Narodne pesni koroških Slovencev

Narodne pesni koroških Slovencev Janez Scheinigg

Ni popravljeno v celoti. Za boljši varianti glej Narodne pesni koroskih Slovencev (Mihaelova združitev korektur po straneh) djvu; Narodne pesni koroških Slovencev (Domnova združitev korektur po straneh)

Izdano:	1889
Viri:	archive.org
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvi oddelek.

Pesni starega značaja.

I. Balade in romance.

Ljubica.

(Vraz 188; Kuhač II., 20; «Kres» I., 394.)

 Sem bíl včéraj na sémenjé
Pri svétem Júrji ná goré:
Tám je ljúbica rájalá,
Méni v sŕce nahájalá:
Ljúbicá mojá,
Ljúbicá mojá!
 

Je b'la tenka ko konoplja,
Rudeča kakor gartroža,
Bela kakor makov cvet,
Sam Bog te zvolil na ta svet:
Ljubica moja,
Ljubica moja!

(Ziljska dolina.)

Želje.

(Šafafik «Narodopis» 167 ; Kuhač I, 182.)

 1. Pri nás je pádel vélik snég
Vsákemu móžu dó kolén.

2. Zapadel je devet vesi,
Devet vesi, sedem cerkvi.

3. Se ne vidi drugega
Ko nove cerkve vrh turna.

4. Tam gor sedi črni kos,
Lepo žvižga noj poje:

5. Da bi skoro vigred b'la,
Da bi se hribci prekopneli,

6. Da bi rastle jagodice,
Jagodice noj vijolice.

7. Da bi dečle prišle trgat je,
Da bi kos večbarti videl je.

(Rož.)

Črni kos.

(Vraz 134; Kuhač III., 170.)

 1. Lépo póje čŕni kós
Nój trepéče z nógo skóz.

2. Za njim gresta fanta dva,
Rada bi mu možgane izpila.

3. Kedar prideta bližje k njem',
Eden veli: Tega želim!

4. Tič prav lepo zapoje
"Noj se jima nasmeje:

5. «Hočeta mene lovit,
Morata bolj hitra bit.

6. Vidita, da perje imam,
Lehko jaz uidem vam.»

7. Ko ga nista dobila.
Sta ona pa kam drugam šla

8. Miciki sta vlovila,
V nji dvi se zaljubila.

(Rož.)

Damon na Melito.

(Jarnik «Carinthija» 1813.)

 1. Slaba je svetloba lune,
Oblaki jo zakrivajo,
Žalostno na citrah strune
V moje srce glas pojó.

2. Nove delajo mi rane,
Srce mi prebadajo,
Solze so le noči znane,
Ki se le njej zaupajo.

3. Daleč, daleč je Melita,
Mojega srca draga kri,
Sladka je ljubezen skrita,
Z rožami ovita spi.

4. Travniki so mi puščave,
Od ljudij zdaj preč bežim,
Za veselje nimam glave,
Jaz najraje sam sedim.

5. Saj veselja ni brez tebe,
Ti le meni srečo daš,
Ali te ljubi ima pri sebe,
Komu se tedaj podaš?

6. Vetri! glase te nesite
K oknom, kjer Melita spi,
S to besedo jo zbudite:
Damon tvoj za te živi.

(Povsodi.)

Trdosrčnica ali zlati prstan.

(Kuhač II., 269.)

 1. Hlápčič trúca déklico,
Da bí mu zláti pŕstan dála.
Bí mu gá ne dála,
Dá bi dúša préd njo pádla.

2. «Jaz ti hočem, deklica,
Zlati prstan dati,
Pa ti me moraš, hlapčičeč,
Pred fajmoštra peljati.«

3. ««Jaz te hočem, hlapčičeč,
Pred fajmoštra peljati,
Pa ti mi moraš, deklica,
Rumene zlate dati.«

4. «Jaz ti hočem, deklica,
Rumene zlate dati,
Pa ti mi moraš, hlapčičeč,
Iz slame prt stekati.«

5. ««Jaz ti hočem, hlapčičeč,
Iz slame prt stekati,
Pa ti mi moraš, deklica.
Iz kropive žido spresti.«

6. «Jaz ti hočem, deklica,
Iz kropive žido spresti,
Pa ti mi moraš, hlapčičeč,
Po Židi v nebo zlesti.« 

7. ««Jaz ti hočem, hlapčičeč,
Po židi v nebo zlesti,
Pa ti mi moraš, deklica,
Vse zvezdice sešteti.« 

8.«Jaz ti hočem, deklica,
Vse zvezdice sešteti,
Pa ti mi moraš, hlapčičeč,
Vse sproti zapisati.«

9. «Jaz ti hočem, hlapčičeč,
Vse sproti zapisati,
Pa ti mi moraš, deklica,
Na morji postelj postljati.« 

10. «Jaz ti hočem, deklica,
Na morji postelj postljati,
Pa ti mi moraš, hlapčičeč,
Pod posteljo ležati.»

11. «Jaz ti hočem, hlapčičeč,
Pod posteljo ležati,
Pa ti mi moraš, deklica,
Pri priči slovo dati.»»

(Rož.)

Po pušeljc pojdem.

1. Déčva zgódaj vstála jé,
Je šlá na pólje zélené,
Tám je róžice tŕgalá,
Bo méni púšeljc délalá.
 
2. Bom dreve k njej po pušeljc šel.
Prav žavberno jej bom zapel,
Oh ti dečva cartana,
Ostani še ti moja.

(Šmarjeta v Spod. Rožu.)

Ni je pod solncem.

1. Sém sinóči póšto dóbil
Na mójo bélo póstljicó,
Mója déčva sváte íma,
Bó pa gvíšno vdála sé.

2. Gor po cimru je hodila,
Jaz sem pa pod oknom stal,
Svetle solze je točila,
Jaz sem pa slovo jemal.

3. So mi druge dečle djale:
Raj da jo tako ljubiš ti?
Saj ni roža celega sveta,
Taka se še lehko dobi.

4. «Take dečle ni pod solncem,
Gor nad solncem tudi kar,
Taka je bila moja dečva,.
Moja dečva cartana.»

(Šmarje ta.)

Brez konca in kraja.

(Vraz 193; «Kres» I., 35.)

 1. Cél dan sém jaz póbič žvížgal,
Cél dan sém jaz póbič pél:
Jáz pa drúgega nísem žínjal,
Kjé kaj dréve bóm ležál.

2. Jaz dro imam si dečvo izbrano,
Daleč tam je pod goro;
Jaz jej godce bom pripeljal,
Da se bom izrajal z njo.

3. «Da boš godce lih pripeljal,
To ti bode vse zastonj,
Jaz imam že drugega šoceja.
Da pri njem ležala bom.

4. Kakor trdo je železo,
Ko nikoli ne zariji,
Tako najina je ljubezen,
Da nikoli jej kraja ni.

5. Kakor rinčica je okrogla,
Níma kraja ne ogla,
Tako najina je ljubezen,
Nima kraja ne konca.«

(Št. Jakob, Ziljsko.)

Pridi.

(Vraz 188; «Kres» I., 395.)

 1. «V gárteljnu rástejo róže lepé,
Lépe rudéče in rúmené;
Dékle natŕgaj jih mí,
En púšeljc mi vén storí:
Juhé! Noj z žído povíj.« 

2. « »Rožice že davno potrgane imam,
Žido zeleno cu kupila bom.
Kedar boš ti prišel,
Boš pušeljc tvoj našel:
Juhe! Koj gvišno pridi!»»

3. « Kedar jaz pridem, ne pridem koj sam
Z meno še pride on gorši moj špan,
Daleč je, strah me je,
Kje bom jaz klical te?»
««Juhe! Koj v kamro pridi.«

4. «V kamro ne pridem, za durice ne vem,
Na oknu potrkam, te gori zbudim:
Gor vstani, ljubica,
Svetiš ko lunica,
Gorše ko solnce po dni.»

5. « «Kedar greš v hirbart, koj pridi grede;
Bom pa en malo pogostila te,
Piti ti dobro dam,
Rajat te tudi peljam:
Juhe! Koj gvišno pridi. »»

(Rož.)

Zamorska kraljičina ga vabi.

(Iz Vrazove zapuščine.)

1. Napája póbič kónjče trí
Oj pri sílnem mórjičí.
2. Ga zamerka kraljeva
Kraljica zamorskega:
3. «Pridi pobič k meni ves,
Oj črez silno morjiče.»
4. ««Kak' bom prišel k tebi ves
Oj črez silno morjiče?
5. Po dni ne smem, v noči ne znam
Črez silno morje plavati.«
6. «Ti bom poslala sveče tri,
Sveče tri zasukane.
7. Prva bo ti svetila,
Kedar v barko sedal boš;
8. Druga bo ti svetila,
Der po morji plaval boš;
9. Treča bo ti svetila,
Der v belo postelj legal boš.«

(Ziljska dolina.)

Ljubček pri ljubici.

1. Jaz^[1] imám pa kónjča šímlastá, ^[2]
Dréve vés pojézdim gá

2. Črez tri gore, črez tri dole,^[3]
Črez tri zelene travnike.

3. Da bi imel moj konjč medvedjo moč,
Da bi me nosil celo noč.

4. Konjč pred durce prileti,
Dečva se že prebudi.

5. Konjč prvobart zarezgeta,
Dečva je gor vstajala.

6. Konjč drugobart zarezgeta,
Dečva po štencah pricaplja.

7. Konjč tretjobart zarezgeta,
Dečva je durce odperala,

8. Z eno roko je odperala,
Z eno me je objemala.

9. Konjča je djala v štalico,
Mene pa v svetlo^[4] kamrico. ^[5]

10. Konjču je dala čop sena,
Meni pa vinca sladkega.

11. Konjču je dala pšeničice,
Meni pa rudeče ličice.

12. Konjču je dala mal' ovsa,
Meni pa malo kovterca.

(Borovlje, Podgorjani, Podkrnos.)

Vasovanje.

(Iz Vrazove zapuščine.)

1. Na ónej stráni dóbravé
Ena lépa zvézda svéti sé.

2. To ni lepa zvezdica,
To je dekliška kamrica.

3. Da bi skoraj nedel bil,
Da bi b'la že delopust,

4. Da bi konjča imel hrvaškega,
Da dreve ves pojezdim ga,

5. Tja v dolino plajberško,
Kjer imam mojo ljubico.

6. Po celej dolini dižej gre,
Pri mojej dekleti jasno je.

7. Po celej dolini luči ni,
Pri mojej dekleti so pa tri.

8. Pred dur'mi gavje stavijo,
Meni k Minkici branijo.

9. Jaz bom pa gavje koj podrl,
Minkine duri pa odprl.

10. Že drobne tičice pojo,
Ki rumeno solnce vidijo,

11. Jaz se k domu spravljal bom,
Rumeno solnce pa sijalo bo.

(Rož, Podkrnos.)

Grlica.

(Čelakovsky I., 192; Vraz 192; «Kres» I., 275.)

1. Čéj si hódil, čéj si bíl
po noči,
Da si táko črévelcé rosíl,
Po noči, po noči?

2. Jaz sem bil v zelenem gozdeči,
Tam, kjer so te lepe grlice.

3. One imajo rudeče ličice
In narlepše rudeče žnabelce.

4. Lete grlice sem jaz lovil,
Sem pa vendar le eno dobil.

5. Ta ima narlepše žnabelce,
Noj najbolj rudeče ličice.

6. Leta grlica me rada ima
Noj midva bova vkupej živela.

(Na Zilji.)

Pri ljubici.

(Čelakovsky I., 194; Vraz 191.)

1. Ti moja deklina, lepo te jaz prosim
Za 'n birtih sena:
Da bom konjča nafutral, napojil,
Imam silno trudna.

2. Sem daleč prijezdil, črez tri planine,
Kjer tiči pojó,
Kukovca pa poje, da vse cengla,
Meni spati ne dà.

(Rož.)

Pravi pobič.

(Kuhač I., 225.)

1. «Sem mi en póbič príletí,
Pred ókencó se náglasí.
Le kdó si tí, le kdó si tí,
Le káj si mí prinésel?»

2. ««Prinesel sem ti črevljiče,
Oj črevljiče prav prajzaršče.»»
«Le beži preč, le pojdi preč,
Saj nisi ti te pravi.«

3. «Sem mi en pobič prileti,
Pred okenco se naglasi.
Le kdo si ti, le kdo si ti,
Le kaj si mi prinesel?« 

4. ««Prinesel sem ti štumfiče,
Oj štumfiče prav purgaršče.»«
«Le beži preč, le pojdi preč.
Saj nisi ti te pravi.«

5. «Sem mi en pobič prileti,
Pred okenco se naglasi.
Le kdo si ti, le kdo si ti,
Le kaj si mi prinesel?«

6. ««Prinesel sem ti pantelče,
Oj pantelče, prav židaste.«»
»Le beži preč, le pojdi preč,
Saj nisi ti te pravi.«

7. «Sem mi en pobič prileti,
Pred okenco se naglasi.
Le kdo si ti, le kdo si ti,
Le kaj si mi prinesel?« 

8. ««Prinesel sem ti unterfat,
Oj unterfat, lep pavelnast.«« 
«Le beži preč, le pojdi preč,
Saj nisi ti te pravi.«

9. «Sem mi en pobič prileti,
Pred okenco se naglasi.
Le kdo si ti, le kdo si ti,
Le kaj si mi prinesel?« 

10. ««Prinesel sem ti volšpateč,
Oj volšpateč, lep landrarsči.»»
«Le beži preč, le pojdi preč,
Saj nisi ti te pravi.»

11. «Sem mi en pobič prileti,
Pred okenco se naglasi.
Le kdo si ti, le kdo si ti,
Le kaj si mi prinesel?»

12. ««Prinesel sem ti burtašeč,
Burtah lep in kortonast.»»
«Le beži preč, le pojdi prec,
Saj nisi ti te pravi.«

13. «Sem mi en pobič prileti,
Pred okenco se naglasi.
Le kdo si ti, le kdo si ti,
Le kaj si mi prinesel?« 

14. »«Prinesel sem ti paseč lep,
Paseč lep, prav zavcpersči.»»
«Le beži preč, le pojdi preč,
Saj nisi ti te pravi.»

15. «Sem mi en pobič prileti,
Pred okenco se naglasi.
Le kdo si ti, le kdo si ti,
Le kaj si mi prinesel?«

16. ««Prinesel sem ti žvinkelco,
Oj žvinkelco prav miglano.»»
«Le beži preč, le pojdi preč,
Saj nisi ti te pravi.»

17. «Sem mi en pobič prileti,
Pred okenco se naglasi.
Le kdo si ti, le kdo si ti,
Le kaj si mi prinesel?»

18. ««Prinesel sem ti pintelč lep,
Oj pintelč lep, prav zmodvani.«« 
«Le beži preč, le pojdi preč,
Saj nisi ti te pravi.»

19. «Sem mi en pobič prileti,
Pred okenco se naglasi.
Le kdo si ti, le kdo si ti,
Le kaj si mi prinesel?«

20. ««Prinesel sem ti rinčico,
Oj rinčico prav sreberno.»»
«Le pridi sem, le pojdi sem,
Saj ti si moj te pravi.»

(Ziljska dolina.)

Pozni vasovalec.

1. Na nébu žé grmí noj blíska,
Póbič po pólji žvížga, píska.
Lé zažvížgaj, lé zapój,
Prišél boš gvíšno k mené nicój.

2. Prideš ti na okence,
Potrkaj na zelene polkice.
Kje si hodil, kje si bil,
Da te tako dolgo ni?

3. Dečva je na ganku stala,
Na svetle zvezde je gledala.
Zvezde grejo za goro dol,
Pobic vstani in idi mov.

4. Ljudje te bojo srečevali
In te bojo spraševali:
Kje si hodil, kje si bil,
Da si črevljice rosil?

5. Ti se jim takó odreci,
In prav hitro naprej teci:
Da si v zelenem gozdu bil,
Drobne ptice peti učil.

6. Kaj so to za 'ne ptičice,
Ki imajo rudeče ličice,
Lice rudeče, črne oči,
Pri takih pticah so kratke noči.

(Borovlje.)

Inačica. (Iz Vrazove zapuščine.)

Moj póbič dól po pólji gré,
Mi lépo žvížga nój pojé,
Mi lépo žvížga nój pojé,
Gvíšno príde vés k mené i. t. d.

(Ziljsko.)

Izgovarjaj se ljudem.

(Iz Vrazove zapuščine.)

1. Das Díenal ís aufstónden,
Je zgóda v cérkev šva,
Hót schön Ríngel gfúnden
Na zelíenan trávnči.

2. Wenn die Lait di wern frogen:
Čej si dečva bva?
Must nur lai so sogen:
Sen rožce trgava.

3. Wenn die Lait di wem frogen:
Kaj boš rožce nucava?
Must nur lai so sogen:
Bon puselc vezava.

4. Wenn die Lait di wern frogen:
Kaj boš pušelc nucava?
Must nur lai so sogen:
Bon puebči dava ga.

5. Wenn die Lait di wern frogen:
Čej pa dečva puebča maš?
Must nur lai so sogen:
V spodnjih Štajrah je doma.

(Ziljsko.)

Ljubezen — bolezen.

(Kuhač II., 210.)

1. Déčva mí po gánku pránga,
Oj po gánku drékšlaném.

2. Ona mi z rokami skleplje,
Ko ji pobiča dolgo ni.

3. «Al' je šel on k drugim dečvam,
Bel le doma bolen leži?»

4. On pa ni šel k drugim dečvam,
Tudi doma ne leži.

5. Pobič je na Nemško bandral,
Pobič je na Nemško šel.

6. On je dečli pošto poslal,
Da na Nemškem bolen leži.

7. ««Pošlji mi Slovenka zdravje,
Bèl mi pošlji belo smrt.»»

8. «Jaz ti belo smrt ne pošljem,
Zdravje sama rada imam.

9. Je ti Nemka kraja dala,
Naj ti Nemka zdravje da.»

10. ««Oj vi šentrane Slovenke,
Kako ste zanikerne.

11. Oj kako zlo hudo bolezen
Ste mi vi napravile.

12. Oj ti šentrana ljubezen,
Kaj ima ona za 'no moč,

13 Ven iz glavce sem jo spravil,
Ven iz srca ni mogoč.»»

(Ziljsko.)

Za ljubezen ni leka.

1. Šócej jé v Štot-Štájre bándral,
Tóvne pá bolén leží.

2. Meni pa pošte pošilja,
Enej mladej Brovljančici.

3. « Pošlji mi Brovljanka zdravje,
Bolj mi pošlji belo smrt.»

4. ««Belo smrt ti jaz ne pošljem,
Zdravje sama rada imam.

5. Ti je Nemka kraja dala
Naj ti Nemka zdravje da.»»

6. Te ferpantešne Brovljanke
Mor'jo biti dro lepe.

7. K' one tako daleč slovijo
Noter v nemške Štot-Štajre.

8. Za bolezen so renije,
Za ljubezen jih pa ni.

(Borovlje.)

Žrjav svarí dekleta.

1. Oj sémenj lép, oj sémenj nóv,
Oj lépo nóvo žégnanjé.
 
2. Pobi pod lipo rajajo,
Mlade dečle napajajo,

3. Lepa ptica, lep žrjav
Vrh lipe je lepo zapel:

4. Dekličice, noričice,
Da pobom vse verjamete.

5. Po dni vas z vincem napajajo,
Po noči vam krence jemljejo.

6. Dečle pod lipico stojo,
Na žrjava govoro:

7. Le čaj, le čaj ti lep žrjav,
Ki si v zelenej lipi stal;

8. Mi bomo tebe dobile,
Vse lepo perje izpipale.

9. Da lih mi perje izpipate,
Da mi le leben šenkate.

10. Jaz v planino zletel bom,
Še lepši perje zredil bom.

11. Po planinah letal bom,
V ravno polje gledal bom.

12. Dečle se bojo plakale,
Zibike potakale.

(Rož, Podjunsko.)

1. Inačica.

(Iz Vrazove zapuščine.)

Lep je ptič, pisan žrjav,
Ki je lepo pel, še lepše znal,

Da so ga vsi radi slišali
V celej Laškej deželi.

Dekličice, noričice i. t. d.

(Ziljska Bistrica.)

2. Inačica.

(Iz Vrazove zapuščine.)

Kako je pel kaj, hud žrjav,
Ki je v zelenej lipi stal?

Dekličice, noričice i. t. d.

(Rož.)

Ptica svarí fante.

 1. Stojí, stojí lípicá,
V lípici póje tíčicá: Kuku, kuku!
2. Pobiči, goljufiči,
Mlade dečle golfujete.
3. «Le tiho, tiho tičica,
Na steni visi flintica.
4. Al' te mi pobiči vjemamo,
Ti vse perje vzemamo.«
5. Da lih mi perje vzemate,
Da mi le leben šenkate.
6. Jaz pa v zelen gozd^[6] zletim,
Spet novo perjiče zredim.
7. Jaz spet bom prižana tičica,
Dečva nikdar več devičica.
8. Jaz bom v gozdu spevljala,
Ti dečva boš sinka zibala.

(Borovlje, Podjunsko.)

Moč ljubezni.

1. Stojí, stojí ravnó poljé,
Oj le póljé žégnanó.
2. Tam ne raste drugega
Kakor drevje leskovo.
3. Notre v sredi leskovja
Je pa uta zídlarska.
4. Tri dečle so tam smukale,
Tri lepe dečle knapovske.
5. Prelepo so sprepevljale,
So anzídlarja prenorile.
6. «Moj oče so dro falali,
Da so me k menihom klajdrali;
7. Jaz pa menih bit ne mô,
Imam cveč žavbern ljubico.
8. Zapustil bom anzidlarco,
Pa pojdem v jamo knapovsko.»
9. Dečle imajo bele rokice,
Gor pa zlate rinčice.
10. Lepe zlate rinčice,
Ki je jim anzidlar kupil je.

(Borovlje, Ziljsko, Št. Jakob.)

Nežica se umori.

(Kuhač I., 180.)

 1. Sém b'la stára sédem lét,
Sem hót'la íti v klóšter lép.
2. Ko še nisem vedela,
Kaj je ljubezen pobovska.
3. Sem b'la stara šestnajst let,
So me djali v klošter lep.
4. Ko sem Nežica že vedela,
Kaj je ljubezen pobovska.
5. Nežica v linici stoji,
Gleda v ravno poljice.
6. Kaj v ravnem polji delajo,
Al' plevajo al' ženjejo.
7. Vidi svojega ljubega,
Ki je rumeno pšenico sejal.
8. Kaj pravi mlada Nežica
Viši nuni klošterskej?
9. Odprite vrate klošterske,
Al' pa bom fercagala.
10. Kaj pravi mladi Nežici
Viši nuna klošterska?
11. Kdor si v klošter izvoli,
Nikoli iz njega rešen ni.
12. V tem v cerkev pozvoni,
Vse v kloštru na kor leti.
13. Kje je mlada Nežica,
Ki je vselej prva bla,
Zdaj je še poslednje ni.
14. Kaj je Nežica storila?
Je zadeli pobča scagala.
15. Je vzela torej roženkranc,
Črez sredo ga pretrgala.
16. Kdor hoče, žebraj ga,
Jaz ne bom ga nikdar več.
17. Je vzela torej bukvice,
Črez sredo jih pretrgala.
18. Kdor hoče, beri jih,
Jaz ne bom jih nikdar več.
19. Zdaj moram Než'ca scagati,
Svojo dušo ferdamati,
Oj svojo dušo ferdamati.
20. Vse nune hitro nazaj leto
Gledat nje belo postljico.
21. Pa niso našle drugega,
Ko mrzle krvi kaple tri,
Ko je morala Nežica scagati.

(Kotmaravas, Ziljsko.)

Prepir in sprava.

(Vraz 190; «Kres» I., 275.)

1. Eno póšto sem slíšal,
Sem žálosten stál,
Ki bom móral ostáti
Le lédik — stanú.

2. Sem mislil, sem žinjal:
Kaj bom si začel?
Ali pojdem k žovnirjem,
Ali bodem jo vzel?

3. «Ne hodi k žovnirjem,
Bo škoda za te,
Boš videl, moj pobič,
Bo grevalo te.»
4. ««Kaj grevalo bo me,
Ko sem preboren za te,
Te druge imaš pobe,
Se sramuješ mene.»»

5. «Koj verji mi, pobič,
Prav rada te imam:
Bom ti pušeljc storila,
Po njega pridi sam.

6. Koj pridi, koj pridi,
Boš videl saj sam,
Kaj jaz za 'ne rožice
V garteljnu imam.

7. Oj pridi koj gvišno
Noj vtrgaj eno,
Katera narlepša,
Narljubejša bo.»

(Z vrhu ji Rož, Žabnice.)

Sprava s prvo ljubico.

(Janežič 6; Kuhač II., 72.)

1. Kjé si Néžicá^[7] doma,^[8]
Dá te níkdo né pozná.

2. Jaz sem pa le tam doma,
Kjer teče voda izpod ogla.

3. Voda teče, da vse žvenklja,
Ali žene mlinska kamna dva.

4. Tam se ne melje drugega,
Ko ljubezen najina.

5. Tam se je dečva umivala,
Svetle solze pretakala.

6. Svetle solze pretakala.
Mene se je spominjala.

7. «Prej ko pojdem k poroki, ^[9]
Prej Še pojdem k ljubici.

8. Prej ko jo zapustil bom,
Tribarti jo že kušnil bom.

9. Lepo jo zahvalil bom,
Na oscet jo povabil bom.»

10. ««Na tvojo oscet priti ne mô,
Tvoja oscet zlo čudna bo.

11. Tebe k poroki popeljejo, ^[10]
Mene v črno prst zasipljejo.

12. Kedar prideš na britof žegnani,
Poglej na grobič zeleni.

13. Tam je ljubezen najina
Brez uržeha razšajdana.

14. Si raj tal, da druge štimam, ^[11]
Pa le tebe pri srci imam.«« 

15. «Tri babe so k meni stopile
So grdo te zatožile.««

16. ««Kdor me tožuje, nima prav,
Nikoli sreče ne bo imel.

17. Bog daj vsem vernim sveti raj,
Tem pustim babam ga ne daj.»»

18. «Oh zdaj pa vem, kje si doma,
Moje srce te spet spozna.

19. Zdaj dam nazaj ti srček moj
In na vselej ostanem tvoj.»

(Povsodi.)

Očita mu nezvestobo.

1. En lep gártelc bóm skopála,
Róžmarín bom nóter sejála.
Rásti, rásti róžmarín,
Da bóm naredíla púšeljc z njím.

2. «Rožmarin je že zelena;
Boš naredila pušeljc mena?»
««Še storila ti ga bom,
Poslala pa ti ga ne bom.

3. Jaz bi pušeljc že poslala,
Ti ga je pa že 'na druga dala,
Jaz pa tega ne strpim,
Se rajši tebe zapustim.««

(Šmarjeta.)

Izbira si drugega.

1. Nékaj sem zvédel nóvegá
Od mójega deklíča zaljúbljenegá,
Da óna si 'zbíra drúgegá,
Za mé se ne mára nič véč.

2. Po garteljči je špancirala,
Rožice si je nabirala:
Rozenkravt, nageljč, rožmarin,
«Iz teh ti jaz pušeljc naredim.*

3. ««Ko mi boš pušeljc delala,
Z rudečo žido povijala,
Le tiho stori ljubica,
Da ne bojo zvedeli mamica.

4. Le tiho stori ljubica,
Da ne bojo zvedeli mamica.
Da ne bojo zvedeli drugi ljudje.
Da nisem za tvoje srce.

5. Zdrava ostani ljubica
In tvoja bela postljica,
Sam Bog ti obvari dušo in telo.
Zdaj mene več k tebi ne bo.««

(Bela pri Kapli, Šmarjeta, Št. Jakob.)

Nova ljubezen.

1. Káj je nicój za 'n lép večér,
Lép večér, ena svétla nóč.
2. Mesene pa sije celo noč,
Zaspati meni ni mogoč.
3. Jaz pojdem klicat španiča,
Da nicoj ves kam pojdeva:
4. Črez tri gore, črez tri dole,
Tam, kjer je moja dekle.
5. Oba po polji prangava,
Zažvižgava, zapojeva.
6. Oba pod gankič prideva
In jo gori pokličeva.
7. Ona se hitro prebudi
In se nama naglasi.
8. Ona strpeti ni mogla,
Je na gankič pritekla.
9. Ona je naju barala:
Čej sta oba poprej bla?
10. Oba bi ti dro povedala,
Ti bi se preveč prestrašila.
11. Oba sva pri drugej dečli bla,
Dreve spet k njej pojdeva.
12. Dečva podaj mi belo roko
Noj rinčico te sreberno.
13. Noj rinčico te sreberno,
Oj dečva, kar za zlo.
14. Bom jo tistej dečli dal,
Ktero sem si sinoči zbral.
15. Tičice lepo pojo,
Ki pobiča poglajtujejo.
16. K enej drugej dečli gre
In jej rinčico nese.

(Borovlje, Podkrnos, Kanalsko, Podjunsko.)

Ljubček pride po prstan.

1. Jaz bi 'mél pa dréve vés ití,
Pa mégla na jézerú leží.
2. Oh prosite, babice, Bogá,
Da bi šla megla od jezera.
3. Prosile so babice Boga,
Šla je megla od jezera.
4. Ko je ladjico na vodo djal,
Noter je dve baklji vžgal.
5. Ladjica po jezeru plavi,
Dečva pa v višji lini stoji.
6. Ko je ladjica h kraju prišla,
Je dečva k jezeru tekla.
7. On pravi: Daj zad mi rinčico,
Ki v spomin sem dal ti jo.
8. Ko je ona to zaslišala,
Se je močno prestrašila.
9. Ona se prime za svoje lase
Iu se vrže na črne tle.
10. Prosim vas, vi španinje,
Ne 'mejte 'z daleč lubeje.

(Ob Celovškem jezera.)

Prstan je vzela nazaj.

(Odlomek.)

1. Dečva je rínčicó nazáj bodrála
Sinóči glíh o pólnočí.
2. Ona mi je srčice zažgala,
Mi zdaj s plamenom gori.

(Borovlje.)

Zapuščeno dekle zdihuje.

(Kuhač II., 65; Janežič 73.)

1. Jé pa sinóči slánca pádla
Ná zeléne trávniké,
Jé vso tráv'co pómoríla,
Vsé te žláhtne róžicé.
2. Al' meni pa ni za rožice,
Da je glih slana vzela je,
Meni je le za mojega poba,
Ki je sedaj zapustil me. ^[12]
3. V sredi mojega srca
Ena rožica cveti.
Ali jej jaz ne bom prilila,
Ona gvišno obleti. ^[13]
4. Kaj jej bom prilila,
Ko nimam vinca ne vode;
Zato jej bom prilila
Moje svetle solzice.
5. Zato jej bom prilila
Moje svetle solzice,
Ko sem jih tedaj stočila,
Ko je pob zapustil me.

Žalovanje.

(Janežič 15; «Kres» I., 35.)

1. Vse je vesélo, kár živí,
Móje srcé nikóli ní.

2. Moje srce je ranjeno,
Da ne bo več ozdravljeno.

3. Tedaj bode ozdravljeno,
Ko bo v črno zemljo spravljeno.

4. Vse bom pobrala, kar imam,
In pojdem dalej kam drugam.

5. Pojdem na goro visoko
Noter v puščavo samotno. ^[14]

6. Tam notre bom prebivala,
Svoje srce ogrevala.

7. Nosila bom bele roke,
Točila bom svetle solze.

8. Gledala bom ravno polje,
Ravno polje, Črno^[15] morje.

9. Po morji plava barkica,
Na barki pa banderica. ^[16]

10. Tam se pa vozi pobič moj,
Obljubil mi je zakon svoj.

11. Obljubil mi je prstan zlat,
Zlagal se je kakor en tat.

12. Oh žalost, žalost prevel'ka,
Še hujši živa, ko mrtva.

13. Mrtvo pokoplješ, je pa ni,
Se živa vlači pred očmi.

(Rož.)

Prepozno kesanje.

1. Tá pijánost jé nemárnost,
Vél'ko póbov zápeljá.

2. Je še mene zapeljala,
Mene poba mladega.

3. Sem pa pobič se vpijanil,
Nisem imel več pameti.

4. Dečli sem jaz kljubu storil,
Sam sebi pa k žalosti.

5. Nisem hotel Špane bogat'
In pa mojo mamico.

6. Zdaj bom moral jaz marširat'
V to deželo ogersko.

7. Nisem hotel jaz ležati
Doma na belej postljici.

8. Zdaj bom moral vahto stati
Na tej granici ogerski.

9. Kdo bo, dečva, tebe troštal,
Ko te jaz zapustil bom?

10. «Mene bojo tiste tičice,
Ki pod nebom frkajo.»
11. Kdo bo tebe, pobič, troštal,
Ko me ti zapustil boš?

12. «Mene bojo tiste ribice,
Ki po morji plavajo.

13. V žovti tisti ogenj,
Tisti bode pa moj zvon.

14. Pred da bode trikrat vdaril,
Že za gvišno mrtev bom.»

(Škofiče, Rož, Podkrnos.)

Prvi ljubček — je bil gorši.

1. Sólnce žé za góro gré,
Tó je móje véseljé.
Jaz pójdem bárat ljúbicó,
Kakó jej lé kaj gré.

2. «Oh, kaj je tebi ljubica,
Da si tako žalostna?
Al' mar prvi šocej tvoj
Pri srci tebi še leži?«

3. ««Oh moj te prvi šocile
Je bil bel inoj rudeč.
Njega rudeče ličice
So bile ko kri in mlekice.

4. Pred mojega prvega šoceja
Ga ne bo nikoli več.
Z njim sem po semnjih hodila,
Sem bele birtiše nosila.

5. Z njim sem po semnjih hodila,
Sem bele birtiše nosila,
Zdaj jih bom pa zrezala,
Ko bom plenice nucala.««

(Borovlje.)

Nezvesta ljubica.

(Kuhač III., 331.)

1. Kúkovcá mi nósi líst,
Nótre drúgega né stojí:
(Kuku ti dralala.)

2. Da moja ljubica druge ima.
Al' jih ima, pa naj jih ima.

3. Al' jaz pobič za kaj bom,
Drugo ljubico dro dobom.

(Ziljsko, Borovlje.)

Nezvesta ljubica.

1. Eno déčvo sém jaz ljúbil,
Ki je bíla fóvš srcá.

2. Ona je zmirom tako djala,
Da ima koj mene samega.

3. Sedaj jo pa ferata djanje,
Ko bo skoraj zibala.

4. So tri jabolke rudeče,
Na sredi so pa vse gnjile.

5. Take ste pa vi deklete,
Ki imate fovš srce.

(Horovljo.)

Nezvesti ljubček.

(Iz Jarnikove in Vrazove zapuščine.)

1. Káj mi lípica précvetúješ,
Dér mi sádja né neséš?

2. Jaz pa lipica precvetujem
Vsem veselim pobičem.

3. Delam jim 'no hladno senco,
Vsem veselim pobičem.

4. Kaj mi pobič pod lipico skačlješ,
Der mi nimaš ljubice nič.

5. Jaz imam dro lepo ljubico,
Je pa stanu ubogega.

6. Kedar mi dečva to zasliši,
Hitro mi je movka šla.

7. Se je v kamro zaklenila,
Oj v to kamro velbano.

8. Oje, joje moja glava,
Oh moje žalostno srce.

9. Saj na svetu ni človeka,
Da bi mogel potroštati me.

10. Tu sem mi pa pride pobič,
Oj le pobič lep in mlad.

11. « Odpri mi dečva kamro,
Kakor je navada tvâ.

12. Kam si dečva ključe skrila,
Oj od kamrice tvoje,

13. Da jih pobič tako iščem,
Vendar nič ne najdem je.»

14. ««Jaz pa ključe nisem skrila,
Ključi so pa dro še tam.

15. Pa od moje kamre duri
Se ti nič več ne odpro.

16. Da sem jaz lih borna dečva
In tudi le od gmajn ljudi,

17. Tolkaj vendar sem štimana,
Ko štiman si pobič ti.

18. Išči ti le tvojo gliho,
Jaz pa nisem gliha tvâ.««

(Ziljsko.)

Nezvesti ljubček.

(Kuhač II., 211; Vraz 193.)

1. Tu mí stojí ena tráticá,
Oj lépa zeléna tráticá.

2. Na trati lepa lipica,
Oj lepa zelena lipica.

3. Pod lipico stojo pobiči,
Oj vsi veseli pobiči.

4. Si nove rate skladajo,
Kam dreve k dečvam pojdejo.

5. Gre vsači k svojej ljubici,
Noj jaz pa k mojej deklici.

6. Gre vsači k svojej ljubici,
Noj jaz pa k mojej Minkici.

7. Bom pustil Minki sineka,
Bom potem sel na bandranje.

8. Minka je za lipico stala,
Je pobičem poslušala.

9. Minka hitro movka gre
Inoj kamrico zapre.

10. Tu sem mi pa pride pobič,
Oj dro pobič lep in mlad.

11. «Odpri mi dečva kamrico,
Oj poslednjibart nicoj.

12. Da bom še enbart videl
Tvojo belo postljico.

13. Bom potem šel na bandranje
Daleč črez ravno polje.

14. Le to te prosim Minkica,
Da ne žinjaš več na me.»

15. ««Jaz ne nucam sineka,
Ti pobič pa ne bandranja.»»

16. «Saj jaz nisem tebe menil,
Oj le španinjo tvojo.«

17. ««Ali ti nisi mene menil
Ali le španinjo mojo,

18. Potem pa mene ti zapusti,
Pa koj k spaninji idi.»»

19. «Oj ti prekleti špani,
Da ti vsaj povejo vse.»

20. ««Niso špani mi povedali,
Sem le sama slišala.

21. Sem za lipico stala,
Sem vse dobro slišala.»»

(Ziljsko.)

1. Inačica.

1. Stoji, stoji Ljubljanica,
Oj Ljubljanica dolga ves.

2. Na sredi Ljubljanice stoji
Ena lipa zelena.

3. Pod zeleno lipico
Stoji miza pisana.

4. Okoli mize pisane
Pa dvanajst lepih pobov je.

5. Pobiči v mislih imajo,
Kam dreve ves pojdejo.

6. Vsači k svojej ljubici,
Jaz pa k mojej Uršeji.

7. Kaj mi te Hanzelj pravi,
Oj te Hanzelj ofertni?

8. V en špot jo bom pripravil,
Potem pa bandral bom i. t. d.

(Borovlje, Podkrnos.)

2. Inačica.

1. Lepa je Ljubljanica,
Ljubljanica nova ves.

2. Tam stoji pa lipica,
Oj zelena lipica.

3. Pod lipico je miza,
Na štiri vogle vrezana.

4. Okoli pobiči sedô,
Pobičev pa dvanajst je.

5. Med njimi je pa Hanzej,
Oj te Hanzej ofertni.

6. Oni v mislih imajo,
Kam dreve ves pojdejo i. t. d.

(Št. Jakob.)

Vojak in ljubica nezvesta.

1. Ura bíje štíri,
Se déčva véselí:
Moj šócej k méni príde,
Se sábljicá svetlí.

2. V cimerč noter stopi,
Pogleda me ostro:
Jaz njemu grem nasproti
Z mojo pravo rokico.

3. Tosej se dol vsedi
Na mojo pravo stran,
Potlej mi pa povedi,
Kak je žovnirski stan.

4. Jaz bi se dro vsedel
Na tvojo pravo stran,
Ko bi jaz za resno vedel,
Da sem jaz pobič sam.

5. Pa tam klobuček vidim
Drugega pobiča,
Zatorej jaz koj pojdem,
Ker dečva me goljfa.

6. Sabljica ta svetla
Se bo zasukala,
In tebe bo posekla,
Ti dekle goljufasta.

(Škofiče.)

Nezvesto deklico je zasačil.

1. Šé le nóč storíla sé,
Sem stópil ná goríco,
Sem slíšal póba drúgegá,
Ki je mójo déčvo klícal.

2. Jaz sem sam pri sebi djal:
Jaz bom to dečvo skušal,
Al' si bo drugega držala,
Jo bom pa jaz zapustil.

3. Sem komaj malo po vrtu šel,
Sem pa že slišal duri,
Duri so se odpirale,
Tantre je bil že drugi.

4. «Dečva, dečva, dečva moja,
Ali spiš bèl si zbujena,
Ali imaš tantre poba drugega,
Da se ne mevdaš nama.«

5. ««Jaz nimam poba drugega,
To hočem zapriseči,
Boli, boli me glavica,
Bom morala kmalu vmreti.»«

6. «Midva sva pa dva arcata,
Te hočeva ozdraviti

7. Španič bo tam zraven stal,
Spoznavljal bo bolezen,
Jaz bodem pa ozdravljal te,
Ozdravim te gvišno resen.

(Podgorjani.)

Ljubček odpotuje.

1. «Kám ti pobándraš,
Ti bándrovčič mój?»
««Dóli na Štájerskó
Próti Drávicí;
Ali pójdeš Míciká z menó?«« 

2. «Kaj bova pa jedla,
Ti bandrovčič moj?»
««Bele žemljice
Noj pomarankice;
Ali pojdeš Micika z meno?»»

3. «Kaj bova pa pila,
Ti bandrovčič moj?»
«« Sladko vinčice
Noj razoljice;
Ali pojdeš Micika z meno?»»

4. «Čej bova ležala,
Ti bandrovčič moj?»
««Gori na štalici
Na rženi slamici;
Ali pojdeš Micika z meno?»»

5. «Kaj bova odela,
Ti bandrovčič moj?»
««Jaz tvojo suknjico,
Ti mojo jopico;
Ali pojdeš Micika z meno?««

(Borovlje, Podjunsko.)

Črez morje.

(Iz Vrazove zapuščine.)

1. Póbič séka smréke trí,
Póbič séka smréke trí?
Oj o pólnočí,
Kó vse tŕdno spí.

2. Žagar žaga dilice,
Tišlar puva barkico.
3. Pobič bode barkal se,
Oj črez silno morjiče.
4. Bom vzela, mati, pobiča,
Al' je za vas, pa vzamem ga.
6. Al' ni za vas, je pa za me,
Da bode ležal pri mene.
6. Tišlar bo delal zibico,
Notre se bo zibal sinek mlad.
7. Dečva bo prižgala sveče tri,
Dečva bo prižgala sveče tri.
8. Z edno bo si svetila,
Ko bode v barko sedala;
9. Z drugo bo si svetila,
Ko sinka bo povijala;
10. Z trečo bo si svetila,
Ko bode v postelj legala.

(Ziljsko.)

Vlačuga.

(«Vodnikov Spomenik« 180; Kuhač II.. 265 )

1. «Jaz pójdem póbič fríšno v žóvt.»
««Jaz pójdem déčva za tebó.«« 

2. Pavka prvič zapoje,
Lenka, že gori vstaja.

3. «Lenka, ne hodi za meno,
Boš masa hudo imela.

4. Daleč midva porajžava,
Še vinca ne bova pila.«

5. Pavka dragic zapoje,
Lenka že pokeč vkup spravlja.

6. «Lenka ne hodi za meno,
Bos masa hudo imela.

7. Daleč midva porajžava,
Še kruhka ne bova imela.«

8. Pavka tretjič zapoje,
Lenka že na konjca seda.

9. «Lenka, ne hodi za meno,
Boš masa hudo imela.

10. Daleč midva porajžava,
Še vode ne bova imela.

11. Se vode ne boš imela,
Da bi svojega sinka umila.»

12. Prideta k morji rujavemu,
Čir dečle noter mečljejo.

13. ««Joj, naprej ne smem, nazaj ne znam,
Bom morala tu konec jemati.««

(Ziljska dolina.)

Zvesta bom ostala.

1. Kár sem póbič jáz prirájžal,
Só minúle léte trí,
Kedár to rájžo prémišljújem,
Solzéne só mojé očí.

2. Sedaj pobič jaz pa pojdem
Iz tega kraja na Tirol,
Tebe dečva sem navajen,
Pozabil te ne bom nikol'.

3. Žavber dečle sem navajen,
Žalostno srce zares:
Jo bom moral prepustiti
Le tem drugim španom črez.

4. Kedar jaz po slovo pojdem,
Tedaj naj več bom prestal.
Pa še prej da jo bom zapustil,
En zlat prstan jej bom dal,

5. Da ga bo za slovo imela,
Da sem jaz nje pobič bil,
Da sva lih skupaj ležala,
Sem jej krenčič koj pustil.

6. «Dober večer, dečva moja,
Tebi umšam lehko noč.
Zdaj pa zdrava ti ostani,
Mojemu srcu druga pomoč.« 

7. »«Da ne boš mene pozabil,
Saj te grivalo ne bo,
Zvesta tebi bom ostala,
Drugega poba imeti ne mô.»»

(Šmarjeta, Podgorjani.)

Zvesti ljubček.

1. Sém sinóči pri déčli bíl,
Mé je pá patról dobíl.

2. «Pob, al' te šege dol ne boš djal,
Jaz te bom k žovnirjem dal.«

3. ««Jaz te šege dol ne dem,
Še rajši bodem jaz žovnir.

4. Imam pa dečvo žavberno,
Še sebo popeljem jo.

5. Jaz bom pa tam na vahti stal,
Dečvo bom pa v cimerc djal.

6. Po cimru bo špancirala
Najine gvante cirala.««

(Šmarjeta.)

Slovo in konec ljubezni.

(Kuhač II., 53.)

1. Bárkicá je spúvaná,
Od krája préč odtísnjená:
Oh od krája préč,
Oh od krája préč,
Nazáj pa nikóli véč.

2. Barka začne plavati,
Dečva začne jokati:
«Oh ne joči več,
Oh ne joči več,
Ki ne pomaga nič.

3. Kaj sem pobič tebi djal,
Ko zadnjič sem pri tebi spal:
Oh ne vdajaj se,
Le počaj na me,
Jaz gvišno vzemam te.»

4. ««Jaz pa čakati ne mô,
Imam masa hudo mačeho.
Jaz se vdala bom,
Se možila bom,
Tebe zapustila bom.««

5. «Tam stoji zdaj lipica,
Sva z mojo ljubico rajala,
Tičice pojô,
Rožice cvetô,
Najina ljubezen v kraji bo.«

(Ziljsko.)

Inačica. (Janežič 76.)

1. Je barkica od kraja šla,
Dečva je zajamrala i. t. d.
2. Dečva, kaj veš, kaj sem pobič djal,
Ko sem tam za zglavjem stal:
Oh ne vdaj se še,
Oh ne vdaj se še,
Počaj eno leto, dvi na me.
3. Jaz pa čakati več ne mô,
Imam prehudo mačeho,
Bom koj vdala se,
Bom pustila te,
Ti pa ne žinjaj več na me.
4. Čir sva oba lani rajala,
Že raste letos pumpava:
Tičice pojô,
Rožice cveôto,
Za me veselja več ne bo.

(Po vsem Rožu )

Slovo.

1. Sinóči sem dóbil písmicé
Od móje práve ljúbicé,
Dá bi imel dréve k njej vés ití,
Tróštovát nje révno srcé.
2. «Kaj tebi fala ljubica,
Da si tako žalostna,
Tebi se že na očeh pozna,
Da si se jokala. »
3. ««Jaz se še nisem, še le bom,
Jaz se še nisem, še le bom,
Jaz se Še nisem, še le bom,
Ko tebe več vid'la ne bom. » »
4. «Saj si meni obljubila,
Da boš koj mene ljubila,
Komaj bom storil marša dva,^[17]
Imela boš že drugega.
5. Jaz bom v Celovci^[18] vahto stal,
Tam^[19] bom si drugo ljubico zbral,
Jaz ne bom mislil več na te,
Ti pa se menj na me.
6. Kaj pa to za 'n pušeljc bo.
Ko po zimi rože ne cvetô.
Púšeljc mora biti plav,
Ko bom slovo jemal.»

(Po vsem Rožanskem in Podjunskem.)

1. Nazotljal konjča bom moja,
   Da dreve i. t. d.
2. belega.
3. Črez tri gore, črez tri plane (vode), Črez tri travnike pliberske.
4. toplo
5. v kamro velbano
6. obod
7. Dečva moja i. t. d.
8. Voda teče, da vse cinjlja
   izpod ogla mirnastega
   
   Tam se je dečva umivala,
   Zraven na me se spominjala.
9. Prej ko pojdem k spovedi
   
   Prej še pojdem k ljubici.
   
10. Tebe k poroki peljejo,
    Mene k pogrebu ponesó.
    Tebe bojo poročali,
    Mene v črno prst zasipali.
    
11. Razšajdali bo jo hudi ljudi,
    Hudi ljudi in babe tri;
    
    Na tratiti so klafale,
    Najino ljubezen razdirale.
    
    Ali:
    So pri mraku okol' letale
    Noj najino žlahto zrajtale.
    
    Ali:
    Kdo bi le bil razšajdal jo,
    Ko tri babe kvaterne,
    So pri mraku letale,
    So nama žlahto zrajtale.
    
12. Ki pustiti rajta me.
13. Obledi, ali: Se mi gvišno posuši.
14. zidlarsko
15. plavo.
16. Po morji plava barkica
    Z zelenjem omalana.
17. Zdaj pa vidim pobič sam,
    Da sem bil zapeljan.
18. v Ljubljanici.
19. Pri tebi bo že drugi spal.
    Ti pa ne žinjaj več na me,
    Jaz pa še menj na te.