Narodne pripovedke I/Čudodelni berač
| ← Narodne pripovedke I/Od kovača, mlinarja in hrastarja | Narodne pripovedke I/Čudodelni berač Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke I/Pamfiljuš → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Pred mnogo stoletji je živel v daljni deželi mogočen kralj. Bil je poročen z lepo ženo, otrok pa ni imel. V dvajsetem letu njegovega zakona pride nekega dne star berač na dvor pred grad. Kraljica ga zagleda in reče svojemu možu : „Znabiti nama izprosi to srečo !" Kralj pozove starca v grad in mu da na dolgo časa posebno izbo, posteljo in jed, da bi molil njemu za otroka. Za leto dni porodi kraljica zalega sinčka. Zdaj kralj ne ve samega veselja kaj početi in se odloči, da more oni berač biti kum njegovemu detetu. Ta se dolgo časa brani, češ, da je on berač, princ pa more imeti bogatega in plemenitega kuma če le po dolgem prigovarjanji privoli. Ko pa nese dete h krstu, pozabi kralja vprašati, kako ime naj dobode. Ker je že pri cerkvi, si misli : „Domu ne grem, predaleko je za moje stare noge, a ker sem jaz Jozef, naj še princ ima to ime !" - Domu prispevši pove kralju, kako je detetu ime, in to se še bolj razveseli, ker nameraval je sinčku ravno ono ime. V veselji in obilnosti še preživi berač par tednov v kraljevem gradu; naposled pa se poslovi rekoč: „Lepo hvalo vam; dragi kralj, za tako dolgo postrežbo, dalje je ne morem uživati: Navajen sem vednega potovanja, zato bi se zopet rad podal med Mrni svet, dasi sem jako star." Zastonj ga skuša kralj pregovoriti, da bi ostal; da mu torej mošnjo zlata in reče „Vzemite vsaj to malenkost na pot - idite od krčme do krčme, pa zmerno živite; jaz nočem da bi kum mojega deteta beračil po moji zemlji. Kedar vam penez zmanjka, obrnite se le do mene, vselej vam hočem pomoči."
Hvaležen vzame starček kraljev dar in odide. Na cesti pred gradom, vštric kraljevih vrtov, pa obstoji in sam seboj počne govoriti : „Kraljevemu detetu sem kum, pa mu niti najmanjšega darila ne morem dati; - hočem pa, da se dečku, ko doseže dvanajsto leto, izpolni vsaka dobra želja !" Na to odide. Njegove besede pa sliši za grmom skrit kraljev vrtnar in počne misliti in tuhtati, kako bi to obrnil v lastni prid.
Lepega poletnega dne pride kraljica se sinčkom na vrt sprehajat se, a ondu zaspi. Vrtnar jo opazi in črna misel mu prešine možgane. Hitro vjame goloba, ga umori in poškropi kraljico z njegovo krvjo ter ji potegne s krvavim prstomrahlo krog ustnic, pograbi dete, odbeži ž njim in ga skrije v svoji izbi. Zdaj pa pride tudi kralj na vrt in zakliče svojo ženo. Ta se zbudi in hiti k njemu. »Kje pa je dete?" vpraša iznenaden kralj. Ona se ogleda - ob enem pa zapazi tudi po sebi kapljice krvi in se zlo prestraši. Pove mu, da je spala, kralj pa zarohni srdit nad njo : „Umorila si lastno dete - in zavžila - o gnjus - lastno kri !" - Kralj da sezidati močen stolp in zapre ondu nedolžno kraljico v najvišjo izbico, kamor ji je pošiljal vsak dan le majhen košček kruha in škudelico juhe.
Vrtnar pa se v kratkem odpravi v drugi kraj. Nastani se pri neki grofovski vdovi, ki je imela jedino hčerko Malico. Dekle je bilo enake starosti s kraljevičem. V kratkem umrje grofica in postavi vrtnarja za oskrbnika hčerinega premoženja. Edina njegova dobrota je bila, da je otroka pridno pošiljal v šolo, kjer sta se vedno odlikovala. Vrtnar ni na tanko brojil let in teda, ni znal, koliko je dečku let. Hoće pa poskusitij a1i bi se dečku že vsaka želja spolnila. Prinese tedaj slarmnjačo polno plev in mu reče : „Ali bi ti ne zelel, da bi ti otrobi postali zlat pesek ?" Deček reče : „Če ze zahtevate pa naj bo !" V tam trerotji se spremene pleve v čisto zlato. Zdaj je vedel zanikrni vrtnar dovolj. Sklene še nekaj dni opazovati dečka, zatem pa ubiti ga in njegovo srce pojesti. Mislil je namreč, da bi se tudi njemu izpolnila vsaka zelja, če bi imel dečkovo srce v sebi.
Ko se ne more vet brzdati, vzame puško, pokliče dečka v posebno sobo, zaklene dveri in reče dečku: „Moli še en Oče naš ali dva - zatem pa moraš umreti !" Dekle sliši strašno obsodbo in pred zaklenenimi dverimi bridko zajoka, deček pa moli; na to mu veli nekdanji vrtnar vstati in nameri puško v njega; deček pa zakliče : „ Oj, da bi zdaj bili vi velik, močen pes in se vlegli tje pod mizo!" V migljaji stoji velik pes pred njim in leže mirno pod mizo. Na to ga vpraša Malica, če je še živ in ko on pritrdi in vrata odklene, veselita se zopet oba, kot pravi brat in sestra. „Kaj počneva zdaj?" vpraša Malica. „Po svetu pojdeva“ reče deček; „tu imam dobrega psa in lepo puško in lahko stopim pri kakem grofu kot lovec v službo !" „Jaz pa grem s teboj !" pristavi nedolžno dekle in brž se napravita na pot.
Ko gresta že dolgo, mu ona v velikem logu opeša. Pade tedaj pred njim na kolena in ga prosi, naj jo raji ustreli, ko dalje sili, ker je popolnoma opehala. On pa reče : „Da bi ti postala majhna, lepa rožica, da bi te utrgal in za klobuk del ter to tako lehko seboj nesel." Ona postane rudeča rožica, on jo vtakne za trak na klobuku in gre dalje. Čez dolgo časa pride do gradu svojega lastnega očeta. Ko pride do stolpa, kjer je bila kraljica vjeta, spozna, da je njegova mati. Hitro se spremeni v muho in zleti k nji ; tam se zopet spremeni v dečka s psom, puško in rožo za klobukom. Zdaj mu potoži kraljica, da je ondu v ječi le zategadelj, ker je bila obdolžena, da je svoje dete umorila, dasi ne zna niti sama, kam je zginilo. Dečko ji reče : „V par dneh boš rešena !" in odleti, kakor je prišel.
Poda se v grad, kjer ga straža vpraša, kaj hoče. Pove jim, da bi rad postal kraljev lovec, ker zna vrlo dobro streljati. „Dobro," reče straža, ,,tam pride star kraljev lovec, pri njem zveš." Dečko stopi k starcu in ta ga pelje pred kralja. Ta mu reče : „Če zna dobro streljati, boš še kedaj moj lovec; za zdaj ostani pri tem-le za pomagača, in kar bosta kteri dan ustrelila, morata mi drugi dan naznaniti !" Na to se poslovita. Drugi dan ustreli stari lovec dve veverici, dečko pa ne ustreli nič. Ko prideta pred kralja, vpraša to dečka, zakaj ni nič' ustrelil. „Bal sem se živali," reče hitro in nepremišljeno deček, ki ni hotel moriti nedolžne divjačine. Kralj zakliče : „To ni res; ti, tvoj pes in puška, vse ni za nič - ti ne boš nikedar moj lovec !" „Oho", odreže se ta, „moj pes, ta pa, ta ! on vam požre na mah - tri mlinske kamne !" Kralj se nad tako ošabnim govorom razjezi in obsodi dečka na torišč k smrti, če bi pes ne požrl kamnov. Veliko grmado da zložiti in tri mlinske kamne, vsakega s štirimi konji pripeljati.
Zdaj si želi deček : „Da bi moj pes te kamne tako lehko požrl, kakor bi bili praženki* !" - Nato pozove psa, pokaže mu kamne, in ta hlastne po njih in požre vse tri na en mah. Kralj se močno prestraši in reče, da je dečko čarodej in mora biti sežgan. Še jedenkrat se oglasi obsojenec : „Vsak k smrti obsojeni sme pred smrtjo še jedenkrat govoriti. Jaz te tedaj vprašam, kralj, bili rad vedel, kdo je tebi tvoje dete ukradel ? Tu ga glej" - rekši zakliče psu „Pes bodi, kar si bil nekdaj !" in nezvesti vrtnar ječi trepetaje pred kraljem. Zdaj pozove kralj sina predse, in to mu pove vse, kako se mu je godilo. Pri tej priči da kralj ženo,pripeljati iz stolpa in jo jokaje prosi odpuščanja. Ničvrednega vrtnarja pa dado na torišč sežgati na oni grmadi, ktera je bila pripravljena za princa."
Ker sta bila kralj in kraljica že dvanajst let ločena, ponovi kralj poroko se svojo ženo in velika gostarija se je pričela. Vsak mlad gospod si pripelje svoje dekle, in tudi Jožef poprosi veselega očeta, bi-li smel svoje dekle pripeljati med goste. Oče mu smehljaje dovoli, on pa vzame rožo iz-za klobuka - in prelepa Malica stoji pred njimi. - - Za nekaj let so praznovali če sijajnejše gostovanje; ženil se je Jožef z Malico.