Hej, borci, danes bo napad,
kjer gnezdo si je uredil gad,
streti treba mu je glavo,
našo proslavit zastavo.
In šel je tretji bataljon,
čvrst, udaren, Gradnikov,
nad Nemce v Spodnjo Radovno,
načrtno in pripravljeno.
Kot mačka tih je naš korak,
le sove krik gre skozi mrak,
a mi naprej, naprej v dolino,
naj trese grom nocoj kotlino!
"Pazite zdaj, tovariši,
pod lučjo v tej dolinici
naj čuti roj sovražnih psov
trdo pest udarnikov.
Zato še tiše zdaj naprej,
ne sme se čuti trhlih vej,
ki pod koraki se drobe,
lahko stražarja opozore."
In srečno že smo vse prešli,
zasedli cesto kraj vasi
in čakali, da cerkve zvon
enajstkrat udaril v hladni bron.
Tedaj grom naših bomb grozan
razsvetli noč v beli dan:
to pesem slave je, moči,
znanilka zori — svobodi!
Trdnjava trdno je grajena,
z bodečo žico prepletena,
visoke tam so barikade,
a vzeti nam ne smejo nade.
So plošče v oknih vse jeklene,
za prst so močne njene stene,
vmes pa bunkerji in rovi,
zgrajeni baš po modi novi.
In zdaj bombaši od vseh strani
pode naprej se iz noči.
Pred Gojkom trese se trdnjava,
da skala maje se Triglava.
Predrla četa je pregrado,
prebila umetne barikade,
Lazo kliče: Otvor vrata,
inače zbit će ih granata!
Je plastik že prižgal bombaš,
v zrak vrgel vrata borec naš,
se stresla je trdnjava vsa,
zdrobljena vrata padla so na tla.
Se vsuje borcev val v trdnjavo.
"Mi tir jamo zdaj svoje pravo,"
glasove čuj osvetnikov.
"Glasniki mi smo vseh grobov,
maščevalci bratov in rodov."
Vsi bledi in prestrašeni
nas gledajo sovražniki,
vsak zdaj tovariš hoče biti, brat,
a zavil najraje bi ti vrat.
"Zvežite jih in plen so naš,
naj pomnijo današnji čas,
a ti, ki skriti pod zemljo
so, naj ostanejo pod njo!
Minirajte trdnjavski rov,
v osveto vseh naj bo grobov,
ki razmetani tam po plani,
le delno bodo maščevani!"
Odšli nato smo v mrak noči
in točno, baš opolnoči
soteska čuje glas bobneč
in žar napolni jo svetleč.
