Nantes
← Spomin trga roko | Nantes Morje Tomaž Šalamun |
Oliva → |
|
Vračal sem se po rue d' Anjou. Naprej videl
ogromne bule, grbe, ki jih je naredilo popolnoma
porezano drevo. Nega, nisi prehlastna? Ni
skrilnata streha zamenjevala z nečim, kar bi
bile lahko tudi črne deske? Potem sem videl tigra.
Šotor cirkusa so že dvignili v zrak, kletko je
imel na kamionu. Mrtvo ali pa zimzeleno. Po
bulevarju palme. Pijem l'eau de source. Vlačim
jo kot Bog roso, na hrbtu. Tigra si pravzaprav
niti nisem šel ogledat, od daleč sem ga ošinil,
spal je. Mudilo se mi je v svoje deseto nadstropje,
od koder brizga škrlat. Kot da bi se s slino prsta ugašal
konju grivo. Obrežja osvetljujejo. Bogami sonce.
tovariš se kot groš. Prebijaš himen opni moji.