Narodne pravljice in pripovedke izpod Triglava

Narodne pravljice in pripovedke izpod Triglava Mirko Kunčič

Izdano:	Slovenec, 174-268 1937.
Viri:	dLib 174a, 180a, 191a, 197a, 203a, 209a, 215a, 221a, 227a, 233a, 239a, 245a, 268a
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zakleti grad Peričnik

Že so grajski hlapci iztegnili roke, da bi položili v smrtni grozi drgetajočega tlačana na natezalnico in odgnali popotnika v ječo — tedaj pa je presekal večerni mrak silen blisk in preglušujoč grom in leden piš je šinil skozi okno, da je graščaka spreletelo do kosti.

Popotnikovo suho, dolgo telo je zrastlo skoraj do stropa in njegov obraz je postal mrtvaško bled.

»Bodi preklet ti in tvoj grad!« je jeknilo iz njegovih ust zamolklo in grozno.

Graščak je planil na noge, potegnil iz nožnice meč in ga zavihtel nad popotnikovo glavo. Ta čas pa je votlo zabobnelo v osrčju zemlje. Mogočne stene so se stresle kot ladja sredi razburkanih valov. Še en pretresljiv krik — in grad se je z vsemi prebivalci pogreznil v črno globočino.

Skrivnostni popotnik je izginil, tlačan pa se je nenadoma znašel živ ih zdrav v varnem zatočišču pod sivo, strmo pečino, na kateri je še pravkar stal mogočen grad. Strmel je navzgor, se križal in se čudil: s pečine je padal bobneč slap in se ves razpenjen valil po skalnati strugi v dolino ...

»To so solze, ki so jih v teku stoletij izjokale uboge žrtve na dnu grajskih ječ!« mu je še udarilo na uho zamoklo in skrivnostno. Potem pa je utihnilo vse. Samo enozvočna, bobneča pesem slapa je še odmevala v tih večer.

*

Stoletja so šla mimo. Dolina, kjer se je vzpenjal pod nebo ponosni grad, se je sčasom zožila in izumrla. Nekdanji tlačani so postali svobodnjaki in so se izselili v kraje, kjer je zemlja manj peščena in bolj rodovitna. Tako sta zrastli iz tal sedanji prijazni planinski vasici Dovje in Mojstrana. Okolico pogreznjenega gradu je prerastla goščava, ki še zdaj tesno obkroža strmo pečino Peričnika. Spomin na brezsrčne prebivalce zakletega gradu pa je med ljudmi živel dalje. Kogarkoli je pot zanesla v tamkajšnjo samoto, se je v strahu prekrižal in izmolil očenaš za mir in pokoj graščakovih žrtev, katerih kosti trohne globoko pod zemljo.

Nekega poznega poletnega dne je ne daleč od Peričnika pasel mlad pastir svojo čredo. Žeja ga je prignala prav do slapa. Ko se le do mile volje napil ledeno mrzle vode, je sedel na plosko skalo in se zastrmel v globočine, kjer so se v onemoglem srdu penili valovi in trepetali rosni listi lokvanja.

Dolgo je tako sedel in sanjaril. Nenadoma ga je nekaj hudo zazeblo na rami, kakor da mu je nekdo položil nanjo kos ledu. Okrenil se je in odrevenel: pred njih je stala bela žena, držeč ga s koščeno roko za ramo in zaupno upirajoč svoje žalostne oči vanj.

Pastirja je obšla temna groza. Hotel je zbežati, a bil je kot pribit na skalo. Ni se mogel ganiti.

Bela žena je spregovorila!

»Ne boj se! Jaz sem zakleta grajska gospa. Nič hudega ti ne bom storila. Dober deček si, božja milost je v tebi — reši nas!«

Ko je pastir sprevidel, da se mu ni bati hudega, se je ojunačil in ponižno rekel:

»Le kako bi mogel ...? Reven pastir sem, še sebi ne morem pomagati do boljšega življenja ...«

»Pridi zjutraj k tej skali in udari s palico trikrat po njej,« mu je velela bela Žena. »Prikazala se ti bo velikanska kača. Tedaj spet udari trikrat ob skalo. Ko boš udaril prvič, bo kača zlezla nate. Ko boš udaril drugič, te bo podrla na tla. Ob tretjem udarcu pa se ti bo ovila okoli vratu. Ti pa se nič ne boj! Stori, kar ti velim — in srečen boš do konca dni!«

Na te besede je bela žena izginila, pastir pa je ves zamišljen odgnal svojo čredo domov. Vso noč se je v grozljivih sanjah premetaval na ležišču.

Ob svitu drugega dne, ko so komaj petelini zapeli, je pastir že vstal in se napotil k skali. Zbral je ves svoj pogum in zamahnil s palico. Ob prvem udarcu so se mu naježili lasje. Ob drugem udarcu mu je srce že skočilo v hlače — in pobegnil je. Zmanjkalo mu je poguma, še preden se je prikazala skrivnostna kača.

Bela žena je vsa obupana pritekla za njim in jokajoč zatarnala:

»Joj, zakaj nisi udaril še enkrat! Zdaj bomo zakleti še toliko časa, dokler ne bo iz semena bližnje lipe zrastlo novo drevo. Iz tega drevesa bodo šele stesali zibelko za dojenčka, ki bo postal naš odrešenik. Dolgo, dolgo bomo morali še čakati!« To rekoč je bela žena izginila in se poslej ni prikazala nikomur več.

Zakleti mački na Požgancevem mostu

Čez Savo pod Dovškim klancem drži dokaj trden, širok most. Ta most, ki je nekakšna prirodna meja med Mojstrovko in Dovjem, so občani zgradili leta 1910 in so na vso moč ponosni nanj. Prejšnji most ni bii tako gosposki in lep — lesen je bil in že precej trhel — imel pa je neko posebnost, katere novi most nima več. Bil je, kakor pripovedujejo stari ljudje, začaran. Bognasvaruj je ponoči večkrat uganjal svoje vragolije na njem. Temu mostu so rekli Požgancev most. Svoje ime je dobil po bližnji Požgancevi hiši. Stari, dobri Požgancev oče že zdavnaj v grobu spe — Bog jim daj večni mir in pokoj! — njihova hiša pa še stoji. Komaj dobrih pet pedi je oddaljena od mosta.

Nekega večera, potno je že bilo in lunin ščip je krmežljavo na nebu sijal, se je Vakatov Jakob vračal z Dovjega domov. Pot ga je vodila čez stari most. Mimo Požgancevega znamenja, ki stoji ob mostu, na dovškem bregu Save, je šel kar tako, kakor da ga ne bi bilo. Še prijaznega pogleda mu ni privoščil, kamoli da bi se mu odkril in se pokrižal. Zavil je tebi nič, meni nič na most — in nenadoma zagledal pred seboj velikega črnega mačka. Oči so se mu svetile kot dve žareči krogli, rep je imel zavihan navzgor kot sabljo in dlako namrščeno, kakor da se pripravlja na napad.

Vakatov Jakob pa je bil junak in se ga ni bal. Zarobantil je in zaklel, da se je zabliskalo. Potlej pa je iztegnil nogo, obuto v podkovan škorenj, in tako togotno brcnil črnega mačka, da je le-ta kakor žoga — všel, odletel visoko v zrak, odondod pa naravnost v savske valove. Štrbunk! je reklo in že ga ni bilo več. Zbogom, črni maček!

»Ta že ne bo več strašil tod okoli!« se je škodoželjno zarežal Vakatov Jakob in nadaljeval pot.

Srečno jo je primahal v Mojstrano do Šmerca. Tam pa se mu je zazdelo, da se nekaj prihuljeno plazi za njim. Radovednost mu ni dala miru. Prav majčkeno se je ozrl. In kaj je tedaj zagledal, o ljuba Mamka božja? — Gosto, nepregledno čredo samih črnih mačkov.

Vakatov Jakob je bil junak, v tem trenutku pa se je le zbal. Ročno je vzel podplate pod pazduho in se spustil v tek, da se je kadilo za njim kot za drvečim avtomobilom.

Tako je prisopihal do Špana.

Zdaj sem jim pa menda že utekel, črnuhom nemarnim! si je mislil in spet kradoma pogledal nazaj. Pa so se mu ob prizoru, ki se je nudil njegovim očem, kar lasje naježili. Za njim je mrgolelo in gomazelo črnih mačkov, z žarečimi očmi, zavihanimi repi in nasršeno dlako, kot listja in trave. Vsa cesta jih je bila polna.

Vakatov Jakob je prebledel kot zid in zobje so mu zašklepetali kot jeklene škarje v rokah mojstra brivca. Nič ni premišljeval, kako in kaj. Znova je nabrusil pete in jo ucvrl čez drn in strn.

Ves trd od groze in brez sape je pridrvel domov. Niti toliko časa ni imel, siromak, da bi odprl vežne duri. Treščil je vanje s takšno močjo, da so se razklala na dvoje, sam pa se je znašel na tleh kot posekan štor. Velikanska, kot pomaranča debela buška se mu je naredila na čelu.

Tam, kjer bi bil moral pred Požganceviin znamenjem napraviti križ. In še nogo si je zvil povrhu. Tisto, ki je bil z njo črnega mačka brcnil v vodo.

Z novim mostom so zakleti mački izginili. Nihče več jih ni videl. Zgodi se kvečjemu, da ima ta ali oni »mačka« sam, kadar se ves vrtoglav in omahujočih korakov ziblje čez most. Toda to že ne spada več v pravljico, ampak nekam drugam.

Žalžena in stari Govoč

V skrivnih jamah in skalnatih zasekah nad Mojstrano in Dovjem so živele žalžene. Mnogo dobrega so storile ljudem, pa tudi mnogo zlega. Sreče! oni, ki so ga obiskale, kadar so bile židane volje! Pomagale so mu s svojo čarovniško močjo do bogastva in brezskrbnega življenja. Le škoda, da je to bogastvo in brezskrbno življenje skopnelo hitro ko sneg. Nihče ni znal njihovih darov obdržati. Kar na lepem je temu ali onemu padla sreča v naročje in kar na lepem mu je spet ušla.

Tudi stari Govoč je nekega dne trčil z žalženo skupaj. Natančno takole se je zgodilo, da se ne zlažem niti za las.

Pozimi je bilo. Gore so bile pokrite s snežnimi zaplatami in hladna sapa je pihala iz soteske. Stari Govoč pa je bil utrjen kot dren in se za mraz, ki je grizel do kosti, še zmenil ni. Neutrudljivo je nakladal gnoj na domačem dvorišču in ga vozil na njivo. Pri vsakem vozu, ki ga je srečno pripeljal na njivo, je zadovoljno pljunil in zabrundal: »Prebita reč, kar dobro gre izpod rok!« Potlej je vtaknil v usta nov zalogaj tobaka, ki ga je s pipcem spretno odčesnil od debele klobase za čikanje, in obraz mu je zažarel, kakor da se masti z najslajšimi dobrotami tega sveta.

Tako je nazadnje zvozil na njivo ves gnoj. Ko je razkladal zadnji voz, je nenadoma zaslišal od nekod zvonek, prijazen glas žalžene:

»Nič se ne grej, nič se ne grej,
danes bob sej, danes bob sej!«

Stari Govoč se je obračal na vse strani in napenjal brljave oči — vse zaslonj. Žalžena je skrivnostno in neopaženo, kot se je bila priplazila, spet izginila v bližnji goščavi.

»Hencajte vendar,« je zagodrnjal presenečeni Govoč, »kaj takšnega pa še ne! Bob naj sejem, je dejala. Ali misli zaresno, ali me pa vleče za nos. Bomo videli, no!«

In je zlezel na voz, pognal konja: »Hija hot!« ter se v takšnem diru zagnal proti domu, da je pod njim kar škripalo in cvililo, kakor da bi desetim mačkom stopil na rep.

Povedal je domačim, kaj je doživel in kaj mu je svetovala žalžena. Ali mislite, da mu je kdo verjel? Kaj še! Spogledovali so se, mežikali drug drugemu ter se mu smejali v obraz:

»He, he, oče, najbrž ste pregloboko pogledali v frakelj!«

Stari Govoč pa ni rekel ne bele ne črne, ampak si je modro mislil svoje. Vzel je seme, jo moških korakov odhlačal nazaj na njivo in začel sejali bob.

Vaščani so hodili mimo in zaskrbljeno majali z glavami. Ta ali oni je celo napravil kolobarček na čelu, kar naj bi pomenilo: Lejte, ljudje božji, revežu se je zmešalo, Bog se ga usmili!

Stari Govoč pa ni pogledal ne na levo ne na desno. Sejal je bob, s takšno vnemo ga je sejal, da mu je znoj ob najhujšem mrazu kar curljal s čela.

»Če bo ralalo, bo ratalo, če ne bo, pa ne bo!« je polglasno brundal vase.

Ko je vso njivo posejal z bobom, si je s pisano rutico obrisal s čela bridki znoj iti jo mahnil domov. Ročno je pospravil vase skledo močnika, potlej pa se je kot krt zaril v listje in zaspal kot polh.

In glej čudo, res je »ratalo« — trud starega Govoča ni bil zaman! Na pomlad, ko so zavele južne sape in je sneg, mehak kot maslo, skopnel, je bob pognal stebla, debela kot mlaji. Možje so od začudenja zijali, ženice so se križale, Govoč pa je zmagoslavno kot general hodil ob njivi sem in tja ter si mel roke.

Njegov sprva tako svetli in nasmejani obraz pa se je kmalu začel mračiti kot večerno nebo. Videl je, stari Govoč, na svojo žalost videl, da so velikanska stebla — brez strokov.

Čakal je med upanjem in strahom še nekaj dni, potlej pa je obupal do kraja. Pograbil je sekiro in ves razkačen začel sekati mlaje. A kako se je zavzel, o sveta nebesa, ko se je is debelih, votlih stebel začel vsipati bob kot toča! — — —

Tisto leto so pri Govoču pridelali boba kot ga niso kmetje devet fara naokoli. Sto vreč so ga prodali za žvenkljajoče denarce in še jim ga je ostalo za domačo shrambo na pretek. Stari Govoč se je ob tolikšnem bogastvu kar pomladil. Kupil si je za priboljšek dva ducata najdebelejših in najbolj mastnih klobas za čikanje in še židano kamižolo povrhu.

Ko pa je tisto zimo spet hotel vsejati bob, se je ves nesrečen udaril s pestjo ob čelo in zatarnal: »O, moja buča, moja trda buča!« Pozabil je, stari Govoč, pozabil, kateri dan v letu mu je žalžena ukazala sejati bob. Sanje o novem bogastvu so se razpršile kot roj čebel. Ni bilo več bobovega pridelka drugo pomlad, samo razočaranja je bilo na mernike ...

Da, da, tako se pozabljivost včasih maščuje!

Marijin studenček v Vratih (Legenda)

Požrvova babica iz Mojstrane je bila že močno stara, hodila pa je še ravno pokonci in urno kot mlada srna. Njene koščene, žuljave roke niso poznale brezdelja. Zadnja je zvečer legla k počitku in prva je zjutraj vstala. Ko je ob rojstvu novega dne milo zaklenkal dovški zvon in vabil k maši, je Požrvova babica že hitela po dovškem klancu navzgor, pobožno stiskajoč molitvenik in molek na srce. Prva je prestopila cerkveni prag in zadnja ga je zapustila. Njeno življenje je teklo tiho in pokojno kot studenček pod goro; le redkokdaj je droben kamenček padel v bistro vodico, da se je za trenutek skalila in zameglila. In ker je bila Požrvova babica tako dobra in bogaboječa, je doživelo veliko, največjo milost: prikazala se ji je sama Devica Marija in prijazno z njo govorila iz oči v oči.

To se je zgodilo takole.

Nekega dne se je Požrvova babica napotila v Vrata. Vrata imenujejo domačini prelepo dolino, ki leži pod vznožjem sivega očaka Triglava kot pisana preproga, polna strmih pobočij, iglastih in listnatih gozdov, samotnih jas in shojenih poti. Požrvova babica je ljubila ta tihi gorski svet, kot ljubi otrok svojo mater in ptička svoje rodno gnezdo. Nikoli se ga niso mogle dovolj nagledati njene stare oči. Saj je bil ves prepleten s spomini njene mladosti in utrinki njenih davnih sanj.

Sonce je lilo v širokih pramenih na pot, ki se je vila mimo jelševih šum in kamenitih reber. Požrvova babica je od časa do časa obstala, si zasenčila oči in se zamaknila v zlato obrobljene vrhove gorá. Potem se je zdrznila, se nasmehnila kot otrok, ki mu pokažeš lepo sliko in nadaljevala pot. V daljavi so zamolklo šumeli gozdovi, v vrhovih bližnjih dreves je droben ptiček gostolel jutranjo pesem, v žametnem mahovju je brenčal debel čmrlj, po zraku so frfotali roji velikih vešč. Nad vsem pa je plul uspavajoč božji mir in božal dušo Požrvove babice z mehko dlanjo.

Sam Bog ve, koliko časa je tako hodila in srkala vase lepoto božjega stvarstva. Ure so tekle kot minute, minute kot sekunde. Že se je dan nagibal v zaton, ko se je spomnilo, da se bo treba vrniti. Obrnila se je in vrnila po poti nazaj. Sence so se čedalje bolj zgoščevale in nad gorami je zagorela večerna luč.

Na ovinku poti, ki se je spuščalo strmo navzdol, je babica zagledala temno moško postavo. Sedela je negibno na ploščatem kamnu. Tesnoben strah je obšel babico in že se je hotela neznancu izogniti v širokem loku. Pa se je ohrabrila, zaupno stisnila svetinjico Matere božje na prsih in usmerila korake naravnost proti neznancu. Ko se mu je približala, ga je prijazno pozdravila:

»Dober večer vam Bog daj in Marija Devica!«

Mož na kamnu je dvignil glavo, mrko pogledal babico izpod čela, robato zaklel in s hripavim glasom zakričal:

»Bog in Marija mi še nikoli nista dala ničesar!«

Požrvova babica se je zgrozila ob bogokletnih besedah, še bolj pa se je zgrozilo, ko je videlo, da je gola roka starega moža polna gnojnih ran. Srce se ji je skrčilo od usmiljenja. Stopila je predenj in sočutno rekla:

»Ali vas hudo boli? Čakajte, izmijem vam rane s čisto vodo.«

Starec jo čemerno zagodrnjal, naj pusti pri miru njega in njegove rane, babica pa se ni dala odgnali. Sproti je odpuščala osornemu možu vse hude besede. V bližini je curljal studenček. Stekla je tja, pomočila v bistro vodico robec in začela možu narahlo, previdno izpirati rane. Hladna studenčnica je možu kar vidno lajšala pekoče bolečine. Nekaj kakor žarek hvaležnosti je šinilo preko njegovega temnega, gosto zaraščenega obraza.

»Zaupajte v Boga in Marijo Devico, in ozdraveli boste!« je rekla babica za slovo, ko je opravila svoje samaritansko delo, in hotela oditi dalje.

Tedaj se je možu iztrgal iz grla pretresljiv krik.

Babica se je presenečeno ozrla in ni mogla verjeti svojim očem: roka starega moža, ki je bila še pravkar polno gnusnih, strašnih ran, je kar v trenutku postala gladka, čista, brez najmanjšega madeža. Vse rane so izginile ...

»O čudo božje!« je vzkliknila Požrvova babica in svetem zavzetju dvignila roke proti nebu. »Marija vam je pomagala, Marija! Zahvalite se ji za veliko milost!«

In so se staremu možu roke kar same sklenile in njegove ustnice zganile v pobožini molitvi, ki je prikipela iz globočin presunjenega srca:

»Zahvaljena, o Marija, milosti polna!«

Tiho, po prstih se je Požrvova babica odstranila. Ni hotela spokorjenega moža motiti v pobožni molitvi, še enkrat je stopila k studenčku, ki je imel v sebi tako čudežno moč, da je ozdravil moževe rune. Hvaležno je uprlo oči v bistro vodico — in nenadoma je zagledala v njej nekaj svetlega, snežno belega. Neizrekljiva sladkost je prešinila njeno srce. Sklonila se je še niže nad studenčkom in vprašala:

»Kdo si?«

Snežna belina v studenčku se je zgostila in se počasi izoblikovala v prelepo podobo Marije Device. Njen obraz je zažarel v nadzemski milini in izpregovorila je:

»Jaz sem nebeška gospa, Marija Devica.«

»Kaj želiš od mene?« je vprašala babica, vsa trepetajoča od blaženstva.

»Postavi mi na tem kraju skromno kapelico v spomin! Kdor se v tem studenčku umije, bo zdrav!« je še enkrat neskončno milo izpregovorila prikazen, se dobrotno nasmehnila in izginila.

Požrvova babica je še dolgo, dolgo klečala tam. Zamaknjeno je upirala oči v bistri studenček, ki je kot njeno življenje tiho in pokojno tekel po zeleni blazini in skrivnostno šumljal. Potem pa jc kot v sanjali odhitela domov in povedala, kaj je doživela. In je še tisto leto izpolnila željo preblažene Devico Morije: postavilo ji je lepo kopelico ob studenčku, ki ima v sebi zdravilno moč. Odsihdob imenujejo ta studenček Marijin studenček.

Zlato v Grančišču

Sovja jama v Grančišču, kjer je nekoč stal mogočen grad, je baje polna zlata. Že marsikdo je skušal to zlato dvigniti, pa se dozdaj ni posrečilo še nikomur.

V Mojstrani, ne daleč od Grančišča, sta vsak v svoji koči živela dva brata. Mlajšemu je bilo ime Tina, starejšemu pa Miha. Bila sta nepoboljšljiva lenuha, pretepača in prepirljivca. Ob vsakogar sta se obregnila s svojim strupenim jezikom, najbolj pa sta se dajala med seboj.

Nekega dne je mlajši brat Tina obiskal starejšega brata in mu prigovarjal, naj gre ob jutrnjem svitu z njim v Sovjo jamo, da dvigneta zaklad. Sam si ni upal tja, čeprav bi ves zaklad najrajši pridržal zase. Starejši brat je na vse prigovarjanje mlajšega brata molčal.

»Ali si mutast? Zini vendar, ali pojdeš ali ne pojdeš?« ga je mlajši brat še enkrat jezno vprašal, preden je odšel

Miha pa je eamo skomignil z ramo, se obrnil na pragu svoje koče, zaloputnil presenečenemu bratu vrata pred nosom in ni ga bilo več na spregled.

Mlajši brat je divje zaškrtal z zobmi in zarobantil.

»Hudir te vzemi, klada mutasta, pa pojdem sam!«

In res je ponoči zbral ves svoj pogum in se odpravil v Grančišče. Dolgo je stikal pa Sovji jami in iskal zaklad. Kopal je s krampom v kamenita tla — in njegov trud je bil nazadnje bogato poplačan: pred njim se je nenadoma odprla globoka votlina in iz nje mu je nasproti zableštel velik kup zlata. Pohlepno ga je začel metati v široko vrečo.

Že je bila vreča do vrha polna, ko je zaslišal plazeče se korake, ki so prihajali čedalje bliže. Ves prestrašen se je stisnil v temen kot in čakal, kaj bo.

»Najbrž gre sam peklenšček, da me zdrobi v prah!« je pomislil in naježili so se mu lasje.

Namesto peklenščka pa je ob vhodu v Sovjo jamo zagledal svojega brata. Šele v tem trenutku je razumel, zakaj je brat Miha na vsa njegova prigovarjanja trovratno molčal. Sam si je hotel prilastiti žlahtno riido, lakomnež! Stopil je iz temnega kota in zakričal:

»Stoj! Nisi hotel iti z menoj, zdaj se pa še za zlato obriši pod nosom!«

Ko je starejši brat zagledal mlajšega in ob njegovih nogah polno vrečo zlata, ga je obšla divja jeza. Preklel ga je z najhujšo kletvijo, ki si jo je mogel izmisliti. A komaj jo je dobro izustil se je jama zasula in pokopala pod seboj oba brata prepirljivca.

In tako je še dandanes v Grančišču zlato.

Zlata ruda v Možaklji

Mojstrana leži ob vznožju široke, s temnimi smrekami porastle gore, ki se imenuje Možaklja. Na sončnih pobočjih Možaklje ležijo zelene senožeti, v iglastih gozdovih pa so se nekoč skrivala vsakojaka pravljična bitja, ki so se nedavno preselila v divje, nedostopne zaseke Triglavskega pogorja.

V osrčju Možaklje je zlate rude na pretek. Če bi kmetje vedeli, koliko zlati jim leži tako rekoč pred nosom, bi pri priči opustili delo na polju ter noč in dan kopali rove v Možakljo. Z zlato rudo, ki bi jo nakopali milijon zvrhanih kadi, bi postali neznansko bogati. Med in mleko bi se potlej kar cedila po naši revni deželi.

Na žalost še danes nihče ne vé za kraj, kjer naj bi pričeli kopati zlato. Nekoč pa — tako prerokujejo stari ljudje — se bo ohrabril neki kmet, Bog ga blagoslovi, in začel kopati kar na slepo srečo. Kopal bo trideset dni in trideset noči, ob zori ena in tridesetega dne pa bo zadel oh zlato rudo. Nepopisna radost bo zavladala po vsem kraju. Mojstrančani in Dovžani bodo vriskali, prepevali in rajali kot ob ženitovanju ter se od veselja postavljali na glavo. Po vesoljnem svetu bosta Mojstrana in Dovje v tistih dneh zasloveli s svojim bogastvom.

O Možaklja, ti upanje naše, ti naša sreča, ti cilj vseh naših sanj in želja, glej — naše mošnje so prazne, naši žepi preluknjani in stokrat obrnjeni! Daj, odpri se kaj kmalu, usmili se nas, vrzi nam svoje bogastvo v naročje!

Strah za Grančiščem

Na Velikem bregu pod Grančiščem stoji majhna koča z zelenim vrtom in lesenim hlevom za koze. Tod je nekoč stala domačija onegavega Žagmaštrovega deda, ki je za Grančiščem doživel čudovite reči.

Tistega dne je sonce krmežljavo sijalo na nebu in mrzla jesenska sapa je brila okoli ušes. Žagmaštrov ded je stopil na prag, vzel čedro iz ust, bistro poduhal v zrak in zagodrnjal:

»Po snegu diši!«

In se je spomnil, da ni nič kaj prijetno, če se stare kosti grejejo pri mrzli peči.

»Ongá, kaj sem že hotel reči? Drv bo treba, drv!« je svečano rekel in modro kimal z glavo. Žagmaštrov ded je imel prelepo, posnemanja vredno navado, da je vsako misel glasno izrekel. To je vrl dokaz, da ni bil zahrbten in hinavski človek, ampak je bil naše gore list — mož odkritega pogleda in resnicoljubnega srca!

Poveznil si je kosmato kučmo na glavo, vtaknil ščepec tobaka za njuhanje v nos in gromko kihnil: čhm! To je zdravo in dobro zoper nahod. Potlej je odkolovratil za hišo, potegnil izpod strehe ročni voziček in hajd! za Grančišče po drva.

Pozno zvečer je že bilo, ko se je Žagmaštrov ded vračal s polnim vozičkom grčavih drv proti domu. Židane volje je vlekel dragoceni tovor za seboj, spotoma pa venomer brundal predse:

»Da bi na stara leta zmrzoval — nak, tisto pa ne! Počemu in za koga pa potlej rastejo drevesa? Zakuril bom peč in se v pest smejal: Zdaj pa le grizi, volčji mraz! Ampak ongá, kaj sem že hotel reči? Požirek žganega bi se pa zdajle prilegel starim kostem! Pošteno sem ga zaslužil — kdo pravi, da ne?«

Žagmaštrov ded je obstal in srdito pogledal okoli sebe, če mu kdo ugovarja. Pa je bilo vse tiho, komaj da se je na drevju zganil droben list.

»No, torej!« je zmagoslavno rekel Žagmaštrov ded, ko je videl, da mu nihče ni nevoščljiv. Pomirjen je nadaljeval pot.

In je uganil še marsikatero tehtno in modro in tako privlekel voziček do Binšove senožeti. Tam je ves začuden obstal, si pomel oči in zarenčal:

»Da bi te hudir, kaj pa to pomeni?«

Mod drevjem se je nekaj skrivnostno svetilo.

Žagmaštrov ded ni verjel v strahove, zato je moško ubral korake naravnost proti svetlobi. A kaj so tedaj ugledale njegove bistre oči? — Starega, neznansko starega možička, ki je sedel na razgrnjeni rjuhi in štel cekine. Takšen kup jih je bilo, da se je Žagmaštrovcmu dedu kar zavrtelo pred očmi.

Polakomnil se je žvenkljajočega bogastva in hrabro stopil prav do široke rjuhe. Pomolil je možičku tobak za njuhanje pod nos in prijazno rekel:

»Očka, daj, odkihni se malo!«

Da nikoli ne bi zinil teh besed! Odprla se je zemlja in požrla možička s cekini vred.

»Smola pa takšna!« se je jezil Žagmaštrov ded. »Pred nosom mi uide bogastvo. Lepo bi bil držal jezik za zobmi, žlobudra žlolbudrasta, pograbil pest cekinov in stekel proč — pa bi bil zdajle petičen mož!«

Čemerne volje je vlekel voiziček dalje. Nič več ni glasno modroval sam s seboj, samo renčal je kot razkačen medved in pljuval kot za stavo.

Tako je s svojim tovorom počasi prikrevsal na Bor. V votlini pri Grančišču je njegovo pozornost spet zbudila skrivnostna svetloba. Napel je oči in zagledal v votlini majhno mizo in na njej zeleno svetilko. Na stolu zraven mize je sedela bela žena z zlato krono na glavi in čitala iz velikih črnih bukev, ki so ležale odprte pred njo.

»Najbrž bere Kolomanov žegen,« je pomislil Žagmaštrov ded, rekel pa ni nič. Huda skušnjava ga je obšla. V Kolamanovesm žegnu je gotovo napisano, kje tiči v Grančišču zaklad. To knjigo mora dobiti v pest!

Prav počasi in previdno se je splazil beli ženi za hrbet. Že je bil tik za njo, že je iztegnil roko, da bi pograbil skrivnosti polne bukve, — takrat pa se je bela žena ozrla. Iz oči so ji šinile strele, iz grla pa se ji je izvil krik, ki je votlo jeknil od sten:

»Križ-kraž, vse je laž!«

In je pri priča izginilo vse: miza, svetilka, stol in bela žena z njim. Samo Žagmaštrov ded je ostal tam z dolgim nosom ...

Ni dobro, če je človek strahopeten, a tudi predrzen ne sme biti!

Divji lov v Belci

Prijazna vasica Belca leži komaj pol ure oddaljena od dovške cerkve. Hiše so v večjih in manjših presledkih posejane ob cesti, ki se skozi prelepi gorski svet vije v Kranjsko goro. Na levi strani cesle pod vasjo šumi bistra Sava, na desni strani daleč v ozadju se dviga pod nebo mogočna gora Kepa. Po beli cesti drvijo danadanes gosposki avtomobili in puščajo za seboj gost oblak prahu. Nekoč zdavnaj pa so se tod mimo podile trume vražjih lovcev in njihovih divjih gonjačev — tako vedo povedati stari očanci v vasi.

Neke noči je pri oknu svoje hiše, ki stoji na samotnem bregu ob cesti, sedel sključen v dve gube stari Matija. Noč je bila viharna in polna črnih senc, ki so skrivnostno trepetale v mesečini. Matija je gledal skozi okno, prebiral jagode na velikem lesenem molku, pregibal ustnice v pobožni molitvi in od časa do časa polglasno vzdihnil. Molil je za duše rajnkih sosedov, s katerimi je preživel marsikatero lepo uro v miru in slogi. Živo se je še spominjal vseh. Prosil je Boga, da bi jim bil milosten sodnik in da bi tudi njemu dodelil srečno zadnjo uro.

Nenadoma ga je iz zbranih misli predramil čudno zamolkel krik:

»Halo, le brž, le brž!«

Starega Matijo je ta krik sredi viharne noči tako zbegal, da je planil na noge, pomolil glavo skozi okno in vzpodbujajoče zakričal:

»Le daj, le daj!«

Komaj je to dobro izrekel, je med preglušujočim hruščem in truščem švignil mimo okna tron vražjih lovcev in divjih gonjačev. Kakor velika črna kepa so se valili mimo, in psi so tulili vmes kot obsedeni. Stari Matija je že nekajkrat slišal praviti stare ljudi o divjem lovu, a sam ga še ni videl in slišal nikoli, če prav si je že osmi križ oprtal na sključene rame. Neznana tesnoba ga je obšla. Ročno se je pokrižal in zaprl okno.

Hrup divjega lova se je kmalu izgubil v daljavi. Samo omotičen smrad po gorečem žveplu je ostal.

Ko se je Matija nekoliko pomiril in opomogel od strahu, je začel znova goreče prebirati jagode na molku. Pa mu to noč, kakor je vse kazalo, ni bilo usojeno, da bi svoje molitvice odžebral do kraja. Sredi najpobožnejše molitve ga je spet zmotil trušč in hrušč divjega lova, ki je tokrat pridrvel od obratne smeri.

»Nocoj pa menda res ne bo miru. Ali so vsi peklenščki pribežali iz pekla, ka-li?« je napol prestrašeno, napol nejevolno zagodrnjal stari Matija. Nič kaj lahko mu ni bilo pri srcu. Bil je v vsej hiši čisto sam. Domači so šli obiskat starega Govoča na Dovje in se še niso vrnili. Grobna tišina, ki je vladala v hiši, je bila v čudnem nasprotju s peklenskim hruščem od zunaj.

Tok, tok, tok! je zdajci nekdo potrkal na vežne duri.

Matija je bil prepričan, da so se domači vrnili z Dovjega. Težek kamen se mu je zvalil od srca. Odštorklal je v vežo, odrinil zapah na vratih in hotel očitajoče reči: »Kje pa vas spak tako dolgo nosi?!« — A lahko si mislite, kako se je prestrašil, o sveta pomagalka, ko je namesto domačih zagledal pred seboj — zelenega škrata! Kar oči je izbulil in široko zazijal Hitro je zaloputnil duri, a tako hitro vendarle ne, da škrat ne bi mogel skozi odprtino smukniti v notranjščino. Rdečo čepico je imel na glavi in kozjo brado na obrazu. Zvito je uprl svoje drobne oči v Matijo in se zvonko zahehetal:

»Matija mataja, ali tako sprejemaš mile goste? Ne boj se me, nisem volkodlak, ne bom ti izpil krvi!«

»Volkodlak ali škrat — oba nista nič prida!« je staremu Matiji ušlo iz ust. Še dolgo let pozneje se je čudil, kje je takrat vzel toliko poguma, da je škratu takšno zatrobil ...

Škrat pa je njegove pikre besede menda preslišal, ali pa se je naredil, kakor da jih ne sliši. Niti senca kakšne jezice ali užaljenosti se ni pokazala na njegovem kakor črešnja rdečem in okroglem obrazu. Tebi nič, meni nič je položil pred Matijo celo jelenovo pleče in rekel:

»Pomagal si nam pri lovu, pomagaj nam še pri jedi. Dober tek in lahko noč!«

Preden je presenečeni Matija utegnil ziniti eno samo besedico v zahvalo, je pozni nočni gost že odskakljal čez prag in izginil v noč.

Matija si je ogledal jelenovo pleče od vseh strani in celo poduhal ga je iz previdnosti, ker se je bal, da že zaudarja po mrhovini. Pa je imelo pleče tako svež in prijeten vonj, da ga je zapeljivo poščegetalo v nosu. »Imenitna pečenkica!« je zadovoljno zamomljal in v mislih na okusno jedačo požrl debelo slino. Zdajci mu je šinila v glavo grozna misel: »Nemara je pa to samo peklenščkova skušnjava?« Junaško je premagal poželjenje po pečenem jelenjem pleču in se hitro odpravil spat. Potegnil si je odejo visoko čez oči, da ne bi videl in slišal ničesar več. In je res kmalu zasmrčal in prav do sončnega vzhoda marljivo vlekel dreto.

*

Drugega dne staremu Matiji vest ni dala miru. V mislih na prečudno nočno dogodivščino, ga je mrzlo spreletelo po vsem telesu. Nekaj časa si je belil glavo, kaj bi in kako, potlej pa se je hitro odločil. Praznično se je oblekel in obul, stisnil vivček v brezzobe čeljusti in jo mahnil naravnost k staremu, častitljivemu puščavniku na planino. Zaupal je izkušenemu možu vse, kar je ponoči videl in doživel. Nazadnje pa ga je prosil za svet.

Puščavnik si je podprl glavo in dolgo premišljeval. Čez dobre pol urice se je njegov resni, zaskrbljeni obraz zjasnil kot poletno nebo, in izpregovoril je s preroškim glasom:

»S škratom se ni dobro bratiti, o Matija! Tisto, kar ti podari škrat, ti prinese samo nesrečo za vrat. Boljši hleb kruha, ki ga spečeš domá, kakor zvrhana vreča škratovega zlatá. Tako ti rečem, Matija: Pojdi domov in dobro shrani jelenje pleče! Čez leto dni, ko se znoči, se škrat ob isti uri vrne in zahteva darilo nazaj. Če ga več ne boš imel, ti bo vse kosti zmlel.«

Matija se je izkušenemu samotarju lepo zahvalil za moder nasvet, mu odrinil pipo tobaka za trud, ter se lahkih nog in še lažjega srca vrnil domov.

In se je zgodilo natančno tako, kot je častitljivi puščavnik s planine prerokoval. Čez leto dni je zeleni škrat ob isti uri spet potrkal na duri Matijeve hiše: tok, tok, tok! Matija mu je odprl, a tokrat se ga že ni več tako bal. Na tihem se mu je smejal v pest, kajti imel je lahko vest.

»No, kaj boš pa ti povedal?« ga je prijazno pobaral in se delal nevednega.

»Matija mataja, prišel sem po pleče. Če ga nimaš več, te popadejo vražji psi in te obgrizejo, da ti vsa kri izteče!« je zakričal škrat in ga grozeče pogledal.

»Ljubček moj, zakaj pa toko kričiš? Takoj ga dobiš!« se je zarežal Matija in ročno privlekel jelenje pleče iz shrambe. Vrgel ga je pred škrata s takšno močjo, da je ta kar oči zasukal in odskočil, kakor da bi treščilo vanj. Ko je videl, da je pleče nedotaknjeno, se mu je od razočaranja neznansko pobesil nos. Pograbil je pleče in jo brez pozdrava odkuril čez prag. Zdirjal je v goščavo in se zadrl, da so zašklepetale šipe v oknih:

»Pa ga nismo! Pa ga nismo!«

Stari Matija je bil vesel, da se je iznebil nezaželjenega gosta in odnesel zdravo kožo. Odsihdob nikoli več ni vtikal svojega nosu vmes, kadar se je peklenski hrušč in trušč divjega lova valil mimo njegove hiše. Dobro si je zapomnil dragoceni nauk, ki mu ga je izkušeni puščavnik ob slovesu položil na srce: Ne praskaj se tam, kjer te ne srbi!

Vas Dovje in njen pravljični svet

Stoji v planini vas, tam rajska roža rase ... Dovje, prelepa planinska vas! Čudežno pero sem iskal, v rožnato barvo jutrnje zarje sem ga hotel pomočiti, verno sem hotel posneti tvojo podobo —

podobo kraljice rdečih nageljnov sredi poletnih juter,
nevesto snežne beline sredi zimskih noči,
otoček tihega upanja spomladi,
šotor božajočega miru jeseni.

Pa je daleč jutrnja zarja in moje pero zarjavelo in roka okorna; samo medel odsev tvoje lepote sem vrgel na hrapavi papir.

Kako je že bilo?

Zahotelo se ti je nekoč zdavnaj, da bi bila čim bliže vrhovom gori, belim oblakom in sinjini nebá. In povzpela si se iz globeli navzgor. Zmerom više, zmerom više te je gnalo hrepenenje. Nazadnje si zamaknjeno obstala sredi brega. Prihitel ti je nasproti sam Bog in razgrnil zvrhano dlan pisanega bogastva pred teboj: zelenih senožeti, prostranih pašnikov, plodnih njiv, sončnih trat, strmih pobočij, žuborečih studencev, temnih lesov, samotnih jas in sivih pečin visoko nad njimi. In zdaj stojiš tam, prislonjena v breg, in si ne želiš nikamor več. Blizu si Bogu v višini, blizu na zemlji ljudem.

Desetletja teko mimo in se ne vračjo. Rod za rodom lega v grob, vse se potaplja v sivi davnini. Samo spomini na vesele in žalostne dni se selijo iz srca v srce in ne umrejo. In v teh spominih živi skrivnostni svet tvojih pravljic in bajk. Nevidne roke so le prepletle z njimi kot z zlatimi niti začaran grad.

Dovje, prelepa planinska vas!

Divji mož pod Borovljami

Kdorkoli si, popotnik, in odkoderkoli romaš, ne pozabi si ogledati valovitega Rebra nad dovško vasjo, kadar te pot privede tod mimo! Nič posebnega ne bodo na prvi pogled videle tvoje oči. Kakor sto drugih reber na svetu, je tudi to Rebro čez in čez poraslo z bodičastim češminjem, dišečim brinjem in bujno praprotjo. A poglej natančneje in ne boš se mogel načuditi dovolj: vsevprek po zeleni travi ležijo skale, velike in majhne, v čudnem neredu, kakor da jih je nekdo kar tako — za šalo in kratek čas — razmetal po Rebru. Podobne so ocvirkom, ki jih mati s skopo roko vrže iz ponve na kup ajdovih žgancev.

Odkod so te skale? Kdo jih je položil tja?

Pravljica iz davnih dni nam z nevidno roko odkriva zastor v to skrivnost.

*

Takrat, ko se je v Mojstrani, na kraju, kjer stoji zdaj mogočno skalovje Grančišče, razprostirala še zelena planota, je živel nad dovškim Rebrom divji mož Robavs. Njegovo bivališče je bil temen les pod skalnatimi grebeni, ki štrlijo pod nebo daleč v ozadju nad vasjo. To skupino grebenov, ki so podobni škrbinam osemdesetletne starke, imenujejo domačini Borovlje — pač zato, ker rastejo pod vznožjem iz peščenih tal pritlikavi bori.

V strmem Rebru nad vasjo se dandanes miroljubno pasejo krave in dovška otročad se na njem brezskrbno igra razbojnike in čuvarje postave. V tistih časih, ki jih naša pravljica budi iz pozabljenja, pa so se vaščani širokega Rebra izogibali kot bognasvaruj križa. Nič kaj varno ni bilo kolovratiti po njem, kajti divji mož Robavs si je pod Borovljami preganjal dolgčas na kaj čuden način: obsekaval je z velikansko gorjačo pečine in metal odkrhnjene skale navzdol. Kakor otroci s frnikulami, se je z njimi igral ... Prenekatera skala se je s peklensko naglico kotalila po Rebru navzdol in se privalila prav do prvih dovških hiš. Samo srečnemu naključju se imajo Dovžani zahvaliti, da je obtičala v zemlji, preden je treščila v njihove domove in jih porušila do tal.

Nekajkrat ps je divji mož Robavs tudi sam prihrumel izpod Borovelj v bližino vasi. Oblastno se je razkoračil na robu, ki se imenuje Veliki Vis, grozeče pokazal ostre zobe in se zadrl:

»Vse bom strl,
vse požrl!«

Otroci so se prestrašeno skrivali za predpasnike svojih mater, matere so se križale, možje pa so za hrbtom stiskali pesti in škripali z zobmi. Poseben strah so imeli pred divjim možem otroci iz zgornjih dovških hiš, tik pod Rebrom. Le-ti so se komaj upali prikazati na pragu, in če so se prikazali, so se jim tresle hlače kot v vetru plapolajoče zastave.

Predrznost divjega moža Robavsa ni poznala meje. Zgodilo se je, da so vaščani planili pokonci iz najslajšega spanja in z grozo prisluhnili v noč. Piva misel, ki jim je šinila v glavo, je bila: Potres! Pa je bilo pod zemljo vse tiho in mirno. Samo nad njihovimi glavami je bobnalo in ropotalo, kakor da bi se truma coprnic na svojih metlah podila čez vas. Pa so vaščani kaj kmalu spoznali svojo zmoto in dognali, odkod prečudni topot in ropot. Divji mož je lomastil po strehah dovških hiš in se razposajeno grohotal, da je odmevalo od pečin kot grom.

Najmodrejši dovški očanci so si zaman belili glave, kako bi se iznebili nadležnega soseda.

*

Nekega dne je divji mož Robavs ugrabil desetletnega Vovrovega Tončka, ki se je — nič hudega sluteč — igral na pragu domače hiše. Oprtal si je dečka na rame in ga odnesel v svoj brlog pod Borovlje, da bi mu delal druščino. Ubogi Tonček je tulil na vso moč in uporno brcal z nogami, pa vse skupaj ni nič pomagalo. Divji mož se je kaj malo menil za njegovo kričanje.

»Tonček, moj ljubi Tonček!« je klicala nesrečna Vovrova mati in v obupu vila roke. Izgubljeni sin pa se ni oglasil. Samo porogljiv smeh divjega moža ji je udarjal na uho.

Bridke solze Vovrove matere so ganile Roprečevega Janeza v dno srca. »Zdaj je pa potrpljenja dovolj!« je zarobantil in podkrepil svoje besede s čvrstim udarcem ob mizo. »Pri priči pojdem nad rokomavha in ga premikastim, da bo pomnil!«

Tako je rekel Roprečev Janez in kar je rekel, je bilo pri njem kot pribito. Devet fará naokoli je bil znan kot najmočnejši fant. S samim medvedom bi se šel metat, takšen hrust vam je bil.

»Janez, ne hodi! Robavs ima peklensko moč!« ga je svaril oče Ropreč in ga neznansko resno gledal izpod nagubanega čela.

Janez pa se ni dal preprositi. Vrgel je čez rame debele gnojne vile in šel. Čisto sam je šel, samo molitev zaskrbljene matere ga je spremljala na samotni poti.

Že je imel dve uri hodá za seboj, že je bil blizu temnega gozda pod vznožjem Borovelj, ko je bil nenadoma stopil predenj divji mož, kakor da bi bil iz zemlje zrastel.

»He, črviček človeški, kam pa?« ga je pomoahljivo pobaral in se oblastno razkoračil pred njim.

Roprečev Janez je imel prvič v življenju grozansko čast videti orjaškega telebana tik pred seboj. Visok vam je bil kot najvišja smreka, na glavi je imel kot rešeto širok klobuk, za trakom pa namesto šopka rož — češminov grm. Pod kljukastim nosom so se mu svedrali kot metla iz bičevja dolgi brki, v ustih je imel bedro, daljšo od lopate, na nogah zelene hlače, škornji pa so mu bili bajé tolikšni, da bi se v njih skrila dva odrasla moža.

»Kakor vidiš, grem za nosom,« se je pogumno odrezal Roprečev Janez. In je bojevito zavihtel vile nad glavo ter nadaljeval: »In ker mi je nos pokazal pot naravnost k tebi, mi pač drugega ne kaže, kakor da se pomerim s teboj. Tako nama bo hitreje minil čas.«

Divjega moža je začel lomili smeh. Kar ob kolena se je tolkel, tako smešno se mu je zdelo, da si je upalo ubogo revše predenj stopiti in mu groziti. Ko se je do mile volje nagrohotal, si je dobrodušno zavihal košate brke in rekel: »Petelinček, ne repenči se! Komaj si dobro zlezel iz gnezda, že bi rad jastrebu čez glavo zrastel. Tako ti rečem: obrni se in teci nazaj, kar ti dajo noge! Če me popade slaba volja, te povaljam med prsti, da boš mehek kot tepka!«

Roprečevemu Janezu se je zdelo za malo, da ga klada neobtesana tako omalovažuje. Povzpel se je na prste, se moško izprsil, napel mišice na rokah in zagrmel:

»Bahač, kaj bi prazne marnje stresal. Udariva se!«

In se je z gnojnimi vilami zakadil proti njemu in pihal kot razkačen gad:

»Brani se, strahopetec, ali pa te pobodem na vile kot kup sena!«

Divji mož je sprevidel, da gre zares. Zresnil se mu je nasmejani obraz in neznansko pisalo je pogledal.

»Če je pa takšna, se pa dajva,« je rekel in počasi položil čedro na tla. Pa nikarte misliti, da se je kar neutegoma vrgel na Janeza in ga začel mikastiti — kaj še! Samo sapo je zajel, prav globoko zajel, napel kosmata lica in pihnil: phhh! Tako strašno je pihnil, vam rečem, da jo odpihnil Roprečevega Janeza kot drobno smet visoko v zrak in da je zabučalo po dolini, kakor da bi prihrumela izza gore kraška burja.

Roprečev Janez je letel, letel in sam Bog ve, kaj bi se bilo z njim zgodilo, da mu niso rojenice že ob zibelki prerokovale srečo. Namesto na trda tla, kjer bi si bil zdrobil vse kosti, je srečnik treščil na voz sena, ki je stal na dvorišču Kvedrove domačije pod Rebrom. Najprej se je prijel za glavo, da bi se prepričal, ali mu še stoji na vratu, potlej pa se je kradoma ozrl naokoli. Ko je videl, da ni bil nihče priča njogovemu junaškemu potovanju po zraku, je ročno zlezel z voza in jo pobrisal domov. Tam je na vsa vprašanja domačih, kako je Robavsa v kozji rog ugnal molčal kot grob.

*

Tako je divji mož Robavs še nadalje uganjal svoje norčije pod Borovljami in ni kazal volje, da bi kdaj zapustil preljubljeni mu kraj.

Ko sta sila in stiska prikipeli do vrhunca, so se dovški možje na ukaz častitljivega vaškega starešine zbrali pod lipo na posvetovanje. Beseda je dala besedo. Najprej so uganili, kakšno bo vreme drugega dne in ugibali, kako bo kaj z letino, potelj so nekoliknnj pozabavljali čez davke, nazadnje pn so se lotili divjega moža. Modrih nasvetov, kako mu priti do živega, je padlo na izbiro.

»Naščuvajmo nanj vse pse, kar jih premore gorenjska stran — ni hudiman, da mu ne bi do kraja pomerili hlač!« je predlagal Maticev Grega.

»Pišimo presvitlemu cesarju, nnj nam pošlje hrabro vojsko na pomoč!« je svetoval Govčev Jur, ki je bil svoj čas vojščak in se je razumel na takšne reči.

»Zastrupljeno gamsovo pleče mu podtaknimo, da ga požre!« je bistro zinil Kvedrov Matevž.

»Režunovo Mino pošljimo nadenj! Ta ga bo že ugnala s svojim jezikom,« se je pošalil Orehovnikov Miha.

»Ponudimo mu službo nočnega čuvaja, to se mu bo kaj imenitno zdelo! Namesto nas bo potlej tatove in razgrajače strahova!« je vrgel v beli dan iznajdljivi Smrekarjev Tine.

Vaški starešina, ki je bil moder in izkušen mož, pa je na vsak predlog resno odkimal in odrezavo zamahnil z roko:

»Nak!«

»Pa ti kaj pametnejšega stisni iz sebe, da bi te spak!« se je razjezil Govčev Jur.

»Saj tudi bom,« je samozavestno pribil sivolasi starešina in svetlo pogledal okoli sebe, kakor da bi iznašel smodnik. »Takole bomo naredili, možje: jutri zarana odrinemo pod pečine. Priravite puške — z njimi bomo Robavsu upihnili življenja luč!«

Možem se je posvetilo v glavah. Spogledali so se. Ta ali oni je hotel nekaj malega ugovarjati, pa mu je bilo nerodno. Za strahopetca ni hotel veljati nihče.

Starešina jim je podirobno razložil svoj načrt, potlej je vsakemu posebej čvrsto stisnil desnico in voščil lahko noč.

S tem je bilo zgodovinsko posvetovanje vaških upornikov pod lipo končano.

*

Ob prvem jutrnjem svitu se je truma vaških fantov in mož že pomikala po strmem Rebru navzgor. Nabite puške so jim bingljale no hrbtu, pogum pa so si vlivali v srce s krepkimi požirki žganja.

Pot se je vila križem-kražem po rebru. Bila je od hude moče zadnjih dni še vsa spolzka in grapava. Dovžani pa so vajeni takšnih poti kot riba vode in puščavski veter suše. Hoja navkreber jim ni bila prav nič v težko sapo in v kvar. Gibko kot šestnajstletni mladci so delali v razmeličano zemljo odtise podkovanih peta, še na misel jim ni prišlo, da bi počivali prej kot na prvem robu, ki mu pravijo Veliki Vis. Tamkaj so si privezali dušo z novim tepkovcem, ki ga je za pokušnjo vzel s seboj Kvedrov Matevž. Prvi požirek iz steklenega vratu je napravil starešina, ki je imel največ križev na ramah, zato se je kar spodobilo, da so mu izkazali to čast. Ko mu je slap tepkovca pljusknil po grlu navzdol, je svetlo pogledal proti nebu, strokovnjaško zacmakal z jezikom in ugotovil:

»Salabolsko je hud! Kakor ogenj te v želodcu žge.«

Steklenka je tovariško romala iz rok v roké. Klokotalo je po žejnih grlih, da je bilo veselje. Zadnji požirek iz steklenega vratu je napravil Govočev Jur, tisti, ki je bil svoj čas vojščak in se ni bal ne jedače ne pijače, kadar je šlo zares. Njegov požirek je bil tolikšen, da je Kvedrov Matevž v strahu šavsnil po steklenici in mu jo iztrgal iz rok.

»Na dno pa že ne boš pogledal!« se je uprl in dvignil stekleniko proti vzhajajočemu soncu. »Komaj za dober pljunek ga je še,« je žalostno dognal in vtaknil seklenko pod jopič.

»Možje, zdaj pa naprej! Bistre oči moramo ohraniti in mirne roke, drugače nam pojde bojni načrt po zlu,« je svareče zaklical starešina ter jih kot vojskovodja premeril z brljavimi očmi. Ko je videl, da še stojijo, nepremično in neuklonljivo kot na gori hrast, je s tresočo se roko spet vrgel puško čez ramo in moško zastavil korak.

Na čelu bojevite čete, ki je napravila trden sklep, da pretiplje divjemu možu grešme kosti, jo je rezal Govočev Jur, tisti, ki je bil svoj čas vojščak in je vedel, kako se sovražnika stre v prah. Kar milo bi se človeku storilo pri srcu, ko bi jih videl, bojevnike vrle, kako so šli, kako so se vzpenjali vedno više, nevarnim dogodivščinam nasproti — da rešijo svoje drage izpod jarma divjega moža.

Ni minilo pol urice, pa so bili na obronku smrekovega gozda, ki se razteza po strmem pobočju do sivih pečin. Govočev Jur je obstal, se strumno obrnil na peti in rdeči nos mu je svečano zažarel.

»Možje,« je rekel s pnvzdignjenim glasom, »možje, sovražnik je blizu! Zdaj pa le tiho in počasi, kajti modrost je previdnost vseh mater!«

»Ho, ho,« se je zarežal Maticov Grega, da so se mu zasolzile oči, »ho, ho, ali se ti meša? Ravno narobe je res: previdnost je mati vseh modrosti!«

»Besede požiraš,« se je ujedal Govočev Jur in ga jezno prebodel z očmi. »Če si lačen, bi ostal doma!«

»Zdajle se no bosta pričkala!« je posegel vmes miroljubni starešina. »O previdnosti česnata, divji mož pa nemara za prvim deblom stoji.«

Tako je rekel miroljubni starešina, potegnil puško z rame, napel petelina in velel:

»Govočev Jur, naprej! Ti si naš vodnik.«

Govočev Jur se je pri priči pomiril, tako imenitno se mu je zdelo, da ga je sam starešina za vodnika izbral. Neutegoma je zavil v goščo, možje pa so mu sledili, tiho, po prstih, z nabitimi puškami v rokah.

*

Divji mož je ležal v mehkem mahu sredi borovega gozda. Spal je in piskal skozi potlačene nosnice, da je odmevalo od skal kot gromka pesem vojaške trobente.

Možje so se mu približali na streljaj. Pocenili so za debla bližnjih borovcev in naperili vanj morilne cevi. Zdajle ali pa nikoli! so si mislili in burno jim je utripalo srce.

Govočev Jur, tisti, ki je bil svoj čas vojščak in daleč naokoli znan kot nenstrašljiv divji lovec, je rezko zabrlizgal skozi prste: fiiuuu-fiiii! To je bilo znamenje za napad.

Pok! je reklo in še enkrat; poki iz šesterih pušk.

»Je že po njem!« so se razveselili možje in se oddahnili — prezgodaj.

Divji mož je za spoznanje dvignil glavo, srdito zamahnil z roko in zarenčal:

»Tristo bukovih grč, kako so muhe danes sitne!«

To je rekel, potlej se je zavalil na drugo stran in zasmrčal še glasneje.

Možje so prebledeli. Možje so se spogledali. Torej takšna je ta reč! Krogle so mu — muhe. Zbogom, divji mož!

»Komur je življenje ljubo, za menoj!« je zakričal Govočev Jur, tisti, ki je bil svoj čas vojščak in jo je ucvrl po strminah navzdol, da so ga tovariši bojevniki komaj dohitevali. Sami niso vedeli, kdaj in knko so prisopihali domov. In kar je najbolj čudno: častitljivi vaški starešina, tisti, ki je imel na ramah že osrm križev, se je v teku kar uspešno kosal z njimi. Med prvimi je pridirjal v vas ...

*

Tako se je tudi drugi pohod Dovžanov na divjega moža klavrno končal.

A kar niso zmogli hrabri dovški možje z združenimi močmi, je zmogel slaboten deček sam. Ta deček je bil Kvedrov Jožek, najboljši prijatelj Vorvovega Tončka, tistega, ki ga je bil divji mož ugrabil in v skalnato votlino zaprl. Jožek je sklenil, da mora rešiti Tončka iz oblasti hudobnega divjaka, naj stane kar hoče.

Rečeno — storjeno.

Nekega jutra se je naskrivaj zmuznil od doma in jo mahnil naravnost pod Borovlje. Edino orožje, katerega je vzel s seboj, je bil velik jež z bodicami, trdimi kot šivanka. Imel ga je varno zaprtega v torbi, ki mu je visela okoli vratu.

Ne bom vam na dolgo in široko opisoval njegove poti in grozanskega boja z Robavsom. V nekaj minutah je bilo končano vse. Jožek je vrgel spečemu divjaku v nastežaj odprta usta — ježa. Jež se je Robavsu zaitaknil v grlu in ni hotel ne naprej ne nazaj. Divji mož je kar pobesnel od groze in bolečine. Skakal je zdaj po tej zdaj po oni nogi in ruval drevesa kot travnate bilke.

»Tonček, pomagaj!« je s pridušenim glasom zaklical in s poslednjimi močmi odmaknil skalo, ki je zakrivala vhod v votlino. Nenadoma pa je postal ves višnjev v obraz in zrušil se je na tla kot posekan štor. Zadušil se je, siromak, pri zdravem telesu zadušil!

Vorvov Tonček pa je planil zvestemu prijatelju v objem in se mu ves ganjen zahvaljeval za čudežno rešitev. Solze velike radosti in sreče so mu vrele iz oči. Skromni Kvedrov Jožek pa je samo zamahnil z roko, kakor bi hotel reči: Kaj bi tisto! Ni vredno besede.

Tako so bili Dovžani z Vorovim Tončkom vred za vse večne čase rešeni divjega moža. Velik kamen, kaj kamen — velikanska skala se jim je zavalila od srca. Zakotalila se je po klancu navzdol v Mojstrano in obtičala onstran Save pod Vrtaškim vrhom.

To skalo, prijatelji mladi, še dandanes lahko vidite, če vas pot zanese semkaj. Domačimi jo imenujejo Grančišče, Dovžani pa že vedo, kako in kaj je bilo s to skalo nekoč ...

Bele žene na Mecesnovcu

V tistith časih, ko jc v Mojstrani še tlačil zemljo stari Šrajev oče, so se po temnili gozdovih Možaklje skrivale bele žene. Za čuda so bile lepe. Kdor jih je kdaj videl, jih ni pozabil do smrti. Dolge halje so jim kot snežno bele meglice ovijale telo, obraze so imele nežne kot voščeni cvetovi, lase razpuščene po plečih kot svileno predivo, njihov glas pa je bil podoben brnenju srebrnega zvončka. Komur so se prikazale, je bil še teden dni ves zamišljen in tih. Kakor mesečen je taval okoli in sanjal pri belem dnevu in z odprtimi očmi — samo o belih ženah.

Šrajevemu očetu pa so se govorice o belih ženah zdele kaj smešne. Prazne marnje! je zarenčal, če mu je kdo belo ženo samo omenil. In je razikačeno zamahnil z roko, kakor da se otepa sitnih muh. Tako dolgo ni verjel v bele žene, dokler ni sam doživel nekaj nenavadnega.

To se je zgodilo na kresni večer.

Šrajev oče tisti večer kar ni našel obstanka. Nekaj ga je z nevidno roko vleklo iz zatohle bajte. Dolgo je premišljeval, kam bi jo mahnil, nazadnje pa se je spomnil, kako je kot otrok v Možaklji kuril kres. Mladostni spomini so potrkali na njegovo srce. Šel je za njihovim klicem kot ovca za pastirjem in sam ni vedel ne kdaj ne kako se je znašel v Možaklji.

»Kres zakurim Janezu Krstniku na čast!« je sklenil in se ročno spravil na delo.

Nanosil je suhega dračja na kup, ukresal ogenj in prižgal. Zaprasketalo je, zasikalo — zublji so kot ognjene kače zaplapolali proti nebu. Mesec je plul visoko, zvezde so migljale, črički so peli, veter je z zeleno praprotjo skrivnostno šepetal.

Bil je čudovito lep večer.

Šrajev oče je zadovoljno ležal v mahu, puhal dim iz stare čedre, strmel v gorečo grmado, obujal mladostne spomine in polglusno brundal predse.

»Da, da, tako gre počasi vse rakom žvižgat! Tudi najdebelejše deblo žaga razreze, tudi najtrša grča postane prah in pepel ... Hu, kako gori, kako se iskri! Tisti, ki je ogenj iznašel, je bil pa res tič! Hm ... prav za prav ... lej no, saj res! Ogenj je v vicah, ogenj je v peklu že odzdavnaj — nihče drug ga ni iznašel kot sam bognasvaruj! Prebita reč, lej no, to sem pa dobro iztuhtal! Ali bodo pri Vapšu zijali, ko jim bom to modrost na krožnik vrgel ...«

Tako je moževal stari Šrajev oče in bi nemara še katero modro iztuhtal, da ni ognju zmanjkalo hrane. Sikajoči jeziki so postajali čedalje pohlevnejiši in so se nazadnje čisto stisnili k tlom ter se poskrili v pepelu.

Kres je ugasnil.

Šrajev oče je skrbno razgrcbel žerjavico in počakal, da je iztlela. Potlej je počasi pobral svojega rojstva kosti in krenil proti domu.

Pot ga je vodila čez ošiljen vrh nad Langarjevo hišo. Ta vrh se imenuje Mecesnovec — pač zato, ker rastejo na njem sami mecesni. Tamkaj je čakalo neustrašenega Šrajevega očeta veliko presenečenje. Kar na lepem je začelo okoli njega na vso moč cviliti in bučati.

»To pa ni karsibodi!« je pomislil Šrajev oče in nekam čukasto pogledal.

Pospešil je korake. Že je bil precej nizko na pobočju, ko se mu je nenadoma prikazala bela žena. Velik srebrn ključ je držala v rokah, zraven nje pa se je zvijala grozanska kača z zlato krono na glavi. In da bi bila mera strahote polna do roba, se je v ozadju prikazal še velik, kosmat mož. Prikazni so mu zastavile pot in nepremično strmele vanj.

Sivi lasje Šrajevega očeta so oživeli. Kakor da se jim je zahotelo odplavati v sinje višave, so zavihrali pokonci. Pa je bil njihov trud zaman: preveč trdno so koreninili v glavi Šrajevega očeta.

Bela žena je odprla usta, kakor da hoče govoriti, Šrajev oče pa ni bil prav nič radoveden, kaj ima na jeziku, pa tudi utegnil ni napenjati ušes. Noge so se mu kar same obrnile. Pokazal je prikaznim hrbet in jo popihal nazaj na Možakljo. Tako je tekel, da bi bil kmalu sapo izgubil. Pajčevine so se oprijemale njegovega obraza, trnje se mu je zatikalo v obleko, vejevje ga je šibalo in mu zapiralo pot.

Bolj mrtev kot živ se je nazadnje zatekel v star senik sredi gozdne jase. Zaril se je v listje in si upal komaj dihati.

Med strahom in trepetom mu je minila noč. Visoko je že stalo sonce na nebu, ko si je upal kradoma pokukati iz senika in prilesti na beli dan. Ko se je prepričal, da o beli ženi ni več duha ne sluha, se je oddahnil in se pomirjen napotil proti domu. Pot ga je spet vodila čez Mecesnovec. Na kraju, kjer se mu je prejšnji večer prikazala bela žena s kačo in kosmatim možem, je našel kjuč in zlato krono. Nekaj časa je omahoval in se v zadregi čebljal za ušesi, potlej pa se je ojunačil, pobral ključ in krono ter oboje vtaknil v žep.

»Zdaj sem bogat mož!« je zamomljal in si zadovoljno pomel roke. »Pa je le dobra tale bela žena, čeprav mi je prizadela toliko strahu!«

Prav do doma je skrbno stiskal svoj zaklad, da ga ne bi izgubil. A glej spaka: ko je doma segel v žep in hotel ženi pokazati, kaj je našel, bi si bil od žalosti in jeze najraje populil vse lase na glavi. Žep je bil prazen. Niti prebite pare ni bilo več v njem. Samo ščepec tobaka za njuhanje je še našel prav na dnu ...

Žalžene na Trati

V tihi samoti nad dovško vasjo stoji prijazna Salbergerjeva hiša. Kot plaha ptica, ki si je poiskala varno zavetje pred krvoločnim jastrebom, se stiska med robate skale. Mimo nje se vije razdrapana kolovozna pot, ki se odcepi iz vasi na levo. Sprva je še dokaj položna, potem se vzpne navkreber im nazadnje z vso močjo zažene v strmino. Umiri se šele na vrhu zelenega griča, ki se imenuje Seduce. Nad Salbergarjevo hišo se razteza prosojno pobočje, poraslo z redkimi sadnimi in divjimi drevesi, podobno mestnemu drevoredu. To pobočje imenujejo domačini na Trati. Božji mir kraljuje dandanes tod in Selbergerjevim otrokom se ni bati, da bi jih ugrabil divji mož. Bajke, ki jih domišljija starih dedov in babic plete ob zimskih pečeh, pa nas na nevidnih perutih poneso v tiste čase, ko so po skrivnih jamah na Trati prebivale še žalžene in druga bajeslovna bitja. Leta teko kot vranci in se ne vračajo, bajke preteklih let pa ostanejo živo zapisane v spominu naših babic in dedov.

*

Neke viharne noči — tako nam ve povedati ena izmed teh bajk — so se žalžene priplazile s Trate v vas. Naravnost k Urbasovi hiši so zavile in jo obkolile od vseh strani, da se jim niti miška ne bi mogla izmuzniti. Okno v temno čumnato, kjer je pokojno spal Urbasov Jožek, je bilo odprto na stežaj. Bistro oko najmlajše žalžene ga je opazilo takoj. Neslišno kot meglica so je splazila v notranjščino. Narahlo je dvignila spečega dečka v naročje in ga izročila tovarišicam pod oknom. V veselem sprevodu so žalžene odnesle ugrabljenega dečka s seboj na Trato.

Ko se je Urbasov Jožek ob prvem jutrnjem svitu prebudil, je mislil, da sanja. Ležal je na mehki pernici sredi velike, lesketajoče se podzemeljske jame, nad njim pa so se sklanjali čudovito beli obrazi neznanih žena. Jožek si je pomel oči, se uščipnil v lica — a glej, prikazni niso hotele izginiti. Ves zmeden je nekaj časa strmel v tuje obraze okoli sebe, potem pa se je ojunačil in povprašal:

»Kje sem?«

Najmlajša žalžena se je prijazno nasmehnila in odgovorila z glasom, ki je zabrnel kot pravljična struna:

»Deček, ne boj se! Me smo žalžene in rade te imamo. Pri nas boš ostal in dobro se ti bo godilo.«

Jožku je oživelo v spominu vse, kar mu je o žalženah vedela povedati stara mati. — Otrokom žalžene ne skrivijo niti lasu! je večkrat rekla. Ob spominu na te besede se je Jožek pomiril in ves strah mu je izginil iz srca. Samo drobna skrb je še ostale v njem: kaj si bo mislila mati, ko bo zjutraj stopila v čumnato in videla, da je njegova postelja prazna ... Zamen ga bodo iskale njene oči, zaman ga bo klicalo njeno srce: — Jožek, moj ljubi Jožek, kje si!? — Tako živo si je prestvaljal materino žalost, da ga je grenko stisnilo v grlu in je zajokal ne ves glas:

»Mati! Moja mati!«

»Le potolaži se, dečko moj!« je mehko rekla žalžena, ki je slala ob njegovem vzglavju. »Me ti bomo nadomestovale mater.« Obrisala mu je solze, ki so mu vrele iz oči in mu zapela tako nedopovedljivo milo in lepo, da je pri priči pozabil vse: mater in dom.

Tako je Jožek ostal pri žalženeh in godilo se mu je nebeško, žalžene so mu izpolnile vsako željo, ki jo je izrekel. Le ene želje mu ne bi izpolnile nikdar, pa naj bi jih še tako goreče in prisrčno prosil: de bi se smel vrniti domov ...

*

Leto dni jo minilo, da Jožek sam ni vedel kdaj in kako. Brezskrbno se je igral z žalženami, zamaknjeno poslušal njihovo petje in veselo rajal z njimi od ranega jutra do pozne noči. In bi bil srečen do kraje, de se ni zečelo v njem oglašati domotožje. Misel, kako ga mati čaka, kako upa in obupuje, kako moli zanj in prosi Boga, da bi se vrnil k njej živ in zdrav, mu je čedalje glasneje trkala na srce. Spanec in mir sta zbežala od njega. Ni več našel obstanka in sklenil je, da pobegne.

Neke noči — ure v dovškem stolpu je zamolklo odbilo enajst — Jožek spet ni mogel spati, žalžene so sedele okoli kamenite mize sredi jame in se polglasno pomenkovale. Zdajci je Jožnk postal pozoren. Zdelo se mu je, da je ena izmed žalžen izpregovorila njegovo ime. Napeto je prisluhnil in ujel na ušesa te-le besede:

»Ali ste opazile, sestre, kako čudno nemiren je deček zadnje čase? Meni se zdi, meni se vse tako zdi, da ga vleče domov ... Pazimo nanj kot na punčico svojega očesa!«

»Meni se zdi, meni se vse tako zdi, da so odveč te skrbi!« je povzela besedo druga žalžene. »Le kako naj bi pobegnil v prostost, ko pa ne ve ze našo skrivnost?«

»Samo en izhod je iz jame in zanj nihče drug ne ve kot me,« je izpregovorila tretja želžena. »Še v sanjah dečku ne bi prišlo na misel, de lahko uide skozi korenino pri stari smreki.«

»In tudi tega ne bo izvedel nikoli, de me potlej ne bi imele nobene moči več do njega,« je pristavila četrta žalžena.

Prav malo jo manjkalo, da Jožek ob teh besedah ni zavriskel na glas.

Počakal je, da so žalžene legle k počitku. Potem je tiho vslal in se po vseh štirih splazil v kot, ki je bil ves prepleten z debelimi koreninami. Jožek je dobro vedel, da so to korenine stare smreke, ki so jo žalžene imele v mislih. Previdno je začel tipati z rokami. Kmalu je otipal ozko odprtino, ki se je čedalje bolj širila. Zlezel je skoznjo in nad njim se je vsej svoji lepoti odprlo jasno nebo, posuto z milijoni zlatih zvezd. Padel je na kolena in razprostrl roke, kakor da jih hoče ujeti v svoj objem. Potem pa je planil pokonci in stekel po pobočju nevzdol kot mlede srna.

Ves upehan je pritekel do doimeče hiše. Nestrpno je zečel butati s pestmi ob duri in klicati:

»Odprite! Odprite!«

Hiša, v kateri je bilo pravkar še vse tiho in temno, je oživela. Medla svetloba je udarila skozi razpoke in težki koraki so se bližali durim. Osoren glas je zadonel v gluho noč:

»Kdo je?«

A še preden je Jožek utegnil odgovoriti, je nekdo že odrinil zapah. Vrata so se odprla in na pragu je stal oče s svetilko v rokah.

»Za božjo voljo, kje si se pa klatil tako dolgo?« je ves presenečen vprašal, ko je Jožku posvetil v obraz in spoznal v njem izgubljenega sina.

»Kje je mati?« je hlastno povprašal Jožek in se ozrl po veži.

Oče je sklonil glavo in njegov obraz je postal v hipu ves siv in star. Z ubitim glasom je rekel:

»Mati je umrla. Pred štirinajstimi dnevi smo jo pokopali.«

Jožku se je zdelo, da so vse zvezde popadale z neba. Stemnilo se mu je pred očmi in zgrudil bi se bil na tla, da ga ni oče prestregel v svoje mišičaste roke in ga odnesel na posteljo.

*

Kakor v hudih sanjah je Jožek nekaj dni blodil okoli. Dom brez matere se mu je zdel strašno prazen in pust. Iz vsega srca je zahrepenel nazaj k dobrim žalženem. A zaman je iskal stare smreke in vhoda v skrivnostno jamo na Trati. Pritiskal je uho k zemlji in napeto prisluškoval, da bi zaslišal ubrano petje žalžen. Pod zemljo pa je bilo kot v grobu vse tiho in mrtvo. Žalžene se niso hotele oglasiti. Nikoli več jih ni videl.

Kamenjakov Martin in vešče

Kamenjakov Martin z Dovjega se je šele skozi dva in dvajseto leto svojega življenja pretolkel, pa je bil že daleč naokoli znan kot nepoboljšljiv burkež. Takšne je včasih razdiral, da bi kmalu vsi popokali od smeha. Pa ni bil samo burkež, bil je tudi čez mero pogumen fant, da ne rečem že kar predrzen. V vsako ništro je moral vtakniti svoj nos, drugače ni bil prav zdrav. Če je zagledal krtino, je pobezal vanjo s palico, če je srečal hrošča, ga je s slamico požgečkal, če je dohitel berača, se je začel motoviliti okoli njega kot podrepna muha. Izpraševal ga je napol za šalo, napol zares, kod je hodil, kje je bil, kje je čeveljčke rosil, kakor poje tista prelepa narodna. Kamenjakovega Martina vsiljiva prijaznost pa beračem ni bila prav nič všeč. Nekateri so ga grdo ošinili z očmi, drugi so mu tebi nič, meni nič pokazali zadnjo plat in godrnjajoč odkrevsali dalje. Kamenjakov Martin pa ne bi bil Kamenjakov Martin, če bi kar tako vrgel puško v koruzo in pustil svoje žrtve pri miru. Noben berač se mu ni izmuznil prej, dokler mu ni prebrskal vseh žepov in še malhe povrhu.

Kamenjakova mati so sinu hudo zamerili in ga kajkrat za božjo voljo prosili: »Nadloga nadležna, nikarte tako!« A vsi opomini so bili bob ob steno. Kamenjakov Martin je ostal Kamenjakov Martin vse do tiste noči, ko jo je v Ledinah v bližini savskega mostu pošteno izkupil.

Svet okoli savskega mostu je jeseni ves močvirnat, pozimi pa pokrit z ledeno skorjo. Odtod ime Ledine. Prejšnje čase so se tam spreletavale jate divjih rac, tako ve povedati neustrašeni lovec in gorski vodnik Bržotov Fronc, kii je marsikateri izmed njih upihnil luč življenja. Pa še nekaj je skrivala močvara pod svojim plaščem, stkanim iz sive megle: zvodljive vešče. Gorje mu, komur so se pokazale in mu prekrižale pot! Zvabile so ga v vrtoglave nižine, in prenekateri je blodil po neznanih krajih vso noč. Šele proti jutru je za čuda postaran in siv prikolovratil domov.

Kamenjakov Martin pa se ni bal ne hudiča ne berača. Norčeval se je iz belih žen, divjega moža, zelenih škratov, škopnikov, čatežev, žalžen, kvatrnic, torka-bab, gorečega zaklada in kar je še drugih takšnih skrivnostnih reči nekoč strašilo po dovških šumah in zevajočih pečeh. Posebno Režunov pastir je vedel toliko tega povedati, kadar so koruzo ličkali, da so hvaležnim poslušalcem kar zobje šklepetali. Maloverni Kamenjakov Martin pa se mu je v brke režal: »Ne veži otrobov! To so babje čenče!«

Tista noč je bila čudno tiha in temačna. Sive megle so se prihuljeno plazile po dolini. Le medla svetloba lune in zvezd je prodirala skoznje. Kamenjakov Martin se je vračal s ponočevanja domov. Pot s Hrušice na Dovje je poznal bolje kot notranjščino domače cerkve, kamor ga je le redko kdaj zanesel korak. Prav nič ga zato ni morila skrb, da bi zašel. Še celo zavriskal je nekajkrat in zažvižgal poskočno koračnico:

»Regiment po cesti gre ...«

Ko se je prizibal do močvare, se je spomnil grozljive storije o veščah, ki mu jo je prejšnjega dne načesal Režunov pastir. Na vse grlo se je zagrohotal: »O ti teliček prismojeni! Šest križev imaš že na grbi, pa ti še zmerom vešče po glavi rojijo!« In da bi sebi in vsemu svetu dokazal, kako so vse te storije o veščah neumne in iz trte izvite, je izzivalno zapičil oči v gosto meglo nad močvaro in prešerno zakričal:

»Veša se v glavi meša!«

A kdo bi popisal njegovo grozo, ko se je zdajci iz megle izmotala polovica bele roke z gorečo svečo med prsti! Naravnost proti njemu je na nevidnih perotih letela. Kamenjakov Martin je postal kar trd od strahu. Imel pa je še toliko moči, da je krepko zamahnil s palico, hoteč veščo prepoditi. Palica pa je namesto vešče zadela trhel štor, ki je ležal ob njegovih nogah. Resk! je reklo in palica se je preklala na dvoje. Tako je bil še ob to edino orožje, ki ga je imel pri sebi. Obšla ga je takšna zona, da mu je hotelo zastati srce. Zatulil je kot ranjen volk in se hotel spustiti v beg. Ne boš, Jaka! si je mislila vešča in pomigala s kazalcem. Iz pošastne noči je prifrfotala jata mladih orličev. Grozeče so se zakadili v Martina in ga začeli z ostrimi kljuni zbadati od vseh strani.

Kamenjakov Martin je poskakoval kot obseden in kričal v gluho noč:

»Pomagajte! Pomagajte! Razmesarili me bodo do kosti!«

Tako nazarensko se je drl, da je odmevalo do srede vasi. Vaščani so odpirali okna, prisluškovali in ugibali, odkod bi utegnili prihajati pretresljivi glasovi. Nekateri so bili prepričani, da rjove sam divji mož Robavs izpod Borovelj, drugi pa so bili spet mnenja, da razgraja pijan ponočnjak nekje ob Požgančevem mostu v Mojstrani. Vsi pa so si bili edini v tem, da jim prav nič ne kaže rogoviliti po gosti megli in iskati neznanega kričača. Noč ima svojo moč! so modro dopovedovali drug drugemu in previdno zlezli nazaj pod tople pernice.

Kamenjakov Martin je tulil čedalje glasneje, čedalje presunljiveje. A priklicati ni mogel žive duše. Orliči so ga obkoljevali kot roj razkačenih sršenov in mu trgali obleko s telesa. Čim bolj je poskakoval in klical, tem bolj so ga trgali in grizli.

Debele pol ure je trajal divji ples sredi gluhe noči v samotnih Ledinah. Šele v trenutku, ko je ura v dovškem zvoniku odbila polnoči, so ga orliči izpustili. Skrivnostno in molče, kot so prifrfotali, so se izgubili v megleni močvari. Kamenjakov Martin je zdrijal na Dovje, se vrgel na svoje ležišče in si ročno potegnil slamnjačo čez obraz. Kakor mrtev je obležal tam in se ni upal ganiti do zornic. Zjutraj je čudno redkobeseden in spremenjen pripovedoval domačim svoj nočni doživljaj.

Odsihdob Kamenjakovega Martina nihče več ni mogel pripraviti do tega, da bi se pozno zvečer sam samcat potepal po Ledinah. Posedal je raje doma za pečjo in kadar je Režunov pastir spet kakšno storijo o veščah iz rokava stresel, se mu ni več smejal in ga z babjimi čenčami nagnal. Molčal je kot grob in se od časa do časa naskrivaj pokrižal. Z veščami ni hotel imeti nobenega opravka več.

Stari Fetina in goreča svinja

Stari Fetina je bil naše gore list, iz prelepe vasi Podkoren domá. Kdor ga je poznal, se bo njegovemu spominu spoštljivo odkril. Obrekljivi jeziki so ga sicer vlačili po zobeh, da je pijanček, razgrajač, pretepač in ne vem, kaj še vse, a kam bi človek prišel, če bi obrekljivcem verjel. Za svojimi ušesi naj se popraskajo, grdimi, dovolj umazanije imajo na njih! Fraklju je stari Fetina res od srca rad pogledal do dna, a samo zato, da vo ta grdi svet v lepši luči videle njegove oči. In tudi pričkal se je rad, a samo zato, da je kot pristna gorenjska grča izpričal svoj pogum in ponos. In tudi pest je kaj rad položil na glavo svojega bližnjega, a samo zato, ker se je boril za pravico in čast, da se ne zlažem niti za las. Z eno besedo: stari Fetina je bil prava, živa zakladnica dobrih lastnosti in vrlin.

Kdor ni z menoj, ta je proti meni! — S to čudovito življenjsko modrostjo je stari Fetina romal od zibke do groba. In je romal tako, da še spotoma ni pasel lenobe, kakor jo pasejo nekateri. Neutrudijivo je z nogami meril ceste in pota, zdaj od leve na desno, zdaj od desne na levo, kakor je pač naneslo. Prav gotovo je vrli Fetina izgrešil svoj poklic! Če bi — postavim — pokaral rodni vasici hrbet in šel v mestne šole drgnit hlače, bi se bil gotovo izučil za zemljemerca. Za takšnega zemljemerca, veste, ki tudi z rokami ceste meri, ne samo z nogami. Potlej bržkone na vsem Gorenjskem ne bi bilo steze, katere stari Fetina ne bi izmeril do konca. Škoda nadarjenega moža!

Žena Marjeta za moževo nagnjenje do zemljemerstva ni imela pravega razumevanja, zato sta si večkrat prišla navzkriž. Posebno takole ponoči, ko jo stari Fetina kar v temi strokovnjaško premeril pot do doma, je bil koj ogenj v strehi, čim je prestopil prag. Namesto da bi ga bila žena pozdravila prijazno in lepo, kot se za ženo spodobi: Dober večer! Dobrodošel, ljubi mož! Prisrčno mi bodi pozdravljen! ali tnko nekako, ga jo pozdravila z besedami:

»Mršna nemarna, kje si se ga pa spet nalezel!?«

Ali je potlej kaj čudnega, vas vprašam, prijatelji moji, ali je kaj čudnega, če je užaljeni mož pošteno zarogovilil, ter z jezikom in pestmi skušat prepričati trmasto ženo, da se mu bridka krivica godi?

»Ti sitna muha ti!« je zarobnnlil, kadar ga je tako negostoljubno sprejela, in je svojim besedam dal tako krepek poudarek, da se je žena morala skriti pod posteljo. Sitnih muh se vsak človek otepa, le kdo bi staremu Fetini zameril, če se jih je otepal tudi on?

Neke noči pa je stari Fetina na poti od gostilne do doma doživel takšno reč, da je čisto pozabil, kaj je njegova vsakdanja dolžnost. Niti zarobantil ni nad ženo, kamoli da bi se je bil lotil s pestmi. To je bilo nekaj tako neverjetnega, nezaslišanega, da se žena Marjeta kar ni mogla dovolj načuditi. Tako so je žo privadila moževih udarcev in kletvin, da jih je to noč kar pogrešala. Križana gora, pa ji ubogi mož vendar ni zbolel?

Ne, stari Fetina ni zbolel! Bil je zdrav kot dren, samo prisopihal je domov kot kovaški meh. In zakaj je tako prisopihal, boste slišali takoj.

Noč je bila črna in viharna, kakor da bi jo bili sami peklenščki zvarili na dnu pekla. Le od časa do časa je izza umazanega oblaka pokukal krmežljavi obraz lune in se hitro spel skril. Nekje nad Bučno goro je z zamolklim glasom pel skovir. Podkorenske hiše so se plašno stiskale druga k drugi, kakor da bi trepetalo pred nečem neznanim.

Čez prag edino hiše v vasi, ki je bila še razsvetljena, se je utrgala temna moška postava. Prav ta čas je luna spet pogledala izza oblaka in se široko zarežala. Spoznala je v zapoznelem popotniku svojega starega znanca Fetino. In tudi Fetina je v luni spoznal svojo nočno znanko. Prijazno ji jo pokimal in se ji odkril. Le to mu ni šlo v glavo, da je tokrat namesto ene lune videl kar dve. Pa ni utegnil zamotane uganke do kraja razvozljati; imel je važnejših opravkov na pretek. Prav to noč je hotel natančno kot še nikoli izmeriti cesto. Meril jo je zdaj po tej zdaj po oni strani, vmes pa je na vsa usta modroval:

»Čudni časi, zmešani časi! Pišče več kot koklja ve. Ampak mene ne boste, tisto pa ne! Nisem po juhi priplaval, nak! Kdo bi samo doma čepel in garal? Enkrat samkrat živim, dvakrat ne morem — figo se bom trudil za prazen nič! Žena, ti pa kar tiho, drugače bova orala! Jaz sem gospodar! Grunt je moj, hiša je moja, če gre na boben vse vkup, nikomur nič mar!«

Takisto je modroval in se potegoval za svojo čast. In bi nemara moževal še dolgo, če se mu ne bi kar na lepem prikazalo nekaj groznega. Goreča svinja je prilomastiia iz teme in mu prekrižala pot. Namesto ščetin so švigale od nje gorečo kačo. In krulila je, tako nemarno in grozeče krulila, da je staremu Fetini milijon mravljincev zagomazelo po hrbtu. V noge mu je šinila čudovita moč. Kar same od sebe so so mu premaknile in ga z bliskovito naglico nesle domov. Pridrvel je v hišo bolj mrtev kot živ in niti opazil ni, da se je žena tudi to noč vsa prestrašena skrila pred njim ... Samo goreči svinji se je imela zahvaliti, da je imela to noč blažen mir.

Po tej prečudni nočni dogodivščini se je stari Fetina neznansko spremenil. Zamišljeno je taval okoli in se izogibal pijače kot bognasvaruj križa. Karabiščev Janez mu je zaupno povedal, kako jo z gorečo svinjo prav za prav. Samo tistim se prikaže, je rekel, ki se z žganjem bratijo in s svojo ženo grdo ravnajo in svoj grunt zanemarjajo, je rekel. In komur se goreča svinjn prvič prikaže, se mu prikaže tudi drugič, če ne dá fraklju za zmerom slovo. In komur se prikaže tretjič, o sveta pomagalka, potlej pa zbogom preljubi svet! V prvem jarku prej ali slej obleži in za večne čase zaspi.

Vidite, zato se je stari Fetina tako neznansko spremenil. Sprevidil je, vrli mož, da cest in steza z vinskimi duhovi nikoli ne bi mogel do kraja izmeriti. Z gorečo svinjo nd hotel imeti nobenega opravka več.