Napitnica (Aleksander Ivanovič Kuprin)
| Napitnica Aleksander Kuprin |
| |||||||||||||
Leto 200. novega veka se je nagibalo h koncu. Manjkalo je še ravno petnajst minut do tistega meseca, dne in ure, ob kateri se je pred dvesto leti zadnja dežela z državnim ustrojem, najbolj odporna in nazadnjaška izmed vseh tedanjih dežel — Francija — končno le odločila končati svojo davno zastarelo in smešno nacionalno samobitnost in se je, ob splošnem veselju vse zemlje, pridružila k svetovni, anarhični zvezi svobodnih ljudi. Po starem kristjanskem štetju so pisali takrat 1936. leto.
Toda nikjer niso pričakovali novega dvestotega leta s takšno ponosno slovesnostjo kakor na Severnem in Južnem tečaju, na glavnih postajah velike Elektrozemeljskomagnetne Asociacije. V teku zadnjih tridesetih let je mnogo tisoč tehnikov, inženirjev, zvezdoslovcev, matematikov, stavbenikov in drugih učenih Specialistov požrtvovalno delalo za uresničenje najduhovitejše in najveličastnejše ideje novega veka. Sklenili so napraviti iz zemeljske oble velikansko elektromagnetično vitel in so jo radi lega spiralno ovili od severa do juga z jeklenim kablom, povitim v kavčuk, dolgim krog štiri miliarde kilometrov. Na obeh tečajih so postavili električne nabiralnike nenavadne trdnosti ter zvezali nazadnje vse zemeljske kotičke z ogromno množino električnih vodov med seboj. To čudežno delo so z nestrpnostjo zasledovali ne samo na zemlji, temveč tudi na vseh bližnjih planetih, s katerimi so bili zemeljski prebivalci v rednih stikih. Mnogi so sledili početju Asociacije z nezaupanjem, drugi z opreznostio in celo s strahom.
In preteklo leto — je bilo leto njene veličastne zmage nad skeptiki. Neizčrpljiva zemeljska magnetna sila je spravila v obrat vse tovarne, zavode, poljedelske stroje, železnice in parobrode.
Razsvetila je vse ulice in vsa poslopja in grela vsa stanovanja. Po nji je postal premog, katerega zaloge so se že itak davno pričele krčiti, nepotreben. Izbrisala je s površine grde dimnike, ki so okužali zrak. Rešila je cvetlice, trave in drevje — to resnično lepoto zemlje — grozeče jim smrti in uničenja. Končno je omogočila prečudežne uspehe v poljedelstvu s tem, da je dvignila rodovitnost tal skoraj štirikratno.
Eden izmed inženirjev Severne postaje, ki je bil izbran, da danes predseduje, je vstal s svojega sedeža in dvignil čašo. Takoj je vse utihnilo. In on je rekel:
»Tovariši! Če ste voljni, tedaj se takoj zvežemo z našimi dragimi sodelavci na Južni postaji. Ravnokar so dali znamenje.«
Ogromna posvetovalna dvorana se je izgubljala v brezkončnost. Bila je to veličastna stavba iz stekla, mramorja in železa, vsa okrašena s tujimi cvetlicami in bujnim drevjem, bolj podobna prekrasni oranžeriji nego javnemu poslopju. Zunaj nje je vladala polarna noč, toda radi delovanja posebnih kondenzatorjev je čista, solnčna svetloba veselo oblivala zelenje rastlin in mize in obraze tisočev pirujočih in vitko stebrovje, podpirajoče strop, čudovito lepe slike in kipe med stebrovjem.
Tri stene posvetovalne dvorane so bile prozorne, a četrta, proti kateri je bil s hrbtom obrnjen predsednik, je predstavljala belo, štirioglato kinematografsko ploskev, narejeno iz neobičajno nežnega, blestečega se in tankega stekla.
In ko je prejel dovoljenje, se je predsednik dotaknil malega gumba, vdelanega v mizo. Ploskev se je v tem hipu zasvetila v slepilni, notranji luči, kakor da se je raztajala, in v ozadju se je odprl istotako visok dvor, izgubljajoč se v daljavo, in istotako kakor tukaj so sedeli tam za mizami krepki, lepi ljudje z radostnimi obrazi, v lahkih, blestečih oblekah. In ti in oni, sicer ločeni po daljavi skoraj 20.000 kilometrov, so spoznali drug drugega, smehljali se drug drugemu in dvigali čaše v pozdrav. Toda radi splošne veselosti in vzklikov še ni bilo mogoče razločevati glasove daljnih tovarišev.
Tedaj je predsednik spet vstal in začel govoriti in takoj po utihnili njegovi tovariši in sodelavci na obeh koncih zemeljske oble.
In on jim je rekel:
»Drage moje sestre in bratje! In ve, dražestne zastopnice ženskega spola, h kateremu se v tem hipu obrača moja strast! In vi sestre, ljubeče me nekdaj, do katerih prekipeva moje srce hvaležnosti! Poslušajte! Slava večnomlademu, prekrasnemu, neizčrpnemu življenju. Slava edinemu bogu na zemlji — človeku. Pojmo hvalo vsem radostim njegovega telesa in oddajmo slovesno, veliko poklonjenje niegovemu brezsmrtnemu umu!
Ko vas tako vidim — ponosne, smele, ravne in vesele, se vžiga moja duša v plameneči ljubezni do vas. Nič več ne tesni našega uma in ne poznajo več pregrad naše želje. Ne poznamo več pokorščine ne oblasti ne zavisti ne sovraštva ne nasilja in ne zvijače. Vsak dan se odkrivajo pred nami cela brezdna svetovnih skrivnosti in z vedno večjim veseljem spoznavamo brezkončnost in vsemogočnost znanstva. In celo smrt nas več ne straši, ker ne odhajamo iz življenja več spačeni od starosti, ne z divjo grozo v očeh in ne s kletvijo v ustih, temveč lepi, bogu podobni, smehljajoči se; ne oprijemljemo se s tresočimi rokami za zadnji ostanek življenja, temveč zapiramo oči kakor utrujeni popotniki. Naše delo nam je v slast. In naša ljubezen nam je osvobojenje od vseh okov suženstva in podlosti — podobna ljubezni cvetlic: tako je svobodna in prekrasna. In edini naš gospodar je — človeški duh.
Tovariši moji! Mogoče, da vam govorim že davno znane besede? Toda ne morem drugače. Danes, že od jutra sem čital, ne da bi prekinil, imenitno in strašno knjigo. Ta knjiga je — zgodovina revolucij XX. stoletja.
Mnogokrat mi je prišlo na um: ne čitam li pravljic? Tako neresnično, tako pošastno in grozno se mi je zdelo življenje naših prednikov, živečih pred nekaj stoletji.
Ožigosani, umazani, polni nalezljivih bolezni, spačeni, strahopetni — bili so bolj podobni gnusni golazni zaprti v ozko kletko. Drug je ukradel drugemu košček kruha, odnesel ga je v temen kot ter se vlegel nanj, da bi ga ne videl tretji, jemali so drug drugemu bivališča, gozdove, vodo, zemljo in zrak. Peščica požeruhov in razuzdancev, podpirana od petolizcev, sleparjev, tatov in oderuhov, je ščuvala eno tolpo pijanih sužnjev na drugo tolpo strahopetnih bedakov, ter živela kakor paraziti na gnoju razpadajoče družbe. In zemlja, tako obširna in prekrasna, je bila ljudem tesna kakor ječa in zadušljiva kakor grobnica.
Ampak tudi takrat so sredi pokornih, cvilečih živali, sredi bojazljivih, plazečih se sužnjev dvigali glave nestrpni, ponosni ljudje, junaki s plamenečimi dušami. Kako so se mogli roditi v tem podlem, bojazljivem veku, ne morem razumeti. No, hodili so na trge in križpotja ter vzklikali: »Živela svoboda!« In v tem strašnem, krvavem času, ko ni bilo niti ene zasebne hiše, ki bi nudila zaupljivo zatočišče, ko so se nasilja, mučenja in uboji carsko nagradili, so ti ljudje v svojem svetem brezumju vzklikali: »Dol s tirani!«
In zato so s svojo pravično, toplo krvjo škrlatili plošče cestnih tlakov. Zgubljali so pamet v kamenitih celicah. Umirali so na vislicah in od krogel. Odpovedovali so se prostovoljno vsem radostim življenja, razen ene radosti — umreti za svobodo bodočega človeštva.
Tovariši moji! Ali ne vidite tega mostu iz človeških trupel, ki veže našo svetlo sedanjost s strašno, temno preteklostjo? Ali ne čutite te krvave reke, ki je odnesla vse človeštvo v prostrano, bleščeče morje svetovne sreče?
Večen spomin naj vam bo, vam, neznani, tihi trpini! Ko ste umirali, tedaj se je v vaših žarkih pogledih, ustremljenih v daljno bodočnost, svetil smehljaj. Videli ste nas, osvobojene, silne in zmagoslavne potomce in v velikem trenutku smrti ste nam pošiljali svoje blagoslove.
Tovariši moji! Naj vsak izmed nas tiho, brez besed, sam v svojem srcu, popije čašo v spomin teh davnih mučenikov. Naj bi vsakdo izmed nas čutil na sebi njih spokojni, blagoslavljajoči pogled!«
In vsi so spili molče. A ženska nenavadne krasote, sedeča poleg govornika, je naslonila svojo bujnolepo glavo na njegove prsi in tiho zaplakala. In na njegovo vprašanje o vzroku solz je komaj slišno odgovorila:
»In vendar — kako rada bi jaz živela v tistih časih — ž njimi — ž njimi ...«