateri, bo tvoj, Nandek!« Ja, zato, ker karažofko nabira! Morda bodo pa vse putke zrastle v peteline ... Zakaj ne? Korantova kokljica je znesla take putke, da so postale vse same kokoši. Naša kokljica je pa najbrž takšna, da bodo sami petelinčki. Taki, ki delajo: kikeriki! Potlej bo pa najlepši njegov. Saj so mama rekli! In tisti bo še lepši, kakor je ta Korantov, desetkrat bolj glasno bo zapel. Juj, stokrat lepši bo, nego vsak pav, in še tlikrat in še tlikrat lepši.
»Jujuju!«
»Ti!« so zaklicali mama iz pšenice. »Sem pojdi, boš koš prinesel!«
»Koš?« se je razveselil Nandek. »Takega velikega?«
»Ga boš prinesel? Na trati je, tisti, ki je prazen.«
»Bom!« se je moško odrezal Nandek. Pa ga je res prinesel. Nekoliko se mu je vlekel po tleh, ker je fant majčkeno še premajhen; pravzaprav so bile pa oprtavnice previsoko. Nesel ga je pa le! Pot mu je zalival napeti obrazek, da so pomežikovale svetle, gorke oči, ko je postavil koš pred tete. Nato je vtaknil roko za hlače in jih je pogledal, tete, ki niso prinesle koša. To ni kar tako.
»Kdo si pa ti?« so se začudile tete, dvignivši glavo, kakor da ga še nikdar niso videle.
»Jaz!« je dejal Nandek.
»Nemara da si Budnarjev?«
»Jaz že vem. Kajne mama, pa Vi tudi?«
Mama je pa vedela še nekaj drugega.
»Ali si kaj priden, Nandek?«
»Sem.«
»Zato, ker si priden, ti bom pa nekaj pokazala. Vidiš, tole je osat. Tak, ki bode. Ga boš z nami ruval?«
»Jej, bode — zares!« je potipal Nandek osat ter se ustrašil.
»Nič ne bode!«
»Saj res nič ne bode,« je ponovil Nandek ter pihal bolečo roko, ker pravzaprav ga je bilo vendarle nekoliko zbodlo. Pa ne preveč, o ne!
»Samo prav moraš prijeti. Takole spodaj. In odtrgati ne smeš. Vsak osat se mora izruvati. Tisti pa, ki ga iztrga prav do konca, najde na zadnji koreninici zlat gumb.«
»Zlat?« Nandek je zgrabil za največji osat, košat kakor grm. Ni ga ni zbodlo — kaj še! In s tako močjo ga je iztrgal iz zemlje, da se je kar malo prehitro in pretrdo usedel — vznak. Presneto, ampak zlati gumb je še vendar ostal, kjer je bil!
»Ko ga nisi docela izpulil!« je poučila teta. »Močan si, kakor nalašč, ampak osat ima dolgo, dolgo korenino. Na koncu je tako tenka kakor svila in na tej dlačici visi zlati gumb. Malokateremu se posreči, meni se tudi še ni. Prerada se utrga tista dlačica.«
»Presneto, škoda! Kakšen je pa tisti gumb?«
»Kakor cekin, nič manj velik.«
Nandek je še marsikaj poizvedel in zlati cekini, ti kratkočasni cekini, so ga vzpodbujali k tem pridnejšemu delu. Res, da ni bilo tisto popoldne cekinov na izpregled, a kadar bo velik, jih bo nabral poln koš. Kar z motiko jih bo izkopal ...
Ko je ponehala vročina, je prinesla Korantovka malico na njivo. Ž njo je prišla Rozalka, tista, ki drži še prst v ustih. Tudi zdaj je odgrizovala svoj mesnati mezinček, a ga ni mogla odgrizniti. Ko je zagledala Nandeta, je brž vzela prst iz ust ter se skrila materi za krilo. Nak, Nandek je ne bo videl. To se je zdelo fantu pametno, skoro moško.
»Ti,« jo je poklical, »jaz pa nekaj vem, pa ne povem. Za zlate cekine vem.«
Korantovka je poveznila koš ter zložila nanj malico iz košare. Družina je posedla naokrog. Juj, teta je prinesla šterbanc!
»Nandek, ti si fant od fare, zato boš jedel pri nas!« Dobra teta mu je urezala kos ajdovca in kolešček mastne kašnate klobase.
»O, bom že še pomagal!« se je postavil Nandek, da izrazi teti svoje hvaležno veselje nad šterbancem.
Po malici je ostala tudi Rozalka na njivi. Nandek jo je brž pričel učiti, kako se osat ruje.
»Saj že sama znam,« se je zamalo zdelo Rozalki.
»Jaz sem se moral tudi učiti.«
»Cekinov pa vendar še nimaš nič!«
»Le počakaj!« je menil on.
Prekmalu se je bližal konec veselemu dnevu. V goščavi nad rebrjo so glasno popevale ptičke svoje večerne pesmi, preden utihnejo. Še enkrat je ponagajala kukavica izza drevesa: kuku, kuku! ter odletela v gozd.
»Kam pa, misliš da gre spat?« je vprašala Rozalka.
»Domov.«
»Aha,« je pritrdila Rozalka.
Kako prijetno je bilo, ko so se v mraku vračali v vas! Mama in tete so hodile počasi, otroka sta bila bolj urnih nog.
»Dajva se poforškati!« je dejal Nande Rozalki.
»Oh, tebe pa precej!« se je razveselila ona. Postavila sta se vštric drug k drugemu, Nandek je skrbno gledal, da ne bi Rozalka stekla pred njim.
»Ena, tli, ena, tli, kdor je hiter, prej zleti!«
Pa sta oba ostala na mestu.
»Ko ne znaš!« se je hudoval Nandek.
»Ti ne znaš,« se je smejala Rozalka.
Treba je bilo igro spet od kraja začeti.
»Ena, tli, ena, tli, kdor je hiter —«
Zdaj ga je pa Rozalka ukanila; preden je izgovoril postavne besede, se je spustila v dir, kar so jo nesle noge.
»Že letim!« ji je brzojavil ogorčeni Nandek ter jo kmalu prehitel. Pritekel je do kozolca in z obema rokama zaploskal po hlodu.
»Poforškana si!« je v sapi povedal Rozalki.
Rozalka je pa letela še naprej do hiše in zabobnala na kamnito klop.
»To ni nič, ti si poforškana!«
»Pa ti tudi. Saj se nisva nič zmenila,« se je opravičila Rozalka ter vteknila prst v usta.
»Ko pa ne znaš!« je odgovoril Nande; nato je resen položil desnico za hrbet.
V Korantovi hiši je stala velika javorova miza, v kotu nad njo je bil napravljen šmarnični oltarček, pred njim je gorela rdeča luč.
»Ali si ti zmerom tukaj doma?« je vprašal Nandek Rozalko. Ta se mu je pa smejala. »Že vem. Zame pa ne veš, kje sem.«
V hiši je bila tudi ogromna peč, taka, da je Nandek videl samo čevlje, če so stari stric ležali na njej. Pa so se oglasili ta prijazni stric:
»Nandek, boš pri nas za hlapca?«
»Bom.«
»Ko si tako postaven fant!«
»Mhm.«
»Le pridi, kadar boš velik.«
»Saj bom kmalu,« je obljubil Nandek ter resno pomežiknil.
Prišli so strici in tete in mama ž njimi. Posedli so krog mize, stari stric na peči je povzdignil glas v molitev. Ko so pa domolili: »Žegnana si med ženami in žegnan je sad Tvojega telesa, Jezus,« sta se pridružila še Nandek in Rozalka s svojim znanjem: »Sveta Malija ...«
Korantova teta je prinesla na mizo veliko lončeno skledo; iz nje se je tako vabeče kadilo ter dišalo. »Lačen sem!« je povedal Nandek. Pa so ga posadili tja v kot k mami, ravno pod šmarnice, in Rozalko poleg njega.
»Krompir v oblicah,« je presodil Nandek, »takega jaz najrajši jem.« Ko je pa prinesla teta še kašo, to sladko otroško pašo, ji je povedal prav od srca: »Pa kašo, takole mlečno, imam tudi najrajši.«
Po večerji ga je poklicala Korantovka v vežo. Tam mu je naložila v naročje vogal kruha, culo pšena in še steklenico, polno mleka, je dala. »Za ata!« je naročila.
»Bom pa še jutri prišel. Lahko noč, teta!«
V temi sta se vračala Nandek in mama domov. Na rupi sredi vasi so regljale žabe. Fant se je pa domislil, da je zaspan, in posvaril spotoma tudi regljače: »Spat pojte, žabe.« Doma je legel pod klop k peči, mama mu je podvila očetov kožuh pod glavo. In Nandek je presladko zaspal. —
***
Tako je bilo, preden je Nandek postal Nande.
Danes je Nande mož, ki trdo dela. Trše in težje, kot delajo ljudje tam, tam — v presrečni domovini, ki je ne bo videl morda nikoli več. Nikoli več!
O, kako nemirne so te noči, polne spominov, kako temna in brez solnca je delavska baraka v daljnem, tujem mestu! Ta baraka, ki je edini dom njemu in še sto drugim. Kako, da se ji še ni privadil? Saj hodi vanjo že trideset let, trideset let se vrača iz tovarne v barako, iz barake v tovarno. To pot mora hoditi, dokler ne opeša ... Tiste ure se še boji. Kdo mu bo takrat pomagal, kdo ga potolažil? Kdo se bo takrat spomnil, da se je ta človek pehal in mučil predolgo vrsto let človeškega življenja?
Nande leži onemogel na siromašnem pogradu. Morda je že pozno v noč in morda še nobeden ne spi pod to tesno barako. V baraki ni ure in je bolje, da je ni; preveč glasno bi tiktakala nad glavami, bila, spominjala in budila. Vsi delavci neusmiljeno molče. Zakaj zgodaj bo treba vstati ... Včasih se zazdi sam sebi tako grozno zapuščen. Sam med tujimi ljudmi, nesrečniki, ki so mu podobni ko brat bratu, a ne žele izvedeti, kdo je, odkod je, ki niso poznali njegove matere in tiste solnčne bajte koncem vasi ...
Kdaj so se dopolnile tiste strašne ure? Oče, zakaj si šel iskat sreče po svetu in te ni bilo nazaj? Mati, predobra mati, kako gorak je bil tvoj smrtni zdihljaj! Ali so se res bila za njim zaprla vrata, ki se ne bodo odprla nikoli več?
Danes nima znanca, kateremu bi povedal, kaj je spoznalo njegovo srce. Le Bog je pri njem in nad njim, zvest in usmiljen, ki ga zdaj edini vidi in posluša.