Narod, ki izumira

Narod, ki izumira France Bevk

prirejeno po Fritjolu Nansenu

psevdonim: Ivan Bežnik

Izdano:	Prosveta, 34/136–161 (1942)
Viri:	dLib 136, 137, 138, 140, 141, 142, 143, 145, 146, 147, 148, 150, 151, 152, 153, 155, 156, 157, 158, 160, 161
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Malo uvoda

“Najzanimivejše ljudstvo na svetu so Eskimi, prebivalci skrajnega severa, sinovi ledene in puste Grenlandije.” Tako trdi Fridtjof Nansen, neutrudni raziskovalec severa, v svoji knjigi “Življenje Eskimov”, ki mi je služila v prvi vrsti pri sestavi tega spisa. V najkrutejšem boju s prirodo, ledom, mrazom, viharjem in nočjo, v najtršem boju za živež, združenim s tisočerimi nevarnostmi, se je to ljudstvo prebilo skoči stoletje in stoletja, toda močnejši so ostali zmagovalci, živeli so in dokazali moč človeške narave. Ko so prišli Evropejci prvič k njimi v dotiko, so jih ti najbrž premagali in pozabnost se je zagrnila nad prvimi naselniki. Prešla so stoletja, novi Evropejci so stopili na njih tla, Eskimi so jih morali priznati za gospode, in vsled dotike z njimi so pričeli propadati po nekem čudnem zakonu, po katerem ginejo vsa prirodna ljudstva, ki pridejo z Evropejci v dotiko. Prišel bo čas, ko ne bo nobenega Eskime več. Ali pa se bo njih rod stopil s priseljenci v novo pleme. Vse eno. Eskima, z njegovo žilavostjo v boju za obstanek, z njegovimi šegami in duševnimi posebnostmi ne bo več. Škoda. Zakaj tudi on ima čustvo, veseli se življenja in le nerad umre, dasi se v nevernosti izkaže junaka.

Da ga spoznamo, preden nam umrje, da se česa naučimo od njegove žalostne usode, za to naj služi ta spis, ki naj bo verna in zanimiva slika tega ljudstva. “So stvari, in sicer važne stvari, ki došlecu vzbujajo večjo pozornost kot dolgoletnemu raziskovalcu,” pravi Nansen, ki ja bil eno zimo njih sredi in opazoval posebnosti njih življenja. Ni mogoče živeti med temi ljudmi, ne da bi jih vzljubil, in za to je ena zima dovolj.

Grenlandija

Grenlandija! To ime nam doni na uho, kot ime pravljične dežele, in vendar ni v ničemer podobna sladkemu bogastvu Indije Koromandije. Najsevernejši kraj na zemlji je to, v katerem še bivajo ljudje v večni borbi z ledom in vetrovi. Dežela je ogromna, čudovita, vklesana v led z ledenimi bregovi, gorami in ledeniki, ki se spuščajo v morje. Ali je obsojen ta kraj k večni temi ali k večnemu dnevu?

Zima je ena sama dolga noč, poletje pa je ena sam dolg in svetel dan. Ali je sploh to poletje? Solnce je nekoliko gorkejše, morje odmrznjeno, prikažejo se bregovi in rastlinje zazelenijo, celo cvetlice zacveto. Toda še v istem času pogosto pada sneg in brijejo mrzli vetrovi. V notranjosti Grenlandije je večen led in mraz z divjimi vetrovi, tam zime ni konca. Na obali sami traja zima osem mesecev.

Ta ogromni otok ali polotok, ki ga obkroža po eni strani Atlantski ocean, po drugi pa Baffinsbai ali Šmitsund, meri nad dva milijona kvadratnih kilometrov. Južni del dežele je močno razsekan in se loči v celino, velike otoke in zunanje otoke, ki stoje kot predstraža v morju. Celina je jeziku podoben kos zemlje, zaožen proti jugu. Središče Grenlandije je pokrito čez in čez z takovrstnim “čebelnim ledom”, ki je podoben ogromnemu otlemu satovju, to je v velikanski osrednji ledenik, ki v velikih veletokih polzi na mnogih krajih v morje.

Okrog te ogromne mase ledu leži precej širok pas zemlje, ki pa se ne oklepa Grenlandije kot celota, ampak je pogosto razsekan od mnogih ozkih, daleč v celino segajočih morskih rokavov ali zasek, ki se imenujejo fjordi. Te zaseke se lomijo kot žarki od središča vse na vse strani.

Na vzhodni strani Grenlandije leži osrednji ledenik obali mnogo bliže ko na zapadni strani. Zato je tudi vzhodna obal mnogo manj pristopna ko zapadna in ima trše življenske pogoje.

Število in velikost ledenih veletokov je tu mnogo večje kot na zapadni strani.

Deželo tvorijo gore, ki so skoraj druga drugi enake in katerih pobočja in hrbti se spuščajo v morje ter imajo le malo povprečnih dolin.

Zimska noč, ki je za severne kraje prava posebnost, traja nas dva meseca in je razsvetljena samo od lune ali zvezd, pogosto tudi od polarne luči, ki je pravo čudo teh krajev. “Nič na svetu se ne da primerjati grenlandski zimski noči, razsvetljeni od polarne luči. To je skrivnosten dih narave same.”

Ravno toliko časa je sam dan, solnce ne zaide in ustvarja čarobne prikazni: severno zarjo in je okrašeno s čudovitimi mavričnimi venci; vidi se pa dvoje, troje in še več solnc, ki so navzkriž postavljena. Oddaljeni kraji se približujejo, oblika se jim izpreminja, solnce se zdi kot plamenica. Nihče ne popiše vseh krasot.

“Uboga je dežela, ki smo jo oropali Eskimom, uboga na zlatu in zelenih gozdovih, gola, in ni podobna nobeni drugi od ljudi obljudeni deželi.

In vendar je v svojem uboštvu tako lepa! Kdor jo vidi, ostane mu drag spomin nanjo. Ona je polna tiste pravljične lepote, ki sem jo sanjal v svoji mladosti.

Močna, divja njena priroda je podobna starodavni pripovedki, izsekani v led in sneg, polni lepih prispodob ko pesem. Podobna je mrzlemu jeklu, v katerem se igraje zrcali solnce.

Velikanske, nepopisane so snežne ravni in ledeniki, ki se razprostirajo od morja do morja, polzijo vanj in ga polnijo. Velikanske doline in gore so zakrite: vse je zabrisano; kar nesejo oči: neskončnost ledu in snega.

Vse je tako preprosto in vse tako veličastno. Bel sneg, zamodrel led, gole, temne gore kot črni kupi, viharno, rjoveče morje. Kadar zahaja solnce, je morje rožnato rdeče in ledene gore se blestijo, kot bi bile obrastene z ogromnimi in številnimi rožami. Pogosto mislim na šatore Grenlandije, na črede severnih jelenov, pasočih se v zalivih in na bregovih, na ptice, trate, vode in močvirja in na dolinice onih gora, kjer prebije Eskimo svoje kratko poletje.

Ta zemlja ima tudi strahovite pokrajine brez vsakterega drevesa. Toda dobe se travnikom podobne jase s številnimi cvetlicami, ki jih prepreda nizko, košato grmičasto rastlinje. Največ trat je ob morski obali. Višje od 600 do 900 m postane trava redka, na njeno mesto stopi mahovje in pritlikavo grmičje. Sicer pa so ti kraji sedež večnega ledu; tu ni ne pomladi, ne poletja v pravem pomenu besede, zakaj dež je redka prikazen tudi v poletnih dneh.”

Izmed živali so tjulenji in mroži velikega pomena za ondotne prebivalce. Ti jim dajo vsega za življenje. Zelo važen je severni jelen in neobhodno potrebna žival grenlandski pes, ki ga rabi za vprego v sani. Tam gori živi tudi severna lisica, beli medved, severna kokoš (snežka) in severni (beli) zajec. Na strmih obrežnih stenah gradijo ptice svoja gnezda v zelo velikem številu, in sicer spodaj alke, zgoraj galebi. Tu se nahaja ogromna množina jajec. Na jugu so neke vrste gosi-“gage”. Mnogo je na Grenlandiji različnih rudnin.

Popolnoma enotno sliko o Grenlandiji je težko podati. Različna okrožja nudijo različne slike. Nemška ekspedicija, ki je odkrila na vzhodni obali Franc Jožefov fjord, ga opisuje tako-le: “Globlje in globlje ko smo prodirali, bolj mila temperatura je bila, voda bolj in bolj gorka. Prizori so tako čudoviti kot v alpah. Neznana dežela, resnično notranjščina Grenlandije se je odpirala vedno lepša in veličastnejša. Mnogoštevilni ledeniki in brzice so prihajale od višjih in višjih gora navzdol ... Konca se ni bilo videti.

Dobili smo pokrajino, popolnoma prosto snega, ne samo v visokem poletju, ampak skozi cele tri mesece. V teh polarnih pokrajinah je rosa popolnoma neznana, na vrhovih nizkih gora smo našli kreč in limanko v lepšem razvoju ko v nižinah. V višini do 2198 m smo našli poleg lepih lišajev tudi debele preproge več palcev dolgega mahu. V najkrajšem času se razvije tu gori najbujnejše rastlinsko življenje. Tu je videti velike, enakomerno zelene plani, po katerih se pasejo severni jeleni. Na mnogih mestih so najlepše zelene trate, ki jih krasijo rumene glavice ledrika, poleg andromede stoji temnorjava zvončica, dalje nežno vedno zelena pirola z marmorno belimi cveti. Tudi lepe, a redke alpske cvetke so tu.

Od živali tu napolnjujejo te pokrajine tudi severni zajci v obilnejšem številu, od ptic smo videli gosi, pasoče se na tratah. Naleteli smo na hermeline, lisice, sove in sokole. Bizam živi tu v čredah, koplje hrano izpod snega in daje meso. Strnad žgoli, ževnik in obrežni tekač žvižgata v nižina. Tudi komarji, muhe in ličinke živijo tu svojo borno življenje. V morju je na milijone različnih rakov. Ti in nekatere male ribice so v hrano gagam, galebom, potapljavcem in morskim lastvicam. Najvažnejši živali pa sta tjulenj in mrož. Eskimo in beli medved, oba ga pridno zasledujeta.”

Neki misijonar je podal opis lepega fjorda, ki ga je zrl z gore. “V vsi svoji lepoti se je razprostrl fjord pred našimi očmi. Čeravno pust, je nudil s svojimi otoki, zalivom in lesketajočim se ledom čudovit prizor. Zagledali smo deželo bajk. V resnici: sredi ledenih pušč, pravi grenlandski raj. Ime mu je Narsak — ravna dežela. Lepa trata vse okoli. Na bregu so ležale velike in lepe kamenite plošče.”

“Ta dežela vpliva z nepopisno močjo na človeka ... Tudi prebivalstvo ni nič manj zanimivo.”

Odkritje dežele in naselniki

Normani s sosednjega Islanda so bili odkrili Grenlandijo v drugi polovici desetega stoletja. Ti so bili prvi Evropejci v ti deželi. Ustanovili so bili dve koloniji, eno na zapadni, a drugo na vzhodni strani Grenlandije. Ti dve naselbini sta bili leto za letom do začetka 15. stoletja v zvezi s svojo domovino. Ta zveza se je potem iz neznanih vzrokov pretrgala. Pravijo, da so bile ob obali nakopičene ogromne ledene gore, ki so zapirale pristop. Evropa je sčasoma na stare naselbine skoraj popolnoma pozabila. Šele leta 1721. je šla nova naselbina v te kraje, in sicer v zapadni del. Norveški pastor Hans Egede je bil vodja tega podjetja. Ta je peč še našel ostanke stare naselbine, toda nobenega sledu od starih prebivalcev več. Našel pa je nove ljudi, Eskime, katerih stara poročila niso nikoli omenjala in tudi katerih drugih prebivalcev ne. Neko poročilo trdi, da so bili nasleniki šele leta 1386 napadeni od Eskimov, ki so prišli od zapadne strani.

Današnje zapadne naselbine so razdeljene v dva dela, severni in južni inspektorat, ki jima načeljuje po en kraljev inspektor (nadzornik). Oba dela loči globok fjord. Tu so nahaja 15 naselbin in mnogo trgovskih opirališč. Vsak del je razdeljen na šest okrajev.

Posebno važne so trgovske točke, kjer se ustavijo vsako leto ladje in preskrbijo ljudi za dve leti s cvibakom, maslom, slanino, sočivjem, moko, deskami, tobakom, strelivom in železjem Prvi parniki prispejo začetkom junija, zadnji odidejo v začetku oktobra.

Obljudeni kraji štejejo samo nekaj hiš z malim številom prebivalcev in ležijo vedno blizu morja.

Najbolj bogata naselbina v celi Grenlandiji je Umenak ali Omenak. Ta kraj leži na visokem otoku in šteje zelo mnogo prebivalcev. Tu dobivajo premog, izvaža se mnogo kož tjulenjev, kož severnih jelenov, zob in trana.

Najsevernejša naselbina je Upernavik, ki leži na malem otoku in ni nič manj bogata ko prejšnja, toda ima redko lepo vreme, vsak čas sneg, mraz še v juliju in najdaljšo noč, ki traja 1896 ur.

Južni deli so bolj obljudeni nego severni, kjer se nahaja mnogo na evropski način zidanih hiš, več misijonskih postaj, stanovanj za uradnike in skladišč. Južna Grenlandija pridobiva živeža mnogo čez lastno potrebo: jajca, ribe, meso, slanino, školjčice in zelenjavo.

Tudi za šole je tu dobro preskrbljeno: vsak prebivalec pod 30 leti zna brati in pisati.

Vzhodna stran Grenlandije je bila ko zapadna naseljena od Normanov, toda tu je delal debel led mnogo večje zapreke, nego na zapadni strani. Šele v začetku 19. stoletja se je posrečilo Viljemu Scoresbyju, da se je v zelo milem, ledu prostem poletju približal do 73° severne širine, in istim okoliščinam se je imel zahvaliti naslednje leto Clavering, ki je prodrl 2° više in trčil tu na Eskime.

Kapitan Graach se je bil podal leta 1829. v te kraje, da bi preiskal vzhodno obal. Ob 65¼° je trčil na Eskime, ki jih je bilo 600 po številu. Ni pa dobil nobenih ostankov nekdanjih naselnikov in tudi naselbin ne.

Tudi ni našel pri Eskimih nobenih sledov vere, jezika ali navad Evropejcev, zato se je porodilo mnenje, da se je morala nahajati ta kolonija v južno-zapadnem delu.

Vendar pa je bil našel Scoresby baje že pred Graachom razvaline na tleh najbujnejšega rastlinstva in na najugodnejšem delu obrežja. Poleg tega je naletel tudi na ljudi, ki so se precej močno razločevali od navadnih Eskimov in so po svoji zunanjosti spominjali na skandinavsko pleme, tedaj na Normane. Vprašanje, kaj je bilo s prvimi naselniki, je ostalo kljub vsemu le vprašanje. Mnogo raziskovalcev se je peljalo v te kraje, nekateri se niso več vrnili, a drugi le z nepovoljnimi uspehi.

Na razvaline starih naselnikov je naletel se neki misijonar leta 188. in s tem nekako zaključil raziskovanje in izpraševanje, kje je ležala vzhodna naselbina starih Normanov. Našel jo je ob južnovzhodni obali, ob krasnem fjordu, katerega opis zaključuje prejšnje poglavje. Bil je to sicer samo ostanek nizkega zidu velikega poslopja, katerega ogromni kamni so pričali o prisotnosti normanske zidave. Poleg so bili trije, na grenlandski način zidani grobovi.

Naselniki vzhodne obali so mnogo redkejši ko oni na zapadni obali, kjer prebiva nekako krog 3000 Evropejcev, po večini Skandinavcev. Spričo prirodnega uboštva dežele je to število mnogo preveliko. Eskimu so v marsičem obtežili boj za obstanek. Stari Normani so jim morali podleči, a zdaj so podlegli oni, ki so se prej sto- in stoletja bili s trdo prirodo in ostali zmagovalci.

Njim, junakom, naj bodo posvečena naslednja poglavja.

Odkod so prišli Eskimi? —

Človek mora ljubiti te ljudi. To čisto prirodno ljudstvo je navezano na obrežje in morje bolj trdno, ko katerokoli drugo ljudstvo. Ob morju stanuje, na njem si išče živeža; morje mu da vsega, česar potrebuje, na njem napravi vsa svoja potovanja: v poletju v svojih čolnih, prevlečenih s kožami, pozimi v saneh, pred katere so vpreženi psi. V življenju Eskima igra morje glavno vlogo — zato je tudi njegova duša podobna morju. Kot morje se spreminja njegovo razpoloženje: resen je v viharju, otroško vesel ob solnčnem dnevu in mirnih valovih. On je otrok morja, razposajen, vesel ko igrajoči valovi, a pogosto temen kot razburkana gladina. Toda vse gre hitro mimo njega. Vihar se pomiri, razburkana gladina se ugladi kot zrcalo ... Priroda ni podarila Eskimu, česar potrebuje za življenje, v izobilju, niti mu ni položila tega na lahko dosegljiv kraj; košček za koščkom mora iztrgati divji in sovražni prirodi iz ledenotesnih rok. Eskimo je kot predstraža človeštva ob mrtvaški tihoti večnega ledu; kolikor daleč na sever smo prodrli, smo dobili to utrjeno ljudstvo.

Vse skoraj nedostopne kraje zemlje je posedel Eskimo. Potom trajnega boja in neprestanega razvoja, se je usposobil bolj nego vsako drugo ljudstvo. Kjer za druge konča vsaka možnost življenja, tam za Eskima jedva začne — on je vzljubil svojo deželo, ki mu je “svet”, v katerem je “človek” on — inuit se imenuje — vsi drugi ljudje so mu samo više razvite živali.

Eskimo se po svoji zunanjosti razločuje zelo ostro od drugih narodov; razločuje se po načinu življenja in po vsem, kar je ž njim v zvezi. Čudovito pa so si podobni posamezni rodovi Eskimov med seboj. Eskimo, ki živi na Aljaski, je tako podoben Eskimu z Grenlandije, da ni nobenega dvoma, da sta to eno in isto ljudstvo. Tudi se v govoru brez vsake težkoče razumeta med seboj. Kapitan Jakobsen je trdil, da se je z jezikom, ki se ga je naučil na Grenlandiji, prav lahko sporazumel na Aljaski. In vendar sta oba rodova silno oddaljena drug od drugega, najmanj za toliko, kolikor je od nas do Kitajske. Taka jezikovna enotnost pri ljudeh, živečih v taki razdalji, je na celem svetu edina.

Velika podobnost posamezni rodov, njih posebnosti v primeri z ostalim človeštvom in dovršenost njih orodja, priča, da je to zelo staro človeško pleme, okamenelo v svojih navadah, ki jih le neizrečeno počasi izpreminja. Druge okolnosti pa pričajo za to, da je bilo to ljudstvo spočetka majhno pleme, ki se je polagoma razprostrlo čez zemljo, na kateri živi danes.

Ta zemlja se razprostira od zapadnega obrežja berinške ceste čez Aljasko, najsevernejše dele severne Amerike in otočje do zapadne in vzhodne obali Grenlandije.

Radi posebnega položaja, ki ga zavzemajo Eskimi, so si učenjaki mnogo lomili glave. Dr. Rink pravi, da je njih orožje in orodje po večjem iz Amerike. Pravi, da so Eskimi živeli najbrž kot eno pleme v notranjščini Aljaske in se šele pozneje razširili na obale ledenega morja. Trdi tudi, de je njih jezik podoben starim indijskim jezikom in da njih šege in pravljice spominjajo v marsičem na Indijance.

Razloček med Eskimi in Indijanci pa je v uporabi sani, v katere so vpreženi psi. V tem oziru se Eskimi približujejo azijskim ljudstvom: Indijanci niso nikdar robili vprežne živine.

Z gotovostjo moremo trditi samo toliko, da so prišli Eskimi z obal berinškega morja ali berinške ceste in se širili korak za korakom na vzhod čez severne kraje Amerike do Grenlandije.

Kdaj so prišli Eskimi na Grenlandijo, je težko ugotoviti. Eni trdijo, de se je to ugodilo šele v štirinajstem stoletju, a ta trditev ni dokazana. Morda je resnica, da so šele takrat zadeli nanje Normani (prvi načelniki), ki so jih imenovali “pošasti”, a vsekakor je možno, da so že bivali na zapadnem bregu mnogo preje. V prvih stoletjih normanskih naselbin ni bilo v južni Grenlandiji najbrže nobenega Eskima, ker jih pripovedi ne omenjajo, pač pa pripovedujejo, da so našli prvi načelniki v vzhodnem in zapadnem delu južne Grenlandije zapuščena človeška bivališča, ostanke čolnov in kamenito orodje. Po vsem sodeč je moralo biti to ljudstvo grdo, zato so ga imenovali “pošasti”. Iz tega se da sklepati, da so bili tam Eskimi že preje in ne samo mimogrede; mogoče je, da so zbežali čez nos in glavo, ko so zagledali tuje ladje. V tem slučaju pa bi jih morali videti načelniki. Najbrže so imeli Eskimi tedaj svoja stalna bivališča mnogo bolj na severu, kjer je še danes lov na tjulenje najbogatejši in je tudi največ kitov. Od tu pa so najbrž pogosto — kot je Eskimu v navadi — obiskovali južne dele zemlje in pustili tam sledove, ki so jih našli naselniki.

Tudi “Zgodovina Norvegije” pravi, da so našli daleč na severu male ljudi, ki so imeli orožje iz kosti in kamenja. — S časom so se gotovo severni Eskimi razmnožili, tako, da je moral iti en del na jug iskat novih bivališč. Ti so najbrž zadeli s prvimi naselniki skupaj in opustošili njih naselbine. Četudi ta trditev ni čisto gotova, so Eskimi vendarle nekako v ta čas, ko so propadle naselbine, posedli južne dele Grenlandije.

Vendar pa so tudi v starih pripovedkah Eskimov sledovi, ki dokazujejo, da so bili boji med njimi in starimi Norvežani. Iz istih pripovedk pa spoznamo tudi, da so živeli v prijateljstvu med seboj. Če bi sodili Eskime po značaju, je skoraj neverjetno, da bi bili ti uničili stare naselnike, posebno da bi bili oni edini vzrok propada. Propad je povzročilo najbrže dejstvo, da so bili naselniki popolnoma odrezani od domovine in so se spojili s prebivalci po medsebojnih ženitvah.

Po katerih potih so prišli Eskimi na Grenlandijo, v tem si raziskovalci niso edini. Eni trdijo, da so prišli čez severno na vzhodno stran in potem šele so prešli preko južnega rtiča na južnozapadno stran. Tedaj so napravili na svojem potovanju nekak krog okoli dežele. To pa ni verjetno, ker pripoveduje neka pripovedka Eskimov, da so ti trčili prvič na stare Norvežane na severnem delu zapadne obali: “V starih časih, ko je bilo obrežje še neredko obljudeno, je dospel čoln s potniki v Godthaabsbuht. Potniki so zagledali tam veliko hišo, katere stanovalcev niso poznali in ki niso bili Kaladliti (Eskimi). Tudi ti so prvič videli Kaladlite in so jih prisrčno sprejeli.” Tako pravi pripovedka. Tudi dejstvo, da so, če so prišli s severa, živeli na celini od lova in v popolnoma drugačnih okoliščinah, kot jim jih nudita obrežje in morje. Kje so tedaj naenkrat dobili čolne in tako popolno orodje za lov tjulenjev in mrožev?

Nansen misli, da so prišli Eskimi preko Šmitsunda na zapadno obal. Proti ti trditvi govori par drugih dejstev, toda je verjetnejša kot prejšnja.

Na zapadnem delu Grenlandije, kjer so danska posestva, biva kakih deset tisoč Eskimov. Na vzhodni obali pa jih je kakih šeststo. Tu prebivajo do 66° severne širine, a više nimajo stalnih bivališč. Tu in tam napravijo potovanja tudi dalje na sever, a se zopet vračajo nazaj, vendar pa ni gotovo, da še bolj na skrajnem severu ne bivajo ljudje. Clavering je našel par družin on 74° severne širine, nemška ekspedicija pa je našla sicer na istem mestu še koče in orodje, a ljudi ne več. Bili so mnenja, da so tu Eskimi izumrli, kar pa ni zelo verjetno: Eskimi so silno trdoživo ljudstvo in ne podležejo tako hitro. Morda so šli isti čas bolj na sever ali na jug, da niso naleteli nanje, tudi prebivajo zelo raztreseni; mnogokrat jih more dobiti samo slučaj. Tu gre za velikanske pokrajine, morda živijo tja gori daleč na sever. Po svoji odrezanosti od ostalega sveta je to najzanimivejše ljudstvo.

Zunanjost in obleka

“Živo imam Eskime pred očmi, ko se spomnim njih srečanja na vzhodni obali. Dvoje rjavih smejočih se obrazov, obkroženih z dolgimi lasmi, je stalo sredi ledu. Sijala sta od samega zadovoljstva s seboj in celim svetom, s polprijaznimi in pol plahimi pogledi na nas, čudne tujce.

O Eskimu lahko trdimo, da je lep. On ima okrogel, širok obraz, velike okorne poteze, male, temne, večkrat stransko ležeče oči, potlačen nos, okrogle razvite ustnice, velika usta in široke, zelo razvite čeljusti, ki mu dajejo z okroglimi ustnicami poseben izraz. V ustih ima dve vrsti močnih bleščečih zob. V celoti dela vse skupaj tak vtis, da misli človek ob pogledu nanje nehote na mnogo dobrih jedi. Obenem pa leži v teh potezah, posebno pri ženskah, veliko ljubkosti.

Navadnemu človeku, vajenemu dolgoobraznih in tenkonosnih in bledih “lepot”, na prvi pogled Eskimo ne bo ugajal. Le počasi si človek izbije te priučene nazore in pozna, da je Eskimo v svojem, od tolšče blesteče zdravju res lep. Plavo morje in solnčni žarki, beli ledeniki in sredi te okolice človeška bitja, s svojim čustvom, mesom in vročo krvjo.

Tako dober vtis pa napravijo le mladi ljudje, ki se pa starajo hitro, zelo hitro. Izsušene, motnooke, plešaste starke niso lepa; te spominjajo na zmrznjena jabolka; neka tihota leži v njih, “Delo” je zapisano na njih obrazu, pa tudi “jesti, obilo jesti”.

Na zapadni strani so Eskimi, ki se bodo zdeli navadnemu Evropejcu mnogo lepši; po svoji bronceni barvi, črnih obrvih in očeh so podobni kakemu romanskemu ljudstvu; nastali so po ženitvi in možitvi z Evropejci. Tu in tam se dobe tudi posamezniki, ki se zde judovskega pokoljenja. Vendar pa je v ti mešanici nekaj mehkužnega, pravi Eskimi delajo lepši, zdravejši vtis.

V Evropi razširjeno mnenje, da so Eskimi majhne postave, je napačno. Moremo jih šteti k srednjim ljudem. Njih telesa so razvita, posebno v gornjem delu. Možje so zastavni, močnih rok in širokih prsi, toda ozkih ledij in neprimerno šibkih nog. Zato imajo tudi v starosti negotovo hojo in so krivi v kolenih. Spodnji del telesa je radi dnevnega sedenja v kajaku nerazvit.

Prva posebnost, ki jo zapazimo pri ženski, so ozka ledja. Roke in noge imajo nenavadno lepe, okrogle. Cela njih postava napravi ugoden vtis.

Glavna barva čistokrvnih Eskimov je rjava ali sivorumena, katera se posebno jasno izraža pri pol-Eskimih. Ta temna barva postane pri moških in starkah radi pomanjkanja čednosti še temnejša. Zanimivo, dasi neokusno je, kar pripoveduje Hans Egede o načinu njih umivanja: “Oni postržejo blato z nožem raz obraza in nato nož obliznejo.”

Novorojeni otroci so bolj svetle barve, pa ne radi tega, ker se še niso umazali. Že Saabyje poroča, da imajo na križu temnoplavo liso, od katere se potem razširi temna barva po vsem telesu. Tudi Holm je pripovedoval nekaj podobnega z vzhodne obali.

Obleka Eskimov je zanimiva. Posebnost je, da se ženske oblačijo tako ko moški, kar je vsekakor bolj praktično in slikovito, ko vse modne evropske obleke.

Možje v južni Grenlandiji oblačijo timiak, ki ima obliko našega volnenega telovnika ali spodnje jopice. Napravljajo ga iz ptičjih kož s perjem in puhom na znotraj. Na timiaku pa je kapuca, ki se potege čez glavo. Timiak je lepo obšit s pasjo kožuhovino na rokah in za vratom. Čez to obleče anorak, nekak suknjič, ki pa je zdaj večinoma iz bombaževine. Noge tičijo v hlačah, ki so napravljene iz kože tjulenja, ali tudi iz evropskega blaga. Na nogah ima kamikere, iz kože tjulenja, ki pa so dvojne: notranje so nekake debele, z dlako na znotraj obrnjene nogavice, zunanje pa nepremočno usnje brez dlak. Podplat med “nogavico” in zunanjim čevljem je napolnjen z morsko travo. Take kamikerje obuje potem Eskimo na bose noge.

Obleka žensk je moškim zelo podobna. One nosijo timiak, toda brez kapuce, pač pa je zato ovratnik iz črne svetle pasje kožuhovine tem večji in se sklepa z ovratnico, okrašeno s steklenimi dragulji. Tudi rokavi so obšiti s kožuhovino kar najlepše. Ta timiak je preoblečen z bombažnim blagom, ki je kar mogoče sijajno in živo barvano: rdeče, modro, zeleno ali rumeno; spodaj ob robu pa je timiak obšit s širokim, pisanim, najpogosteje svilenim trakom. Hlače nosijo tudi iz kože severnih jelenov, samo, da so krajše ko pri moških in segajo samo do nadkolen ter so okrašene spredaj s pisanim usnjem ali s progami jelenje ali pasje kožuhovine. Kamikere pa so daljše kot pri moških in jim segajo čez kolena; te so navadno rdeče, plave, lila ali tudi bele barve in okrašene na sprednji strani.

Poleg opisanih oblek pa se nahaja še posebna obleka za žene, ki imajo dojenčke. Imenuje se amant in je podobna v vsem anoraku, samo s to razliko, da ima na hrbtu veliko malho, v kateri nosi otroka k vsakemu delu.

V Grenlandiji ne izhajajo modni časopisi, zato se tudi moda ne izpreminja tako naglo ko pri nas. Da pa tudi v tem oziru niso popolnoma zapuščeni, nam priča sledeče:

V prejšnjih časih je bil pri ženskah anorak ravno enako dolg ko pri moških. Ko pa so Evropejci uvedli perilo, so bile ženske mnenja, da je srajca vse prelepa, da bi morala ostati skrita. In namesto, da bi začele, ko naše ženske, obleko izrezovati zgoraj, so to pričele spodaj in tako je postal anorak tako kratek, da se vidi med njim in hlačami za dlan širok pas srajce.

Eskimi na vzhodni obali nosijo enako obleko ko na zapadni obali, samo da je timiak mesto iz ptičjih, iz tjulenjevih kož. Tudi v severni Grenlandiji rabijo raje kožo tjulenja ali severnega jelena.

Poleg tega pa vlada na vzhodni obali čudna navada, da je družina, kadar je doma, v hiši ali v poletnem šotoru, skoraj popolnoma gola in ima kvečjemu krog ledij nekak pas, ki so ga raziskovalci imenovali po vsi krivici “spodnje hlače”. Eskimi sami imenujejo to opravo natit ali “domačo obleko”. Pripovedujejo, da so vsi Eskimi nosili v prejšnjih časih to “obleko”.

To bi mogli zagovarjati samo radi tega, ker bi sicer debela obleka zabranjevala izhlapevanje kože, posebno v gorkih zimskih stanovanjih. Misijonarji so se borili proti tej čudni navadi in jo odpravili na zapadni obali popolnoma.

Vendar pa so v tem oziru tudi zapadni Eskimi še vedno otroci narave. Ženske so proti tujcem sramežljive, a med seboj ne kažejo sramu, tudi tedaj ne, kadar se Evropejca že čisto privadijo. Kaj pripoveduje Hans Egede?

“Čisto naravno se jim zdi, če opravijo svojo potrebo vpričo drugih, v posodi, ki je v sobi, vseeno, koliko ljudi je navzočih ...”

Lasje Eskimov so vranje črni, gladki in trdi, ko konjska griva, ki rastejo čisto po svoji volji. Na vzhodni obali jih sploh ne strižejo; z vrvico jih zvežejo, da jim ne padajo čez obraz. Le otrokom jih postrižejo tu pa tam.

Ženske zvijejo lase v trd čop na vrhu glave. Ženske z vzhodne obali jih zavežejo z usnjatimi jermeni, a one z zapadne obali z barvanim trakom. Mlade deklice zavežejo lase z rdečim, a če imajo nezakonskega otroka, z zelenim trakom, žene s plavim, a vdove s črnim trakom. Če bi se slednje rade spet poročile, združijo črno barvo z rdečo, one pa, ki izgubijo upanje, da bi se poročile še kdaj, nosijo bel trak.

Čop las vrhu glave, to je ponos slednje Grenlandkinje, ki pa mora biti trdo zvit in moleti kolikor je le mogoče v zrak. Posebno veliko važnost na to polagajo mlada dekleta, godna za možitev, in zasukajo pogosto lase s tako silo, da dobijo že zgodaj plešasta mesta na glavi. Tudi Eskimo ima precejšnjo mero ničemurnosti. Čudno in skoraj neverjetno je, kar pripovedujejo poznavalci razmer, da ženske rade umivajo lase v scalini in rabijo vodo za “parfum”, ki pač ni za evropske nosove. Poznavalci pripovedujejo mnogo stvari, ki pričajo, kako ravnodušni so Eskimi v tem oziru, a bojim se, da bi s popisovanjem teh uropal čitatelju vse simpatije do tega ljudstva.

Pravijo tudi, da so matere v prejšnjih časih otroke oblizale, ne da bi jih umivale in da so pri iskanju uši vsako posebej pojedle, kar spominja na opice.

Naj govori zopet Hans Egede: “Jedo iz iste posode, iz katere so poprej jedli psi, ne da bi jo pomili, žrejo mrčes s svojega telesa in teles drugih, sploh so mnenja, da mora vse, kar pride iz nosa, pasti v usta.”

Komur se zde te posebnosti Eskimov spotakljive, naj pomisli, kakšno je moralo biti vsako ljudstvo, ko se je nahajalo v tej višini razvoja, na katerem stoje danes Eskimi. —

Kajak in orožje

Površno opazovanje bi privedlo marsikoga do mnenja, da stoji Eskimo na nizki kulturni stopnji; če ga opazujemo natančneje, ga vidimo v drugačni luči.

Ljudje so danes mnenja, da stoji belo pleme po svojih iznajdbah visoko nad drugimi plemeni. Če bi preštudirali razvoj življenja Eskimov in spoznali njih orodje in orožje, ne bi več trdili tega.

Zaživite se v življenje ljudi, ki žive na negostoljubnem in pustem obrežju daljne dežele, brez stika z ostalim svetom, brez kovin, ki so navezani samo na to, kar jim nudi okolica. Samo kamenje, les, ki ga izvrže morje, kožuhi in kosti. Toda, da dobi kožuhe in kosti, mora premagati živali. Če bi živeli naselniki ko Eskimi, zapuščeni od svoje domovine, poginili bi. Eskimo pa se vzdrži, najde tudi svojo srečo in zadovoljstvo, zveza z ostalim svetom mu je bila do danes le v škodo.

Veliko je število izkušenj, po katerih so prišli Eskimi do tega, kar danes imajo in vedo. Zanimiv je razvoj, ki jih je privedel do tega.

Vzemimo, da so živeli Eskimi prvotno na Alaski. Poleg lova na suhem so lovili tudi ribe v rekah in jezerih, kar delajo Eskimi z Alaske in severni Indijanci še dandanes. Pozneje se je del teh Eskimov — bogve iz katerega vzroka — pomaknil po rekah na zapadno ali na severno obrežje. Bolj ko so se bližali morju, bolj redka so bila na severu gozdna drevesa, zato so morali misliti na drugačna sredstva za izdelavo čolnov. Do tedaj so jih izdelovali is lubja dreves. Ni neverjetno tedaj, da so že na rekah poizkušali prevleči čolne s kožami živali. Šele, ko je Eskimo dospel do morja, se je domislil, da bi bilo dobro, napraviti v čolnu krov in se zadelati tako, da bi voda ne mogla vanj. Tak čoln — ki ga imenujejo Eskimi kajak — je bil na ta način gotov. To se nam zdi enostavno, a je Eskima stalo mnogo dela in napora. Ko so prišli stari Eskimi na morje, so spoznali, da odvisi njih življenje od lova na tjulenje in mrože. Uporabljali so tedaj vso moč in ves razum, da so iznašli posebne in čudovite priprave za lov, ki so jih izpopolnjevali bolj in bolj.

Da bi streljali z lokom in puščico, ko preje prt lovu na suhem, je bilo zdaj pri sedenju v kajaku nemogoče; morali so izumiti metalno orožje.

Prvo so uporabljali puščico s krmilnim peresom, ki so jo imeli s početka za lov na suhem. Tako harpuno ali metalno puščico rabijo Eskimi na Alaski še dandanes.

Toda na severu so ptičja peresa izginila in mal, na puščičje pritrjen mešiček je stopil na njih mesto. To je bilo nujno, da so tjulenjem branili beg ali potapljanje. Da bi pa zadeta žival puščice ob bolestnem boju in otresanju ne zlomila, so napravili konico tako, da se je privezana z jermeni lahko ločila od ročaje. To je bila takozvana blaerepil — mešičja pšica, katere se poslužujejo Eskimi, ki stanujejo ob obali.

Mešiček je narejen is galebovega gamžuna, ki ga napihnejo in posuše. V njem je luknja, da ga lahko napihnejo.

Iz tega se je počasi razvilo najvažnejše lovsko orožje Eskima, harpuna z vrvico in lovilni mešičkom. Da bi vlovili velike morske živali, so pritrdi na pušičje vedno večje mešičke. Ker pa so veliki mešički radi večjega zračnega upora zmanjševali moč in daljavo meta, zato so meh pritrdili na puščičje z vrvico in so ga pri metu pustili na krovu čolna ter ga zagnali v vodo šele, če je bila žival zadeta.

Kopjišče (držaj) delajo Grenlandci iz rdečega naplavljenega lesa, neke vrste sibirskega borovca, ki je težak in trd. Na koncu kopjišča je pritrjena močna koščena ploščica, na tej pa je dolg koščen rožiček iz mroževega okla, pritrjen na kopjišče z jermeni tako, da se kost pri močnem sunku nagne na stran, a ne zlomi. Ta rožiček se ujema z neko luknjico v konici harpune, ki je tudi napravljena mroževih ali narvalovih oklov in okovana z železom. Konica harpune visi na vrvici in je oborožena z nazaj stoječimi kavlji, da tem bolj gotovo obtiči tam, kamor se zadene. Poleg tega je napravljena tudi tako, da dobi stransko ležo, kakor hitro se je namerava tjulenj otresti. Ta konica je pritrjena na kopjišče na ta način, da tiči na omenjenem rožičku; na kopjišče pa je pritrjena tudi vrvica.

Kadar harpuna zadene, tedaj se rožiček nagne, konica harpuna se sname in se loči z vrvico vred od kopjišča, ki plava na vodi, dokler ga lastnik zopet ne vlovi, medtem ko tjulenj s konico v mesu in vrvica z mehom plavajo dalje. To je bistroumna iznajdba; bogve koliko rodov jo je preizkušalo.

V Grenlandiji rabijo dvoje vrst harpun, Ena se imenuje unak, ki ima na spodnjem koncu koščen gumb in je daljša in tanjša ko druga, ki se imenuje ermangnak in ima spodaj dve koščeni perutnici, ki pa ni tako pripravna, ker jo veter, če prihaja od strani, kaj lahko nagne v stran.

Vrvice delajo iz kože plavega tjulenja ali mroža in je dolga do 16 metrov ter pol centimetra široka.

Mešiček je napravljen iz kože nekega drugega tjulenja, ki ga slečejo, ogarajo, zvežejo kožo pri glavi in stranskih udih, da ne pušča zraka in jo posuše.

Za usmrtitev napadenega tjulenja imajo sulico anguvigak. Ta ima kopjišče, ki je napravljeno iz mehkega lesa in koščeno, z železom okovano konico. Koščena konica je iz jelenjega rogovja ali narvalovih zob. Da je ne zlomi tjulenj, je pritrjena na kopjišče tako, da jo je mogoče nagniti.

Poleg tega uporabljajo tudi puščico, z imenom nufit, za lov na ptice. Kopjišče je iz mehkega lesa, konica je železna (v prejšnjih časih koščena); poleg tega ima kopjišče v sredi tri stransko ležeče in naprej štrleče konice iz rogovja, z močnimi, nazaj obrnjenimi kavlji. Če sprednja konica ne zadene ptiča, tedaj leti kopjišče mimo, a zadene ga ena srednjih konic.

Vse to trojno metalno orožje izvira, kot že omenjeno, od indijanske puščice s peresi. Glede metanja tega orožja pa je izumil Eskimo način, po katerem se razločuje od Indijancev in severnih azijskih narodov. Ta iznajdba je metalnica ali “metalni les”. Ta priprava, ki dolžino in moč roke močno stopnjuje, je znana le v treh delih zemlje: na Grenlandiji (in pri Eskimih sploh), v zelo primitivni obliki pri avstralskih črncih in ob gorenjem toku amazonskega veletoka. Najbolj je ta metalni les razvit pri Eskimih in dejstvo, da se dobi v primitivni obliki pri zelo oddaljenih rodovih, priča, da so jo iznašli Eskimi sami. Pol metra dolg, 7 do 8 centimetrov širok in poldrug centimeter debel kos rdečega lesa je to. Na njem so zareze za prste, da ne izdrsne iz rok. Na gorenji ploščati strani ima žleb za harpuno, ki leži v njem poprej ko jo Eskimo vrže.

Harpun je več vrst. Eskimo drži pri metu metalni les in puščico (kopjišče) skupaj v ravni smeri ter kolikor mogoče nazaj. Ko zavihti orožje v smeri proti živali, se loči prednji konec metalnega lesa od harpune, medtem ko je drug konec pritrjen na orožje, ki zadene z veliko gotovostjo tja, kamor je lovec nameril.

Poleg tega ima Eskimo v svojem kajaku nož, katerega ročaj je dolg 1 meter in 30 centimetrov, a klina je široka 20 centimetrov. Ž njim usmrti ranjene živali. Poleg tega ima v kajaku še drug nož, s katerim naredi luknje v tjulenjevo kožo, da ga priveže z vrvmi za kajak.

Znotraj ima kajak leseno okostje, ki je bilo narejeno v prejšnjih časih iz lahkega na plavljenega lesa, ali tudi iz grmičja, dandanes pa kupijo Eskimi od Evropejcev smrekovih desk v ta namen.

To okostje je prevlečeno zunaj s kožami grenlandskega tjulenja ali s kožuhovino. Tuintam vzemejo v ta namen tudi kožo modrega tjulenja, ki velja za najboljšo, a je žival preredka, da bi uporabljali njegovo kožo za čolne. Dobra je tudi koža velikega tjulenja.

Navadno prevlečejo kajak s kožami, ko so te še sveže, če so pa suhe, jih morajo zmehčati in zmočiti, da so lepo nategljive; ko se posušijo, so ko koža na bobnu, napete in trdne. Strojenje, napenjanje in šivanje kož je žensko delo, ki pa ni lahko. Največja sramota za Eskima je, če so kože slabo napete.

Če je treba prevleči kajak, tedaj se zberejo in pomagajo pri delu vse ženske istega kraja. To jim je v veliko veselje, zakaj v plačilo jih dandanes lastnik kajaka pogosti s kavo.

V sredi kajaka je votlina, toliko velika, da Eskimo lahko porine skozi noge in se vsede; nato je treba vaje, zakaj votlino napolnijo ledja moža popolnoma. Votlino obkroža lesen 3 centimetre visok obroč, čez katerega napnejo nepremočljiv kožuh. V dno kajaka namečejo kožuhovine, da je sedež mehak.

Navadno dela kajak vsakdo sam in si vzame mero, da se mu prilega popolnoma. Kajak je približno pet in pol metra dolg in 45 cm širok, le na dnu je primerno ožji. Visok je 12 do 1 cm, pod votlino za sedež je malo višji in ima ploščato podobo, proti obema koncema pa se zožuje v dvoje ostrih konic, ki so oborožene s koščenimi nadevki, da se ne pokvari, kadar trči ob breg.

Čez krov je napetih po šest jermenov, ki služijo v to, da se vanje zatakne različno orodje, ki mora biti vedno pri rokah. Na ene teh jermenov pritrdijo tudi ujete živali. Ptice zataknejo kar za glave zanje. Tjulenje in mrože pa privežejo z vrvico. Ribe leže prosto na krovu.

Kajak je tako lahek, da ga je mogoče nesti na glavi z vsem orodjem več milj daleč.

Za veslanje imajo dvodelno veslo, za katero drže v sredi in veslajo zdaj na levo, zdaj na desno. To veslo je nastalo gotovo iz enodelnega vesla Indijancev, ki ga vidimo še dandanes na južnozapadni obali Alaske. Bolj severno že rabijo dvodelna vesla, a so prva še vedno v večini. Še dalje na sever in vzhod prevladuje dvodelno veslo bolj in bolj, dokler ne zmaga popolnoma. Tudi azijski Eskimi poznajo samo dvodelna vesla.

Ob lepem vremenu obleče Eskimo takozvani Aknilisak ali pol kožuh is nepremočljive in gole kožuhovine, ki ima na spodnji strani všito vrvico, da potegne kožuh čez lesen obroč kajaka in ga trdno zadrgne. Ta kožuh popolnoma zapira kajak, da ne more voda vanj. Zgornji del tega polkožuha sega do pazduhe in ima naramnice, ki se lahko zdaljšajo ali skrajšajo.

Na roke pa si natakne posebne rokave in usnjate rokavice, ki so tesno zaprte in zvezane, da si ne zmoči rok.

Če je morje zelo razburkano, tedaj polkožuh ne zadostuje, zato ima tuilik ali kožuh za v vodo, ki je ravno tako zvezan kot polkožuh in se istotako tesno zadrgne nad obročem. Razlika je ta, da je kožuh popoln, z rokavi in celo s kapuco. V tem kožuhu kljubuje Eskimo morju. Če ga valovi prekucnejo, dvigne se zopet suh iz njih in niti kapljica vode ne pride v kajak.

Sedeti v kajaku in držati ravnotežje, ne da bi se prekucnil v valove, je težko. Zato je treba spretnosti in vaje, ki jo ima samo Eskimo, ki s pomočjo svojega dvodelnega vesla čudovito naglo drči čez vodo.

Zgodaj mora pričeti z vajo, kdor hoče biti dober veslač v kajaku. Grenlandski dečki se vadijo v čolnu svojega očeta že od šestega leta dalje. Ko so stari dvanajst let, dobijo svoj kajak. S tem se prične njih življenje. Zdaj je mladi Eskimo vedno na vodi; spočetka lovi ribe, počasi pa tudi druge živali.

Važno za veslača je, da se ume zopet spraviti kvišku, če se prevrže s čolnom vred, kar pa ni lahko. Eni si pomagajo z veslom, drugi s kopjiščem, da, celo s samo roko. Nekateri so čudovito spretni in mirni pri tem.

“Nek Eskimo mi je pravil o veslaču, ki je bil vzor spretnosti v tem oziru. On se je lahko dvignil na desno — na levo — z veslom — brez vesla — s kopjiščem — brez kopjišča — z iztegnjeno roko — s stisnjeno pestjo — skratka, edino, s čimer si ni mogel pomagati, je bil — jezik. In pri tem je iztegnil moj dobri Eskimo jezik iz ust in rezal strašne obraze, da bi mi dokazal, kakšnih groznih naporov bi bilo treba, če bi si hotel pomagati s tako nepripravnim orodjem.

V prejšnjih časih si je mogel in znal vsak Eskimo sam pomagati kvišku. Zdaj, ko so prišli z dotiko z Evropo, je slabši v tem oziru. Tudi na vzhodni obali v tem pogledu boljše nego na zapadni, dasi je bilo prej narobe.

Eskimo, ki se zna na vse načine spraviti kvišku, lahko kljubuje vsemu in se igra z valovi ko galeb. Ob visokih valovih položi veslo poleg sebe, nagne se v čolnu naprej tako, da gredo valovi čez njega. Nekateri se zvrneje nalašč in se dvignejo zopet ter gredo dalje. Večje spretnosti in sposobnosti si pač ne moremo misliti.

Kdor se ne more dvigniti sam in ni blizu pomoči, je izgubljen. In zvrne se tako lahko! Neprevidna kretna, napad na žival, malo večji valovi, vse zadostuje, da se čoln zvrne z veslačem vred. To se zgodi ravno tako pogosto tudi ob lepem vremenu.

Dandanes se utopi leto za letom mnogo Eskimov na ta način. Leta 1888 je umrlo v južni Grenlandiji na ta način 15 odstotkov moških izmed vseh umrlih. Naslednje leto jih je utonilo 9 odstotkov izmed 152 moških mrličev. Če pomislimo, da šteje ta okraj samo 2591 moških, je to mnogo.

Na lovu

Pogosto slišimo, da so Eskimi strahopetno ljudstvo. Ti, ki jih sodijo tako, so jih videli samo na suhem ali pa ob lepem vremenu na morju — kadar so bili prekomodni, da bi kazali svoj pogum — ali pa se niso potrudili, da bi se bili vživeli v značaj Eskimov.

Če mi razumemo pod pogumom biti se proti premoči ko tiger do zadnje kaplje krvi, tedaj moramo priznati, da Eskimo tega poguma nima mnogo, ki pri njem tudi ni v posebni veljavi.

On je vse premiroljuben in dobrodušen, da bi prevračal, če mu kdo n. pr. da zaušnico. Ravnajo se po načelu: “Če te udari kdo po desnem licu, ponudi mu še levo.” Iz tega pa ni mogoče sklepati, da bi bil Eskimo bojazljiv.

Kdor hoče napraviti o človeku pravilno sodbo, ga mora opazovati pri delu. Spremite Eskima na morje, opazujte ga pri delu, spoznali ga boste vse drugače. Če razumemo pogum tako, da se v trenutku nevarnosti mirno bližamo cilju, odstranimo težkoče in izpeljemo, kar moremo izpeljati, z največjo hladnokrvnostjo in zremo največji nevarnosti ali celo smrti mirno in neustrašno v obraz — če razumemo pogum tako, tedaj je na Grenlandiji več pogumnih mož ko pri nas.

Z lovom v kajaku je združenih mnogo nevarnosti. Oče je utonil na morju, brat in prijatelj tudi in vendar gre Eskimo dan za dnem na morje, v viharju in mirnih valovih. Če je zelo velik vihar, ne gre prav rad, izkušnja ga je naučila, da ob takem vremenu pogine marsikdo. Če pa je že zunaj, vesla mirno dalje, ko da mu je vihar deveta briga.

Lov v kajaku je krasna igra, vesel ples z morjem in smrtjo. Nič ni lepšega, ko videti ponosen boj z valovi, ki zagrinjajo lovca pod seboj. Lep je tudi pogled, ko drčijo kajaki, napadeni od viharja, ko črne ptice v zatišja. Valovi jih preganjajo, vesla sviščejo v zraku, telesa so nagnjena naprej. Vse je samo življenje, sam pogum, ko se kopljejo iz morskega žrela.

Sredi najbolj divje igre se prikaže tjulenj: hitreje nego misel zleti harpuna skozi razdivjane morske pene. Tjulenj uteče z mehom, toda dobe ga kmalu in ga usmrtijo. In zopet gre stvar dalje; vse se zgodi z največjo izvedenostjo in mirnim obrazom, ko da vse to ni nič.

Tu je Eskimo velik. In mi? Da, mi smo v taki okolici resnično majhni.

Spremimo Eskima na lov!

Že nekaj ur pred solnčnim vhodom spleza na grič, kjer je dober razgled, in opazuje, ali bo vreme ugodno ali ne. Ko je glede tega na jasnem, gre domov in obleče kožuh. V starih dobrih časih je zajtrkoval Eskimo požirek vode, zdaj pa more imeti par skodelic zelo močne kave. Zjutraj ne je sicer ničesar, ker bi mu sit trebuh vzel vso gibčnost; tudi ne vzame ničesar s seboj, razen nekaj tobaka za žvečenje.

Ko prinese kajak na breg in je vse orodje na svojem mestu, se spravi v votlino, pritrdi kajak na lesen obroč in švigne na morje. Istočasno gredo tudi drugi na lov, vsi kake dve milji od brega.

Vreme je mirno, valovi hitijo proti bregu. Lahka meglica leži nad ožinami med otoki, skozi katero veslajo lovci. Galebi se zrcalijo v valovih in se zde dvakrat večji. Kajak ob kajaku režejo lahke pljuskajoče valove, vesla se potapljajo v taktu, možje se pogovarjajo med seboj, tu pa tam zadoni vesel smeh. Že zdaj vrže kateri puščico, da ...di s tem roko. Eden izmed njih je napadel ptiča: pšica je presekala zrak, prebodeni ptič se je poskušal, plahutajoč s perutnicami, potopiti. Eskimo ga je dvignil z vode, snel puščice, mu zavil vrat in ga pritrdil zadaj na kajak. Kmalu zapuste otoke , ožine in se spustijo na pravo morje.

Po večurni vožnji dospejo na kraj lova, kjer kukajo glave tjulenjev iz valov, ter se raztresejo in pričnejo zasledovati plen.

Boas, najboljši lovec svojega okraja, — je zapazil velikega tjulenja in ga zasleduje. Toda tjulenj se je potopil in čakati mora, da se zopet prikaže.

Glej! nekoliko proč je pokukala iz vode temna okrogla glava. Boas se sklone globoko na kajak in vesla s tihimi udarci vesla bliže. Tjulenj leži mirno na vodi, dviga glavo in pusti, da ga valovi prijetno zibljejo. Toda v hipu postane žival pozorna. Zagledala je odsev vesla in gleda sovražnika z velikimi, okroglimi očmi. Ta spusti veslo in se niti ne gane, medtem ko drči kajak dalje. Tjulenj ni zapazil nič posebnega in se spusti zopet v svojo prejšnjo brezskrbnost. Dvigne zopet glavo, proži gobec v zrak in se koplje v jutranjem solncu, ki se blesti na njegovi mokri koži. Medtem se približuje kajak z največjo hitrostjo. Kakor hitro obrne tjulenj pogled vanj, spusti veslač vesla in se ne gane; ko pa tjulenj obrne glavo proč, se pot nadaljuje.

Boas se približa na daljavo lučaja, pripravi harpuno, pogleda, če je vse v redu, nato še en udarec z veslom in pravi čas je prišel — toda v tem trenutku se tjulenj potopi. Žival ni bila preplašena in bo prišla čez nekaj časa zopet nad vodo. Treba je čakati. To pa lahko traja silno dolgo časa, zakaj tjulenju se morda ne zljubi tako naglo pogledati v beli dan. Eskimo ima veliko mero potrpežljivosti: ne da bi se zganil, sedi tu, samo glava se obrača prežeče na vse strani.

Slednjič se prikaže tjulenj nekoliko proč od strani zopet iz vode. Boas obrne previdno kajak in mu vesla neopažen nasproti. Naenkrat postane tjulenj pozoren in se potopi. Toda Boas pozna navade tjulenjev že od nekdaj in vesla z največjo hitrostjo na mesto, kjer je prej tjulenj izginil. Čez nekaj sekund pogleda tjulenj radoveden iz vode. Ravno prava razdalja je; Boas zgrabi harpuno, jo zavihti z roko ... kot blisk zleti ost raz kopjišča in potegne vrvico s seboj. Tjulenj skrivi hrbet, da bi se potopil, toda v istem trenutku ga zadene ost in se zapiči v njegovo stran. Ranjeni tjulenj oteplje z zadnjimi udi in peni vodo ter izgine v valove, potegnivši vrvico s seboj. Medtem pa vrže Boas mešiček v vodo, ki prijetno plava po gladini, izgine in se spet prikaže. Boas, ki je ujel medtem harpuno, katero je bil otresel tjulenj, vesla za njim. Sulica je pripravljena, tjulenj se zopet prikaže nad vodo. Razljučen se obrne proti zasledovalcu, vrže se naprej na mešiček in ga raztrga, potem se bliža kajaku. Boas je pripravljen. Tjulenj je skrivil hrbet in leti z razprtim žrelom ko strela skozi peneče valove. V tem trenutku bi ponesrečen napad veljal življenje lovca. Toda Boas dvigne sulico z veliko mirnostjo in jo zadere s krepkim sunkom tako globoko živali v grlo, da ji pogleda zadaj iz tilnika. Tjulenj zarjove, strese z glavo, da zatrepeta sulica, ki je pa ne more ne zlomiti, ne se je otresti. Kri pordeči morje okrog njega. V naslednjem trenutku pa ga zadene druga sulica skozi pljuča v srce — in boj je končan.

Boas vesla čisto do živali ter ji da še zadnji sunek z dolgim nožem, ako še ni popolnoma mrtva. Nato potegne sulice iz živali, ujame vrvico in mešiček, ki ga priveže na tjulenja, izreže konice harpune in dene vse na svoje mesto. Nato priveže tjulenja zadaj na čolnove jermene.

Ko je Boas s tem gotov, se ozre še po drugih. Srečo ima: zagledal je novo žival, ki kuka iz vode. Hitro se oprosti mrtvega tjulenja, ki ga drži mešiček na površju, in se poda na lov. Čez nekoliko časa premaga tudi to žival in se vrne k svojemu prvemu plenu. Obe živali pritrdi na desno in levo h kajaku. Zdaj je težko obložen, a kljub temu mu ne dela to nobene zapreke, da ne bi vlovil še katero žival. Tu pa tam jih dobi po štiri ali tudi več.

Tobija, drug dober lovec, pa ni imel toliko sreče. Prvi tjulenj, ki ga je lovil, se je potopil v vodo in se ni prikazal več. Nato je zagledal drugega. Ko je veslal proti njemu, se je nenadoma prikazal iz vode tik njega velik tjulenj, na katerega je vrgel harpuno.

Velik tjulenj se je valil v vodi ko nor. Vrvica je drčala z veliko naglico s kajaka, zataknila se na sprednjem koncu in preden se je Tobija zavedel, mi je gledala sama glava iz vode. Ali je izgubljen? Vsi, ki so v bližini, mu hite na pomoč, brez posebnega upanja, da bi ga mogli rešiti. Toda Tobija je dober veslač, ki ne izgubi tako kmalu ravnotežja in pusti, da ga tjulenj, ki ga hoče spraviti v globino, vleče s seboj. Končno pogleda tjulenj zopet iz vode in to priliko uporabi Tobija, da mu predre s sulico glavo. Še en gib — in žival je mrtva.

Ostali so pritekli ravno, da so pomagali privezati žival za kajak in dobili zaslužen kos slanine. Navada je namreč, da da lovec vsem v bližini se nahajajočim sosedom po en kos sveže slanine od ujetega tjulenja, ki ga pojedo navadno takoj.

Do tedaj je bilo vreme lepo, morje se je svetilo v solncu kot zrcalo. Toda v zadnjih urah so se pričele zbirati na južnem robu neba temne plasti oblakov, zamolklo grmenje je potreslo zemljo, na južni strani morja pa je nastala nekaka megla. To pomeni vihar in megla so meneči valovi, ki jih podi piš pred seboj. Viharja z južne strani, ki se imenuje nigek, se boji Eskimo najbolj.

Sedaj kar se da hitro na zemljo! Oni, ki nimajo plena s seboj, pridejo najlažje dalje, a ostanejo skupaj z drugimi. Še niso prišli daleč, ko jih je že objela vihra. Vihar je bičal vodo v pene, veslači so ga čutili za seboj ko velikana, ki jih ziblje in poriva dalje. Valovi se dvigajo kot stolpi, lomijo se in valijo čeznje. Zemlja leži še daleč. Ničesar ni mogoče videti vsled pen, morje jih je skoraj pokopalo, samo vesla, roke in glave se prikažejo tu pa tam izza grebenov valov.

Morje je hujše in hujše — črno in belo se izpreminja, kopiči se, nebo skoraj izgine. Veslači zataknejo vesla za jermene, nagnejo se naprej ogromen val kot gora pljuskne čeznje. Za trenutek je izginilo vse. Nato pa gredo kajaki zopet svojo pot naprej. Valovi se kopičijo drug za drugim. Včasi mu planejo valovi sami v žrelo in tako zmanjšajo njegovo moč. Zopet so izginili vsi kajaki. V tem hipu se je prikazal eden, zopet drugi, tretji, toda z dnom obrnjenim kajaku. — — bližnji sosed mu hiti na pomoč, toda v tem prileti nov val — ko izgine, sta zvrnjena dva. Drugi se dvigne takoj in prvo, na kar misli, je, pomoč prvemu. Vesla do njega, seže pod vodo in ga potegne za roko, da lahko zgrabi za veslo in se uravna. Kožuh se je sicer nekoliko ločil od obroča in pustil malo vode v čoln, toda ne toliko, da bi ne mogel dalje. Ostali so mu vlovili veslo in šlo je dalje.

V takem slučaju je najtežje za one, ki vozijo s seboj plen. Včasi mislijo na to, da bi plen odvezali, toda to se zgodi le v najskrajnejši sili. Zakaj najbolj ponosen je Eskimo takrat, ko dospe s plenom domov in mu veseli obrazi smeje gledajo z brega nasproti. Že dolgo prej, ko se vrača, misli na ta prizor.

Po mnogem trudu dospejo končno v nekoliko mirnejšo vodo: otoki, ki leže proti jugu, jim nudijo nekoliko zatišja. Bolj ko se bližajo domu, bolje in hitreje drčijo čolni.

Medtem pa so žene doma v velikih skrbeh. Ko nastane vihar, letijo na kako višino, ki nudi dober razgled, stoje tam v tesnih gručah in gledajo po morju za svojimi soprogi, sinovi, brati. Tu stoje v mrazu, dokler ne odkrijejo njih oči črne pike daleč na obzorju. Veseli klici zadonijo: “Prihajajo, prihajajo!” Pričnejo jih šteti. “Dveh ni!” — “Ne, tu je še eden!” — “Vsi so tu, vsi so tu!”

Kmalu spoznajo drugega za drugim, bodisi po veslanju ali po kajaku, hkrati se zopet zasliši divji krik veselja: “Bosse kaligpok!!!” (Boas vleče = ima plen s seboj.) Ta vesela novica gre od hiše do hiše, otroci jo kričijo. Zopet krik: “Ama Tobiase kaligpok!” (Tudi Tobija vleče.) Tudi ta novica gre od hiše do hiše. Zopet: “Ama Simo kaligpok! Ama David kaligpok!”

Prvi kajaki prispejo v zaliv; to so oni, ki nimajo plena. Žene jih sprejmejo in pomagajo potegniti čolne na breg.

Sledijo kajaki s plenom, ki ga, ko dospejo do brega, odvežejo in vržejo ženam, nato se izkrcajo sami. Potem skrbijo za to, da spravijo kajak in orodje na varno. Za plen se ne zmenijo več, to je delo žena.

Možje gredo v hiše, slečejo mokro obleko in oblečejo “domačo obleko”, ki je danes pač bolj obleka, kot je bila — kakor smo slišali v prejšnjih časih.

Sedaj zajtrkujejo. Popolnoma pa se najedo šele tedaj, ko je plen razsekan, skuhan in položijo meso v veliki skledi na tla. Tedaj pa požrejo neizmerne množine mesa in slanine.

Ko se nasitijo, vzamejo žene kako delo v roke, možje pa počivajo od dnevnega napora, snažijo orožje in pripovedujejo dnevne dogodke, ki jih posluša vsa družina, posebno dečki.

Eskimi svojih dogodb ne pretiravajo, kot je navada pri nas vseh. Pripovedovanje je živo in odkrito. Besede ponazorujejo nagle kretnje rok: z eno predstavljajo žival, a z drugo udarec. Primer pripovedovanja je ta-le: “Ko sem hotel zgrabiti harpuno, sem se ozrl; tu je ležala; zgrabil sem jo trdno v pesti; švignila je.” Met pokaže z roko. Pri tem ne pozabi z levico pokazati zadnje umirajoče gibe živali. Tupatam se pripovedovanje razvije tudi v šalo, ki vzbuja obilo smeha.

Tako preteče Eskimu dan. Nič posebnega ni v teh doživljajih, ki so za Eskima tako privlačni. Vse njihove misli so zunaj na morju, trd boj z valovi je bogastvo njegovega življenja. Če mora ostati doma, mu je tesno pri srcu.

Zato ni starcem nikjer tako težko ko na Grenlandiji. Brez moči morajo čepeti doma in živeti od milosti drugih, ko so nekdaj hodili na morje in se vračali s plenom, prihitijo k bregu in jim pomagajo razkladati.

Pogosto je lov nevarnejši kot ta, ki so ga ravnokar opisali. Če pride velik tjulenj pod kajak, tedaj je treba velike spretnosti in mirnosti, da preprečijo, da ga ta ne zdrobi popolnoma. Nevarnost je tudi, če se prikaže tjulenj tik kajaka iz vode, ker je žival ravnotako nagla kot močna. Če napade kajak in ga zvrne, tedaj je malo upanja na rešitev. Včasih zgrabi moža pod vodo, ali pa se loti kajaka in mu napravi luknje v dno. Kljub temu se dogaja, da se mož tudi v takem slučaju vzravna in premaga žival.

Še nevarnejši nasprotnik pa je mrož. Nad takega se spravi navadno po več lovcev, zato da pomagajo drug drugemu v slučaju potrebe. Toda tudi en sam se ga loti.

Mrož je velika, do 5 metrov dolga žival, s trdo, vlačno kožo in debelo plastjo slanine, nenavadno trdo lobanjo in neotesanim truplom. Le kdor ima močno in vajeno roko, ga lahko zmaga. Kakor hitro je mrož napaden, se obrne na napadalce. Ne godi se mu dobro, kogar zadene s svojimi dolgimi, močnimi okli. Če so drugi mroži v obližju, napadejo kajak vsi hkrati.

Še norveški lovci imajo z vsemi svojimi puškami, sekirami in sulicami veliko spoštovanje pred njim.

Kolika predrznost je tedaj, če gre nadenj en sam v šibkem kajaku in z lahkim orožjem! Eskimu je to nekaj navadnega. On se bojuje z njim, mu zasadi sulico v telo in ga premaga.

Pri takem lovu je hladnokrvnost glavna stvar, sicer lovcu slaba prede, pri Kamgamiutu je napadel neki mrož kajak od spodaj, prodrl z okli dno, možu ledja in celo krov. Tovariši so hiteli nesrečniku na pomoč, in le s pomočjo drugih se je rešil živali in prišel na suho.

Poleg teh živali napade Eskimo tudi kita, in sicer ardluka, ki je precej nevarna žival. S svojo močjo, spretnostjo in ogromnimi zobmi lahko zdrobi kajak v hipu, le napade žival sama. Tega se boje celo Eskimi, kar jih pa ne zadržuje, da ne bi ga napadli.

Včasih so se lotili tudi velikega kita, toda le v velikih “ženskih čolnih”, v katere so šle tudi ženske in otroci. Hans Egede piše: “Za ta lov so se okrasili kot za svatbo, sicer bi jim kit ušel, ker ne mara umazanih oblek.” Kit je bil harpuniran, toda je pogosto s svojim repom čoln ali prekucnil, ali pa ga razbil. Možje so mu celo planili na hrbet, ko so postali sunki šibkejši, in so ga bodli s sulicami in umorili. Tak lov je danes postal redek.

Tudi pri lovu manjših žival in rib se po neprevidnosti lahko zgodi nesreča, da se kajak zvrne. Mnogo že jih he čisto na lepem našlo smrt.

Eskimo ima mnogo poguma in samoobvladujoče hladnosti. Nesreča ga le še bolj utrdi v tem. Kaj pravijo Grenlandci sami o svojih doživljajih v njih časopisu “Atnagagdtutit”?

“Nek lovec iz Tormaita je šel februarskega dne leta 1876 na lov proti severu. Ko je dospel na svoj navadni lovski prostor, je pogledal tik pred njim tjulenj iz vode; lovec je potegnil svojo puško izza jermenov, da bi ustrelil, pri tem pa se je puška sprožila sama in krogla mi je prodrla spodnji del telesa. Ko se je zavedel, je šel iz čolna in se vlegel na ledeno ploščo v bližini; tu pa je začelo pihati od severa in val za valom se je podil čezenj in ga oblival, zato je moral spet v kajak in veslati proti jugu. Treba se je čuditi žilavosti moža, ki je težko ranjen preveslal odprto morje in dospel domov. Pomisliti je treba, da je veslal po zunanji strani otokov, dosegel zaliv, potegnil kajak na suho, dal znamenje; nato pa se je zgrudil na tla, ker ni bil več v stanu doseči hiš, ki so bile oddaljene le malo od brega. Ko so ga pozneje našli in preiskali kajak, jim je bilo nerazumljivo, kako da je še živel, ko je izgubil toliko krvi, ki je stala v dnu kajaka. Ko so ga nesli domov, je bil prepričan vsakdo, da ne bo dočakal drugega jutra, pa je živel še tri dni. Nikakega strahu pred smrtjo ni čutil, govoril je samo o tem, da spada k onim, ki so dosegli “milost”.

Mnogo podobnega pripovedujejo o tem ljudstvu. S trpljenjem in nevarnostjo je združeno vse njih delo in vendar ga opravljajo z veseljem in ljubeznijo. Če bi imeli Eskim lastnega zgodovinarja, bi obstajala njih zgodovina o samih podobnih dogodb. Koliko junaških dejanj je pozabljenih tam gori! Tako je ljudstvo, ki so ga imenovali slabega in strahopetnega, taka so njih dejanja!

Hiše in šotori

Pozimi stanujejo Grenlandci v hišah, ki so narejene iz kamenja in ruš. Te se dvigajo iz kaka dva metra nad zemljo, nekoliko pa so v tleh. Streha je ravna, nekoliko obokana. Taka hiša je podobna na zunaj kupu zemlje.

Hiše imajo samo po eno veliko sobo, v kateri stanuje po več družin, možje, žene, starci in otroci. Soba je tako nizka, da ji srednje velik človek seže z glavo do stropa. Soba — in hiša — imata obliko pravokota. Ob eni izmed podložnih sten je kake dva metra široka pregrada (prična), na kateri ležijo domači v dolgi vrsti drug ob drugem, z nogami k steni in glavami po sobi.

Fantje ležijo na malih pregradah pod okni. Teh oken je po velikosti hiše, ena, dve, ali tudi tri. Šipe so bile v prejšnjih časih iz razpetih črev, sedaj pa jih rabijo na zapadni obali že iz stekla. Na kratkih končnih stenah se tudi nahajajo pregrade; na njih spijo gostje, če se mudijo v hiši.

Če stanuje — kar se pogosto dogaja — po več družin v eni hiši, tako je pregrada, razdeljena s tramovi v več delov, katerih po enega ima vsaka družina za svojo spalnico. Skoraj neverjetno je, kako malo prostora rabi v tem oziru Eskimo. V hiši, ki je bila 27 čevljev dolga in 14 in pol čevlja široka, je stanovalo osem družin, to je 38 ljudi. Tu pač ni govora o komodnosti.

Postelje so iz kož tjulenjev ali severnih jelenov. S kožami so se preje tudi pogrinjali. Ležali so večinoma goli. Dandanes se pokrivajo na zapadni obali s pernicami.

V prejšnjih časih so bile stene pokrite s kožami, gola zemlja pa s tankimi ploščicami. Sedaj pa se že uvaja navada, da stene in tla obijejo z deskami. Po nekaterih hišah selo ribajo, in sicer parkrat na leto.

V hišo je mogoče priti po dolgem, ozkem hodniku, ki je izkopan v zemljo ter sezidan iz kamenja in ruš ko hiša. Od zunaj je mogoče priti v hodnik skozi neko luknjo, ki je navadno tako ozka in nizka, da se mora iti čepe skozi, kar za velike ljudi ni majhna težava. Enak je tudi hodnik. V Sardloku sem čul — pravi Nansen — da je neki debeli mladenič iz prodajalen v Godthaabu obtičal na hodniku Terklove hiše in ni mogel ne naprej, ne nazaj. Konec cele stvari je bil ta, da sta prišla dva od zadaj in ga potiskala, dva pa sta ga od spredaj vlekla. Vsi štirje so se trudili v potu svojega obraza, pa zastonj, debeluh je bil kot v kleščah. Že so hoteli odkriti streho, ko se jim je posrečilo, da so ga rešili. Ko sem slišal, so morali pozneje izbiti eno okno, da so ga spravili iz hiše.

Iz hodnika se pride v izbo skozi malo štirioglato odprtino, ki tišči navadno v prednji podolžni steni in je zaprta z vrati ali desko.

Opisani hodnik služi v to, da zabranjuje vhod mraza in odhod gorkega zraka. Zato leži niže kot hiša.

V starogrenlandskih hišah ni bilo ognjišča. Tranove (ribja maščoba) svetilke so jih razsvetljevale in grele noč in dan. Da so gorele tudi ponoči, to ni bilo radi gorkote, ampak zato, ker se neverjetno vražjeverni Eskimo silno boji teme. V dokaz uboštva kake družine govorijo: “Pomislite, ti ubožci morajo spati brez luči.”

Svetilke so velike, odprte, plitke skledice iz neke vrste kamna, v obliki polmeseca. Na desni strani leži iz blaga ali mokrega mahu zviti stenj. Te svetilke postavijo na lesen podstavek, na mizo, ali pa na vzvišeno mesto ob pregradi. Navadno ima vsaka družina svojo mizo za svetilko. Če stanuje več družin skupaj, tedaj gori tudi več svetilk.

Nad temi svetilkami so v prejšnjih časih tudi kuhali, in sicer v loncu, ki je visel izpod stropa. Ta izba je bila obenem kuhinja, tedaj “izba za vse.”

V vzhodni Grenlandiji je še danes tako. Na zapadni obali pa je evropski zgled deloval tako, da dandanes pripravljajo in kuhajo jedi v posebnem prostoru poleg izbe ali hodnika. Za kurjavo rabijo šoto in posušene galebove odpadke.

Nekateri zapadni Grenlandci si kupujejo že evropske peči za ogrevanje sob. le kurjava je ostala ista, istočasno pa gorijo tudi svetilke, če ne drugače, radi razsvetljave.

Poprej so bile v Grenlandiji po večini velike, od več družin obljudene hiše. Radi tega je bila kurjava cenejša, prebivalci so imeli stanovanje gorko. Evropejci pa so silili k razdelitvi družin in so dajali celo nagrade za postavljanje malih hiš, ki pa so bile slabše in bolj mrzle, porabilo se je mnogo več kurjave in svečave. Zato je sedaj v tem oziru mnogo na slabšem.

V zimi, ko vse zmrzne, so take hiše dobre, toda v poletju, ko kaplja od sten, in hoče streha razpasti, ni niti zdravo, niti prijetno bivati v njih. V prejšnjih časih je zapustil zato Grenlandec svojo hišo že v aprilu, ali jo je razkril, da se je lahko dodobra prezračila in oprala v dežju — najenostavnejši način snaženja.

Celo poletje in del jeseni, tja notri do oktobra, prebivajo Eskimi v šotorih, in sicer ima vsaka družina svoj šotor. Ta šotor ima polukrožno obliko z vhodom na visoki, ploščati strani. Sicer je urejen podobno ko hiše, pregraja je zadaj ob prečni steni, nasproti vratom, ki jih zapira nekak prozoren zastor iz črevesja. Stene šotora so napravljene iz ene vrste nepromočnih, ogaranih kož, druga, notranja vrsta pa obstoji iz kož severnih jelenov ali tjulenjev, katerih dlaka je obrnjena na notranjo stran. V teh šotorih se počutijo Eskimi ko v zimskih hišah.

“Ženski čolni” in potovanja

Z življenjem Eskima v šotorih so neločljivo združenji “ženski čolni.” Tem 12 metrov dolgim čolnom so dali Evropejci zato tako ime, ker jih vozijo ženske.

To je odprt čoln z lesenim ogrodjem, prevlečen s tjulenjevo kožo, ozek in zelo nizek. Voziti ga je lahko, vendar je po svoji obliki zelo nepripraven čoln, zato gredo Grenlandci ž njim h kraju takoj, če nastane veter. Tu pa tam se pritrdi na sprednji strani malo jadro, ki ga porabijo ob ugodnem vetru. Toda jadranje je umetnost, na katero se Eskimo ne razume in tudi ne briga zanj.

V tak čoln se lahko spravi vse imetje ene družine, šotor, hišna oprava, otroci, psi, žene ... Vesla navadno do deset žensk, tako da beži čoln zelo naglo po morski gladini. Gospodar družine krmari, a ostali možje jih spremljajo vsak v svojem kajaku.

V teh ženskih čolnih potujejo Grenlandci od lova do lova, iz kraja v kraj in ostanejo par mesecev v zalivih, kjer se nahajajo severni jeleni. Tam gredo vsi na lov in živijo veselo in v zadovoljstvu.

Večkrat gredo tudi na daljša potovanja gori ali doli ob obali. Zgodilo se je, da je napravila ena družina 110 milj dolgo potovanje, kar je silno mnogo. Hitro ne potujejo seveda. Dva ženska čolna, ki smo jih videli mi — pravi Nansen, sta rabila za 40 milj dolgo pot celi dve leti.

Kakor hitro pridejo namreč Eskimi v kraj, kjer je obilo tjulenjev, se ustavijo, napravijo šotor, gredo na lov in poiščejo pripraven prostor, napravijo hišo in prezimijo. V pomladi ali poletju, kakor jim dovoli led, pa nadaljujejo svoje potovanje. Na ta način si je treba razlagati dolgost potovanja.

Potovanje ob zahodni obali je mnogo hitrejše in lažje, ker tam led ne stavi toliko zaprek.

Ta potovanja imajo svoje dobre posledice, ker omogočujejo, da ne žive popolnoma ločeno sami zase. Tu naletijo na ljudi in občujejo z njimi. Celo poletje se vrši ob obali živ promet. To vpliva tudi na dušo Eskima, ki se nekoliko zgiblje, bolj strasten je za lov, pridobi na spretnosti in je tudi vsled menjavanja lovnih prostorov plen bogatejši.

Življenje v čistih in zračnih šotorih je mnogo bolj zdravo in prijetno, kot bivanje v temnih, smrdljivih zimskih hišah. Najlepše dni svojega življenja užije Eskimo v šotorih in v ženskih čolnih.

Evropejci so mnogo delali na to, da bi jih odvadili potovanja. Že Hans Egede se je pritoževal, da jih je nemogoče privaditi k stalnemu bivanju. Dandanes gre Eskimo v resnici že bolj redko na potovanje. Evropejci so jim prinesli le uboštvo in Eskimo težko pripravi kož za šotor in ženski čoln, da bi potem potoval. Raditega so dandanes Eskimi primorani, da žive stalno v nezdravih zimskih hišah. Vlsed tega tudi ne morejo menjati lovskih točk in hodijo leto za letom na isto mesto. Plen je vedno redkejši, hrana slaba in pomanjkljiva, potrebni kož ni. Eskimi bodo prišli v položaj, ko se jim bo težko zopet dvigniti in zboljšati svoje življenje. Slediti bo moral propad.

Hrana

Eskimo je, kadar je lačen, če ima kaj seveda. Posti se lahko silno dolgo, zato pa tudi požro drugikrat neizmerne množine mesa, slanine, rib itd.

Njih kuharska umetnost je čisto enostavna.

Mesa in ribe snedo deloma surove ali zmrzle, deloma kuhane ali opečene. Tu in tam pustijo tudi meso, da prične nekoliko smrdeti, imenujejo ga mikiat, in ga pojedo brez nadaljnje priprave. Podobna in zelo priljubljena jed so glave tjulenjev. Slanino tjulenjev in kitov pojedo surovo, ki pa, sveža, prav dobro tekne, ima sladkoben, mehak okus in ne diši po tranu. Po tem začne dišati šele tedaj, če slanino kuha ali peče.

“Nekateri mislijo, da Eskimi pijejo stopljeni tran, kar pa ni res, dasi se ga ne ogibljejo ravno. Našo deklo Rozino v Godthaabu sem videl večkrat, kako ga je popila par požirkov iz svetilke, ki jo je čistila ali polnila. Teknilo ji je zelo dobro.”

Zelo ljubijo kompot, ki je napravljen iz neke koreninice in trana. Pripravlja se na zelo čuden način. “Ena izmed žensk kolje slanino in pluje sok na steblo in to tako dolgo, da je po njenem mnenju dovolj. Ta stebla potem nekaj časa ležijo, nakar jih vzamejo iz omake in z velikim tekom pojedo.”

Grenlandci imajo sledeče rastlinstvo: Angeliko, regrat, kisavec, vranje jagode ... pač majhna izbira za rastlinojedce. Posebna sladčica je vsebina želodca severnega jelena. Če Grenlandec ubije jelena in ne more mnogo vzeti s sabo, tedaj mu gotovo izreže želodec. Grenlandska žena prosi moža, ki gre na lov, naj ji prinese vsebino jelenovega želodca. To najbrže sledi iz tega, ker jim silno manjka rastlinske hrane. Severni jelen pa se napase najboljših rastlin, ki dobijo v želodcu kislinast okus. To jedo tu pa tam s kosi slanine in vranjimi jagodami skupaj.

Druga jed, katera bi se gotovo vsakomur izmed nas gabila, je črevesje severne kokoši (snežke).tu ne pride v poštev samo želodec, Eskimo požre tudi čreva z vsem vred. Ostanek od kokoši pa prodaje za mal denar.

Nansen pripoveduje, da je na nekem lovu Grenlandec Joel pobral drob iz sto kokoši. Seveda ni mogel vse te množine pojesti, zato je spravil ostanek v vrečo. Nameraval je nesti ostalo domov in použiti skupaj s svojo ljubo ženo, pa ni dočakal tega — pojedel je že med potjo vse sam. to je edina grenlandska jed, ki je Evropejec ne more pokusiti. Kot posebna slaščica velja tudi koža (matak) raznih vrst kitov; posebno one “bele ribe” in tudi potvala velja za največje vseh užitkov. Kožo potegnejo raz živali s slanino vred in je surovo pojedo. Nansen pravi, da je to dobra jed, res prava slaščica, z zelo dobrim okusom po orehovih jedrcah in oštrigah. Koža je zelo vlačna, zato se užitek zelo podaljša. Celo grenlandski Danci ljubijo to jed. Če pa kožo skuhajo, izgubi ves prijeten okus.

Dobra jed je tudi surova koža “svetlega brentača”, ki se pa ne da primerjati z matakom. Koža je tudi zelo vlačna.

Tudi surovo kožo tjulenja jedo Eskimi radi, toda s slanino vred. Okusa ni slabega, le radi obilih dlak je težko, požreti jo.

Eskimi jedo meso tjulenjev, kitov, severnih jelenov, zajcev, ptic in medvedov, da, celo meso pesov in lisic. Edino, kar zametajo, je meso vranov, ker išče hrano iz gnoja, tudi krog gnoja rastočih rastlin Grenlandec ne mara, zdijo se mu nečiste.

Suhih živali, ki nimajo tolstega mesa, Eskimo ne mara, zato se mu bolj zde “vodne ptice” ko snežke. — Neki misijonar je povabil v eni izmed južnogrenlandskih naselbin več Eskimov na kosilo. Ponudil jim je pečenih kokoši — snežk, ki jih je sam rad jedel. Toda gostje niso jedli, naj so jih silili še tako. Misijonar jih je začuden vprašal, če ne jedo kokoši. “Da”, so odgovorili, “a le tedaj, če je velika lakota.”

Tedaj so Eskimi nazadnje tudi izbirčni. V sili pa jedo seveda vse. Zgodilo se je, da so sesekali kože poletnega šotora in skuhali juho. Večkrat se čuje — tako poročajo očividci — da je ta in ta žena skuhala juho iz svojih starih hlač.

Miz v grenlandski hiši ni; skledo postavijo kar na tla, ljudje sedijo na pogradah in jedo z vilicami, ki jim jih je dal Bog že ob rojstvu. Da bi postavili to skledo na kak zaboj, tega se ne domislijo, pripogibanje se jim zdi nujno potrebno.

Ko je neka danska žena imela veliko pranje, je najela več Grenlandk. Ko je prišla k njim, je videla, kako so se globoko sklanjale nad kadjo, ki je stala na tleh. Ker se ji je zdelo to naporno, jim je dala nekaj lesenih podstavkov, na katere naj bi dale posodo. Ko se je čez nekaj časa vrnila, je našla perilno posodo še vedno na tleh, perice pa so stale na podstavkih in globoko vpogibale se, prale.

Od vseh stvari, ki so jih donesli Evropejci, ljubijo Eskimi predvsem kavo, in sicer že v preobilni mer. To skuhajo močno in jo popijejo po dve ali več močnih skodelic; to pa se vrši po štirikrat do petkrat na dan. Vendar pa so še sami spoznali slab vpliv kave na telo in je ne dajejo dečkom nič, ali prav malo, “da postanejo dobri lovci”. Kava vpliva namreč na one dele možganov, ki so središče ravnotežja. Veslača se tudi rada loti neka omotica. To oboje je za lovca v kajaku velikega pomena.

Poleg kave je v čisli tudi tobak. Na zapadni obali ga kadijo in žvečijo, na vzhodni obali pa ga njuhajo, enako tudi ženske na zapadu. Tobak za njuhanje naribajo med kamni sami iz dobro posušenega “klobasnega” tobaka. Hranijo ga v roženih pušicah. Jezik Eskimov nima izraza za “Dober dan” ali “Dobrodošel”, zato ponudi došlecu tobačno pušico, a ta mu v povračilo ponudi svojo, pri odhodu ponovi isto.

Zapadni Grenlandci pripravljajo tobak za žvečenje na poseben način. V pipe natlačijo tobaka do polovice in ga zmočijo, na vrh pa napolnijo suhega tobaka in kadijo, dokler ogenj vsled spodnje vlage ne ugasne. Nato postržejo žlindro iz cevi in pokrovca, jo zmešajo z mokrim, z dimom prepojenim tobakom — in stvar je gotova.

K sreči je vlada prepovedala prodajanje žganja. Tu in tam ga dobijo od Evropejcev. Če so pri njih v delu, ali jim kaj prodajo. To se pa godi vendarle pogosto.

Vsi Eskimi, možje in žene, silno radi pijejo žganje, ne radi tega, da bi jim vleklo, ampak — kot trdijo — ker je lepo biti pijan. Tudi se res radi upijanijo, če se ponudi priložnost, a to je redko, ker se od Evropejca dobi samo “glažek” te pijače. Zgodi se, da se po dogovoru delavci vrstijo: en dan popije eden za vse, drugi dan drugi. Tako je sim vendarle ponudi priložnost pijanosti, kar jim je, potem sodeč, res edini cilj užitka. To se godi samo, dokler jim ne pridejo na sled.

Če je Eskimo pijan, ni tako surov, kot eden naših pijancev, nasprotno, zelo miren in dobrodušen je. Tudi grenlandske žene se ne jezijo, če vidijo moža pijanega, ampak se jim zdi smešen, zabavajo se ob pogledu nanj.

Zanimivo je to: Ko so prišli Evropejci, Eskimi niso poznali žganja in njegovih posledic. Ko se je bližal Božič, so vprašali Hansa Egedeja, kdaj postanejo njegovi ljudje (Evropejci) “nori”, ker so mislili, da je vsakokratna “norost” posledica praznika samega in važen dogodljaj, točka, od katere so računali čas. Pozneje so izvedeli, da izhaja norost iz one tekočine, ko so jo zato imenovali “silaerunartok”, to je “stvar, od katere se izgubi pamet”. Zdaj ga imenujejo “snapsemjk”.

Značaj in drugo

Zelo lepa lastnost Eskima je, da ne pozna zmerjanja; njegov jezik niti nima besed za to. Marsikdo izmed nas bi lahko zavidal to preprosto ljudstvo.

Na ti lastnosti leži vsa raznoličnost njegovega značaja. Grenlandec je po svojem značaju med dobrimi skorajda najboljši. Odlikujejo ga dobrodušnost, miroljubnost in složnost; to so glavne njegove poteze. S sosedi rad živi v miru in ne misli na to, da bi koga žalil. Ugovarja silno nerad, četudi se morda ne strinja z vsem. Neresnice ne govori, a tudi resnico rad molči, ker ne ve, kako jo bo drug sprejel. V tem slučaju se poslužuje nedolžnih izrazov. Njegova miroljubnost gre pogosto celo tako daleč, da, če je okraden, ne zahteva svojega nazaj, ako tudi ve, kdo je tat.

Raditega zaide redkokdaj v prepir. Boj za obstanek je tam gori že itak tako resen, da bi ne kazalo cepiti moči za take malenkosti.

Grenlandec je srečen človek, njegova duša vesela in lahka kot duša otrokova. Žalost občuti v prvem trenutku zelo globoko, a jo pozabi takoj in je kmalu zopet radosten in zadovoljen z vsem. Po svoji lahki, veseli naravi ne misli mnogo na bodočnost. Če ima v trenutku hrano, se veseli in je, četudi ima že naslednji dan trpeti pomanjkanje.

Ta brezskrbnost je delala sivo glavo že marsikateremu misijonarju, ki jih ni mogle privaditi gospodarstvu in varčnosti. Eskimo se ravna po reku: “Glejte, ptice pod nebom, ki ne sejejo in ne žanjejo, a jih ljubi Bog živi.”

Vendar pa pomanjkanje in tuga nimata pri Eskimu tiste glodajoče moči, ko pri nas, ko se telesnim pridružijo še duševne muke. Njegov značaj je za to prelahek. Kadar dobi in se naje, pozabi na vse, kar je prestal in ne misli, kaj bo jutri. Edino, kar more greniti njegovo srečo, je videti druge v sili; zato deli, kar ima, do zadnjega.

Najbolj boli Eskima srce, če stradajo njegovi otroci. Zato dajo otrokom vse, četudi bi imeli sami lakote poginiti.

Če bi kdo mislil, da je “država Eskimov” brez zakona in neurejena, bi bil v zmoti. Spočetka je bilo vse velo zelo dobro urejeno. Imeli so celo posebne navade in pravila za vse in vsakega, ki so šla od ust do ust in katerih se je držal vsakdo.

Ko so prišli Evropejci, niso razumeli ne ljudstva, ne njegovih zahtev, ampak so zagnali kratkomalo vse njih naredbe ob tla ter jim vsilili svoje — to je, hoteli so napraviti drugo ljudstvo, dasi so bili prišedši Evropejci v mnogih ozirih slabši kot domačini. Kako je mogoče spremeniti to nestalno lovsko ljudstvo na takih tleh? Kaj jim ostane?

Grenlandci so začudeni poslušali nove gospodarje in niso mogli razumeti vsega tega. Evropejce so imeli sploh za slabe, pokvarjene ljudi.

Ko je prišla leta 1728. v Godthaab ladja z moškimi in ženskimi naseljenci, so se nekateri vedli tako slabo, da so se pagani vpraševali začudeno, “odkod to, da je med Evropejci toliko slabih ljudi?” Sploh je gledal Eskimo s prezirom “nove ljudi”, ki so lepo govorili, slabo delali in se niso nič razumeli na lov.

Počasi so tujci zmagali, vsaj deloma, in ustvarili mešanico starogrenlandskih in novoevropskih šeg in mešanico, močno z evropsko krvjo pomešanega naraščaja.

Kljub temu pa se Eskimo še vedno drži mnogoterih svojih navad. Kot pri vseh lovskih plemenih (ljudstvih), je tudi pri Eskimih pojem lastnine zelo omejen.

Eskimo razločuje lastnino posameznika, družine, hišnih sostanovalcev, sorodstva in v enem kraju bivajočih družin. Popolna last posameznika je kajak, njegova oprava in orodje; tega se ne sme dotakniti nihče, tudi ga ne izposodi nikomur. V prejšnjih časih je imel vsakdo po dva kajaka, a zdaj je to redko. Ski, ki so jih uvedli Evropejci, si tudi last posameznikov, a jih vendar vzame lahko vsakdo, ne da bi vprašal gospodarja. Poleg obleke in lovskih potrebščin je treba imenovati še nože, pile, žage. To je last enega ali družine. Šivalna priprava je last žene, ki jo ima.

Vsa druga hišna oprava pa je last družine ali vseh sostanovalcev. Ženski čoln je last družine, šotor tudi. Hiša je last družine, če stanuje več družin v nji, je last vseh skupaj.

Posesti zemlje Eskimo ne pozna. Toda navada je, da na mestu, kjer stanujejo že drugi, ne sme nihče postaviti brez dovoljenja teh nihče ne šotora, ne hiše.

Pripravljeni les je tega, ki ga je prvi dobil, naj bo kjerkoli. Če ga privleče do brega in potegne iz vode, zaznamuje kakorkoli in gre, je prepričan, da ga bo magari čez leta našel ravno tam, seveda, če niso medtem Evropejci prišli mimo. Eskimo ima do te lastnine veliko spoštovanje.

Če kdo komu kaj posodi, bodisi čoln, ali orožje in se to na lovu pokvari, recimo, da tjulenj strga čoln, gre to na račun lastnika. Če si pa kdo izposodi kako stvar, da lastnik ne ve o tem in se mu pokvari, mora povrniti škodo.

Če kdo kaj kupi in mu blago ne ugaja, ga pošlje lahko nazaj, četudi je že prešlo dokaj časa od tedaj.

Če kupi kdo kako dražjo reč, ki je ni v stanu plačati takoj, mu ta da na upanje, dokler ne more poravnati. Če pa dolžnik poprej umrje, opusti upnik svojo terjatev. To so občutili posebno evropski trgovci, ki so morali dajati na upanje, a jim je mnogoletni dolžnik ušel s smrtjo. “Počakajte, da poginejo vsaj uši v njegovem grobi”, so mu odgovarjali Eskimi, “potem razpišite eksekucijo.”

Eskimo ne zbira bogastva. To mu je skoraj nemogoče. Niti vse živali, ki jih ujame, niso popolnoma njegova last. Njemu samemu in njegovi družini pripada samo atak, grenlandski tjulenj, toda tudi od tega dobe solovci svoj delež. Druge vrste tjulenjev razdelijo med seboj solovci; navadno dobi vsaka hiša dotičnega okraja po en kos. Posebno razdelijo različne vrste kitov, od katerih dobi lovec navadno le neprimerno majhen kos, četudi je žival ubil popolnoma sam. ko privlečejo kita do brega, pridejo vsi prebivalci vsak s svojim nožem in planejo nanj, da si oddelijo svoj delež. Pri tem delu je taka gneča in se vse vrši s takim ognjem, da pogostoma v naglici drug drugega porežejo.

Ta pravila pa ne veljajo samo za večje živali, ampak tudi za razne vrste rib.

Če jih lovi več skupaj, določajo natančni predpisi, čigava je žival. Pri lovu na severnega jelena je žival onega, ki jo je prvi zadel, četudi ga je neznatno ranil. Isto velja tudi o tjulenjih. Le če najdejo žival mrtvo s harpuno v telesu, tedaj dobi oni harpuno nazaj, a žival ostane v rokah najditelja.

Če je v kraju lakota, je Eskimo dolžan od živali, ki pripada sicer samo njemu, pripraviti obed za vse, ali sploh odstopiti nekaj mesa.

Če je bil lov bogat, tedaj napravijo pojedino, kjer jedo, dokler kdo more. Če ne morejo vsega pojesti, tedaj spravijo za zimo. Kadar nastane pomanjkanje, tedaj dajo oni, ki imajo, tistim, ki nimajo, dokler imajo kaj. Potem stradajo vsi skupaj.

V tem oziru so Eskimi usmiljeni ko otroci. Prva in najvišja postava jim je: pomagati bližnjemu. Trdo življenje ga je izučilo, da je, kljub lastni moči in spretnosti včasih vendarle navezan na druge, zato rad pomaga tudi sam. “Kar nočeš, da ti tvoj bližnji stori, tega ne stori ti svojemu bližnjemu.”

Eskimo je gostoljuben. Potnik lahko krene v prvo hišo, ki jo najde, in ostane, dokler se mu zljubi. Vsega, kar premorejo, mu dajo. Ko odide, mu naložijo brašnja za na pot. Tudi Evropejca sprejmejo gostoljubno, ki jim pa poplača gostoljubnost z malo kave, ki jo nosi v ta namen s seboj.

Da je gostoljubje dolžnost, o tem pripoveduje kapitan Holm. Morilca Maratuka, ki je umoril svojega očima, so sprejeli njegovi sorodniki v goste in ga dolgo gostili, četudi je bil silno nepriljubljen.

H gostovanju so jih silile prirodne razmere. Slabo vreme jih je daleč od doma sililo pogosto, da so morali stopiti v tuje hiše. Vendar pa je začelo to gostoljubje s prihodom Evropejcev ponehavati.

Iz vsega tega je razvidno, kako so vsi zakoni te grenlandske države zgrajeni na temelju medsebojnega bratstva. Podpiranje in ljubezen so jim glavni cilj. Marsikdo od nas bi se moral od Eskima učiti. V tem oziru lahko postavimo Eskime med najbolj razvita ljudstva: mnogoter “kulturen” narod stoji niže kot oni.

Žena

Učeni možje trdijo, da se lahko sodi slednji narod ali ljudstvo po tem, kako stališče zavzema žena pri njih. Če povzamemo Eskime, moramo trditi resnici na ljubo, da se nahaja ta narod na visoki stopnji, žena zavzema pri njih zelo važno mesto.

Stališče žene pa seveda tudi tu ni brez senčnih strani. Mož smatra namreč svojo ženo kot lastnino, ki jo je uropal ali kupil od njenih staršev. Lahko jo sedaj tudi zapodi ali pa zamenja za kako drugo stvar, kakor vzame na primer tudi več žena, če mu dopuščajo razmere. Toda navadno ravna z njo lepo. Naziranje, da je žena lastnina moža, najdemo pri mnogih drugih narodih z veliko hujšimi posledicami in grdim ravnanjem kot pa pri Eskimih.

Kakor drugje, tako je tudi pri Eskimih ukoreninjena misel, da ženske niso zmožne za isto delo kot moški. Res je, da nosita hlače oba, mož in žena, toda delo sta si razdelila med seboj po natančno določenih pravilih.

To izvira iz tega, ker sta oba mnenja, da ženske niso tako močne, urne in pogumne kot možje in zato nesposobne za težak lov na morju. Nasprotno si pa moškega ne morejo misliti, da bi gospodinjil, pestoval in opravljal enaka dela.

Vse življenje moža se vrši na morju, tu se vrši tudi vse njegovo delo. Ko pa s svojim plenom doseže breg, tedaj preneha njegova briga zanj, tu ga namreč že pričakajo žene, ki mu celo pomagajo na breg, on pa se sedaj bavi samo s kajakom in orožjem, ki ga skrbno spravi, plen pa nesejo žene na dom. V prejšnjih časih bi bilo celo sramotno za lovca, da bi se pečak s plenom nadalje in tudi danes je še vobče tako.

Ženske tedaj izvlečejo tjulenja na suho, razrežejo ga po določenih pravilih, razdeli ga pa hišna gospodinja. Dalje pripravljajo jedi, očistijo kože, oblačijo kajake in poletne čolne, šivajo obleke in opravljajo vsa hišna dela. Poleg tega pa stavijo tudi hiše, razpenjajo šotore in veslajo v svojih čolnih.

Noben izmed mož-lovcev se ni v prejšnjih časih spozabil tako daleč, da bi veslal v “ženskem (poletnem, družinskem) čolnu”. Le umil ga je gospodar. Dandanes je sicer v tem oziru nekoliko drugače, posebej odkar so jih Evropejci pogosteje najeli za veslače. Vendar pa je ostal kajak še vedno važen, pravzaprav neobhodno potreben za njegovo življenje. Še dandanes ne bo noben dober lovec veslal v drugem čolnu kot v kajaku. Zdelo bi se mu to skrajno sramotno.

Kadar se poda vsa družina na lov na severne jelene, tedaj ustrelijo jelena možje, ženske pa ga morajo spraviti v šotor, kar je precej naporno delo.

Lov, katerega se udeležujejo izključno le ženske, je lov na neke vrste živali — angmadsaet ali kapelan. Ta lov se vrši v prvem poletju, ko pride žival v zelo velikem številu na bregove. Zajemajo jih baje v čolne kar z golidami. Lov se vrši tako dolgo, dokler ni zaloga za zimo zadostna, naj je živali še tako mnogo. Plen posušijo na brežnih kamnih in ga spravijo. To vse je naloga žen.

Včasih pomaga tudi pri lovu na tjulenje. In sicer tedaj, kadar lovci naženejo tjulenje v ozke zalive in od tod na bregove, da jih tu pobijejo.

Da pa bi ženske lovile v kajaku, je slino malo slučajev.

Kapitan Hohn pripoveduje o dveh deklicah v Imarsiviku, da ju je videl v kajakih, a to v kraju, kjer je prišlo na 21 prebivalcev komaj pet moških.

Pripoveduje pa Hohn, da se ti deklici nista ločili v ničemer od moških; nosili sta moško obleko in lase na moški način. Kdor ju je videl in ne poznal, ni mogel slutiti, katerega spola sta.

Moški delajo največ na morju, a žene doma. Kadar so možje doma, lenuharijo, jedo, pripovedujejo in spijo. Kvečjemu da čedijo svoje orožje ali ga popravljajo, krasijo — zakaj njih orožje je njih ponos.

Moški sedijo na pregradi tako, da jim noge visijo navzdol, ženske pa sede sredi pregrade s prekrižanima nogama kot Turek in šivajo. S posebnim krivim nožem režejo potem usnje, vezejo okraske k obleki in se lotijo najrazličnejšega dela. Pro tem pa njih jezik nikdar ne miruje. So zelo žive nravi in redkokdaj jim zmanjka govorice. Nekateri poročevalci celo trdijo, da rade lažejo in opravljajo, med tem ko so moški odkritosrčnejši in ne pripovedujejo, česar ne morejo dokazati.

Pripravljanje kožuhovine je zelo važno žensko delo. To delo je tudi zelo preprosto, zato naj sledi samo kratek opis.

Kož pripravljajo dvoje vrst: črno in belo barvane.

Črne kože, ki jih imenujejo erisak, pripravljajo na ta-le način: Takoj, ko slečejo kožo, jo očistijo slanine in odstranijo z nožem dlako. Nato kožo umijejo v morju in jo denejo sušit, če je poletje, a ne na solnce. Če je pa zima, jo zakopljejo v sneg. Vendar pa je najbolje, če kožo oblečejo takoj na kajak, da se tako posuši. To usnje pa je temno zato, ker je zunanja stran kože tjulenja črna ali temnorjava.

Bele kože pa, ki jih imenujejo unek, pripravijo drugače: Slanino porežejo s kože le na debelo in jo zvijejo svežo. Nato jo položijo na gorko mesto v hiši ali na prostem, tam leži tako dolgo, da se dajo dlaka in zunanja koža odstraniti na lahek način. To delo opravljajo pogosto z zobmi, ker imajo tu priliko, da sesajo tolščo iz kože, kar jim seveda tekne. Nato izobesijo kože v poletju, da se posuše, a ne na solnce; pozimi pa jih hranijo v snegu. Ker je temna zunanja koža odstranjena, so kože bele.

Oboje vrst kož rabijo tudi za prevlečenje ženskih čolnov.

Belo usnje, ki ga morajo redno mazati, je najboljše za poletno rabo, a črno, ki mu ni treba mazila, pa za zimsko rabo. Dober lovec prevleče tedaj svoj kajak dvakrat na leto, a najnavadneje se to vrši samo po enkrat ali celo le vsako drugo leto.

Usnje za kamikere (škornji) se pripravlja zopet na drug način. S krivim nožem postržejo na posebni deščici s kože vso slanino in notranjo plast kože, da postane tenka, in odstranijo dlako. Nato razpnejo kožo na snegu ali na trati in jo posušijo. Ko jo še zmehčajo, je temno usnje izgotovljeno.

Če pa hočejo pripraviti belo usnje, ga delujejo spočetka ravno tako kot črno. Ko pa so dlake odstranjene, položijo kožo v gorko vodo, da se črna plast kože razpusti in izgine. Nato pa operejo kožo v morski vodi. Razpnejo in posušijo jo istotako ko črno.

Bela koža pa ni tako močna ko črna. Uporabljajo jo zato le ženske za obuvala ter jo pustijo belo, ali pa jo pisano pobarvajo. — —

Usnje, ki ga rabijo za podplate, pripravijo na način, kot črne kože za kajake, samo da jih pri sušenju razpnejo.

Usnje za rokavice (ko jih rabijo pri lovu) pa se pripravi ko črno usnje za kamikere, samo da zdrgnejo kožo v krvi, zvijejo in shranijo. To se ponovi trikrat do štirikrat, da dobi usnje temno barvo. Nato pa ga posušijo. To usnje je nepremičljivo.

Če hočejo napraviti kožuhovino za nogavice in drugo, pripravijo kožo kot za kamikere, le da se dlaka pusti in se koža umije z zelenim milom.

Kože severnih jelenov pa samo posuše in jih zmehčajo, a niso za v vodo.

Kože ptic pripravljajo na ta način, da posuše perje, obrnejo kožo in postržejo z nje maščobo, ki jo pojedo ter jo denejo nato sušit. Nato jo umivajo s sodo in vročo vodo ter milom trikrat zaporedoma, splaknjeno v mrzli vodi in zopet posuše. Koža je gotova. Nekaj posebnega je, da odstranjujejo tudi mast raz teh kožic, kar se vrši z usti. Kožo sesajo in žvečijo tako dolgo, da je popolnoma brez maščobe. To delajo z velikim veseljem ženske in otroci, ker so pri tem deležni mastnega prilizka. V pasjih dneh se tudi moški ne branijo tega dela. Čudovit prizor za človeka je, le stopi v tako hišo in dobi stanovalce s kožicami v ustih, pri čemer čeljusti pridno delajo.

Radi tega pa so tudi grenlandske ptičje kožice tako dobre in tako na dobrem glasu. Marsikateri Evropejec, ki poseduje to posebnost, ne ve, da je preromala že toliko ust grenlandskih krasotic ali stark.

Grenlandke rabijo v splošnem svoje zobe mnogo in pri vsakovrstnem delu. Za nje so usta tretja roka. Zato imajo tudi starje tam gori nenavadno kratke in tope prednje zobe.

Pri delu so zelo pridne. Posebno pa se odlikujejo pri šivanju. Opazovati je treba samo njih delo in prepriča se lahko vsakdo. Nekaj posebnega pa je njih vezenje in okraski na hlačah, škornjih in drugih rečeh. Na zapadni obali izgotavljajo te okraske iz posameznih koščkov barvanega usnja, ki ga sestavijo ko mozaik. Vse to delajo prosto iz lastne glave in kažejo dober čut za oblike, ko za sestavo barv.

Če se opazuje življenje Eskimov na njih lastnem domu, se mora priznati, da se ne zdi, da bi se z ženami slabo ravnalo. Nasprotno matere-gospodinje igrajo v nekaterih krajih celo najvišjo vlogo in so zelo upoštevane.

V družabnem življenju so sicer res potegnjene nekako meje med možem in ženo. Pri obedih dobijo postrežbo najprej dobri lovci, za tem pridejo na vrsto ostali moški in nato šele ženske in otroci.

Tudi v drugem oziru so Eskimi nasproti svojim ženam nekoliko trdosrčni. Če opravljajo žene težka dela, gradijo hiše, nosijo vodo ali dvigajo bremena, stoje moški s prekrižanimi rokami ob strani. Toda, ali se najdemo podobne slučaje tudi drugje?

Do so ženske manj vredne ko so moški, priča tudi to, da se ob rojstvu dečka silno vesele, če pa dobijo deklico, so nezadovoljni, če se celo ne jočejo.

To ni toliko čudno, če pomislimo, da nazadnje skrbijo za življenje edino le moški s svojim lovom, ki preživijo vse: v dečku vidijo svojo bodočo oporo, v deklici pa breme.

Ta razlika se čuti tudi pri vzgoji. Za dečka storijo vse. Če mu umrjejo starši, ga hitro in rad vzame kdo k sebi. Drugače pa je z osirotelimi deklicami. Dajo jim sicer jesti, a zadovoljiti se morajo s silno slabo obleko. Šele ko so godne za možitev, dobijo počasi ono stališče ko druge deklice. Tu nima dota nobene besede, ker je ni. Moški se ozirajo samo na lepoto in na pridnost. A tudi moški se morajo izkazati le po svojih zmožnostih, da dobijo nevesto; sicer jih zaničujejo vse.

Dečki so tedaj nekako bogastvo, kapital bi jih imenovali. Iz tega tudi sledi, da se vdova navadno zopet poroči le tedaj, če ima iz prvega zakona dečka.

Tudi v smrti se ženskam godi slabše ko moškim. Dalager pravi: “Zgodilo se je, da so žensko, ki se je borila s smrtjo in ni uživala posebnega slovesa, živo zakopali. Slišali so jo, ko je še iz groba klicala po požirku vode.” Morda je to poedin slučaj. Tudi je Dalager opisal marsikaj črnogledo. A spričo tega, da starih ljudi ne spoštujejo zelo, je to mogoče. Gotovo pa je, da če bi se bilo to zgodilo z moškim, bi bili smatrali to za umor.

Morda je tega krivo tudi to, da se Eskimo silno boji dotakniti mrtvega. Raditega preoblečejo Eskimi bolnika če pred smrtjo in pripravijo za pokop vse. Bolnik pa gleda vso to pripravo n umira. Če se kdo, ki je ponesrečil v morju, že bori s smrtjo mu zlepa ne priskočijo na pomoč, boječ se, da ne bi prijeli mrtvo truplo.

Zakon

Kakor hitro more mož preživljati ženo in otroke, tedaj se oženi. Mladenič si izbere dekle, ki mu ugaja, enako izbira tudi deklica. Tu ne veljajo same besede ali same prisege nič, mož se mora izkazati v dejanju.

Recimo, da ima mladenič nagnjenje do deklice Naja. Tedaj gre mladenič na morje, bori se z valovi in vadi roko in oko, da bo mogel tem gotoveje, navajen in utrjen v lovu, preživljati družino. Mlada Naja pa stoji v tem času na razgledni višini in gleda po morju za njim. Ona vidi, kako je močna njegova roka, kako he spretno njegovo telo. Kajak leti čez gladino ko ptica. Tedaj se vžge živo hrepenenje v njenih očeh. Kajak izgine, meglica se v gostem pajčolanu boči nad daljavo. Ona zre še vedno, vedno — — —

Ko se vrne s plenom, mu hiti nasproti in mu pomaga na suho. On vzame mirno svoje orožje in gre v hišo. Polna občudovanja gleda za njim — kmalu bo ženitovanje.

Toda nekega večera ga ni domov; ona čaka, čaka — — Vsi so že doma, a plenom ali prazni. — Ponesrečil se je na morju. — Oko postane mokro, solze se ji vlijejo. Joče in joče, zdi se, da ga ne bo pozabila. — To traja dva, tri dni — potem poneha žalost. Še je mož na svetu — ona gleda za drugim.

Pri moškem navadno ni ljubezen, ki ga sili v to, da se poroči, ampak on potrebuje njene pomoči. Treba je kože čistiti in garati, obleke šivati ... Zgodi se celo, da se poročijo čisto mladoletni in se do svoje zrele dobe že parkrat ločijo. V zreli dobi so pa ločitve redke.

Zakon se je v prejšnjih časih sklepal na čisto kratek in lahek način. Če je hotel mož imeti deklico, je šel v njeno hišo, popadel jo je za čop ali kamor jo je lažje prijel in tiral domov ter jo položil na pregrado. Nato ji daruje svetilko ali golido za vodo.

Na vsak način pa spada že k dobremu obnašanju, da se deklica brani temu, četudi da ima rada. Kot je navada, da se mora pri nas nevesta jokati, tako v Grenlandiji taka deklica kriči, joče in se brani na vse pretege. Če je dobro vzgojena, mu celo uteče. Da pa mož zabrani kaj takega, ji razpraska noge pod stopalom. Kmalu pa se vda usodi in je dobra ženica.

Ko so Eskimi videli prvič našo poroko, so se čudili zelo, kako more ženska na vprašanje, če hoče moža, reči: da! Po njih mišljenju bi rekla deklica: ne! Deklico, ki bi na rako vprašanje rekla: da! bi šteli, da je brez sramu. Ko so slišali, da je pri nas taka navada, so dejali, da morajo biti naše ženske brez vsake sramežljivosti.

Prej opisana navada ženitve je v navadi na vzhodni obali še vedno in se vrši s precejšnjo mero grobosti. Sorodniki deklice gledajo vse popolnoma mirno, ker je stvar sama na sebi popolnoma privatna in se Eskimi zelo neradi vtikajo v zadeve drugih.

Tu pa tam se seveda tudi zgodi, da uropana deklica “ženina” v resnici ne mara. V tem slučaju se upira tako dolgo, da se umiri sama, ali pa mu uteče.

Zanimiva je sledeča zgodba, ki jo pripoveduje Graah:

Kellitink je bila izvrstna veslarica na vzhodni Grenlandiji. Ta je bila uropana po Siorakitsoku, kljub silnemu uporu z njene strani. Graah je mislil, da deklica v resnici noče, zato je šel za njima in je deklico osvobodil. Nekaj dni potem, ko se je Graah pripravljal na odhod, je skočila deklica v njegov čoln, zlezla pod krov in se pokrila z vrečami. To pa je storila zaradi tega, ker je izvedela, da je prišel na otok Siorakitsok in njegov oče. Kakor hitro se je Graah oddaljil za par korakov, so priskočili Grenlandci in potegnili deklico iz njenega skrivališča. Graah je zopet mislil, da deklica nasilneža na noben način noče, zato jo je osvobodil zopet. Ona pa je bila nezadovoljna, zamrmrala je par nerazumljivih besed in se oddaljila z jeznim obrazom in grozečimi pogledi. Oče mladeniča se ni zmenil za nič in je celo pomagal naložiti Graahu čoln. Ko pa so se hoteli odpeljati, niso našli deklice nikjer, akotudi so preiskali več otočič. Marala ga je tedaj vendarle.

Iz tega sledi, kako težko je spoznati pravo misel in nagnjenje ondotnih deklic.

V prejšnjih časih in na vzhodni obali Grenlandije še dandanes so Eskimi tudi glede ločitve silno odločno kratki. Če se je naveliča, je treba samo, da se ne zmeni zanjo in ne govori ž njo. Ona spozna takoj, kaj to pomeni. Hitro pobere svojo obleko in gre domov v svojo rojstno hišo. To se izvrši, kot bi ne bilo prav nič posebnega.

Tudi so imeli navado, da so vzeli ženo drugega. Če je bil ta drugi šibkejši, je moral molčati in se vdati v svojo usodo.

Na vzhodni obali so slučaji, da so bile žene omožene z desetimi različnimi možmi zaporedoma. To pripoveduje Hohn: Utukuluk je bila omožena z osmimi, nazadnje pa je dobila šestega zopet.

Ločitev se je izvršila najlažje in največkrat tedaj, dokler ni bilo še nič otrok. ko pa sta dobila otroke in posebno, če so bili dečki, je bila zakonska vez trdnejša.

Na vzhodni obali je še dandanes v navadi mnogoženstvo, a to le pri dobrih lovcih. Navadno imajo po dve, toda nikdar več.

Dalager pripoveduje, da je bil za njegovega časa na zapadni obali komaj dvajseti del moških oženjen z več ženami; z dvema, redko s tremi, izjemoma tudi s štirimi. Poznal pa da je moža, ki jih je imel enajst.

Navadno prva žena ni videla rada drugih. Včasih pa se je to zgodilo tudi na njeno željo, da je imela več pomoči pri delu.

Še drugi vzrok je, ki jih je silil v mnogoženstvo. Dalager je vprašal neko ženo, čemu da je njen mož vzel še drugo. “Ker ne morem imeti več otrok,” mu je odgovorila.

Vendar pa ima prva žena prvo besedo v hiši, četudi ima mož druge morda rajši.

Slučaji, da bi imela žena več mož, so sila redki. Raziskovalci vedo samo za en slučaj.

Vse te navade vladajo dandanes le na nekaterih okrožjih vzhodne obali, na zapadni obali, kjer je predrlo tudi med Eskime krščanstvo, se sklene zakon tako ko pri nas. Tusi se ni treba nevesti več tako braniti.

Zakon pa se sklene sedaj mnogo težje ko v prejšnjih časih zato, ker so naselbine redke in domačini-kateheti nimajo pravice sklepati zakonov. Zakon moe skleniti samo pastor. Ta pa obišče daljne kraje samo enkrat na leto ali samo vsaki dve leti; ta čas morajo mladeniči izrabiti, da si izbero neveste, ker sicer morajo čakati zopet eno ali dve leti.

Na ta način je seveda jasno, da se ne vrši vse v lepem redu. Zgodilo se je, da je misijonar, ki je prišel zopet čez par let v isti kraj, neko deklico birmoval, poročil in ji krstil otroka — vse hkratu.

Z uvedbo krščanstva je bilo seveda odpravljeno tudi mnogoženstvo. Če se je dal krstiti Eskimo, ki je imel več žena, si je smel obdržati samo eno. To jih je mnogokrat odvrnilo od krsta, ker se niso radi ločili od druge žene, posebno, če so izšli iz tega zakona dečki.

Dogajajo se pa dandanes tudi na zapadni obali redki slučaji, da imajo dobri lovci po dve ženi.

Tako so pripovedovali o nekem Renatu, da si je vzel še eno ženo, dokler ni tega izvedel misijonar, ki je zahteval ločitev. Mož je naselil svojo drugo ženo v drugem kraju, kamor pa je potem tudi hodil pogosto na lov. Prebivalstvo tega kraja, kjer je bil prej, pa je trpelo pomanjkanje, ker je bil on najboljši lovec okraja. Radi tega se je priselil zopet k njim in odslej živel redno.

Tu pa tam se zgodi, da ima pri hiši prvo besedo žena in ne mož. A to so le slučaji. V splošnem je žena pri Eskimih le lastnina moža. Na vzhodni obali je zakon nekaka kupčija in pogosto da “ženin” “nevestinemu” očetu kaj v dar, harpuno, ali kaj podobnega. Tu pa tam tudi očetje obdarujejo dobre lovce zato, da jim odjemo hčere.

Navadno živijo zakonski ljudje v lepem soglasju. Nansen pravi, da ni nikdar videl ali slišal, da bi med možem in ženo padla neprijazna beseda. Dalager piše: “Tem dalje časa ko zakonski živijo skupaj, tembolj se imajo radi; v starosti so kot nedolžni otroci.” Drug proti drugemu so zelo obzirni in niti prisrčnosti ne manjka.

Tudi na vzhodni obali je zakonsko življenje mirno, vendar pa so se tu dogodili slučaji pretepov med zakonskima, v enem slučaju je prišlo celo do krvi. Hohn poroča, da ve za slučaj, ko je žena moža pošteno natepla.

Tako trdnih srčnih vezi, ko pogosto med nami, med Eskimi ni. Če eden umrje, se drugi kmalu potolaži in pozabi nanj. Nekaj dni potem se že čuti in vede tako, ko v dneh svojega fantovstva. Nova žena navadno hvali svojo prednico, a graja svojo nezmožnost, kot se spodobi.

Glavni cilj zakona so pri Eskimih otroci. Kakor v starem zakonu, tako tudi pri Eskimih žena, ki nima otrok, ni v čislih.

Čistokrvni Eskimi pa imajo malo otrok. Dva do štiri otroke, to je navadno. So slučaji tudi z več, a to so vendar le slučaji.

Dvojčki so pri njih tako redki, da so žene začudene vprašale Nansena, če je res, da žene “dolgobradatih” (Norveežanov) v resnici rodijo tudi dvojčke. Ta jim je odgovoril, da so slučaji tudi s trojčki in četvorčki, čemur so se smejale in dejale, da so Evropejci ko psi, človek in tjulenj rodita le po enega.

Značilno je, da so poganski Eskimi pomorili navadno vse svoje pohabljence. Tudi se ne zmeni Eskimo za stare ljudi. Ta kruta navada je danes izkoreninjena popolnoma.

Grenlandski otroci živijo od materinskega mleka dve do tri leta. Slučaji so tudi, da so sesali otroci tudi z osmimi in več leti, celo z desetimi ali dvanajstimi leti.

Otroci krščanskih Eskimov so seveda krščeni in dobe pri tej priliki imena. Imena jemljejo iz starega in novega zakona. Od Adama pa do Petra in Pavla, vse svetopisemske osebe so tu polnoštevilno zastopane. Njih stara imena, ki so se nanašala na živali, so izginila popolnoma.

Eskimi ljubijo svoje otroke in storijo zanje vse, posebno, če so dečki. Ti so pravi gospodarji v družinah. Kaznovanje otrok se jim zdi nečloveško in grdo, nekaj slabega sploh. Nansen pravi, da ni slišal, da bi dejali starši le eno trdo besedo svojim otrokom. Radi take vzgoje pa otroci vseeno niso surovi ali poredni. Ko dorastejo in postanejo razumni, zadostuje ena sama prijazna beseda od očeta ali matere, da opustijo, kar jim ni dovoljeno. Tudi se otroci ne zmerjajo in tepejo. Ko se igrajo, ne zaidejo v prepir. Kaj takega ni mogoče v Evropi.

Nansen pravi, da ne ve, odkod je ta razlika med otroki. Najbrže leži vzrok v mirni in dobrodušni nravi Eskimov. Vpliva morda tudi to, da otroci niso nič prepuščeni sami sebi in je tam vez med otroki in starši mnogo bolj trdna kot v Evropi.

Tuintam se sicer zgodi, da Eskimi kamenjajo kokoši kakega evropskega naselnika, ali opustošijo vrt. To pa se zgodi radi tega, ker Eskimo nima pojma o lastnini.

Za igračo dobijo dečki od staršev malo harpuno, da se že zgodaj igraje vadijo za najvažnejše opravilo svojega življenja. Že mali dečki lovijo na ta način male ptice ali druge manjše živali. Tudi se vsedejo že zelo zgodaj v kajak.

Deklice pa se učijo domačih del, pripravljati kože, šivati, sploh morajo iti materam pri delu na roke.

Nravnost

Angeli Eskimi niso, pa tudi vragi ne: ljudje so, z mnogimi slabimi in mnogimi dobrimi lastnostmi. Na splošno bi lahko trdili, da ima Eskimo več dobrih, ko slabih lastnosti; vsaj videz je tak.

Ena najlepših potez Eskima je poštenje nasproti soljudem. On ve, da je velike važnosti, če se more zanesti na svojega bližnjega v trdem boju za življenje. Da to zaupanje v pomoč ukrepi, zato je pošten proti vsakomur in mu rad pomaga ter da, kar ... gre. Tatvina je silno redka. Hans Egede pravi: “Svoje stvari pustijo ležati prosto, brez strahu, da bi jih kdo vzel. Če de...ca ukrade kaj, se potem silno težko, ali pa sploh ne more ...žiti.”

Tudi laž je redka, posebno pri možeh. “Če kdo prodaja kako stvar, pa je kupec ne vidi, te... mu jo prodajalec opiše raje ...koliko manj sijajno, kot je v resnici,” pravi Dalager.

Če je kdo dolžan, tedaj je gotovo, da bo plačal, kadar bo mogel. To trdijo tudi evropski trgovci, ki dajo Grenlandcem s silno mirno vestjo na upanje.

Vse te dolžnosti pa držijo Eskimi večinoma le med seboj, a proti tujcu ne. Tujec pač ne živi z njim, se tedaj v stiski ne more opreti nanj, zato tudi nima ozira z njim. Njih nravna vrednost v tem slučaju nekoliko izgubi, ker sloni vendarle na samoljubju.

Tujcu zato radi kaj vzamejo, pa le kaj takega, kar jim je v korist. Radi tega so trpeli posebno prvi Evropejci na Grenlandiji.

Kot pa pravijo sporočila, so se tudi ti Evropejci kaj grdo vedli proti prvotnim naselnikom. Plenili so jim premoženje, zalezovali žene in jih siloma vozili v Evropo. Na ta način jih pač Eskimi niso imeli za prijatelje. Sovražnike oropati je pa tudi po evropski morali dovoljeno!

Dandanes, ko so se Evropejci naselili stalno, je nekoliko drugače in tudi tatvine so redke. Vendar pa Eskimi Evropejcu radi vzamejo, posebno če mislijo, da “se ne bo mnogo poznalo”.

Tudi pripovedujejo stari poročevalci, da so prvi trgovci in priselniki sleparili Eskime na grd način s krivo mero in vago in so jim dajali celo pokvarjeno ali popolnoma zanič blago.

Pretepov ali podobnih grobosti pri njih ni. Umor je silna redkost. Zdi se jim nekaj strašnega umoriti sočloveka. Vojna jim je nekaj nepojmljivega, zaničevanja vrednega, njih jezik nima besede zanjo.

Zgodi se, da se Eskimi za morilca ne zmenijo dosti; to pa najbrž radi tega, ker se ne marajo vtikati v tuje stvari. Le če je morilec vobče škodljiv, se združijo in ga napravijo neškodljivega.

Pač pa je stvar sorodnikov umorjenega, da se maščujejo nad morilcem. Vendar pa je bila krvna osveta pri njih zelo malo razvita, tako, da na današnji rod nima nikakršnih vplivov.

Povod umora je tudi tam pogosto kaka ženska. Zgodi pa se umor navadno na morju, in sicer s harpuno. Napad se izvrši od zadaj, menda zato, ker bi se pred umorjenim sicer sramoval svojega dejanja.

Umoriti stare čarovnike in čarovnice je dovoljeno, ker so vraževerni in mislijo, da ti škodujejo ljudem, ali jih celo umorijo. Tudi se radi iznebijo na smrt bolnih, zelo trpečih ali blaznih ljudi, ki se jih posebno bojijo.

Največ pa greši Eskimo proti šesti božji zapovedi. Nič nenavadnega ni, če imajo deklice nezakonske otroke. Tudi se te nič ne sramujejo tega; nihče jih ne zaničuje.

Misijonarji so se v tem oziru mnogo trudili, da bi izboljšali razmere, a brez večjega uspeha.

V mnogočem pa so tega nauspeha Evropejci tudi sami krivi, ki so se vedli silno slabo in niso dajali dobrega zgleda. Tudi imajo ženske silno rade tujce in se ta ali ona celo baha, če ima razmerje s katerim izmed njih. Najslabši pomorščak ima pri njih več ugleda ko najboljši lovec-Eskimo. V poldrugem stoletju se je njih kri tako močno pomešala z evropsko, da je na zahodni obali težko najti čistokrvnega Eskima. In vendar je tujcev le par sto, medtem ko je Eskimov deset tisoč.

Evropejci tedaj nikakor niso lajšali delo svojim misijonarjem. Opaža se, da so Grenlandke v evropskih kolonijah mnogo slabše, ko tam, kjer ni tujcev.

V tem oziru je bilo najbrž pred prihodom Evropejcev boljše. Hans Egede je pisal: “Dekleta so zelo čednostna ... V 15 letih sem doživel samo dva slučaja, da sta imeli dve deklici nezakonske otroke. To štejejo za veliko sramoto.”

Tudi Delaver trdi isto, da “so deklice zelo čednostne, ker bi sicer zaigrale svojo srečo in ne dobile moža.”

Na vzhodni obali pa je v tem oziru bilo in je slabše: nezakonski otroci se jim ne zdijo nobena sramota.

Mnogo slabše življenje pa je vladalo v njih zakonu: zakonci so se udajali največjim za nas pojmljivim razuzdanostim. Čeravno so smatrali možje žene ko lastnino, niso strogo ločili mej med lastnimi in tujim blagom. Zdelo se jim je to celo dovoljeno, posebno če sami niso imeli otrok. Pri ženah, ki so bile že matere, se taki slučaji niso vršili.

Vdove in ločene žene pa so bile zopet mnogo slabše; rodile so isto število otrok, ko poročene.

Vendar pa možje ne vidijo radi nerednega življenja svojih žena. Sami pa si dovolijo različne nerednosti, posebno pozimi, ko so navezani na dolgočasno življenje v zaduhlih hišah.

Večji prestopki v tem oziru so na zapadni obali že popolnoma izginili. Vendar pa krščanstvo vseh pregreškov proti šesti zapovedi ni moglo iztrebiti.

Sicer pa si nazori o dobru in zlu med različnimi ljudstvi silno nasprotujejo. Hans Egede je pripovedoval grenlandski deklici o Bogu in ljubezni do bližnjega. Deklica mu je dejala: “Tudi jaz ljubim bližnjega. Stara žena je bila bolna in ni mogla umreti. Zato mi je ponujala denar, naj jo peljem na strmi breg in pahnem v morje. Ker pa sem jo ljubila, nisem vzela denarja, peljala sem jo zastonj in pahnila v valove.” Deklica je bila prepričana, da je storila dobro delo.

Ko je nekoč drugič govoril Hans Egede, da Bog hudobne kaznuje, se je oglasil star Eskimo: “Jaz tudi kaznujem hudobne: ubil sem tri stare ženske, ki so bile čarovnice.”

Iz teh primerov izvaja Nansen, da njih prešuštvo ne izvira toliko iz pokvarjenosti, ampak ima podlago v posebnih nazorih in v stremlejnju za tem, da dobijo mnogo krepkih potomcev, posebno še zato, ker so zelo nerodovitni. To misel potrjuje tudi dejstvo, da so Eskimi nravno zelo dobri ljudje in da jih mora hvaliti vsakdo.

Ženitev v ožjem sorodstvu tudi pri Eskimih ni dovoljena. Tudi rejenci, ki niso čisto nič v sorodu in so bili le slučajno skupaj vzgojeni, se ne smejo ženiti med seboj. Najraje vidijo, če je nevesta iz drugega kraja.

V mnogoterih ozirih so Eskimi boljši, ko ta ali oni evropski narod.

Omenimo naj samo ljubezen do bližnjega. On opusti vse, kar bi moglo škodovati sosedu. Iz istega razloga mu tudi govori resnico. Žene seveda v tem niso popolnoma natančne, a to je že njih splošna slabost.

Še eno slabost imajo, ki tudi pri nas ni redka: starih ljudi ne spoštujejo. Kakor hitro ti ne morejo več delati, jih ne marajo več. Starčkom, ki so imeli dobre sinove ali so bili sami dobri lovci, se godi malo boljše. Tudi za starko, ki je imela mnogo sinov, imajo obzire. Drugim pa se godi slabo.

Če pomislimo, da so stali Eskimi na zelo nizki stopnji kulture, tedaj moramo priznati, da je bila njih nravnost v primeri z drugimi narodi silno razvita. Tu ne moremo govoriti ne o divjakih, ne o barbarih. So skozi in skozi miroljubno in pošteno ljudstvo. Nerednosti, ki so jih imeli ali jih deloma še niso opustili, niso na splošno škodo ne sosedom ne naselnikom: njih privatna stvar so, in jih bodo tudi zavrgli sami, ko spoznajo njih ničevost.

Da so Eskimi miroljubno in dobrodušno ljudstvo, to spričuje tudi njih poseben način sodstva.

Njih pravosodje je prav posebne vrste in obstoji iz neke vrste dvoboja. Ta dvoboj pa se ne vrši, kot se je vršil pri nas in se še vrši z orožjem; vsega tega se Grenlandec ogne; njegova bistra glava si je izmislila drug način. Razžaljeni nasprotnik pozove svojega sovražnika, s katerim ima obračun, na tekmo v petju in plesu, pri katerem tolčejo na boben. To se vrši ponavadi v poletju, in sicer na večjih šotoriščih, kjer je mnogo ljudi skupaj. Oba nasprotnika se postavita drug proti drugemu v krog gledalcev in gledalk. Nekdo nabija na boben. Oba pa pojeta pesmi-sramotilke drug na drugega. V teh pesmih, ki jih posebej v ta namen zložita, ali pa samo preuredita, opisujeta vse, kar je nasprotnik storil, in skušata drug drugega osmešiti pred občinstvom. Ta, kateremu se ljudje radi šal ali tožb smejejo najbolj, je zmagovalec. Na ta način sodijo tudi umor. Nam se bo zdel ta način sodbe nepopoln. A za ljudstvo, ki ima tako zelo razvit čut časti, to zadostuje. Najhuje je Eskimu, če se osmeši pred ljudmi; tega ne prenese. Zgodilo se je, da se je ta ali oni celo izselil drugam, ker ni mogel prenesti sramote.

Ta način sodbe se je obdržal na vzhodni obali še do dandanes, to je pač najhitrejši način, poravnati spore in kaznovati krivce.

Na zapadni strani so misijonarji odpravili ta ples, menda iz razloga, ker so se pri njem vršile razne nespodobnosti. Eni trdijo, da to ni bilo res in ga zagovarjajo še dandanes. Gotovo je samo, da ples kot sodno sredstvo samo na sebi ni bil nič slabega; če so to priliko uporabljali tudi v druge svrhe, vedo misijonarji sami.

Z odpravo tega plesa ni v Grenlandiji nobenega prava več. Evropejci sami se pa ne mešajo v njih zadeve. Samo kadar se zgodi slučaj kakega težkega pregreška, posežejo danske oblasti vmes. Toda te kazni nimajo pravega uspeha.

Ko je pred leti umoril nek mož svojo mater, so ga poslali za kazen na samoten otok. Da bi mogel tam živeti sam, so mu dali nov kajak in nekaj živeža za začetek. Ko je vse pojedel, se je vrnil in dejal, da tam ni mogoče živeti, ker se ne da nič vloviti. Šel je zato zopet domov. Edino, kar je dobil za to, ker je dobil svojo mater, je bil-nov kajak.

Uspešna kazen, ki jo uporabljajo oskrbniki kolonij, je, da prepovedo ženam na daljšo dobo vstop v kolonijske prodajalne. To kazen Eskimi občutijo najbolj živo, ker se radi poslužujejo evropskega blaga in ga kupujejo celo čez potrebo, ali pa radi pasejo radovednosti ko otroci.

Razveseljevanje

Ples na boben je bil poleg sodstva tudi nekaka, recimo: “narodna veselica” in se je mnogokrat vršil le radi razveseljevanja. Peli so pesmi najrazličnejše vsebine, udarjali na boben in se zvijali s telesom na vse mogoče in smešne načine. Ta ples ni popolnoma brez pomena, zbudil je Eskime iz lene zaspanosti in jih posvežil, kar je zanje velikega pomena. Kljub vsemu je bil ta ples, ki je imel značaj javne predstave, še vedno boljši, ko mnogi evropski plesi, ki so se jih naučili od priselnikov in jih priredili po svojem okusu.

V kolonijah jim služi za plesišče kak prazen magazin, kjer plešejo tolikokrat, kolikokrat jim to dovolijo oblasti, tudi vsak teden. Izven kolonij plešejo tudi v svojih hišah.

Tak grenlandski ples je posebno slikovit. Ves prostor je napolnjen z ljudmi, starimi in mladimi. Eni plešejo, drugi stojijo v tesnih gručah ob stenah in gledajo. Vse je praznično in v živo pisanih oblekah. Oljnate svetilke medlo razsvetljujejo prostor in vesele obraze. Vse je pomešano, lepe mlade postave in izmozgani, stari ljudje. V plesu so gibčni; težko je slediti z očmi gibom nog. V prejšnjih časih so spremljali evropejske plese z gosli, danes poznajo že harmoniko.

Posebno veselje imajo tudi nad tem, ko gredo v cerkev. Najbolj jim ugaja cerkveno petje. Ženske pojejo zelo rade.

Nič manjša zabava pa ni, posebno za ženske, obisk prodajalnice. Ko so te odprte, ni takega mraza in ne tako velikega meteža sredi najhujše zime, da ne bi stale ženske že dolgo prej v dolgi vrsti ob zidu in čakale, da se slednjič ne odpro vrata v raj, da planejo vanj. Nekatere sploh ne mislijo ničesar kupiti, ampak pasejo samo zijala, dajo si pokazati najrazličnejše blago in zbijajo šale.

V poletju, ko ladje ravno dospejo z novim blagom, je gnječa v prodajalnah zelo velika. Tedaj prodajalce kar oblegajo, da skoraj niso vsemu kos. Grenlandke ljubijo, kot ženske sploh, vse, kar je novo. Da je novo, to je glavno, čemu je in če je porabno, to je stranska stvar.

Danski trgovci so si izmislili pred leti, da so Eskimi že v toliko “napredni”, da rabijo nočno posodo, ko vsi drugi izobraženi narodi, zato so jih poslali s prvo pošiljatvijo v Grenlandijo. Grenlandke so takoj pokupile vse, nekatere celo po dve. Drugi dan pa so prišle žene zopet v prodajalno, vsaka s svojo nočno posodo pod pazduho, postavile so jih na pult in dele vanje maslo, riž, moko, ali kar so kupile. Imele so jih za cekar.

Nadarjenost

Eskimo je zelo nadarjen. Njih orožje in orodje kaže, da imajo velik talent za iznajdbe in da zelo ostro mislijo. Njih razumnost so kaj živo občutili misijonarji, s katerimi so se spustili v prepir in prinašali za svojo trditev vse polno umnih dokazov. V tem so se odlikovali posebno angekokeri, t. j. čarodejci (nekaki duhovniki njih vere). Nikdar pa niso nastopili s silo, če z dokazi niso opravili ničesar. A tudi, če so bili ugnani v kozji rog, se niso dali potlačiti popolnoma.

Tudi se naučijo silno lahko pisanja in branja. Večina kristjanov je zmožna obojega; nekateri pagani se z lahkoto nauče iger: domino, vlečko ali celo šah. Nansen pravi, da je včasih igral ž njimi damo in je bil presenečen po njih bistri proračunjenosti in zmožnosti.

Najtežje jim gre računstvo in le redki so, ki bi znali računiti z ulomki. Nekaterim je že seštevanje in odštevanje dovolj. O delenju in množenju pri teh niti ni govora. Vzrok temu pa tiči v zgodovini njih rodu.

Jezik Eskimov ima za število le malo pojmov in besed, kot vsi prvotni, nerazviti jeziki. Samo za pet številk imajo besede, ki jih pa štejejo na prste, ki je najprikladnejše računalo: “1 — atausek, 2 — mardluk, 3 — pingasut, 4 — sisamet, 5 — tatdlimat.” Tatdlimat je pomenilo roko. Če hoče šteti Eskimo nad pet, tedaj se posluži prvega prsta druge roke — arfinek atausek; 7 — drugi prst druge roke: arfinek mardluk. Ko pride do deset, nima več na razpolago rok, tedaj se posluži nog. 12 — dva prsta druge noge: arkanek mardluk. 20 — cel človek do konca: inuk mardluk. Tu se konča navadno vse računstvo preprostega Eskima. Le posebno iznajdljiv gre še dalje. 21 — prvi prst drugega človeka: inup aipagssane atausek. 38 — trije prje prsti na drugi nogi drugega človeka: inup aipagssane arfinek pingasut. 40 — drugi človek do konca: inup aipagssa naodlugo. Na ta način doseže sto s petim človekom do konca. Dalje ne more tudi najnadarjenejši Eskimo s svojim jezikom.

Na ta način je pač težko im...žati števila, posebno od 20 naprej. Radi tega so tudi Eskimi po večini sprejeli danske izraze za števila, četudi se silno branijo tujih besed. Na ta način računijo tudi čez sto, ki ga imenujejo: untritiglidt. Tisoč imenujejo tusintigdlit.

Navadno je, da imajo taka prvotna ljudstva čisto primitivno štetev in se pri tem poslužujejo prstov na rokah in nogah, kar najbolj pripravnega orodja za to. Še našim otrokom pripomorejo prsti mnogo, da dobijo prve pojme o številu.

Vendar pa so Eskimi tudi v tem oziru mnogo pred nekaterimi Avstralci, ki so šteli samo do tri, ali celo samo do dve in so poznali samo te številne pojme: “ena, dve in mnogo”. Da so bili enkrat tudi Eskimi na tej nizki stopnji, kaže tudi njih jezik, ki ima ednino, dvojino in množino, kot jeziki drugih narodov.

Vsi pa občudujejo Eskime po njih poznavanju krajev in po orijentaciji. Neki kapitan je prosil preprostega Eskima, ki ni imel še nikdar svinčnika v roki, naj mu vendarle nariše obalo. Ta je vzel svinčnik in narisal obalo s presenetljivo natančnostjo. Označil je vse otoke, večje hribe, ledenike, fjorde in je povedal njih imena.

Kapitan Holm je dobil od njih celo zemljevid vzhodne obali, izrezljan v leseno desko in to od paganskih Eskimov.

Umetnost — glasba — pesnitev

Umetniška nadarjenost Eskimov pa je tako velika, da je vredno, da govorimo o nji posebnem poglavju.

Umetnost se pri njih sicer ni razvila, čemur vzrok je bil trd boj za obstanek. Njih umetnost obstoji v okrasju orožja, orožja in obleke z ornamenti ali figurami in sicer z rezljanjem v les, kosti ali vezenjem s pisanim usnjem. Sličice predstavljajo živali, ljudi, ženske čolne in kajake, ki pa niso veren posnetek narave, ampak služijo le kot okrasje. Včasih predstavljajo te sličice tudi tornarssuka, neko po njih veri nadnaravno bitje. Če pa resno posnemajo naravo, tedaj kažejo nenavadno nadarjenost za oblike in veliko spretnost.

Orožje in orodje je bila prva stvar, ki je nagibala ljudi h krašenju in umetniškemu stvarjenju. Še pred tem pa je bilo človeško telo samo predmet lepotičenju. Ostanek te navade se opaža pri eskimih še dandanes. Ženske se opišejo z ogljem ali smodom po rokah, nogah in prsih z raznimi geometričnimi figurami in potezami, da potem bolj ugajajo.

Pisave s podobami, ki je pripravila ta ali oni narod do prvih umetniških poizkusov, pa Eskimi niso imeli. Kvečjemu bi lahko šteli kot take podobice na orožju, v kolikor imajo kak pomen. Zasledili so samo en slučaj take figuralne pisave, in to v pismu, ki ga je pisal neki angekok Pavlu Egediju. Pismo je bila palica in na njej narisano s smodom znamenje. Vendar pa je angekok “pismonoši” naročil: “Če Pania angekok (ime za Pavla E.) ne bo razumel, kaj hočem, reci mu, da bi rad imel od trgovca par hlač; potem bo že razumel.” Evropskih umetnosti se Eskimo naglo nauči: nadarjen je za posnemanje. Neki Grenlandec je bil bolan in je ležal dolgo, dolgo. Dr. Rink mu je poslal par nožev za rezljanje in par starih lesorezov. V postelji leže je ilustriral pravljice Eskimov, a ni narisal samo slik, ampak je vrezal tudi klišeje v les.

Tudi v glasbenem oziru so Eskimi zelo nadarjeni. Čudovito je, kako hitro si zapomnijo naše melodije. Pojejo silno radi, nauče se gosli, harmonij, harmoniko in druga godala z veliko lahkoto. Posebno čudno je to zaradi tega, ker je bila njih lastna glasba zelo enolična, obstoječa samo iz nekaterih glasov, kot pri mnogih primitivnih narodih. Vendar je bila tudi ta njih glasba, obsegajoča komaj pet glasov, značilna in ne brez zanimivosti. Predstavljala je šumenje valov. Vzhodni Grenlandci so pripovedovali, da slišijo peti mrliče, če spijo na bregu reke, in to petje skušajo posneti.

Pod vplivom Evropejcev se je njih prvotna glasba izgubila skoraj popolnoma. “Čudno se zdi človeku, ko sliši v divji naravi sredi snega in ledenikov naše poulične popevke, kot: Lepa deklica Gina, kaj nočeš z menoj?”

Poleg tega pa imajo Grenlandci zelo visoko število pravljic in pripovedk. Te pravljice in pripovedke nam dajo najnatančnejši vpogled v njih dušo. Zanimive so po svoji vsebini kakor tudi po načinu pripovedovanja.

Humor v nekaterih pripovestih gre tako daleč, da ga je nemogoče napisati.

Poleg pravljic in pripovesti o znamenitih dogodkihimajo Grenlandci tudi pesmi. To so navadno pesmi-sramotilke, ki jih pojo pri plesu na boben. Opevajo tudi različne dogodke.

Ko je bil ples na boben odpravljen, se je spremenilo tudi njih skladanje pesmi. Eskimi pa skadajo pesmi še vedno. Vsebina je navadno zabavljiva in žaljiva. Take pesmi zložijo, včasih tudi na posamezne člane ekspedicij, pravi Nansen. On sam je slišal peti take pesmi, a ni se mu posrečilo, da bi si bil katero zapomnil.

Dr. Rink je ustanovil l. 1861 v Godhaabu grenlandski list “Atnagagdliutit”. Tiska ga Eskimo, ki se je zato v Kopenhagnu izuči. Tudi slike riše sam in jih litografira. Časopis izide dvanajstkrat na leto; razdeljujejo ga zastonj. Prinaša prestave iz tujih jezikov, a tudi izvirne doneske Eskimov. Ti poročajo večinoma o lovu, potovanjih in podobnih dogodkih. Opisi so lepi.

Pripovesti

Da bomo Eskime lažje razumeli, naj sledi par pripovesti:

“Veliki lovec tjulenjev z otoka Uluk na vzhodni obali je ljubil svojo domovino tako zelo, da je niti v poletju ni zapusti. Največja je bila njegova radost videti solnce, kako je zjutraj vstajalo iz morja. Nekoč pa se je posrečilo njegovemu sinu, da ga je pregovoril in šla sta na potovanje proti zapadu. Ko pa sta prišla tako daleč, da je videl oče solnce vstajati izza zemlje in ne izza morja, je zapovedal, naj se vrnejo. Prišli so zopet na Uluk in razpeli šotor. Ko se je pričelo daniti, je šel starec na breg morja. Spočetka so še slišali njegov glas, nato pa je postala naenkrat tiho. Ko so hiteli ljudje na obrežje, so videli, kako se je v trenutku, ko je izšlo solnce, zgrudil na tla. Bil je mrtev. Radost ga je umorila.”

Ljudstvo, ki ima take pripovesti, ni brez čustva.

Naslednja pripovest, ki jo navaja Nansen, je značilna za močno vkoreninjeno vražjevernost Eskimov.

“Končno vam bom tudi jaz nekaj povedal. Ni mnogo, a to sem videl z lastnimi očmi. Govoril bom o čudovitih navadah, ki se vrše pri lovu na medveda v nekaterih južnih krajih. To je bilo v letu 1882—1883 pri Augpilagtutu blizu Pamiagdluka. Tam stojita dve grenlandski hiši. V eni stanujejo trije lovci s svojimi družinami: Benjamin s priimkom Akatit, Izak, ki mu pravijo tudi Umdugujok, in Moric. V drugi hiši pa živi Matevž, ki mu pravimo Ulivkakaungarnik ali “natlačen”, ker to besedo venomer ponavlja. Bil je takrat nad sedemdeset let star in dober lovec ter je poleg tega sam usmrtil medveda.

Neko nedeljo, ko so bili vsi drugi lovci na morju, se je zgodilo, da smo se zbrali vsi, ki smo ostali doma, v Matevževi hiši in molili. Po molitvi pa je šel Benjaminov sin na prosto. Kmalu je planil nazaj v hišo in dejal: “Zunaj je medved in žre slanino!”

Ta vest me je prestrašila ravno toliko kot razveselila; stari Matevž je bil ves neumen od veselja in je vpil: “Zahvaljen, ki si prinesel tako dobro sporočilo. Takoj grem in usmrtim medveda.”

Jaz sem ga zrl in mislil, da bo vzel primerno orožje za to, dolg nož ali kaj podobnega. Orožje, ki ga je imel, pa mu je komaj gledalo iz pesti. “Kaj bo opravil s tem orožjem na medvedovem kožuhu in debeli plasti slanine, ki jo ima pod kožo,” sem si mislil.

Ženske ga niso pustile nad medveda in so se ga oklenile; pomagal sem jim tudi jaz. Ženske so razvezale svoje čope vrhu glave, da so se jim vsuli lasje krog obrazov in so bile podobne moškim. Mislile so, da se jih bo medved potem bolj bal. Naši paganski predniki so pripisovali medvedu človeški razum.

Ker smo se bali, da ne bi medved zlezel skozi okno v hišo, sem se hotel oborožiti in sem vprašal po sekiri. Seveda so jo bili posodili sosedu. Zagledal pa sem kriv nož in leseno palico; to oboje sem popadel. Brž nato je zaklical nekdo za menoj: “Daj sem, jaz imam večjo moč nego ti!” Bila je ovdovela hči starega Matija. Iztrgala mi je nož in palico.

V tem trenotku je pričela tolči stenska ura enajst. To lahko napravi medveda bolj krvoločnega. Skočil sem, da bi ustavil bitje, pa sem bil v razburjenju preneroden, šum je bil le še večji. Ženske so še vedno držale Matevža. Mati onega dečka, ki nam je povedal, da je medved zunaj, pa je pričela skakati v krogu ter pletla pri tem par senenih bilk nad seboj. Pravijo, da to medvedu vzame moč, da ga je lažje premagati. Med tem pa se je posrečilo Matevžu iztrgati se. Jaz sem letel za njim in ga ujel na vratih hodnika. Ta je posluhnil in pošepetal: “Tiho — zdaj gre k morju.”

Matevž je imel svojo puško v kajaku, ki je ležal na suhem bregu. Ko je medved korakal mimo kajaka, se je Matevž splazil tiho za njim. Jaz sem stal pred hišo in videl, kako se je medved naenkrat obrnil proti njemu. To me je prestrašilo tako, da sem planil v drugo hišo in skoraj padel skozi vrata. Na vseh štirih sem čepel na tleh in gledal skozi okno na breg, kako sta se Matevž in medved zrla, med njima je bil samo kajak; Matevž je rezal obraze, medved pa je mrmral in odpiral žrelo; treba je bilo kaj ugrizniti. Matevž se je uprl z nogo v kajak, pri tem pa ni pustil medveda iz oči, nameril je in sprožil. Ko sem pritekel iz hiše, je bil medved že preboden s sulico. Matevž pa se zaklical nam, naj pridemo vsak po svoj del. Ženske so se v naglici kar zagnjetle v ozek hodnik. Ko so prišle do medveda, so se čudile velikosti rane in pile kri. Tudi jaz sem pil kri in poprosil medvedovo gnjat za darilo. Pa so mi povedali, da so že vsi kosi oddani drugim. Pač sem bil neumen, da se nisem dotaknil medveda takoj in izprosil del. Zakaj nisem prisilil na to? Mati onega dečka, ki nam je povedal, da je medved zunaj, je hitela v hišo in prinesla vode, ki smo jo morali piti, četudi nismo bili žejno; potem bo imel njen sin vedno srečo pri lovu na medvede. Pitje krvi pa je bilo dokaz vsemu medvedjemu rodu, da smo njih smrtni sovražniki. Prej, ko so medveda odrli, je vsakdo potolkel po njegovem kožuhu: “Ti si debel, debel, lepo debel!” To se zgodi, da bi bil medved v resnici debel. Ko pa smo našega medveda odrli, smo videli, da je bil suha žival.

Ko so odnesli njegovo glavo v hišo, sem šel zraven, ker sem vedel, kaj bo zdaj. Glavo so položili na mizico ob pregradi, kamor navadno denejo svetilko, in so jo obrnili tako, da je gledala na jugozapad. Usta in nosne votline so zamašili s slanino in mestnimi odpadki oljnatih svetilk. Črepinjo pa so okrasili z najrazličnejšimi drobnarijami: steklenimi biseri, usnjatimi odrezki in nožki. Jugozapadna smer glave pomeni pot, po kateri pridejo medvedi k nam, okoli velikega ledu. V nosnice mu denejo dišave, to pomeni, naj bi medved, ki ga hočejo vloviti, ne vohal človeka. Maščoba svetilk naj mu služi kot vaba, ker silno ljubi pečeno slanino in maščobo sploh. Stvari, s katerimi krasijo glavo, se nanašajo na pogansko vero, da so jim poslali duhovi medveda, da lahko dobe takih reči. Glave ne snedo pet dni, ker verujejo, da ostane medvedova duša na svojem potovanju iz telesa pet dni v glavi. Celo mesto, kjer odsečejo glavo, zavežejo skrbno, da duša ne izkrvavi. Pogani so mislili, da ima slednja živa ali neživa stvar in reč dušo. Eskimi na jugu verujejo v to še vedno, čeravno so kristjani. To prihaja najbrž od tega, ker so v vednem stiku z Eskimi vzhodne Grenlandije, ki so še pagani.

Niso mi povedali, kdaj bodo skuhali medvedovo glavo. Popolnoma presenečen sem bil, ko so me nekega dne nenadoma povabili na kosilo. Jaz sem si odrezal medvedov gobec, pa so mi ga takoj zopet iztrgali iz rok in pri tem sem izvedel nekaj novega. To mi ni bilo prav in povedal sem jim naravnost, da ne verujem nič tega, četudi me imajo za taji neumnega. Oni pa so dejali popolnoma resno in mi zagotavljali, da zaradi tega ne bom nikdar nobenega medveda vlovil. Pritrdil sem jim, da bo to najbrž res, ker sem tako kratkoviden, da bi me medved prej obliznil, ko bi ga zagledal.

Poleg tega pa so pri nas še sledeče navade: Kadar zagledajo medvedovo sled v snegu, tedaj pojedo nekoliko snega in posrečilo se jim bo gotovo vloviti medveda, če se vrne po isti poti, seveda. Mali dečki morajo pojesti ledvico ujetega medveda, da postanejo dobri lovci. Tudi se čuvajo skozi pet dni, da ne žvenketajo s katerimkoli orodjem, ker žvenketanjamedved ne trpi.

Matevž je dejal, da je medved, katerega je umoril pred mojimi očmi, že enajsti in se ni popolnoma nič bal, ko je dobil puško v roke. Nekoč je videl medveda na ledu, napadel ga je s sulico in zmagal. Koliko časa je od tedaj, pa ne ve, je dejal.

Vera Eskimov

Vera Eskimov je bila zelo enostavna, da jo moremo komaj imenovati vero. Obstojala je iz dolge vrste bajk in vraž, ki so nasprotovale druga drugi in niso našle skupnosti enotnega svetovnega naziranja.

Vera je učila Eskima, da ima slednja reč in stvar dušo, ki so jo imenovali inua. Kamenje, gore, orožje, orodje, vse ima svojega inua, ki spremljajo umrlega človeka na oni svet. Celo pojmi, kakor žalost, lakota, apetit, imajo svojega inua. Inua je nevidna, prikaže se le v obliki utrinka, male kresnice, in jih pogled je silno nevaren.

Učili so se, da obstoji človek iz duše in telesa. Dušo morejo vidreti s posebnimi čuti samo njih duhovniki in čarodejniki, ki so jih imenovali angekokerji. Duša ima obliko telesa, a je iz zračne snovi. Tudi je bilo razširjeno mnenje, da ima človek dve duši: senco in sapo.

Duša je samostojna in lahko zapusti telo kadar hoče ter gre na različne zabave in na lov. Ostane pa duša lahko tudi doma, ko je telo na potovanju. S pomočjo čarovnije lahko človeku dušo ukradejo, a vrniti mu jo mora angekok.

K duši in telesu spada še tretji vežen del, to je ime, v njih jeziku: atekata. Tako velika je, ko človek sam, in stopi vanj koj po rojstvu. Novorojenčka imenujejo po imenu kakega umrlega; ime namreč ostane pri mrtvecu ali pa potuje skozi živali in predmete toliko časa, da se rodi nov otrok, ki prevzame njegovo ime.

Grenlandci se pogosto zelo boje izreči ime umrlega. Če sta nosila dva eno in isto ime, ali je nosil ta ali oni ime kake rastline ali živali, so to ime popolnoma zamolčali in imenovali dotično stvar raje z drugim imenom. Na ta način so izginile mnoge besede, ne samo pri Eskimih, ampak tudi pri drugih narodih, ki imajo podobno vražo. Ko je n. pr. umrla kraljica Pomare, je izginila v Tahitiju beseda “po” (noč) in nadomestili so jo z besedo “mi”. Ta moč imena, ta svetost, bi rekli, gre pri nekaterih narodih tako daleč, da je dal dahomski kralj Bosa pomoriti vse, ki so se zvali na isto ime. Tudi se boje Grenlandci imenovati ime ledenika, da bi se ta ne maščeval.

Vendar pa je večina Eskimov mnenja, da duša živi dalje časa nego telo, četudi ni popolnoma nesmrtna. Duša gre v nek kraj pod zemljo ali pod morjem, kjer je “toplo sonce, dobra voda in mnogo ptic in živali.” Morda je ta vera o lepoti podzemskih ali podmorskih krajev nastala vsled dejstva, ker se solnce, zemlja in živali zrcalijo v vodi.

Nebesa pa so mrzla. Ona imajo gore in doline ko zemlja in modro nebo. Tam živijo duše v šotorih krog nekega jezera; kadar jezero prestopi bregove, tedaj dežuje na zemljo. Tam se nahajajo številne jate črnih vranov, ki se vsedajo na glave dušam starih žena in ki jih je silno težko spoditi. Na vzhodni obali dežele verujejo, da izhaja severni sij iz duš pred časom rojenih otrok. Držijo se za roko in plešejo z največjo naglico kolo. Igro spremljajo z rezko žvižgajočim glasom.

V pekel Eskimi ne verujejo.

Bolnike, ki so v zadnjih zdihljajih, dvignejo iz postelje na tla in jih preoblečejo za pogreb; a tem jim pomagajo v podzemlje, sicer bi šli v nebesa.

Na grobe otrok položijo pasjo glavo. Večina Eskimov veruje, da ima žival dušo: pasja duša bo pokazala otrokovi duši, ki je neumna in si ne zna pomagati, pot v onostransko življenje.

Pot v posmrtnost si Eskimi ne predstavljajo ko nekaj lahkega. Na poti leži ogromna skala, ki jo morajo duše odvaliti, zato je ta skala vsa krvava. Duše, ki potujejo v zimi ali ob hudem vremenu, se lahko ponesrečijo; tedaj je vsega konec; duša, ki se ubije, ne oživi več. Tega se silno bojijo.

Eskimi poznajo različna nadnaravna bitja. Med te štejejo tornate, ki pomagajo angekokom s svojo nadnaravno močjo; to so duše umrlih prednikov. So pa tudi duše živali ali pa na zemlji in na morju bivajoči duhovi. Slednji angekok jih ima več v svoji službi: ene mu svetujejo, druge mu pomagajo v nevarnosti, tretje se zanj maščujejo in tako dalje.

Gospodar teh duhov je tornarsuk, nekak bog, s katerim se angekok posvetuje s pomočjo tornatov. Svoj sedež ima v podzemlju, v bivališču duš. Kakšno zunanjost ima ta tornarsuk, si Eskimi niso edini. Eni pravijo, da je brez telesa, drugi trdijo, da je podoben medvedu, tretji da je to enoroki velikan, a četrti, da je majhen.

Ko so vpeljali krščanstvo, je tornarsuka ljudska domišljija spremenila v hudiča in ko takega ga imajo še danes.

Posebno se boji Eskimo strahov — duhov umrlih duš, ki so zelo nevarne, ali pa tudi prijazne, kot nam pripoveduje ta zgodba: Nek deček se je igral s tovariši v bližini groba svoje matere. Zagledal je, da nekaj pleza iz zemlje. Ko je deček to videl, je zbežal prvi, mati pa je bežala za njim, prijela za roko, objela ga tesno, poljubila ga vroče in mu dejala: “Ne boj se me! Tvoja mati sem. Ljubim te!”

Mrličev se Eskimi tako boje, da še bolnike, ki se bližajo smrti, preoblečejo, jim upognejo noge čisto nazaj ter jih tako zavijejo in zašijejo v kožuh, samo da ne bi bilo treba prijemati mrtvih.

Mrtveca prenesejo iz hiše takoj, ko je umrl; in sicer skozi okno, če je umrl v hiši, če pa je umrl v šotoru, skozi posebno, v ta namen narejeno odprtino. To napravijo raditega, da zabranijo duši vrnitev s tem, da zapro odprtino, skozi katero je odšla. Tudi stvari umrlega zmečejo skozi okno, da se ne omadežujejo ž njimi. Zapuščino umrlih vržejo proč.

Kakor hitro odnesejo mrliča iz hiše, prižge gospodinja tresko, zamaha z njo tja in sem ter pravi: “Tu ni ničesar več odnesti,” znamenje za dušo, da so vse njene stvari zunaj.

Mrliča pokopljejo, ali pa ga vržejo v morje. Njegove stvari (kajak), lovsko orodje, obleko, položijo poleg groba ali na obrežje, iz strahu pred zapuščino, ali kot eni trdijo, v nadomestilo za solze, zakaj Eskimo ne joče za umrlim, ker bi moral sicer ta trpeti mraz vsled tega.

Vendar pa žalujejo Eskimi za mrliči sorodnikov, ki jih še niso videli po smrti, nek določen čas. Ko zagledajo sorodnike umrlega, tedaj pričnejo jokati in tuliti na vso moč, četudi je preteklo že dolgo časa od tedaj. To tuljenje je seveda silno smešno in ga potolažijo na koncu z jedmi.

Poleg vsega tega, kar sem že povedal, verujejo v silno množico nadnaravnih bitij.

Živalim v morju vlada velika žena, ki ji pravijo “Brezimena” ali tudi Arnarkujagsak, kar pomeni “stara žena”. Ta sedi na dnu morja v svoji sobi ob svetilki; v olju, ki je v svetilki, pa plavajo jate morskih ptic; od tu pridejo vse morske živali: morski pes, tjulenj, narval ... Ko pa se v njenih laseh nabere mnogo nesnage, tedaj zadrži živali. Angekok mora potovati k nji, da jo pregovori in razčeše lase.

Pot pa je nevarna in angekok mora vzeti tornaka s seboj. Skozi prekrasno deželo duš dospe do globokega prepada, čez katerega je mogoče priti s pomočjo velikega, ledeno gladkega, silno naglo se vrtečega kolesa, pri čemer mu pomaga tornak. Potem mora iti mimo velikega kotla, kjer kuhajo žive tjulenje. Končno mora mimo straže dveh strašnih tjulenjev, a to je mogoče samo tedaj, ko tjulenja za par trenotkov zaspita. Vhod k ženi je sicer širok dovolj, a tako ozka pot kot vrvica ali nožev hrbet, ki pelje čez grozen prepad. Slednjič pride v hišo morske žene. Njene roke so tako velike kot kitov rep in če udari z njimi angekoka, je izgubljen. Trga si lase in se peni od srda. Angekok se mora boriti ž njo, preden se mu pusti česati. Ko jo pregovori in potolaži, mu je vrnitev lahka.

One duše, ki potujejo v nebesa, morajo na vrhuncu neke zelo visoke gore mimo stanovanja čudovite žene, ki se imenuje “roparica čev”, ki ima v rokah krvav nož. Ona bije na boben, pleše s svojo lastno senco in pravi samo: “Moj hlačni šiv,” ali pa poje: “Ja, ha, ha, ha!” Če se obrne, je videti na njenem hrbtu razpoko. Če se pokaže od strani, tedaj se njena usta raztegnejo tako postrani, da dobi obraz silno smešno obliko. Če se upogne naprej, si lahko hrbet liže, če pa se upogne na strani, udari z licem ob boke, da zaploska. Če se duša ob pogledu nanjo ne posmeje, je dobro. Kakor hitro pa duša raztegne usta v smeh, vrže žena boben od sebe in podere dušo na tla. Nato vzame nož, prereže ji trebuh, iztrga čreva in jih vrže v posodo, da jih pozneje hlastno požre.

Na istem potovanju gredo duše tudi mimo doma “luninega duha”. Pot, ki pelje todi, je zelo ozka.

Na morju obdajajo Eskima ignersniti (velik ogenj). To so dobra bitja, ki pomagajo ljudem. Vhod v njih stanovanje je na bregu. Bajka pravi tole: “V začetku ni imela zemlja ne morja ne gora, bila je popolnoma gladka. Ker pa Njemu tam zgoraj ljudje niso ugajali, je razbil zemljo. Ljudje so padli v nje razpokline in postali ignersniti. Voda je vse poplavila. Ko je zopet nastala zemlja, je bila vsa pokrita z ledeniki. Ti so polagoma izginili, z nebes pa sta pala dva človeka, kista obljudila zemljo. Leto za letom je bilo ledenikov manj. Na mnogih krajih so še sledovi, kjer je stala voda nad gorami.”

med drugimi bitji so tudi takozvani “ledeni možje”, ki stanujejo v sredini dežele na “čebelnem ledu.” Imajo človeško podobo, in so do deset metrov visoki. Njih duša je velika ko navaden človek. Živijo se od lova in silno naglo letijo. Za kajak jim je megla, tjulenje lahko love s suhega. Močni so, da lahko neso dva težka tjulenja daleč v sredino dežele.

Druga vrsta teh ljudi so igaliodliti, ki nosijo na hrbtu kuhinjo s seboj. Sam kotel, gori neprestano, ko gredo in ko stojijo, je tako velik, da se lahko kuha obenem cel tjulenj v njem.

Erkigdliti so pol ljudje in pol psi, ali ljudje s pasjo glavo in pasjim repom. S sabo imajo lok in puščice.

Prav posebna bitja so tudi kivituti. Spočetka so bili čisto navadni ljudje, ki so se iz kateregakoli vzroka sprli z domačini in jih zapustili. Bežali so v gore ali v sredino dežele, kjer so živeli od živali, ki so jih ubili s kamenjem. Imajo čudovite lastnosti, naglih nog so, da skočijo s hriba na hrib, oderejo severnega jelena brez orodja in zadenejo vse, kar pomerijo. Veliki so, oblačijo se v kožo severnih jelenov, obrazi jim postanejo črni in lasje beli, vse vedo, in vse vidijo, slišijo govoriti ljudi in se nauče govorice živali. Umreti pa ne morejo in jočejo od silnega hrepenenja po ljudeh, ker ne morejo več nazaj.

Ta bajka sloni na resničnosti. Tu pa tam se ta ali on Eskimo odtegne ljudem in zbeži v samoto. Svoječasno so dobili v gorah severne Grenlandije sledove (s...kega bivališča. Pred duplino je bila uglajena steza, v duplini ognjišče, luknja v tleh za shrambo in ležišče iz mahu; tudi ostanek posušenih rib in užitnih koreninic so našli. Par korakov proč so našli duplino, zastrnjeno s skalo. Ko se mu je bližala se je sam zaprl oz. pokopal. Ko so ga našli, ležečega, zavitega v kožuh. Tri leta je živel tako . Ljudi je bil zapustil zato, ker so ga zasramovali ko slabega ovca in mu je bil umrl sin.

Čudovito bitje je tudi igdlokok, ki je pol človeka: ima pol glave, eno roko, eno nogo, eno oko.

O stvarstvu človeka verujejo Eskimi, da je zrastel iz zemlje. O postanku Evropejcev uči sledeča bajka: Neka izbirčna grenlandska žena se je poročila s psom in imela več otrok in psičkov. Psičke je posadila na čevljev podplat, porinila jih na morje in jim zaklicala: “Peljite se tja in postanite Evropejci.”

Vzrok smrti je neka stara žena, ki pravi: “Umirajte počasi, sicer vam bo pretesno na svetu.” Druga bajka je tale: Kača in uš sta stavila, katera bo preje pri človeku. Če bo prva kača, živel bo večno, če pa pride prva uš, bo moral umreti. Kača je napravila velik skok, padla pa je pod visoko goro in morala napraviti velik ovinek. V tem pa je bila že uš pri človeku.

Ribe in druge živali v morju so nastale na ta način, da je stari mož tesal treske od drevesa in jih vrgel v vodo, da so oživele.

Nebeške zvezde so bile nekoč Eskimi, ki so bili iz tega ali onega vzroka prestavljeni na nebo. Solnce je bilo lepa žena, h kateri je zahajal v noči neznan mož. Da bi ga spoznala ob belem dnevu, ga je počrnila po hrbtu in po rokah s sajami od svetilke. Bil je njen brat; njegov lep, čist in bel kožuh in je bil počrnjen, zato so proge na luni. Solnce je vzelo nož-krivec, si odtrgalo grudi in jih zagnalo mesecu: “Jej, če ti tako diši!” nato je prižgalo kos svetilnega stenja in bežalo ven, njen brat mesec je storil isto, a stenj mu je ugasnil, zato je videti tako žareč. Bežala sta drug za drugim v zrak, kjer sta ostala. Mesec ima hišo ob poti duš v nebesa; eno sobo ima tudi za svojo sestro, solnce, ki je spredaj lepo, a zadaj je samo okostje.

Mesec pride tu pa tam na zemljo in se izprehaja med ljudmi. Ženske se ga morajo izogibati; ob luninem svitu ne smejo same iz hiše in ne smejo gledati vanj ... Kadar mesec rezlja mroževe zobe, tedaj sneži, isto, če piha skozi neko cev.

Grom delata dve stari ženi, ki se prepirata za suho kožo in jo, vsaka na svoji strani drže, trgata. V tem boju prevračata svoje svetilke, kar povzroči bliskanje. Megla je nastala iz nekega tornasuka, ki je toliko pil, da je počil. Vzrok dežja je bitje, ki se imenuje asiak in stanuje na nebu. Kadar je dolgo suho vreme, potujejo angekoki k njemu in ga prosijo dežja. Ko pridejo k njemu, sedi njegova žena navadno na ležišču, asiak pa, dobro zagrnjen, ob steni. Ženo morajo zelo prisrčno prositi, da reče: “Nocoj se je, kot navadno, malo zmočil.” Nato potrese kožuh, na katerem sedi, da začne kapljati od njega in dež je tu.

Da postane kdo angekok, se mora pripravljati deset let. Učenec mora večkrat v samoto, kjer riblje kamen ob kamen v smer solnčne poti; s tem kliče gorskega duha. Ko ga zagleda, umrje od strahu, oživi pa iznova. O tem, kar hoče postati, ne sme govoriti prej, dokler ni izučen. Če pa hoče postati pravi angekok, se mora pustiti zgrabiti od medveda, ki ga nese na breg morja; tam pa popade mož in ga vleče do obzorja, kjer ga požre. Njegove kosti potujejo nato domov, srečajo kose mesa, ki se zopet združijo s kostmi v celega človeka.

Tudi neke vrste čarovnike in čarovnice poznajo Eskimi, ki jim pravijo ilitsitsoki. Te sovražijo Eskimi silno: dolžijo jih vseh nezgod. Kakor hitro obdolžijo kako staro žensko, da je čarovnica, jo pobijejo do smrti. Imena duhov, s katerimi so čarovniki v zvezi, so tajne; tudi pouk v čarovniji je tajen. Za čarovnije rabijo razna sredstva: človeške kosti, meso mrličev, mrtve živali, kače, pajke, morske hrošče ... Najboljše sredstvo je tupilek. Ta je sestavljen iz različnih živalskih kosti, kožuhovine, kosov anoraka, in podobnih predmetov. To vse zveže skup in zavije v kožuh. Potem postavi zvitek na kup kamenja ob izlivu reke pri morju. Nato obrne naorak in ga obleče ter prične dojiti tutipek, ki postane velik, pade v vodo in izgine. Ta se lahko spremeni v različne vrste pošasti in živali. Kamor ga pošlje čarovnik, tam povzroči nesrečo ali smrt.

Eskimi verujejo v amulete. To so predmeti v živalski ali človeški podobi. Nad temi pojejo ali mrmrajo čarovne pesmi in besede. Matere jih dajo malim otrokom. Amulete nosijo vse življenje s seboj, ali na vratu ali pa v obleki. Moški nosijo zato poseben mošnjiček iz tjulenjeve kože na prsih. Te amulete devajo v strehe hiš, v šotore in v kajake. Varujejo jih proti čarovnijam in zlim duhovom in jim pomagajo v nesrečah.

Eskimi rabijo tudi različne nerazumljive besede, ki jih mrmrajo in jim pripisujejo moč, ko amuletom. Čarovne besede se nauči, kdor posluša šum ptičev. Imajo pa tudi čarovne pesmi, ki so sicer razumljive in jih morajo peti vpričo drugih.

Nadnaravnim bitjem Eskimi ne darujejo. Edino morskemu bitku kungusutarisat darujejo nekaj mesa od lisice, če jo ujamejo. Na potovanju darujejo goram, rekam, ledenikom, na ta način, da položijo predmetu jed in pijačo na dotični kraj.

Mnogo je pravljic in bajk, ki so podobne bajkam Indijancev, Samojedov, Norvežanov in Evropejcev sploh.

Neki norveški bajki je podobna ta-le: Star zakonski par je živel s svojo hčerjo v samoti. Nekega dne je prišel velik, neznan mož in dejal, da stanuje na jugu dežele in je prosil za hčerkino roko. Dobil jo je in je prosil tasta ob slovesu, naj ju obišče. Starec je to storil. Ko je stopil oče v hišo, je obesila hči kotel nad ogenj, mož pa je šel na prosto. Ko je stari pogledal skozi okno, pa je videl ptico, ki je sfrčala na vodo, potopila se in se prikazala ko tjulenj. Tega so skuhali in ga dali starcu jesti. Ko se je ta vrnil domov, je ukazal ženi, naj obesi lonec nad svetilko. Nato je veslal proč od brega, privezal si kamen na vrat in jermen krog telesa, ter dejal svoji ženi: “Potopil se bom; ko potegnem za jermen, izvleci me!” skočil je iz čolna in se pogreznil; ko ga je žena izvlekla, je bil že mrtev.

Azijskim in evropskim bajkam je podobna: Lovec na severne jelene je videl ob nekem jezeru množico kopajočih se deklic. Ko je vzel obleko najlepše, mu je morala slediti in postati njegova žena. Ostale so bežale na breg, ogrnile se z obleko, spremenile se v gosi in odfrčale, lovčeva žena je dobila sina. Nabirala je perje in napravila dvoje oblek iz njega; s sinom sta se spremenila v ptici in odfrčala tedaj, ko je bil mož na lovu. Povsodi ju je iskal. Prišel je k možu, ki je rezal les v treske. Treske so se spreminjale v ribe. Mož se je vsedel na rep velike ribe, ki je nastala iz treske; ta ga je ponesla naravnost k ženi in sinu.

To vraževerno ljudstvo je danes pokristjanjeno. Silno mnogo truda je bilo treba, da so ...stili vero svojih dedov. ...tere stvari so verjeli le ... in ne po srcu.

Tega so bili pogosto krivi Evropejci sami, ki se niso ... vzorno in so celo s silo na... proti temu mirnemu ljudstvu. Eskimi so bili zato nezaupljivi tudi proti veri, ki so jo prinesli ti ljudje.

Ko so videli Evropejce, ki so se prepirali in tepli med seboj, so mislili, da postanejo po novi veri tudi oni tako nečloveški. Dejali so tudi: Če bi živeli Evropejci nekaj časa na Grenlandiji, bi že postali dobri.

Tudi so jim bili obredi predolgočasni. Med pridigo so pričeli vpraševati o Evropi: “Ali je kralj velik? Ali je močan? Ali je polovil mnogo mrožev?” če se jim je včasi zdelo, da je pridiga predolga, so šli in vprašali, če že ne bo končal. Misijonar je moral pokazati z roko, koliko velik košček pridige bo še. Pravi otroci!

Eskimi so ohranili še mnogo paganskih vraž in navad. Najbolj jim je vkoreninjena vera v gorske duhove, ki se jih zelo bojijo in so jim vsak trenutek pred očmi.

Nansen pripoveduje: “V nekem kraju sem nesel pismo, ki sem ga hotel odposlati, pozno zvečer, v hišo nekega Eskima. Ko sem vstopil, so vsi trdno spali. Tesno drug k drugemu stisnjeni, so ležali ljudje na pogradi, ko slaniki v sušilnici. Da bi jih ne motil preveč, sem hotel zbuditi samo Jakoba, sina gospodarjevega, ki sva si bila prijatelja in je vsak dan občeval z menoj. Potresel sem ga in mu zaklical na uho: “Jakob!” spal je silno trdno, da sem ga moral dolgo tresti in suvati, da se je pričel malo gibati. Ko me je pa zagledal sklonjenega nad seboj, so postale njegove oči ko okamenele od strahu. Planil je kvišku, zagnal strahovit krik in bil z nogama in rokama krog sebe. Kričal je vedno hujše in se pomikal, bojujoč se z rokama do stene. V tem so se prebudili vsi, planili so pokonci in me zrli ravno tako preplašeno in osteklenelo. Jaz sem obstal v začudenju in v zadregi. Niti besedice nisem mogel reči. Slednjič se mi je posrečilo, da sem spregovoril pomirjevalno besedo na Jakoba. Bil je še groznejši. Ko sem videl, da je vse govorjenje zastonj, sem se pričel smejati, nakar je ponehal ves krik, kot bi ga odrezal. Jakob je postal rdeč in je v sramu dejal, da je sanjal, da ga hoče odnesti krivitok v gore. Dal sem mu pismo in izginil je naglo.”

Evropejci in domačini

Evropejci z Eskimi niso delali tako slabo kot z mnogimi drugimi divjimi in nekulturnimi narodi. Prinesli so jim izobrazbo, vero, kavo, tobak in še mnogo stvari, ki jih Eskimo preje ni poznal.

Nečem pa Evropejci Eskimu niso prinesli: življenjske moči in večjega napredka. Eskimo propada. Naselniki so imeli dobre namene, misijonarji tudi, a posrečil se jim ta namen ni, ker se jim ni mogel. Trgovina jim ne donaša dobičkov, danska vlada ima celo izgubo in bo imela še večjo; človekoljubnost se tu ni izplačala. Eskimi ne občutijo tega, to občuti ta, ki je poznal prejšnje stanje in vidi njega padec.

Žganjepitje je Eskimu prepovedano, dasi ljubijo žganje. Marsikateri Eskimo je šel v službo k evropejskemu gospodu samo zato, da dobi od njega vsako jutro kozarček te pijače.

Nansen zahteva, naj jim prepovedo tudi kavo in tobak ter druge ničvrednosti, ki Eskima samo slabšajo in ga delajo nesposobnega za trde življenjske pogoje, ki vladajo tam gori.

Za take evropske ničevosti nam je dal Eskimo vse ono, kar ga je preje vzdrževalo v boju s prirodo. Čolni so mu segnili, ker niso imeli več kož za njih popravo; tudi šotorov si ne postavlja več. Svetilke ne gorijo, ker je v jeseni oddal vso slanino. Po zimi hodi Eskimo v slabih evropskih cujnah, mesto v gorkih kožuhih. Poletna potovanja odpadejo, ker ni čolnov in ne šotorov.

Od Evropejcev so dobili tudi mnogo bolezni, ki jih preje niso poznali. Jetika je postala navadna med njimi. Tudi številke kažejo velik propad. Od l. 1885 do l. 1891 je znašal prirastek od 10,000 ljudi samo za 100 duš.

Niti branje in pisanje mu ni koristilo, ker Eskimo nima časa, da bi se pečal s tem in postal dober lovec, kar je za njegov obstanek najvažnejše.

Tudi neke vrste vlado ali upravo so jim prinesli “beli ljudje”. To so nekaka predstojništva, ki vodijo županske in druge posle. Sestojijo iz članov, ki jih volijo Eskimi v vsakem okrožju po enega. Ker se Eskimi ne razumejo na to, je navadno ko član predstojništva kak Evropejec, ki jim pomaga s svetom. Misel, da naj se to ljudstvo vlada samo po svoji volji, je pač hvale vredna. Vendar pa ima ta naprava en pogrešek, da je bila prenagla in se bo vkoreninila le počasi in postala njih last, do tedaj pa bo vsiljenka. Vendar pa so zdaj mnogi domačini ponosni, da so člani teh predstojništev. Čut za samostojnost in svobodo je v tem ljudstvu zelo razvit. V hiši ima gospodar res nekaj več besed ko ostali, toda to se komaj čuti. Tudi če vzamejo v hišo sirote, kar se zgodi pogosto, so te popolnoma enakopravne z ostalimi. Da bi moški šel služit, tega ne poznajo. Biti drugemu sluga, se ne privadijo lahko. Še dandanes ne marajo naročil v poveljujočem glasu.

Tudi nad ženskami ne sme nihče kričati, če so v službi. Hitro puste službo in gredo, ter se ne povrnejo več.

To, kar dela Eskima navidezno uslužnega in podložnega, je njegova velika potrpežljivost. V največjih neugodnostih potrpijo z največjo hladnokrvnostjo. Značilen za to je tale slučaj:

Nek inšpektor je poslal nekoč na Ameralikfjord čoln ljudi, da pripeljejo trave za njegove koze. Ljudi pa ni bilo zelo dolgo nazaj, a nihče ni mogel uganiti, kaj se jim je zgodilo. Končno so se vrnili. Ko jih je vprašal inšpektor, kje so bili ostali tako dolgo, so mu odgovorili, da je bila ob njih prihodu trava še zelo majhna, zato so se vsedli in počakali, da je postala dovolj velika.

Tako bodo Eskimi mirno pričakali konec svojega rodu. Res, potrpežljivo ljudstvo so.

Konec

Eno samo je, kar so prinesli Evropejci temu prirodnemu, tako nepokvarjenemu ljudstvu, to je propadanje. Kaj se je zgodilo z narodi, kot so Indijanci, Meksikanci, Inkas in Peru? Kaj je z Avstralci? Mi smo njim smrt, naj ravnamo z njimi še tako lepo. Eskimi trdijo prav, če pravijo, da smo pokvarjeni. Zanje smo še vse več. To zanimivo ljudstvo je obsojeno k smrti, ali pa bo postalo potom križanja z Evropejci samo senca tega, kar je bilo poprej. Sami se ne zavedajo tega. Mnogo bolj srečni so, ko mi. Tudi nas ne sovražijo, celo vesele se nas, če nas vidijo.

Zgodilo se bo pa tole: Naselniki-trgovci bodo morali naložiti svoje zadnje blago na ladje in se odpeljati za vedno v Evropo. Nikogar več ne bo na Grenlandiji, ki bi jo oživljal. Mrtva bo ležala dežela, led, samo led se bo raztezal do morja. Na pustih in samotnih obrežjih bodo plahutali samotni galebi, ko mrtvaške sence. Solnce bo vzhajalo in zahajalo in sijalo na pusto, zapuščeno deželo. Le tu pa tam bo zašla kaka tuja ladja na pusto obrežje — — — v noči pa bodo plesali mrtveci svoj divji ples v večnem smrtnem molku s... ledene očetnjave ...