Naravoslovne črtice
| Naravoslovne črtice |
Poglavja so pretipkana po kronologiji časopisnih številk, v katerih je pomešano zaporedno oštevilčevanje prispevkov.
| |||||||||||||
Narodoslovne črtice uredi
I. Osel uredi
Denašnji dan je že nauk o prirodi kaj obrajtan. Zakaj bi tudi listkar »Slov. Naroda« teh znanosti ne razširjal? On začenja z oslom, ker s tem imenom so ga nekdaj radi pitali njegovi nemški in slovenski učitelji, zato je oslovo naturo dobro preučil; in to še posebno iz tega vzroka, ker sam mora težke butare nositi. Nobena žival ni se tako izrodila, nego osel; on ni več nič podoben svojim predstarišem. Čujte kaj piše učeni prirodoslovec Oken o njem: Der muth hat sich bei ihm in widerspaænstigkeit oder ertragung der schlæge venwandelt, die hartnäckigkeit in langsamkeit, die lebhaftigkeit in trägheit, die klugheit in dummheit, und die freiheit in geduld. Zarad teh lepih lastnosti bi ga svobodno poslali v kakšen državni zbor. In vendar jo zelo koristen, naš dragi osliček. Nemci so preučene glave od nekdaj, in so rajši učeno knjige pisali, nego Slovani. Glejte ena, takošnih knjig je prišla na svitlo leta 1709, še ko Slovenci niso imeli literarnih družeb, pod naslovom: die gestriegelte rocken-philosophia. Natisnena je v Kamenici v Saksonii, odkoder so prišli modri oče Bajest. V tej knjigi: Erstes Hundert, 81. kapitel stoji od besedo do besede: »wer das fieber hat, der soll einen esel ins ohr sagen, es habe ihn ein scorpion gestochen, so vergeht das fieber.« Ko bi bil jaz to knjigo pred 40. leti bral, ko so mi mrzlico vračili s popopranim žganjem in stonogami, kako hitro bi bil ozdravel. Pa brez vse šale, to pomaga zoper mrzlico — osel preje, nego doktor. Osel ne ve nič o dobrem življenji; on pozna samo delo in butanja — delaj, pa ne živi dobro, kakor osel, in nikdar ne dobiš mrzlice. Jutrovci so osla bolj čislali, nego Evropci. Celo sveto pismo imenuje Isašara močnega osla, in Abrahamov sinček Izmael je dobil prerokovanje, ka bode divji osel, kteremu ne bode nihče kos. V osmem stoletji je živel khalif (glavar) Mervan, ki je dobil pri zgodovinopiscih častni priimek: »osel Džestre«, to je Mesopotanije. Kaj bi rekli danešnji poglavarji, ko bi jim zgodovinopisci dali priimek: osli, in vendar si ga marsikteri zasluži. O osel preseli so zopet v jutrovo deželo, tam dobiš staro veljavo, staro pravo: — toda moraš evropsko svojo naturo spremeniti, kultura je tudi tebe popačila. Sicer so tebe tudi nekdaj v Evropi častili, ko še so Evropčani bili bolj verni, in se spomnili, da si ti grel s svojo sapo Izveličnarja sveta. Tako berem pri Du Fresne-tu (gloss. članek: Fest. Asinorum). V Veroni so najprvlje oslove praznike častili, od koder so se razširjevali na Francosko, kjer so se obhajali najpoprej v mestecu: Beauvais. Mlado dekle iz žlahne rodbine so posadili na lepo nakinčenega osla, in so ji dali dete v naročje, da predstavlja sveto devico z nebeškim detetom. Osla zapeljejo v cerkev, škof in duhovništvo je šlo za njim. Pri velikem oltarji ga ustavijo, in sedaj se počne sv. maša. Po maši je ljudstvo zapelo pesem, ktero je višji škof Pierre de Corbeil zložil v polu francoskem, polu latinskem jeziku, in je imela naslov: »au Sire Asnes.« Na konci opravila približal se je duhovnik k oslu, in ljudstvo jo trikrat zakričalo: Ia! V procesiji potem so osla zopet peljali v hlev nazaj. Kako se časi spreminjajo! Ko bi bil prevzetnjak, bi delal primere, pa imam tudi že nekaj oslovske nature, ker so me že dosti na tem revnem svetu nabutali. Po naukih Rabbinov se duša prešestnika mora preseliti v oslovo truplo. Zapomnite si to nezvesti moževi. Grki so imeli posebno napitno posodo, ktero so imenovali: osel. Platonikar Ksenokrates je rad vino pil, in ker je vse modre svoje tovariše v pitji prekosil, dali so mu kot plačilo pijančevanja — zlato krono; — znamenje, da niso platonski filozofi boljši bili, nego so Herbartovci in Heglovci. Komérsov torej niso iznašli nemški »burši«, že Platonovi učenci so »salamandra ribali.« Osel je nemuzikalična žival, in vendar so znane stare pripovedke, da je osel na žvegljo piskal, in Bremčani so si ga enkrat izvolili celo za mestnega muzikanta. Ko bi Richard Wagner v svojih operah tudi rabljati hotel oslovo riganje, kako bi se tega veselil njegov visoki pokrovitelj! Rimski basnoslovci pripovedujejo, da je osel s svojim riganjem obvaroval nedolžnost spavajoče Veste; kako dobro bi bilo, da bi ga marsikteri oče postavil pred duri spalnice svoje ljubeznjive hčerke. En osel je s svojim riganjem pripomagal k zmagi Ambrozijev čez Molosane, zakaj ga nismo postavili proti Prusom? — O nobeni živali ni toliko prislovic, nego o oslu. Znana je prislovica: »pravda za oslovo senco.« Odkod ima svoj početek? Nek atenjansk mladenič je najel osla, da bi mu nesel njegovo culico v Megaro; solnce začne hudo peči, mladenič se vleže pod osla in njegov tovor. Vlastnik oslovi tega ne dopušča, trdè, ka je mladenič le najel osla, in ne tudi njegove sence, in ko nista se mogla pobotati, šla sta pred sodnijo. Takšnih pravd je še denes dosti, pa doktorji so radi, ker vrže jim lepe takse, in tako pridejo do zemeljskih posestev in palač.
Druga prislovica je vsem študentom znana, kteri se kaj učijo, in ne zabavljajo samo starim Slovencem: »Asinus apud Cumanos.« Bolj smešna je grška: »πεϱὶ ’ονοῡ παϱαxύψεως.« Gršk nek lončar je v svoji hutici imel vsakovrstne podobščine; nek mož žene osla mimo, in ne pazi, kako osel v hutico poluka in podobice razmetajo potere. Lončar gre tožit. Sodnik ga vpraša: o čem in čez kaj boš tožil, po kterem paragrafu? Lončar reče: »πεϱὶ ’ονοῡ παϱαxύψεως«, o oslovem polukanji. Naš sodnik išče paragraf za paragrafom, ali ko nobenega v zakoniku ne najde, nevoljen spodi tožnika. Še dandenes najdeš take sodnike! Lepa, ker značajna je tudi nemška prislovica: »ich babe einen eselsdurst.« Osel namreč ne more dolže žeje prestati, nego en sam dan, brez dvombe torej tudi ni naš sosed, drugače ne bi rabljal te prislovice. Jutrovci še imenujejo vsako novo stoletje: oslovo letu, to poznamenovanje bi prav prikladno bilo za: »novo êro.« Toliko v čast osla in za poduk in kratek čas. Glejte, nisem tako nevaren prirodoslovec, kakor je prof. Vogt.
Iz mačkinje žalosti leta 1870.
ʼΕπιχαϱμος
Naravoslovne črtice[1]) uredi
II. Podgana uredi
Tako močno ne sovražim nobene živali, nego podgano. Grda ta stvar mi je že kaj škode napravila. Zredim si lepo prase, pa pride ta nespodobnežica, in zraven praseta iz korista je, ali pa še prasetu uho odgrizne. Ona ima veliko prispodobnosti z neko dobro znano ustavo. Vse podkoplje in nikjer nič ne koristi. Ona je živi §. 19. temeljnih postav; če misliš, sedaj pa jo že imam, ti ročno uide. Taka je s tem ljubim §. 19. Kjer ga hočeš v svojo korist obrniti, ti že smukne izpod rok, in najde luknjo, skoz ktero zmuzne. Ko še bi živel podganoslovec mesta Hammeln! Dosti mojih bralcev ni še nič slišalo o njem. Toda pazko! Leta 1284. se jo prikazal v mestu Hammeln pisano oblečen človek, zato so ga imenovali: Buntling. Rekel je, da zna podgane loviti, in obljubil meščanom, da jim bo njih mesto rešil podgan, ako mu dajo plačilo, ktero si je sam odmeril. Meščani radi obljubijo. Naš podganolovec vzame iz žepa drobno piščalko, v njo trikrat zapiska; od vseh strani pridejo miši in podgane, in se dajo prav vbogljivo od copernika v vodo gnati, kjer so se vse potopile. Ko gospod Buntling išče svojega plačila, mu ga Hammelčani odrečejo. Mož so na to razsrdi, ves hud odide in pride zopet na sv. Joana in Pavla dan z rudečim klobukom in divjim obrazom v mesto, zapiska s svojo žvegljico po ulicah, ali namesto podgan in miši, pribezgajo otroci, ktere je peljal skoz mestna vrata v bližnjo goro: Koppelberg, čijega utroba se je odprla, pa tudi zaprla, ko je podganolovec z otroci bil v utrobi gore. Otrok ni bilo več nazaj, razun nekterih in ti še so prišli kot gluhonemi k svojim starišem. Še denes lehko bereš nad novimi vrati mesta Hammeln napis: Centum ter denos cum magus ab urbe puellos duxerat ante nos CCLXXII condita porta fuit. Ta zgodba je tudi namalana v mestni cerkvi, na mnogih hramih, izrezana na kamenih, in tudi poseben denar je bil v ta spomin kovan. Kdor mi tega ne verjame, naj bere sledeče knjige:
a) Erich exodus Hamelensis 1665. b) Kircher, Musurgia II. lib 9. c) Kirchmaier, dissertatio de inauspicato Hamelensium exitu, Wittenbergæ 1671. d) Scholl, fabula Hamelensis Hannov. 1662. e) Becherer, Thüringische Kronika str. 366. f) Schudt, Merkwürdigkeiten, 4 B. 5. K. g) Becker, die bezauberte Welt von Schwager und Semmler, Leipzig 1781 3. B. 4. K. h) Fein, das unter dem Ausgang der hammelschen Kinder verborgene Geheimniss, Hannov. 1794. i) Sprenger, Geschichte von Hammeln, Hannov 1826. k) Lyser, Abendländische Tausend und eine Nacht, Meissen 1838 1, 265. l) Harrys, Sagen Niedersachsens, Celle, 1840. I. str. 45. m) Grimm, deutsche Sagen I. str. 330. n) Hæcker deutsche Volkssagen, Göttingen 1835. str. 20. o) Nork, Volkssagen str. 392. p) Gottschalk, Sagen der Deutschen, Halle, 1814 str. 56 itd.
Glejte, ali ni naš nemški sosed učen mož! — Kedaj bomo mi tako daleč spravili in od podgan našega prihodnjega poglavitnega mesta bele Ljubljane 15 knjig napisali. V Ljubljani pa le tožijo o pomanjkanji gradiva. E brate! saj ga ne manjka, le pisateljev ni, kteri bi ljubljanske podgane znali popisati. Željo sem izrekel, da bi se pokazal tudi pri nas g. Buntling; dali bi mu radi dobro plačilo ne samo za podgane, da jih odpelja, temuč tudi za otroke nemarne, naj gre ž njimi v Koppelberg. — Ne res? Kaj pa menite, postavim, Vi mariborski učitelji grški, latinski, nemški, nemškutarski, nemškoslovenski, in slovensko nemški? Enak copernik podganolovec je tudi bil kapucin Angionini, kteri je v vasi Drancyles — Nonis blizo Pariza leta 1240. tudi vse podgane odpiskal, ali ko mu vaščani niso hoteli dati obljubljenega plačila, jim je konje, govedo, svinje in goske s piskanjem odpeljal, in nikdar jih ne več nazaj pripeljal. Ta mož je bil že bolj praktičen, ker ta reč se zna bolje v kloštru porabiti, nego nemarni otroci. Vse te povesti se dajo naravno razložiti. Že starodavni narodi so opazili, ka, če se dosti podgan in miši pokaže, po tem rada prideta pomor in kuga, ki ljudi in živino pokončata. Letos je te mrčesi nenavadno dosti — utegne priti kuga, in ta bode dosti dobrega napravila v naši državi, marsikterega fantalina, kozla in osla vzela, tu pa tam tudi predsednika konstitucijonalnih in drugih društev pobrala, in tako bode svet sam zapadel reakciji v naročjo — brez pomoči fevdalcev in klerikalcev.
III. Krt uredi
Ali bi te zaklali, ali pa redili in plemenili, draga živalica? tega vprašanja še niso rešili kmetovalci: »Novice« ga zagovarjajo, tudi jaz ga pustim rovati po svojih travnicih, in razkapam vesel krtovinjake. »Ali, Bog obvari, so mi rajna mamka rekli, krta v hišo vreči, ker potem bi ročno babica umrli, če pa bi ga kdo v kuhinjo vrgel, bi morala jaz umreti.« Da bi ga kdo vrgel v lesenjačo pred škotskimi vratami; — bi se vendar prepričali, jeli je vraža rajne matere istinita ali pa ne. Latin ima prislovico: loquax talpa, govorljiv, klafurljiv, jezičen krt. Sedaj zastopim, zakaj so v nekem mestu obhajali svoj »Verfassungstag« v vrtu; ne samo zato, ker tam raste dosti kapuste (krautköpfe), nego ker pod kapusto rad stanuje krt. Nekakšna »wahlverwandschaft« jih je gnala v on kraj, nikakor ne strah pred zoperniki ustave. Prislovico »loquax talpa« tolmači častivredni Messerschmid tako: »loquax talpa significat hominem nullius judicii, sed tamen impendio verborum. Priporočevati bi se torej krt dal za simbol marsikteremu političnemu društvu. Povera ljudska tudi pravi, če slabega človeka s krtovo krvjo poškropiš, ga storiš močnega. Tora j proč s turnanjem in vsakojako telovadbo, ktera je toliko nesreče napravila na Janjčem in na Ježici. Kropite se s krtovo krvjo, in vi bodete močni kot Herkuli, nemški turnari in slovenski Sokoli in bodete brez težave hydram glave odsekvali.
ʼΕπιχαϱμος
- ↑ Zadnjič se je urinila nesrečna pomota v napis in je stalo: »narodoslovne« namesto »naravoslovne«.
IV. Uš uredi
Na Pruskem je široka pokrajina polna muž in jezer in gostih host, veli se Branibor po slovenski, Brandenburg po nemški. Razdeluje se v stari in novi Branibor. Starega Branibora poglavitno mesto je nekdaj bil Branibor, sedaj je Barovljin, ponemčeno Berlin.
Ker tam večidel samo borovje raste in zemljo brani, nastalo je ime Branibor, in mesto med borovjem je dobilo ime: Borovljin, Borljin, Berlin. Dežela je torej domovina smole, zato smo se mi Avstrijanci leta 1866 s prebivalci te dežele tako hudo osmolili. Tukaj teče več rek in rečič s samimi slovenskimi imeni, postavim: Ukra, Notec, Traga, Trebela, Reknica, Slaga, Ina, Pena, Vipera, Vehta, itd. Tudi tukaj teče reka Bisa in v srednjem veku je ta pokrajina se velevala: biska krajina, ponemčeno:Bismark, in mestece z enakim imenom še sedaj stoji. Od tega mesta ima najimenitniše prusko dete — nemški Cavour svoje ime. Bog ve, ali v njem ne teče slovanska kri, ker v Prusih najbolj nemških med Nemci, ali kakor bi borovljinski Nudellmüller rekel: »den Deutschesten unter den Deutschen«, šmence malo nemške krvi teče. Prusi so to, kar Rumuni, in Italjani v Lombardiji — zmešano in smešno pleme, zato imajo toliko duha in energije. Mesto Bismark je znamenito zavoljo svoje uši, ker o njenem početku pravi povest: V mesto Bismark je leta 1350 križ iz nebes padel. Ta križ je delal čudeže. Bismarčani so torej posebno cerkev postavili, in jo imenovali: cerkev sv. križa. Dosti romarjev je hodilo v to cerkev, kar je hudiča razjezilo. Da bi se križu rôgal in ga sramotil, je — hudič namreč — uš stvaril, in jo postavil na slemen cerkve. Uš se je lesketala kot zlato, in zmirom svojimi nogami cepetala. Tako se je pobožnost do križa odvračevala, ker ljudje namesto da bi šli v cerkev, zijali so zunaj — in gledali uš, kako cepeče. Bismarčanom pa je, kakor sedanjemu največemu detetu njihovemu, malo bilo za pobožnost, marveč le za denar, kterega so romarji v mestu pustili, zato so uš oklenili s zlato spono (Spange) in jo privezali s zlato verižico na slemenu, jej dali vsak dan en funt mesa, in mestni župan je romarjem vsakokrat, kader jih je obilo prišlo — ne pred križ molit, temoč uši zijat, uš veliko kakor golobico pokazal. Vendar ni dolže živela vražja stvarica nego mesec dni. Na Kurentovo so jo svečano pokopali, pa namesto žive so si mrtvo na steni cerkveni namalali. Ker so sedanji Prusi več filozofi, nego kristjani, so cerkvo z ušjo vred prepustili zobu časa, kteri neusmiljeno oboje grize, malo razvalin še se vidi, in te se velijo: die goldene verwünschte Laus. Ker kakor smo videli in se prepričali, učeni naš sosed o eni stvari več knjig napiše, nego mi mlačni glupi Slovenci, tako tudi to povest lehko najdeš v dveh knjigah popisano in sicer: Bechstein, Sagenbuch str. 297, in Kuhn, mærkische Sagen, str. 36.
Sedaj zastopim nemško prislovico: »sich eine Laus in den Pelz setzen« (zatrositi si uš v kožuh). Bismarčja uš je zlezla v avstrijanski kožuh, in rodila dosti mladega mrčesa po vseh slovenskih mestih, trgih, gradih, in poprej bomo imeli prav ognušene nohte, nego bodemo vso to mrčes poklali. Že vidim kako slovenski politikarji se kumerno držijo: »es ist ihnen eine Laus über die Leber gelaufen«, se šali Nemec; prav se jim godi, zakaj se ne držijo arabske prislovice: »Bolj na tenko slišati, nego uši kamelove.« Prislovica ruska: »kolikor debeleja je uš, toliko slabeji, suheji je pes« — pomenja: bogati uradniki, ubogi podložniki. Ta prislovica ima le na Ruskem še svoj pomén, pri nas sta uradnik (izvzemši dvorne svetovalce in ministre) in podložnik ubožca, ali velja druga ruska pri nas: »v židovi bradi se uš najbolj redi.« In res dandenašnji nima nihče več denarja, nego — kaplani.
Iz mačkinje žalosti leta 1870.
ʼΕπιχαϱμος.
V. Mravlja uredi
To božjo stvarco imam najrajše. Kolikokrat stojim pred mravljiščem in gledam marljivost in delavnost teh pridnih živalic. Modri kralj Salomon je enkrat potovaje po svoji državi zadel na mravljišče in gledal, kako v mravljevi deželi vse pridno dela, kako je vse v lepem redu. Osramočen gre domu, pozove svojo ministre, rekši, da ga je v srce zbolelo, ko je našel v svoji državi toliko nereda in lenobe — nasproti v mravljevi toliko pridnosti. In vendar je Salomon bil najmodrejši kralj. Ko bi se kralji denašnjega sveta večkrat postavili pred mravljišče in primerjali mravljevo državo in pa svoje! Kako bi spodili svoje reichskanclere in ministre, in toliko nepotrebnih svetovalcev, kteri imajo privilegij le »halbbrüchig« pisati, ali pa druzega posla ne, nego samo svoje ime podpisati. Pojdite k mravljišču vi poslanci parlamentov, ki dosti govorite, pa malo storite, glejte kako brez hruša si mravlje v lepi
složnosti zidajo svoje državno poslopje brez vseh adresnih debat. Pojdite k mravljišču narodni vikači, kteri mislite, da ste za svoj narod Bog ve kaj storili, ako ste pri besedah kvadrile aranžirali.
Pojdi k mravljišču slovenski narod in bodi priden, kakor je mravlja, ako hočeš biti sam svoj. Grof Anton Auersperg je rekel očitno Slovencem, posebno pa jih vodjem v državnem zboru: delajte, da pri delih kulture za nami pridete, ako pa tega ne morete — »dann fügt euch in's grössere Culturgebicth, stellt eure Nation unter die Führung dieses (to je: nemškega) Cultusvolkes.« Ko bi jaz bil mogočen kot Zeus, kteri je iz mravelj stvaril Myrmidone, iz vsake mravlje bi stvaril delavnega Slovenca in vsakega lenega Slovenca bi spremenil v mravljo. Eto ga! že zopet ʼΕπιχαϱμος moralizuje — daj rajši v roke Slovencem knjigo J. Nidera: »Fprmicarius«, ali pa Geylerovo: »Das Buch von der Emeis«, — tam stojijo same lepe reči o mravljevi morali — bodo nekteri bralci gondrali, — ali potolažite se. Plutarch je bil zelo učen, Salomon neskončno moder, in vendar sta oba premišljevala življenje mravlje, ker v njej sta našla zrcalo vseh kreposti.
IV. Opica ali merkovica uredi
Ti slavljena žival, ktera dr. Vogtu toliko lepega denarja daješ! Tudi jaz ubošček brez denarja kakor žaba brez perja sem si prizadeval, da bi neovrgljive dokaze našel, ka si ti res praotec človeškega roda, ali nisem jih mogel najti. Razrezal in razparal sem jo in jega, to je samico in samca, in res sem našel, da opičnjakovi možgani imajo podobo naših, tudi obličje jegovo je podobno marsikteremu licu dvorskih svetovalcev, buča podobna človečji buči, srce, pluča, jetra, sklezen, drobovina vse je takšno, kakor pri človeku — opravila bedastoče, pregrehe, celo periodična bolezen ga storijo človeku podobnega; zato je mirni mislec Herder že menil, da mora biti tudi v njegovem notranjem, v delovanjih njegove duše nekaj človeku podobnega, vendar ni mu upal ta ljudomili modrijan pripisovati človečjega uma, nego je rekel: »des Affen Denkungsart steht dicht amRandeder Vernunft«, toda še vendar nima človečjega uma — ker nič ne iznajde, temoč le vse posnema.
Vendar ne tajim, da je sedanji svet zelo opične nature. Če v Mariboru sklenejo peticijo za ustavo ali zoper konkordat, in se ta sklep bere v kakšnem časniku — hajd! storimo mi to tudi v Brežicah, na Laškem, v Slovenji Bistrici, v Slovenjem Gradcu, v Marenbergu itd., povsod enake kvante, nič originalnega. O politični modrijani, ali niste že pri modrih Grkih brali: τών πιϑήxων εύμοϱφότατς δύσμοϱφος έστίν, kar se vjema z latinskimi: »Simiarum pulcherrima deformis est.« Rimljanom, Grkom in Arabljanom je opica bila podoba grdobe in ničvrednega žlabranja. Posebno Arabljani z opico psujejo brbrače, in pesnik Ibn-nor-Rumi je že politične govornike svojega časa imenoval: opičje besedovalce. Modri in praktični Angličan ima prislovico, ki se tako glasi:
an ape is an ape,
a varlet's — varlet,
thou they be clad in silk or scarlet,
kar se vjema z latinsko: simica simia est, etiam si aurea gestet insignia. Nemškim modrijanom še je le v glavo padlo od mesta do mesta potovati in za drago vstopnino dokazovati, ka je opičnjak naš praotec. Gospod Vogt sedaj pride v Gradec, kjer se rado zbira blato nemške inteligencije, gotovo bo tudi osrečil — Ljubljano, saj tudi tam se vse posnema »fratzenmæssig« v zboru Mamelukov, kar se zgaja na Dunaji ali v Gradcu. Ko bi vstopnina za Vogtove prelekcije ne bila tako draga, bi ga gotovo tudi poklicali Mrhovčani, ali 5 fl. za osebe je draga reč, in mrhovska inteligencija bi mogla potem pet dni stradati. Egipčani so mislili, ka opica skriva svojo vodo, zato so to žival vzeli med hieroglyphiko in so skoz opico vodo spuščajočo predstavljali človeka, kteri si prizadeva svoje zmote in blodnje poskrivati. Bila bi ta hyrogliefa prikladen grb za naša konstitucijonalna društva. Prebivalci otoka Borneo (glej Bohben, das alte Indien I. 41) verjejo, da je opičnjak: »orang-utan«, po našem: hostni človek, za voljo bogapreklinjanja bil v to žival spremenjen, tudi v Koranu (Sure II. V. VII. ed. Ullmann.) se Allah grozi, da bodo tisti, kteri Boga preklinjajo, v opičnjake spremenjeni. Premišlujte to vsi Vogtovci — sicer še imate človečjo podobo, ali že opičje lastnosti — nespametnega žlabranfa. Ker meni naravoslovne prelekcije ne nesejo toliko, kolikor prof. Vogtu, bom jih sklenil, in namestu peresa zopet vzel motiko v roke, ker o meni ne velja latinska prislovica: »piscis eget sale. Utegneva se, čestitljivi bralec, kedaj sniti na drugem polji. Do onih mal mi skazuj, dasiravno ne: »amorem simiæ«, vendar: »amorem ainici«. —
Iz mačkinje žalosti leta 1870.
ʼΕπιχαϱμος
I. Retkva in špargelj uredi
Dober prijatelj mi je pisal, naj nadaljujem svoje naravoslovne črtice, ker mu pomagajo k prebavljanju. Toda moji članki niso samo prebavljivi, nego tudi zabavljivi. Moj prijatelj ima posebno vsak petek veliko nadlogo s svojim želodcem, zato si nastrže retkve, se je prav obilo najé, da laže prebavlja. Če bodeš še, predragi moj! zraven tega bral mojo razpravo o retkvi, še bode ti bolje teknila. Poslušaj tedaj nekaj o retkvi. Retkvo so nekdaj bolje čestili, nego sedaj. Otto Weath de Ylenburg je poklonil cerkvi lep kos zemlje. Ustanovno pismo jo izdelal: »festo cathedræ s. Petri, quo die benedictur raphanus.« To je bilo leta 1348. Denes blagoslovljenje retkve na praznik stolice sv. Petra ni več navadno. Ker ti, moj dragi prijatelj, si bil nekdaj tudi professor publicus extraordinarius na onem učilišči, na kterem jaz, bodeš gotovo našel v kakovšnem starem folijantu, zakaj so ta dan retkvo blagoslavljali. Gfrörer (Kirchengeschichte II, 771) piše, da se je praznik stolice sv. Petra nekdaj tudi velel: festum Petri epularum. Brez dvombe so takrat stari kristjani dobro živeli — imeli »furež« in redkvo rabili za konfekt, to jo za prebavljanje. Grškim poganom je redkva bila simbol prepira, in nekteri etimologi trdijo, da grško-latinska beseda: raphanus se ima izpeljevati iz: ϱάπτω, prepirati se. Tako bi utegnila v retkvi tičali nekakšna prepirljiva lastnost in moč. Dozdeva se mi, da slovenski politikarji preveč retkvo jedó, ker se zmirom prepirajo. Za božjo voljo, vzemite rajše vsako jutro na tešče nekaj kukujeka, ne pa retkve. Drugače vas utegne zadeti kazen z retkvijo. Ali niste ničesar slišali še o tej kazni ? Atinjani so vsakemu nemirnežu, prepiravcu nek neizrazljiv del trupla z vročim pepelom naribali, in po tem mu dali tam retkvo okušati. Ta kazen je bila sicer barbarična, ali pomagala je k priči. — Pa pustimo retkvo, meni jo v petek ljubši špargelj. Tudi cesar Avgustus gaje rad jedel, in od njega izvira prislovica: »citius coquitur asparago«; kar pomenja: »kakšrno reč hitro opraviti«; gotovo je vzeta ta prislovica iz tega, ker se da špargelj lehko in hitro za jed pripraviti. Novejši slikarji rabijo špargelj za simbol boječnosti in strašljivosti, čuda da niso si ga nekteri Slovenci, ki so dobili plemščino, vzeli v svoj grb; prikladniši bi bil, nego šišak, meč, rokavice in drugo vitežko orodje, ker nobeden slovenskih: »Ritterov«, in »Edlervonov« ni pridobil si te česti z hrabrostjo, temuč s poklonovanjem in pohlevnostjo. Lepa čednost je pohlevnost; Belostenec jo prestavlja v lat.: comitas, Milde, Freundlichkeit, Höflichkeit; — ali v slovenski besedi: pohlevnost teči ves značaj Slovencev; — on si ne upa črez — hlev; prav je rekel rajni Jaka Zupan: »pohlevnost po hlevu smrdi, Höflichkeit aber riecht nach Hof.«
II. Tobak uredi
Nesrečna rastlina, koliko si mi že škode napravila! Dvadeset let že tvoj prah v nos vtikam. Vsak dan potrošim najmanj en lot. Za ta denar bi si lehko kupil en par najlepših volov, ali pa en oral vinograda, in bi vendar stal na svojem zemljišči, — bil bi lastinar, a ne večni pretužitkar. Koliko škode pa še napraviš kadilcem! Polovico več, nego šnofalcem. Ali kdo se bode jezil črez Amerikance, kteri so prvi rabili tobak za kadenje in žvekanje? Ko je Evropejec vprašal Amerikanca, zakaj kadi, mu ta odgovori: Tabak vzbuja duhove moje žizni, stori me pogumnejšega v boji, veselejšega v družbi, in me navdušuje za molitev. Res lepe vlastnosti, samo da jih je tobak v Evropi že večidel zgubil. Koliko jih na dan skadi ducent smodk, in ne zmoli nobenega očenaša! Dobro bi bilo, ko bi se navada kadenja amerikanskih rudečekožcev pri nas vpeljala. Pri njih ne sme nobeden domačin preje kaditi, dokler ni iz svete lule (fajfe) kadil. Hišni vladika nažgé vsako jutro sveto fajo, ko solnce izhaja, potegne trikrat in dim puha proti solncu rekši: Veliki duh, darujem ti ta duh — bodi nam milostljiv. To storijo vsi domačini, in enako molijo. Potem vrže en tobakov list na ogenj, da pomirí hudega duha rekši: Na! kadi, bodi dober in nič hudega nam ne stori! Tako tudi delajo drugi. Mi Evropejci pa, ko vstanemo, vtaknemo lulo v usta, ali odpremo škatlo, in vtikamo tobakov prah v nos, in redkokrat se spomnimo dobrega duha, na hudega se pa tako neradi zmislimo. — Iz te svete lule Amerikancev ne sme nobeden kaditi, kteri ima kakšno sovraštvo do druzega. Zato jo prinesejo vsakokrat v zbirališča, v kterih se prepiri odpravljajo, sovražniki pomirujejo itd. Te lule nam Slovencem bi zelo trebalo. Mi živimo v neprijetnih razprtijah, kavsajo se stari Slovenci z mladimi, in vice versa, sedaj še so se naredili »klobučarji«, in se kavsajo z neneprijatelji historičnih individualitetov, in nek g., aus »Windischbücheln« je celo novo sekto stuhtal: »katoličko-narodnjakov in liberalcev«, ktero besedo on sam komentuje in reče da pomeni: bezverniki! Amerikansko sveto lulo sèm! vsi naj kadijo, dokler ne bo prazna, in mir bode med nami. Sveto lulo je, kakor Parijci, ki so nekdaj kraj reke Missuri prebivali, pripovedajo, solnce samo vrglo na zemljo. Napravljena je glava iz rudeče gline, in meri 10 bokalov, cev je iz trstike pol šolna dolga. Vsak kadilec se vleže na trebuh in tako dolgo kadi , dokler ni se opijanil. Ko ta se prekopicne, vstopi drugi in tako vsi do slednjega. Vsi obležijo na tleh, — glasno hrčajo, — in mir je sklenen med sovražnimi strankami. Slovenci, ki v Ameriki živite, iščite, ako še kje to sveto lulo najdete, in pošljite jo v svojo domovino, bodemo na takovšni način poskusili napraviti pomirje. Pri kterem pa ne bode pomagala sv. lula, o onem bodemo rekli kakor Polaci: »Teman je kakor tobak v rogu«, — ktero prislovico razlaga Wurzbach tako le: Es ist mit seinem Verstande nicht weit her.
ʼΕπιχαϱμος.