„Naprej!“ to krepko je povsod vodilo,
po kterem mora vsak se zdaj ravnati,
odganjati če hoče revo, silo,
če mar mu je pošteno kaj veljati!
„Naprej!“ nam kaže, kliče vsa narava;
spod snega mlada cvetka se pokaže,
zelen je kmali travnik in gošava,
in vse je polno cvetja vsake baže.
Izvirje malo prišumlja iz skale,
in dalje ko se vije, bolj se širi,
narase reka se iz vode male,
ki v silnem morji zadnjič se umiri.
Naprej popotniku serce le sili,
naprej nam ukazuje vsako delo! –
Naprej tud' mi! ne bomo se mudili, –
naprej, le berzno, krepko in veselo!
„Naprej!“ to naše zdaj naj bo vodilo,
po njem se mora vsaki zdaj ravnati,
odganjati če hoče revo, silo,
če mar mu je pošteno kaj veljati!
