Narodne pripovedke I/O treh bratih in treh hčerah
| ← Narodne pripovedke I/Kovač | Narodne pripovedke I/O treh bratih in treh hčerah Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke I/Deklica in pesoglavci → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Bil je oče, ki je imel tri sine. Prišla mu je zadnja ura, kakor vsakemu. Poklical je svoje tri sine k postelji in jim rekel: „Premoženja vam zapustiti ne morem, ker ga nimam. Pojdite po svetu službe iskat, boste že kaj našli. Zdi se mi, da boste srečni." Oče je umrl in sinovi so šli po svetu službe iskat. Pridejo do belega gradu, in to so hoteli poprašati, če bi ne bilo zanje kaj službe. Ko stopijo v hišo, vidijo grofa, ki je sedel za mizo zelo, zelo žalosten. Vprašajo ga, kaj mu tezi srce. Smili se jim, in radi bi mu pomagali. Pa grof pravi :- „Kaj vam bi pravil o veliki svojii nesreči, saj mi ne morete pomagati."
- Dolgo so ga nagovarjaii, da naj se jim razodene, pa dolgo se ni dal sprositi. Nazadnje vendar pravi: „Naj pa bo ! Pomagati mi sicer ne boste mogli, pa človeku je ložje, če komu potožiti zamore. Poslušajte tedaj : Imel sem tri hčere, pa vse tri mi je pobrala divja žena. Imam pa tudi na vrtu jablano, ki vsaki dan rodi zlato jabolko. Pa nobenega se vtrgal nisem ! Vselej kadarkoli ga hočem vtrgati, pride iz tal neka žena, ki me prehiti in jabolko v tla odnese. Kako bi ne bil tedaj žalosten !"Bratje pravijo : „Hčere rešiti res ne vemo kako; pa poskusiti hočemo svojo srečo zoper
ženo, in vrag ni, da bi je ne prehiteli !"Poskusil je drugi dan najstarejši brat. Pa komaj je bilo jabolko zrelo, ga je že imela žena v roci. Ko se je danilo, spet je že stal srednji brat na vrtu. Ko je kilo zlato jabolko zrelo, skoči in ga hoče vtrgati, pa kakor bi trenil, se odpro tla, iz katerih skoči žena in ga prehiti, sam ni vedel kako.
Spet drugi dan čaka najmlajši brat na vrtu. Jabolko je zrelo - on in žena, ki je bila pri tej priči iz tal, skočita in se oba isti hip stegneta po njem. Pa žena je bila malo prekratka in on jo je prehitel. Žena pa se spusti spet v tla, ki se pa zdaj niso zaprla več za njo, ampak ostala je globoka jama. Sklenili so bratje, da hočejo enega izmed sebe notri spustiti po vrvi, da bo saj videl, kaj je doli. Najstarejši brat je bil koj pri volji. Prinesli so vrv, na njo privezali kamen in nanj se je vsedel brat, ki so mu dali v roko vrvico. To vrvico so privezali za zvonček, ki so ga obesili vrh jame če bi se mu vtegnilo hudo goditi ali če bi rad spet na zemljo prišel, bo tedaj lahko pozvonil. Spustili so ga v jamo in prišel je na drugi svet. Skoči s kamna in hodi okrog. Kar zagleda žensko, ki jo po kratki govorici spozna, da je najstareja grofova hči.
Pelje jo k vrvi, posadi na kamen, potegne za vrvico, - in potegnili so jo na beli dan. Ko so vrv spet doli spustili, so pa še njega nazaj gori spravili.
Zdaj se vsede srednji brat na kamen in spustili so se njega doli. Ko stopi na trda tla, gre tudi malo okrog in zagleda srednjo grofovo hčer, katero je tudi spravil na zemljo tako, kakor njegov brat ono hčer. - Njega tudi niso pustili v jami, to se ve!
Nazadnje gre še mlajši brat v jamo. Na spodnji svet prišedši, se čudi, da je tukaj doli vse drugačno, kakor gori. Gre tedaj malo ogledovat. Naleti nazadnje na deklico in začne se ž njo pogovarjati. Pripoveduje mu med drugim tudi, da je njen oče na lepšem svetu mogočen gospod ; da jo je ukradla neka, grda ženska, ki je že pred očeta bila pripravila ob starejši dve njeni sestri. Mladenič ji pove, da ste sestri njeni že rešeni, in jo pelje k vrvi. Potegnili so tudi njo na beli dan.
Tega ne - smem pozabiti, da mu je bila dala deklica v spomin belo ruto, v katero je bilo všito z rudečimi nitmi njeno ime.
Ko so bili vrv doli spustili, da bi še njega ven spravili, in ko se je hotel ravno vsesti na privezani kamen, se odveze kamen in pade na tla tako trdo, da jih je predrl. Naredila se je spet globoka luknja. Mladenič je potegnil za vrv, da so jo bolj doli spustili. Poprijel se je in spustil v narejeno jamo.
Čez dolgo pride spet na drugi svet in najde tam v svoje začudenje tisto ženo, ki ji je bil odvzel zlato jabolko na grofovem vrtu. Povedala mu je, da je začarana in da mora ljudem kolikor toliko škodovati. Pravi mu pa tudi, da bi jo lahko rešil, če bi hotel. Mladenič jo popraša, kaj da bi storil? Žena mu začne pripovedovati:„Tukaj vidiš jezero, ki je tako široko, da bi ne mogel čez videti, ko bi še tako napenjal oči. Tu ti dam golobčka in tri grabova zrna. Golobček te bo nesel čez jezero. Vsedi se nanj in v žep daj zrna tri. Kadar te bo že težko nosil, pa vrzi eno zrno v vodo in zrastel bo koj hribček, na katerem bosta lahko počivala.Ko te bo prinesel na oni kraj, boš tam zagledal cerkvico. Pojdi v njo in plačaj mašo zame. Pa sam moraš tudi iti molit. Ko bo maša, končana, bom že stala pred cerkvijo in blagor tebi in meni - rešena bom.
Vsedel se je na golobčka , tri grahova zrna dal v žep in golobček je zletel ž njim čez jezero. Daleč ga je prinesel in se jako upehal. Mladenič vrže v vodo prvo zrno, zrastel je hribček in počivala sta.
Spet sta letela dalje in golobček se je spet utrudil pod težo, ki jo je nosil. Padlo je drugo zrno v vodo in spet je zrastel zelen hribček in golobček se je oddahnil. Zletel je v tretje in ga nesel dalje. Nesel ga je daleč, daleč, in se utrudil. Mladeniča je jelo skrbeti. Eno samo zrno je- še imel, pa kraja ni nikjer videti, kaj bo ! Golobček je pešal in moral je vreči tretje zrno v vodo. Spet je pomagal zelen hribček. Ko sta počivala, ga je spet zadel golobček in letel ž njim naprej, le vedno naprej. Golobček je tako težko nosil, da je že tako se zadeval s perutnicami v vodo, da je bil mladenič ves moker. Kaj bo, kraja le še ni videti! Ravno ko je že onemogel bil golobček in je v vodo padel, začuti, oj sreča, _ trdo zemljo pod nogami, zlezla sta popolnoma na suho, akoravno z veliko težavo. Zdaj zagleda mladenič tudi cerkvico pred seboj, ki mu jo je dozdaj zakrivila gosta megla.
Mladenič vesel gre in plača maso. Ko pride po končani maši iz cerkve, ga te čaka žena in mu iz hvaležnosti podari tri zlate krone.
Kam je ženska šla potem, ne vem. Mladenič je pa šel naprej. Ko tako hodi in hodi, se mu - dozdeva svet, zmiraj lepsi in lepsi. Pride nekega večera tudi do nekega gradu. Gre vanj in prosi Ijudi, da ga naj bi prenočili.
Odgovorili so mu, da nimajo prostora, ker bodo zjutraj obhajali ženitovanje starejših dveh grofovih hčeri, in da se je zato sešlo toliko gostov, da še ne vedo, kje in kako bi to potaknili čez noč. Rekli so tudi : „Ne vemo pa tudi, od kod ste in kaj ste? Kaj je vaše opravilo, kaj vas pripelje v ta kraj?" Mladenič ni vedel, kaj bi rekel. Pride mu na misel in pravi : Zlatar sem, stare krone popravljam, pa tudi nove narejam, če mi kdo veli." Če je pa taka, bi nam bili lahko na pomoč. Zlatar še ni prinesel kron nevestama. Če obljubite, da boste naredili dve kroni do zjutraj, ko bo čas k poroki iti, pa ostanite."
„Kaj bi jih ne in kako bi jih ne ! Pa še druge priprave ne bom potreboval, kakor kladiva in dveh bokalov lešnjakov. Samo to vam povem, da morate iti vsi spat, ker svoje
umetnije nečem izdati."
Prav ! Šli so vsi spat in on je tolkel lešnjake celo noč. Ko so zjutraj vstali, jim pokaze dve- kroni od tistih treh, ki mu jih je bila dala ista žena pred cerkvijo. Vse ga je občudovalo in povabili so ga celo, da naj se po poroki k njim za mizo vsede.
Rajali so, da je bilo kaj ! Z najmlajšo hčerjo je tudi plesal, in veliko plesal. Vroče mu je bilo in obriše si pot s čela.
Hči vidi na ruti svoje ime in ga spozna za svojega rešitelja. On je tudi še le zdaj spoznal svoja brata, njih neveste in beli grad, in - kaj bom odlagal povedati ! Kmalu je spoznal tudi mlajšo hčer za svojo nevesto. Bilo je še tisti dan tudi njih denitovanje, če ni bilo že prepozno, da bi bili šli k poroki ; če ne, so pa šli še le drugi dan. So bili svatje saj en dan več skupaj.
Dolgo, dolgo je živelo vseh šest srečno skupaj na belem gradu, in še zdaj žive, če niso že pomrli.
I. Tušek.